Sladkovodne školjke

Navodila za oskrbo
Sladkovodne školjke
Splošen opis Bivališče
V zadnjih letih se povečuje tudi zanimanje za bolj neobičajne hišne
živali in v prodaji je tudi več vrst sladkovodnih školjk. Med njimi so
vrste iz tropskih in zmernih podnebij. Določevanje vrst je pogosto
težavno, še posebej, kadar ne poznamo natančnega izvora školjke.
Zato številne školjke prodajajo kar pod imeni višjih taksonomskih
skupin (rodov ali družin) in neredko imena niso pravilna. Za pravilno
oskrbo pa moramo vedeti vsaj ali školjka izhaja iz tropskih ali zmernih
podnebnih predelov.
Večina sladkovodnih školjk pretežni del časa preživi zakopana v
podlago in so lahko popolnoma nevidne ali pa je viden le majhen del
školjke, ki moli iz substrata. Za školjke ni naravno, da ležijo na vrhu
podlage, saj so tako tudi v akvariju izpostavljene napadom s strani
rib. To je tudi dober znak ocene zdravstvenega stanja školjke, ko jo
kupujemo. Izberemo tiste školjke, ki so delno zakopane v tla ali pa iztegujejo
nogo, da bi se zakopale v tla. Školjke, ki le ležijo na podlagi,
so morda oslabele.
Školjke že takoj po naselitvi v akvarij delno zakolpljemo v substrat.
Pri tem moramo školjko pravilno obrniti, da bosta dotekalka in odtekalka
(odprtini, skozi kateri vod vstopa in izstopa iz školjke med
filtriranjem) zunaj substrata. To ugotovimo tako, da školjko položimo
na dno akvarija in, ko se nekoliko odpre, bomo opazili, na kateri strani
sta odprtini. Ko školjko zakopljemo v podlago, morata biti odprtini na
vrhu in delno moleti iz substrata (glej sliko).
Vse školjke so filtratorji, hranijo se s planktonskimi algami in mikroorganizmi,
ki jih dobijo tako, da vodo načrpajo v telo, jo prefiltrirajo in
nato izčrpajo.
Večina sladkovodnih školjk se razmnožuje z ličinkami (glohidiji), ki
živijo kot paraziti na škrgah rib. V naravi so med vrstami ustaljene
parazitske povezave in določene školjke odlagajo ličinke le na določene
vrste rib. V ujetništvu se večinoma ne razmnožujejo, razen občasno v
ribnikih, kjer lahko s parazitiranjem nekoliko prizadenejo ribe.
Za sladkovodne školjke, ki izvirajo z območij z zmernim podnebjem,
je najbolje, da jih namestimo v ribnik. V tem primeru sicer ne bomo
imeli veliko priložnosti, da bi jih opazovali, a jim lahko zagotovimo
boljše razmere kot v akvariju.
1. Gojenje v ribniku: Ribnik moramo umestiti zunaj poplavnih
območij, saj lahko ob visokem vodostaju voda odplavi školjke v
naravo, kjer bi lahko preživele. To ima lahko škodljive vplive predvsem
na domorodne vrste rib, ki jih parazitirajo ličinke školjk. Odsvetujemo
tudi gojenje tujerodnih školjk v komercialnih gojitvenih
ribnikih za krape. S prenašanjem krapov na nova območja namreč
prenašamo tudi školjke, ki lahko prizadenejo domorodne vrste rib.
Ker večino časa preživijo zakopane v podlago, moramo vsaj del dna
ribnika obložiti z debelo plastjo peska – ta naj bo najmanj toliko
visoka, kot je dolžina največje školjke. Še bolje je, če na dno ribnika
namestimo višjo posodo s peskom in vanj zakopljemo školjke.
Tako nam ne bodo izkopavale vodnih rastlin, hkrati pa bomo lahko
občasno preverjali njihovo zdrastveno stanje. Uporabimo pesek z
okroglimi, neostrimi zrnci.
V ribniku običjano namestimo filtrirni sistem, s katerim odstranjujemo
razgradne produkte živali, pa tudi planktonske alge in zooplankton.
