Navadna krempljarka

Navodila za oskrbo
Navadna krempljarka
Splošen opis Bivališče
Navadna krempljarka (Xenopus laevis) je vrsta brezrepe dvoživke
iz družine brezjezičnic (Pipidae). Njihovo naravno območje
razširjenosti je podsaharska Afrika. Sistematsko so nekoliko bližje
krastačam kot žabam, a so v številnih jezikih v poimenovanju
razvrščene med žabe (npr. angleško: African clawed frog, nemško:
Glatten Krallenfrosch).
Telo navadne krempljarke je hrbtno-trebušno sploščeno. V naravi
živeče živali so zgoraj obarvane sivorjavo s temnimi lisami, trebušna
stran pa je bela. V ujetništvu se goji tudi albino oblika; živali so
zgoraj rumenobele in imajo tudi rdečkasto obarvane oči. Krempljarke
vse življenje preživijo v vodi, zato so odlične plavalke. Na zadnjih
okončinah imajo dobro razvito plavalno kožico. Na notranjih treh
prstih zadnjih okončin imajo tudi tri majhne kremplje. Z njimi trgajo
hrano, saj kot pove že ime družine, ta vrsta nima jezika in golta
majhne kose hrane.
Vid je pomemben predvsem za izogibanje plenilcem, zato so oči
pomaknjene na vrh glave; vek nimajo. Hrano iščejo predvsem
z vonjem, tipanjem in s čutnicami, ki so (podobno kot pri ribah)
urejene v pobočnico in s katerimi zaznavajo premike vode.
Odrasli samci dosežejo velikost do 10 centimetrov, samice pa do
15 centimetrov. Spola pri odraslih preprosto ločimo po zunanjih
znakih. Poleg tega, da so samice večje od samcev, imajo pri kloaki
tudi dobro vidne kloakalne izrastke. Samci imajo na notranji strani
sprednjih okončin temnejšo in odebeljeno kožo.
Navadno krempljarko so že v prejšnjem stoletju množično uporabljali
kot laboratorijsko žival za proučevanje razvojne biologije ter
v biomedicinske namene. Prav zato so jih zanesli v številne dele
sveta, kjer so ponekod iz pobeglih živali nastale trajne tujerodne
populacije v naravi. Čeprav vrsta izvorno naseljuje toplejše predele,
najdemo danes tujerodne populacije tudi v nekaterih evropskih
državah (Francija, Italija, Portugalska, Velika Britanija). Na teh
območjih so prepoznane kot invazivna tujerodna vrsta, saj s tekmovanjem
izpodrivajo domorodne dvoživke. Še večjo nevarnost
pa predstavlja bolezen hitridiomikoza, ki jo prenašajo navadne
krempljarke. Povzročitelj bolezni je gliva Batrachochytrium dendrobatidis
in je vzrok množičnih poginov dvoživk po vsem svetu.
Šele sredi preteklega stoletja so začeli navadno krempljarko gojiti
tudi kot hišno žival, danes pa je ena najpogostejših vrst dvoživk, ki
se uporablja v te namene. Opazovanje njihovega vedenja je lahko
zelo zanimivo. Življenjska doba navadne krempljarke v ujetništvu
je 10−15 let, redko celo do 30 let. Dejavne so večinoma ponoči,
podnevi pa se zadržujejo v skrivališčih. Če imamo samce in samice,
lahko v ujetništvu tudi podrobno spremljamo njihov življenjski
cikel. Kot vse brezrepe dvoživke imajo tudi navadne krempljarke
ličinke − paglavce. Ti se do preobrazbe v odrasle živali hranijo s
precejanjem planktonskih alg in drugih rastlinskih delcev iz vode.
Predpis, ki določa minimalne bivalne razmere za živali (Odredba o
bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu,
Uradni list RS, št. 90/2001), za dvoživke ne določa standardov. Ne
glede na to mora skrbnik živali po Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv-
UPB3, Uradni list RS, št. 38/2013) zagotoviti živali primerno
bivališče in drugo oskrbo.
Bivališče za navadno krempljarko uredimo v akvariju. Ker so
popolnoma vodne živali, kopnega dela ne potrebujejo. Najbolje je, da
imamo skupaj najmanj pet živali, saj bodo manj plašne in bodo zaradi
tekmovanja za hrano bolj ješče. Za takšno skupino živali potrebujemo
100-litrski akvarij, ki ga v celoti napolnimo z vodo, ali večji akvarij,
ki ga napolnimo z vodo do višine najmanj 20 centimetrov. Lahko
imamo skupaj tudi več samcev, saj niso teritorialni. Pomembno pa
je, da so živali v skupini približno enako velike, sicer bi večje plenile
manjše. Če imamo samce in samice, dobro razmislimo, če bomo
lahko oddali mlade, preden jim omogočimo razmnoževanje.
V akvariju uredimo razsvetljavo kot za akvarij z ribami. Nekateri
menijo, da mora biti žaba izpostavljena UV-svetlobi, tako lahko eno
od žarnic nadomestimo z UVB-žarnico za plazilce in jo, glede na
sezono, s stikalno uro vklapljamo za 10–14 ur na dan.
