Mali in veliki aleksander

Navodila za oskrbo
Mali in veliki aleksander
Splošen opis
Mali aleksander (Psittacula krameri) in veliki aleksander (P. eupatria)
sta predstavnika srednjih papig (angl. parakeet). Prav ti dve vrsti sta
bili eni od prvih papig, ki so jih ljudje gojili kot hišne živali. Sodita
med družabne ptice, ki se v naravnem okolju združujejo v velike
jate. Papige so zelo inteligentne, sposobne učenja različnih veščin in
posnemanja človeškega govora. Potrebujejo dnevno oskrbo in stik s
človekom; če imamo le eno, ji moramo nameniti še več pozornosti. V
ujetništvu ob primerni oskrbi živijo tudi do 40 let.
Naravno območje razširjenosti malega aleksandra obsega jugovzhod
Azije in ozek pas v podsaharski Afriki. V ujetništvu vzgojene živali
večinoma pripadajo azijskima podvrstama. Telo meri skupaj z repnimi
peresi 39–43 centimetrov; od tega je rep dolg 22–26 centimetrov.
Perje je svetlozeleno, a v ujetništvu so vzgojili tudi različne barvne
mutacije z belim, sivim, modrim in rumenim perjem. Imajo močan
ukrivljen kljun rdeče barve s črno konico. Pri odraslih je šarenica
obarvana rumeno-belo, kolobar okoli oči pa rdečkasto. Odrasli samci
imajo spredaj temno liso, ki se razteza nazaj proti temenu, na zadnji
strani glave pa zabrisano modro in roza progo. Pri samicah je na glavi
le zabrisana modra proga, črnega obročka pa nimajo.
Veliki aleksander je največja vrsta iz rodu Psittacula. Telo skupaj z
repnimi peresi meri 58 centimetrov; od tega je rep dolg 21–35 centimetrov.
Naravno območje razširjenosti obsega jugovzhodno Azijo.
Telo je svetlozeleno, v nasprotju z malim aleksandrom pa imajo na
zgornji strani peruti rdeče-rjavo liso. Pri tej vrsti je večina ptic v
ujetništvu izvorne zelene barve; barvne mutacije so redke. Kljun
je rdeč z rumeno konico. Pri odraslih osebkih je šarenica obarvana
rumeno-belo, kolobar okoli oči je svetlosiv. Odrasli samci imajo
spredaj temno liso, ki se razteza nazaj proti temenu, kjer je pod črno
progo še rožnata lisa. Samice imajo okoli vratu le zabrisane sive
proge ali pa so te popolnoma odsotne. Samice nimajo nikoli črno
obarvanih peres.
Za malega aleksandra ni treba pridobiti posebnih dovoljenj. Veliki
aleksander pa je vključen na Dodatek II konvencije CITES, zato
morate trajno hraniti račun o nakupu. O pridobitvi te vrste morate
skladno z Odredbo o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih
vrst v ujetništvu (Uradni list RS, št. 90/2001) v tridesetih dneh od
pridobitve pisno obvestiti Agencijo Republike Slovenije za okolje.
Prav tako morajo biti živali, ki so vključene v matično gojitveno
skupino živali, označene z zaprtim obročkom ali mikročipom.
Bivališče
Najboljše bivalne razmere jim omogočimo v zunanji kletki – voljeri,
ki je povezana s pozimi ogrevanim notranjim prostorom. Tako lahko
v primernem vremenu ptice letajo v voljeri, v hladnejšem vremenu
pa se umaknejo v toplejši notranji prostor. Če nimamo možnosti
za postavitev voljere, uredimo čim večjo notranjo kletko in ptici
omogočimo vsakodnevno letanje v notranjih prostorih.
Kadar se odločimo za nakup aleksandrov zgolj v ljubiteljske namene,
je bolje, da imamo le eno ptico. Če jih nameravamo gojiti, pa je
bolje, da že na začetku kupimo samca in samico.
1. Zunanja kletka z notranjim prostorom: Zunanja kletka naj bo s
treh strani zamrežena, na eni stranici pa se nadaljuje v notranji prostor.