Prav plankton pa je edina hrana za školjke. Če se odločimo
v ribnik namestiti školjke, torej ne smemo imeti filtra. V tak ribnik
sicer lahko naselimo ribe, a mora biti število veliko manjše kot v ribniku
s filtrom. Dobro pa je, da v ribniku zagotovimo kroženje vode.
Tako preprečimo pomanjkanje kisika na dnu ribnika, s kroženjem
vode pa se poveča tudi razpoložljivost hrane za školjke. To lahko
naredimo z majhnim vodometom ali slapom ali pa v ribnik dodamo
prezračevalno črpalko. Voda je primerna za školjke, če je vsaj nekoliko
zeleno obarvana, saj to pomeni, da so v vodi alge – glavni vir
hrane za školjke.
Večina školjk zmernega podnebja v naravi živi v rekah in jezerih in
so občutljive za visoke temperature. Ribnik mora biti zato vsaj delno
v senci, da se poleti voda prekomerno ne segreje.
Ribe in školjke lahko v ribniku sobivajo, saj zaradi različnega načina
življenja skoraj ne pridejo v stik. Še posebej primerni vrsti rib sta
krap (Cyprinus carpio) in zlata ribica (Carassius auratus), ki med
hranjenjem brskata po dnu. S tem ves čas dvigujeta substrat, kar
poveča razpoložljivost hrane za školjke.
2. Gojenje v akvariju: Tropskih vrst školjk ne moremo imeti v
ribniku, zato jim bivališče uredimo v akvariju. Tudi v akvariju moramo
zagotoviti dovolj debelo plast substrata, v katerega se bodo
zakopale školjke. Kot je opisano zgoraj, v takšnem bivališču ne
smemo imeti filtra. To nas močno omejuje pri izbiri drugih vrst za
akvarij s školjkami. Dodamo lahko nekatere vrste kozic ali rib, ki
lahko bivajo v akvariju brez filtra. Raki niso primerni sostanovalci,
ker lahko poškodujejo školjke.

Akvarij moramo osvetliti, da omogočimo rast zelenih alg. Uporabimo
običajne akvarijske luči, ki naj se s stikalno uro vklapljajo za
dolžino dneva.
Oskrba
1. Rokovanje: Če ni nujno potrebno, školjk ne prijemamo. V kolikor
se temu ne moremo izogniti, jih primemo z roko. Pazimo le, da
nam ne padejo na tla. Ko jih vračamo nazaj v bivališče jih (pravilno
obrnjene) zakopljemo v substrat.
2. Prehrana: Hrano za školjke bomo najlažje zagotovili v ribniku,
tako da ne namestimo filtra in dopustimo namnožitev zelenih alg. Te
so hrana za školjke in morajo biti prisotne ves čas.
V akvariju težko zagotavljamo stalno razpoložljivo hrano za školjke.
Tudi tu ne smemo imeti filtra, zelene alge pa dodajamo tako, da iz
ribnika občasno dodamo nekaj vode z zelenimi algami in zooplanktonom.
Ni znano, koliko hrane lahko školjke pridobijo, če jih hranimo s
hrano za ribe v kosmičih. Na trgu je v zadnjem času več novih vrst
hrane za korale in druge morske organizme. To hrano lahko poskusimo
tudi s sladkovodnimi školjkami, a moramo dobro spremljati
stanje. Če školjke hrane ne bodo pojedle, bo ta gnila v akvariju in se
bo kakovost vode poslabšala.
4. Čiščenje akvarija: Pred urejanjem akvarija si roke dobro umijemo
z vodo in se prepričamo, da na njih ni ostankov mila, praška
ali kakšne kreme.
Praviloma vsak teden zamenjamo četrtino volumna vode z vodo
iz pipe, ki pa mora imeti približno enako temperaturo kot voda v
akvariju. Če je voda iz pipe klorirana (kupimo lahko namenski test
ali preverimo pri dobavitelju pitne vode), vodo natočimo v čeber in
jo pred uporabo pustimo stati 24 ur.
3. Prezimovaje: Školjke z območij z zmernimi podnebnimi razmerami,
lahko prezimujejo v ribniku, če je v njem dovolj kisika in tudi
pozimi ne zamrzne do dna. Če školjke pozimi poginejo, jih moramo
odstraniti iz ribnika, sicer lahko z razkrajanjem poslabšajo kakovost
vode in ogrozijo druge živali v ribniku.