V akvarij namestimo notranji ali zunanji filter, ki mora biti stalno
vklopljen. Filter naj ne ustvarja premočnega toka, a biti mora dovolj
zmogljiv, saj krempljarke trgajo hrano na kose in v vodi plavajo
njeni delci. Voda naj ima temperaturo med 16 in 24 o C, torej akvarija
večino leta ni treba ogrevati.
Dno akvarija lahko pustimo golo ali ga prekrijemo z akvarijskim
peskom ali nekaj večjimi rečnimi prodniki. Skrivališča uredimo
iz večjih korenin, okoli katerih zasadimo vodne rastline. Kakšna
korenina naj sega tudi do vodne gladine, ker to žabam olajša povzpenjanje
proti vrhu za zrak. Izberemo trdnejše akvarijske rastline
in korenine obtežimo s kamni. Dodamo lahko tudi nekaj plavajočih
rastlin, ki bodo dodatno zatemnile akvarij. Pazimo le, da se te rastline
ne razrastejo čezmerno, saj morajo imeti žabe prost dostop do
površine, kjer zajemajo zrak.
Akvarij mora imeti tesno prilegajoč pokrov, s katerim preprečimo
pobeg živali. S pokrovom tudi zmanjšamo stres, saj so krempljarke
zelo občutljive za gibe nad vodno gladino, ker v naravi tako nanje
prežijo plenilci. Še bolje je, če tudi tri stranice akvarija prelepimo
s temnim papirjem, s čimer zmanjšamo motnje iz okolice. Zapreti
moramo tudi reže na zgornjem delu akvarija (predvsem okoli
filtra).
Navadna krempljarka je zanimiva hišna žival, ki pa ji moramo v
celoti nameniti akvarij, saj so možnosti sobivanja z drugimi vrstami
omejene. Gojenje z ribami odsvetujemo, saj so večje ribe za krempljarke
moteče, manjše ribe pa bi krempljarke uplenile. Neprimerni
sostanovalci so tudi raki, ki lahko napadejo krempljarke, dvoživke
(pupke, aksolotle) pa bi krempljarke uplenile.

Kot hišna žival se v trgovinah pogosto pojavljajo tudi sorodne
male krempljarke (Hymenochirus boettgeri), a so včasih napačno
določene kot navadne krempljarke. Čeprav sta vrsti sorodni, nista
primerni za zadrževanje v skupnem akvariju. Odrasle živali male
krempljarke ne presežejo treh centimetrov in potrebujejo tudi nekoliko
višjo temperaturo vode (24−30 o C). Male krempljarke so
zahtevnejše za oskrbo tudi zato, ker jih ne moremo navaditi na pelete
in jim moramo zagotavljati svežo ali zamrznjeno živo hrano.
Navadne in male krempljarke ne smemo gojiti skupaj v istem
akvariju tudi zato, ker bi odrasle navadne krempljarke uplenile
mnogo manjše male krempljarke. Zato je pomembno, da znamo
vrste zanesljivo ločiti. Za gojenje se na trgu pojavljajo večinoma
albino osebki navadne krempljarke, male krempljarke pa so vedno
naravno rjave s temnimi lisami. Drug preprost prepoznavni znak
je plavalna kožica, ki je pri navadni krempljarki razvita le na zadnjem
paru, pri mali krempljarki pa na obeh parih okončin.
Oskrba
1. Rokovanje: Če ni nujno potrebno, krempljark ne prijemamo.
Če se temu ne moremo izogniti, majhne žabe ulovimo z akvarijsko
mrežico, večje pa z manjšo plastično posodo. Ker je telo žabe
prekrito s sluzjo, je bolje, da je ne poskušamo držati v rokah, ker
bi nam lahko zdrsnila z rok in padla na tla. Če smo se dotikali žab,
si umijemo roke, ker lahko nekateri izločki kože delujejo dražilno
na naše sluznice.
2. Prehrana: Odrasle živali so mesojede. V naravi s površine
vodne gladine lovijo žuželke in v vodi iščejo druge vodne
nevretenčarje, ličinke dvoživk in ribe. V ujetništvu jih hranimo
z deževniki, koščki rib ali mesa. Navadijo se tudi na pelete ribje
hrane. Izberemo pelete z veliko beljakovinami v granulah, ki potonejo
na dno. Za navadno krempljarko živa hrana ni potrebna,
lahko pa jim občasno damo zamrznjeno živo hrano, npr. artemije,
vodne bolhe ali trzače (ličinke komarjev in sorodnih vrst). Mlade
živali hranimo enkrat dnevno, odrasle pa na 2–3 dni. Količino
prilagajamo številu in starosti živali in jim damo toliko hrane,
kot je pojedo v 15 minutah. Pazimo, da jih ne hranimo preveč,
sicer bodo živali zadebeljene, ostanki hrane pa bodo poslabšali
kakovost vode.
3. Čiščenje akvarija: Akvarij čistimo nekaj ur pred hranjenjem
in nikoli takoj po hranjenju, ker lahko sicer živali zaradi stresa
zavračajo hrano ali pa jo izbljuvajo. Pred urejanjem akvarija
si roke dobro umijemo z vodo in se prepričamo, da na njih ni
ostankov mila, praška ali kakšne kreme.
