Akcijski plan renaturacije vodotokov na območju Cerkniškega jezera

LIFE 06 NAT/SLO/000069 »Presihajoče Cerkniško jezero«, Notranjski regijski park, Cerknica, Avgust 2008
Akcijski plan renaturacije vodotokov na območju Cerkniškega jezera.
»Cerkniško jezero je dolgo dve uri in široko čez eno uro, torej največje na Kranjskem. Natora je
zedinila tukaj dobrote in veselice v enem kraji, ki jih ljudje vživajo drugač le na suhem in na
morji. Kjer valovi prijazno šumljajo, kjer se ribe ljubko igrajo, kjer čolnič tiho plava naprej
svojo pot in ribič razpenja svoje mreže, čez malo dni tam rožice cveto, živinica se pase, kosec
brusi svojo koso, voz leti za čilimi konjički in lovec napenja svojo puško ter meri zajcu v srce.
Res radodarna natora.«
Tako sva šla nekaj časa za gozdom, ko mi pokaže v goščavo, češ tam je Skadulca, o kateri
sprašuješ. Tam naprej, je dejal, tam je Ušiva loka z dobro vodo, kadar je, pa Narti, Svinjska jama
in druge v Pogreščakih pod Karlovcem, naprej pa Mala in Velika Karlovica, ne moreš zgrešiti.
Eh, je vdano zavzdihnil, čuden je ta svet – ali je povodenj ali pa suša.
Suhadolica je bila obupno suh rov. Vse tiho. Sem mar brez domišljije, da bi slišal tisto milo
muziko, ki jo omenjata Valvazor in Steinberg in jo je, seveda v Novicah, tako lepo popisal
župnik Podgrivarski:
»Kdo bi se nadjal, v tem samotnem kraju, kjer se razen počasnega curljanja kapljic druzega ne
sliši, prijetne nebeške glase zavzeti, kakor da bi iz rajskih krajev v ta podzemljiski hram
prizvoneli? Nikdar ne bom pozabil veličastnih občutkov, ko sim v družbi treh gospodov to jamo
pervič obiskal. Na rečenim kraju smo zaslišali neizrekljivo milo žvenkljanje, ki se dobro
vbranimu iz kake daljnosti ljubko donečimu zvonenju lepo priličuje; s sladkostjo glasov
omamljeni, kar meni, enaki okamnjenim podobam smo nekoliko dobe poslušali. Škoda res, da
smo bili vsi potni v prehladno sobico, kjer večniga mojstra krasna godba igra, prišli, sicer bi bili
lahko več časa milih solnčnih žarkov pogrešali.«
Ustavila me je voda in sem se moral vrniti. Žal nisem videl na podzemeljskem jezercu
Valvasorjevih golih in slepih črnih rac, ki da jih narasla voda s silnim curkom vrže na polje, o
čemer se je sam prepričal 18. oktobra 1685, čeprav ne brez znatne nevarnosti. Ničkolikokrat sem
prebral o teh racah, ki o njih govori na dolgo in široko tudi sicer do barona dokaj kritičen
Steinberg. Ne tedaj in tudi nikoli pozneje nisem bil te sreče, da bi mogel občudovati vsaj
mogočno bruhanje vode, če že rac ne bi videl. Oboje mi Cerkniško jezero še dolguje…
Mahnil sem jo naprej, kar čez travnik, v smer, ki mi jo je pokazal domačin, proti Veliki
Karlovici. Kje so časi, sem premišljeval, ko si je samorastnik in sploh vedečen mož Grega Kebe,
domačin z Dolenjega jezera in vaški župan, prizadeval, da bi odmašil in razširil ta največji
požiralnik in rešil polje poplav! Stopam po suhem rovu, dokaj prostornem, toda noga se mi vdira
v debele nanose trščice in dračja, da poka v tišino. Večje plavje se je ustavilo na grabljah pred
vhodom. Daleč ne pridem. Kam globoko, štiristo klafter daleč, je kdaj že prodrl, sam in menda
prvi Grega Kebe, z baklo in lahkim čolnom, ki ga je bil dal na hitro zbiti! Dlje ni prišel nekaj let
pozneje niti dunajski speleolog Adolf Schmidl, ki mu je bil Grega Kebe nepogrešljiv vodnik.
Velika Karlovica pa je ostala še naprej skoraj edino upanje, da se dokončno odvrnejo neprestane
poplave na polju. Tod in tam slutim sledove melioracij po županovih nasvetih, ki so jih
upoštevali skoraj sto let. S takimi in podobnimi nameni so jamo obiskovali neutrudni Putick,
slavni Martel, pa naši pionirji Michler, Šerko, Hočevar. Toda stoletnemu boju za osušitev polja
se je v zadnjem času postavil po robu nasproten boj. Vendar se v času mojega prvega obiska o
tem še ni veliko govorilo.
Ko sem se vrnil iz Velike Karlovice, je bila že trdna tema. Noč sem pol prebedel v bližnji
Skednenci v družbi godrnjavega polha. Naslednji dan sem prebil v Zadnjem kraju. Sonce je žgalo
suho dno tega tihega zaliva. Ohladil sem se v Vranji jami in odžejal v Mrzleku. Žabe v sosednji
skoraj izsušeni kotanji s postano vodo so me debelo gledale. Tišino je prekinjalo rezko oglašanje
kanj izpod neba. Kakšen mir! Najrajši bi si bil tisti hip kje ob robu postavil preprosto kladaro in
tam ostal za zmeraj ali vsaj do prvega dežja, da bi videl vodomete ali poslušal Bobnarici. Kako
sem zavidal Steinbergu, ki je bil leta prebival na svoji pristavi pod Slivnico! Tako pa so mi do
danes ostala samo tiha vračanja, kakor kadri iz čudovitega filma, ki ga najbrž nikoli ne bom videl
do konca…
Če me ni razočaral prvi obisk, pa me je drugi presenetil. Bila je jesen in po daljšem deževju se je
nebo razvedrilo. Zvezde so še sijale, ko sem jo z rakovške postaje ubiral proti Škocjanu, in sonce
58