Skrb za zdravje
Najpogostejši vzrok zdravstvenih težav in pogina sladkovodnih
školjk v ujetništvu je pomanjkanje hrane, ker jim težko zagotavljamo
dovolj velike količine hrane, ki jo lahko dobijo s filtracijo.
Če školjko do polovice zakopljemo v substrat (z odprtinami navzgor),
se bo sama zakopala do primerne globine. Če se ne, je to prav tako
znak, da je školjka v slabem zdravstvenem stanju.
Školjke lahko obnovijo majhne razpoke in poškodbe na lupini. Večje
poškodbe pa so pogosto smrtne, kjer so notranji organi izpostavljeni
poškodbam, vnetjem in napadom rib.
Najstarejši del lupine, ki je pri sklepu, je pogosto odrgnjen zaradi
zakopavanja v pesek, a to ne nakazuje na kakšno bolezen.
V akvariju s školjkami moramo biti zelo previdni z uporabo zdravil.
Številna zdravila za ribe vsebujejo snovi, ki so za nevretenčarje
(torej tudi za školjke) strupena. Če kupimo nove vodne rastline, jih
za teden dni pustimo v drugi posodi z vodo, saj rastline včasih pred
prodajo tretirajo s snovmi, ki so za nevretenčarje zelo strupene.
! Opozorilo
Če se odločimo za nakup sladkovodnih školjk, moramo
upoštevati njihov specifičen način hranjenja in poskrbeti za
zadostno količino hrane.
Školjke, ki so naprodaj v trgovinah za živali, so pogosto
tujerodne vrste, ki jih je po Zakonu o ohranjanju narave prepovedano
nenamerno ali namerno naseliti v okolje. Posebej
opozarjamo, da so tujerodne tudi tiste vrste, ki so morebiti v
prodaji pod imeni pri nas domorodnih vrst, a gre za populacije,
ki ne izvirajo iz Slovenije.
Tujerodne školjke se lahko v naravi močno namnožijo in
zaradi filtriranja vode spremenijo prehranjevalne verige v
ekosistemu. S tekmovanjem za hrano prizadenejo tudi domorodne
vrste školjk.
Dolžnost vsakega lastnika je, da živali vso življenjsko dobo
zagotavlja ustrezno oskrbo in prepreči pobeg. Če zanjo ne
moremo več primerno skrbeti, poskusimo poiskati novega
lastnika ali jo oddamo v zavetišče.
Viri in dodatno branje
http://www.akvazin.si
Školjke lahko najmanj pol leta preživijo brez hrane. Ker je njihovo
telo skrito v lupini, ne moremo ocenjevati njihove kondicije. Edini
način za oceno zdravstvenega stanja je, da spremljamo njihovo rast.
V ugodnih razmerah školjke rastejo celo življenje, čeprav se rast pri
odraslih osebkih upočasni. Najbolje je, da školjke enkrat na mesec
izmerimo. Če ugotovimo, da ne rastejo, je to lahko znak, da ne dobijo
dovolj hrane in moramo povečati količino razpoložjive hrane.
Navodila za oskrbo so bila pripravljena z največjo mero skrbnosti, vendar na
noben način ne morejo nadomestiti veterinarskega pregleda in zdravljenja.
Navodila za oskrbo smo pripravili v okviru projekta Tujerodne vrste – naša skrb,
moja odgovornost (Thuja 2) in so brezplačno na voljo (potencialnim) kupcem
hišnih živali. Gradivo je tudi prosto dostopno na spletni strani www.tujerodnevrste.info
in ga lahko neomejeno tiskate in razmnožujete s spoštovanjem moralnih
avtorskih pravic.
Besedilo: Jana Kus Veenvliet, Paul Veenvliet, dr. Alenka Dovč, dr. vet. med. |
Fotografija: Paul Veenvliet | Založnik: Zavod Symbiosis | Leto prve izdaje:
2013 | Tisk: Studio Print, d. o. o. | Naklada: 6000 izvodov
Projekt je podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega
prispevka razširjeni Evropski uniji.