Tudi če imamo dober filtrirni sistem, moramo na vsakih 14 dni
zamenjati četrtino do polovico vode v akvariju. Uporabljamo
lahko vodo iz vodovodnega sistema. Sveža voda mora imeti enako
temperaturo kot voda v akvariju. Če je vodovodna voda klorirana,
natočimo toplo vodo v čeber in jo pustimo stati čez noč, da se klor
izloči iz nje.
Na 30–60 dni očistimo tudi filter. Če je voda iz pipe klorirana,
notranje dele filtra speremo kar v nekaj litrih vode iz akvarija, ki
jo iztočimo v vedro. To vodo nato zavržemo in v akvarij natočimo
svežo.
Skrb za zdravje
Navadne krempljarke so dokaj odporne živali, a predvsem ob neustreznih
življenjskih pogojih, na primer zaradi prevelikega števila
živali v akvariju ali slabe kakovosti vode, lahko pride do razvoja
različnih bolezni. Slabo zdravstveno stanje prepoznamo po naslednjih
znakih: živali se zadržujejo v zgornjem delu akvarija tudi, ko se
jim približamo, so neješče, koža se močno lušči, imajo odprte razjede
ali napihnjeno telo.
Pri okužbi z glistami koža postane siva, hrapava in se prekomerno
lušči. To najprej opazimo okoli krempljev. Opazno je tudi izgubljanje
teže. Žival takoj osamimo in se o zdravljenju posvetujemo z veterinarjem.
V zgodnjih fazah je bolezen ozdravljiva. Če odlašamo z
zdravljenjem, se lahko hitro razširi še na ostale živali.
Pride lahko tudi do različnih bakterijskih okužb, pri katerih je
smrtnost visoka. Kažejo se lahko kot podkožne krvavitve ali otekline,
še posebej na okončinah. Na koži se lahko pojavijo razjede. Ranice
na koži so tudi posledica okužb z glivami, ki jih lahko opazimo
kot drobne bele nitke. V začetni fazi je okužba ozdravljiva, zato se
pravočasno obrnite na veterinarja.
Včasih pride tudi do nenadnega napihovanja telesa, ki je posledica
zastajanja tekočine v telesu. To je posledica bakterijske okužbe,
ki je nalezljiva, zato žival takoj ločimo od ostalih in začnemo z
zdravljenjem. Zgodnji znaki so povešena koža in bljuvanje hrane.
! Opozorilo
Navadna krempljarka je tujerodna vrsta, ki jo je skladno z Zakonom
o ohranjanju narave prepovedano nenamerno ali namerno
naseliti v okolje. Ponekod v Evropi so zaradi izpuščenih
laboratorijskih ali hišnih živalih v naravi že ustaljene populacije
in povzročajo veliko škodo domorodnim vrstam.
Še večjo nevarnost za biotsko raznovrstnost pa predstavlja
gliva Batrachochytrium dendrobatidis, ki so jo prav z navadnimi
krempljarkami zanesli v številne dele sveta. Gliva je
povzročiteljica kožne bolezni hitridiomikoze in je eden glavnih
razlogov za množične pogine in izumiranje domorodnih dvoživk
po vsem svetu. Zaradi nevarnosti prenosa glive v naravo živali
ne smemo spuščati v naravo in jih ne smemo gojiti v zunanji
mlaki. Prav tako moramo previdno ravnati z vodo iz akvarija,
ker so lahko tudi v njej prisotne glive. Vodo iz akvarija vedno
odstranimo v kanalizacijo.
Dolžnost vsakega lastnika je, da živali vso življenjsko dobo
zagotavlja ustrezno oskrbo in prepreči pobeg. Če zanjo ne
moremo več primerno skrbeti, poskusimo poiskati novega lastnika
ali jo oddamo v zavetišče.
Viri in dodatno branje
http://www.akvazin.si
http://www.pipidae.de
http://www.rspca.org.uk/xenopus
Navodila za oskrbo so bila pripravljena z največjo mero skrbnosti,
vendar na noben način ne morejo nadomestiti veterinarskega pregleda
in zdravljenja.
Navodila za oskrbo smo pripravili v okviru projekta Tujerodne vrste – naša
skrb, moja odgovornost (Thuja 2) in so brezplačno na voljo (potencialnim)
kupcem hišnih živali. Gradivo je tudi prosto dostopno na spletni strani
www.tujerodne-vrste.info in ga lahko neomejeno tiskate in razmnožujete s
spoštovanjem moralnih avtorskih pravic.
Besedilo: Jana Kus Veenvliet, Paul Veenvliet, dr. Alenka Dovč, dr. vet.
med. | Jezikovni pregled: Miha Knavs | Fotografija: I. Kenpei, GNU Free
Documentation License | Založnik: Zavod Symbiosis | Leto prve izdaje: 2013 |
Tisk: Studio Print, d. o. o. | Naklada: 6000 izvodov.
Projekt je podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega
prispevka razširjeni Evropski uniji.