Janez Trdina

BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH
44
BESeDA
rad ne hodim, najmanj pa tod, to se pravi od âe‰ãe vasi dalje
skozi hosto, ki ji pravimo Brezovec. VraÏam se ljudje smejejo
in tudi jaz se jim smejem. Ali to, kar sem videl v Brezovcu
na svoje oãi, ni vraÏa, ampak resnica. V tej hosti se prikazuje
grda po‰ast, imenujemo jo divji moÏ, ker je res stra‰no
divja. Lansko leto sem ‰el tod domov, prav tako pozno kakor
nocoj ‰e ni bilo. Ko sem prikorakal v Brezovec do prve smreke,
se mi pridruÏi kosmatin, kakor da bi me bil za drevesom
ãakal, in me spremi tja do lastov‰ke drobnice. Tako je spremljal
Ïe veliko drugih in, kakor meni, se je prikazal tudi vsakemu
drugemu pri prvi smreki, pri lastov‰ki drobnici ga pa zapustil.
Kaj, ali niste vi ‰e nikoli o njem sli‰ali?”
Jaz odgovorim: „Sli‰al sem Ïe dosti in bi prav rad vedel, ãe
je res tako visok kakor tista smreka, pri kateri ga ljudje najprej
zagledajo.”
Tone veli: „Da, to vidi marsikdo. Ali takrat, ko sem ga jaz
videl, je bil manj‰i, vendar je bil dosti velik; ãe se ne motim,
precej vi‰ji od vas. Morda se mrcina lahko po svoji volji potegne
ali skrãi, ali pa zna ljudi tako preslepiti, da se zdi nekaterim
visok ko smreka, drugim pa mnogo niÏji.”
Jaz vpra‰am Toneta, ãe mu je divji moÏ kaj hudega storil,
ko ga je spremljal.
On mi odkima: „E, kaj — niã! Pred polnoãjo nima te oblasti.
Samo zijal je vame in pa prav po volãje tulil. Po polnoãi pa
me sam Bog varuj takega dru‰tva! Zato je res pametno, da se
vraãava ‰e o pravem ãasu.”
Na sredi pota med âe‰ão vasjo in Brezovcem me prime
tovari‰ hlastno za roko in veli: „Ali ga ne vidite? Ta je tisti, ki
me je spremljal — divji moÏ!” Ker je bilo nekaj meseca, sem
ga zagledal tudi jaz in ga jel opazovati. Tone se je bil motil,