Akcijski plan renaturacije vodotokov na območju Cerkniškega jezera

LIFE 06 NAT/SLO/000069 »Presihajoče Cerkniško jezero«, Notranjski regijski park, Cerknica, Avgust 2008
Akcijski plan renaturacije vodotokov na območju Cerkniškega jezera.
Leta 1533 je stiški opat Klemen pridobil za svoj samostan potrditev vseh ribolovnih pravic, ki jih
je njegovemu predniku, opatu Ulriku, marca 1459 podelil cesar Friderik III. Ta privilegij je
določal, da smejo stiški ribiči za samostanske potrebe loviti v Cerkniškem jezeru (in unnserm see
in der Zirckhnitz), vendar le do preklica. Pri tem naj omenimo, da je Klemenovemu nasledniku,
opatu Janezu Cerarju, leta 1534 Barnard de Montesis (?) obljubil, da bo privilegij upošteval in
menihov ne bo oviral pri ribolovu.
Leta 1562 je nastal nov spor zaradi ribolovnih pravic stiškega samostana. Na Dunaju je
postojnsko gospostvo zoper stiški samostan vložilo tožbo, češ da stiški ribiči lovijo v
Cerkniškem jezeru na skrivoma in da bodo, če se to ne bo preprečilo, jezero popolnoma izropali.
Opat Wolfgang je takoj odgovoril in svojo pravico do ribolova dokazoval s cesarskimi
privilegiji, katerih prepise je poslal v cesarsko glavno mesto. Pravda se je nadaljevala še v
naslednjem letu in bila septembra odločena v korist Stične. Opat je branil ribolovne pravice , ker
so se vsi stiški opati pritoževali nad pomanjkanjem rib, ki so jih zaradi veliko postnih dni še kako
potrebovali. V samostan so jih dovažali tudi iz Reke in Trsta.
Leta 1683 je nastala pravda pred okrajnim sodiščem v Ljubljani zaradi ribolovnih pravic na
Cerkniškem jezeru med stiškim in bistriškim samostanom. Bistriška kartuzija je z nakupom leta
1682 postala lastnik večjega dela Cerkniškega jezera, vendar so na določenih krajih in v
predpisanem času smeli loviti ribe tudi Turjačani, stiški samostan in drugi. Stiški samostan si je
ribolovno pravico pridobil z zakupom in njegovi ribiči so v času odtekanja vode nastavljali
mreže v Strženu ali v strugi (Vstescheni oder Vstrugi), nad Postojnsko jamo in pod njo
(Postoinska vnd Pod Postoinska jama); drugi dokument razlaga: vber vnd unterhalb der
Adelspergische grüben in pod Ponikvo (pod Pounikouia). Stiški ribiči so na tamkajšnjih krajih
postavljali mreže. 22. januarja 1683 pa je bistriški ribič, konverz (član nekaterih samostanskih
redov, ki ni duhovnik, op.ur.) Marko Sramag, odstranil dve veliki mreži »perotnici« (Perotnize),
ki ju je nastavil stiški ribič Jurij Khnap. Sramag je izpulil kole, na katere so bile pripete mreže, in
mreže raztrgal. Bistriški prelat Hugo je trdil, da »se Stična ni držala domenjenega časa za
ribolov.« Sicer je zagotovil, da »Stični ne bo kratil ribolovnih pravic, ki jih ima na jezeru že od
davnih časov.« Bistra se v spisih imenuje lastnik jezera (Innhaber). Stiški opat Ludvik pa je
dokazoval, da sme Stična nastavljati mreže poljubno in da ima to pravico od nekdaj (über Jahr
und Tag in bernewig und Rechtmässiger posses). Sodišče je odločilo v korist stiške opatije.
Bistriški prior Hugo se je moral v dokumentu junija 1684 obvezati, da njegov samostan in
njegovi ribiči ne bodo več posegali v pravice stiškega samostana in da pri ribolovu ne bodo
ovirali njegovih ribičev.
Kje je bila Postojnska jama? Valvasor je ne omenja. Leta 1758 pan Steinberg piše, da se
Postojnska jama imenuje tudi Golobinka. Prav tako jo leta 1898 omenja Jožef Žirovnik. Ime
jame je znano še dandanes.
Loško gospostvo
Loško gospostvo z gradom v Ložu je poleg Loža in Blok tja do Velikih Lašč obsegalo tudi južno
polovico Cerkniškega jezera. Leta 1528 je v urbarju razviden obseg loškega gospostva v vaseh
na celotnem južnem obrobju Cerkniškega jezera (Gorenje Jezero 7 kmetij, Laze 4 kmetije, Otok
4 kmetije in Goričice 2 kmetiji). Loško gospostvo so imele od sredine 12. stoletja za oglejskim
patriarhom kot fevd in potem v last stare plemiške rodbine: grofje iz Vovber na Koroškem,
Goriški grofje, Šteberški, Ortenburžani, Habsburžani, Celjani in leta 1457 zopet Habsburžani. V
Ložu je bila habsburška oblast cesarja Friderika III. uveljavljena sredi junija 1457. Tako je cesar,
komaj dobrih sedem mesecev po uboju zadnjega Celjana (l. 1457), ukazal svojemu oskrbniku v
Ložu, naj dopusti Turjačanom ribolov na Cerkniškem jezeru. Engelhardu Turjaškemu in
njegovim dedičem je cesar s tem dovolil, da smejo ribariti za svoje potrebe v tistem delu jezera,
ki je pripadal loškemu gospostvu. Meja med loškim in postojnskim oz. hasberškim (planinskim)
gospostvom oz. deželskim sodiščem je bila pri jamah Ponikva in Levišča. Od Ponikve in Levišč
72