Akcijski plan renaturacije vodotokov na območju Cerkniškega jezera

LIFE 06 NAT/SLO/000069 »Presihajoče Cerkniško jezero«, Notranjski regijski park, Cerknica, Avgust 2008
Akcijski plan renaturacije vodotokov na območju Cerkniškega jezera.
GEOLOŠKE IN HIDROLOŠKE RAZISKAVE (1949-1958)
Po naročilu Uprave za vodno gospodarstvo pri URLS so bila v letih 1949 do 1952 v prvi fazi in v
letih 1954 do 1958 v drugi fazi geoloških, geomehanskih in hidroloških raziskav izvedena na
Cerkniškem polju naslednja dela:
� Geološko in hidrogeološko kartiranje polja in okolice (Geološki zavod LRS, geolog dr. Mario
Pleničar),
� sondažno vrtanje 16 strojnih vrtin, globokih 68,9 do 7 m, z meritvijo vodopropustnosti in 46
ročnih vrtin v naplavini (Podjetje za globinsko vrtanje – Geološki zavod LRS),
� hidrološke raziskave (Uprava za vodno gospodarstvo LRS, dr. Franc Jenko, dipl. ing.),
� geološko in hidrološko kartiranje ozemlja od Zelš do Kalc (Geološki zavod, geolog Anton
Nosan, dipl. ing.),
� vrtanje dveh strojnih vrtin z merjenjem vodopropustnosti pri Dolenji vasi (Geološki zavod,
geolog dr. Mario Pleničar),
� barvanje ponorov Retje in Rešeta (Hidrometeorološki zavod LRS, geolog Nada Čadeževa),
� poizkus geoelektričnega ugotavljanja podzemskih tokov (Geološki zavod Ljubljana, Zavod za
geološka i geofizička ispitivanja NR Srbije: Ferdo Miklič, dipl. ing., Danilo Ravnik, dipl. ing.).
PRVI POSEGI ZA ZADRŽEVANJE VODE V SUŠNEM OBDOBJU (1946-)
»Po koncu druge svetovne vojne je zahodni del jezera upravljalo Ribiško društvo Ljubljana
(RDL), ki si je prizadevalo preprečiti katastrofalne pogine rib ob presihanju Cerkniškega jezera.
V ta namen so že leta 1946 cerkniški ribiči in vaščani Dolenjega jezera zgradili manjši jez pred
Rešetom, ki pa se je čez nekaj let podrl. Leta 1956 je RDL pripravilo predlog ribogojne sanacije
Cerkniškega jezera, v okviru katerega naj bi zgradili manjši zadrževalnik v velikosti 9 ha in jez
pred Veliko Ponikvo, Malo Ponikvo ter Retjem. S temi posegi bi lahko zadržali vodo tudi v
sušnem obdobju, koristili pa bi jo lahko tudi za zalivanje kmetijskih površin in napajanje živine.
Leta 1969 so stari jez obnovili in povišali, ob strani pa so skopali prelivne varovalne jarke, ki naj
bi ob naraščanju in upadanju vode v požiralni kotanji onemogočili razdiralno prelivanje vode
preko nezavarovanega ilovnatega nasipa. Problem teh dejavnosti pa je, da se znova odpirajo
mlajši požiralniki, skozi katere voda odteka, stari požiralniki pa se postopoma polnijo in mašijo.
Ob takšnih procesih je težko zadržati vodo z jezovi. Kljub temu spoznanju so ribiči leta 1971
zgradili več manjših jezov z namenom, da bi vsaj nekaj vode zadržali v strugah vodotokov.
Izkopali in obnovili so tudi jarek ter z nasipi ob Sitarici skušali napeljati vodo do jezu pred
Suhadolico«. (Habič, 1972)
»Člani Ribiške družine Cerknica (RDC) so po letu 1954 gradili jezove v Rešetu, Ponikvi
(Stržen), Retju (Lipsenjščica) in Sitarici (Žerovniščica). Da bi preprečili odtekanje vode, so
uredili umetne jezove iz blata, skal, vej in desk. Nasip je voda kmalu razdrla, leta 1969 pa so
nasip obnovili in ga povišali, ob strani pa skopali prelivne varovalne jarke. Kljub temu, da je
jarek zadržal prvo poplavo, je voda kmalu našla novo pot in odtekla iz zajezene struge. Od takrat
dalje so zgradili številne manjše jezove, s katerimi pa so dosegli le manjše in kratkotrajne
učinke«. (Habič, 1972)
PROJEKT STALNE OJEZERITVE (1950-1954)
Republiški organ za vodno gospodarstvo (Jenko, Mrak, Tancik, Čadež) je v letih 1950 – 1954
izdelal projekt z naslovom »Vodnogospodarske osnove porečja Ljubljanice«. Na Cerkniškem
jezeru je bila predvidena izgradnja hidroelektrarne Cerknica, ki bi jo napajala akumulacija
47