Zunanja voljera mora biti za malega aleksandra velika najmanj 2,0 ×
1,0 × 1,5 metra (dolžina × širina × višina), za velikega aleksandra pa
najmanj 3,0 × 1,0 × 2,0 metra. Za vsak dodatni par moramo velikost
zunanjega dela povečati za 50 odstotkov. Poleg zunanje voljere naj
ima notranja kletka najmanj 1 kubični meter prostornine (1,0 × 1,0
× 1,0). Obvezno moramo namestiti skrivališče in zadostno število
prečk za sedenje; vsaj dve v zunanjem in dve v notranjem prostoru.
Če imamo par, v gnezditveni sezoni namestimo tudi gnezdo (glejte
odredbo v Uradnem listu RS, št. 90/2001). Kletko uredimo tako, da
lahko ločeno vstopamo v zunanji in notranji prostor. V kletko namestimo
tudi posode za hrano, vodo in kopanje. Pomemben dodatek
so razna igrala, s katerimi papigam popestrimo vsakdanje življenje.
S tem pogosto preprečimo puljenje peres in zmanjšamo stres.
2. Notranja kletka: Tudi pri izbiri kletke moramo upoštevati
minimalne pogoje, ki so določeni z Odredbo o bivalnih razmerah
in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu. Ker običajno v naših
trgovinah za male živali ne moremo kupiti tako velikih kletk (razen
če jo posebej naročimo ali jo izdelamo sami), moramo papigo
redno spuščati po prostoru in ji omogočiti, da se vsak dan spreleti in
razgiba krila ter tako ohranja primerno telesno kondicijo. Večja kot
je kletka, bolje se bo ptica počutila, poleg tega se papige rade raztegujejo
in širijo krila, tudi kadar ne letijo. Uporaba okroglih kletk
po odredbi ni dovoljena; biti mora kvadratna oziroma pravokotna
in z ene strani zaprta oziroma postavljena ob steno. Tako se papiga
počuti bolj varno. Kletko za najmanj 80 centimetrov dvignemo od
tal in jo namestimo v dobro osvetljen prostor proč od prepiha. V
kletki morata biti nameščeni najmanj dve prečki, ki naj bosta toliko
oddaljeni od roba kletke, da se papiga pri sedenju z repom ne bo
zadevala ob stranice kletke. Če imamo v kletki dve ptici, naj prečki
ne bosta ena nad drugo (zaradi iztrebljanja).
V kletko namestimo posodo za vodo in hrano, a pazimo, da ne bo
nameščena ravno pod prečkami, sicer se bo ptica iztrebljala v hrano
ali vodo. Na dno kletke položimo pesek ali drug material, ki bo
omogočal sprotno in lažje čiščenje kletke. Še preprosteje je na dno
položiti velike pole nepotiskanega papirja (tiskarske barve so lahko
strupene), ki ga redno menjamo. V kletko namestimo še igrala, ki
bodo spodbujala gibanje in povečevale zaposlenost papige.
Kletke NE namestimo v kuhinjo. Številni kuhinjski pripomočki
(posoda, kuhalnice, likalniki, električni žari in pekači, pečice)
vsebujejo politetrafluoroetilen. Pri čezmernem segrevanju tega
polimera nastajajo hlapi plina in majhni delci, ki so za ptice že
pri majhnih koncentracijah smrtni. Tudi nekatere vrste živil ob
kuhanju sproščajo za ptice nevarne snovi. Prav tako ni primerno
namestiti kletke v spalnico, saj se iz perja ptic in posušenih iztrebkov
izloča prah, ki je za nekatere ljudi alergen.

Ptice so občutljive tudi na cigaretni dim, parfume, osvežilce zraka,
esenčna olja in podobno, zato v prostorih, kjer ima papiga dostop,
te snovi ne smejo biti prisotne v zraku. Papigam moramo preprečiti
dostop do sobnih rastlin, ki so lahko strupene.
Oskrba
1. Rokovanje: Če ni nujno potrebno, ptice ne grabimo z rokami.
Pomembno pa je, da ptico navadimo na našo bližino in jo s hrano
naučimo, da sama spleza na našo roko. Papige imajo močan kljun
in lahko močno ugriznejo. Če imamo otroke, poskrbimo za njihovo
varnost in jih primerno starosti naučimo ravnanja s pticami.
2. Prehrana: Ptice jedo najmanj tri- do štirikrat na dan. Najbolje
je, da jim damo zjutraj že pripravljeno semensko mešanico za
srednje papige ali brikete ter nekaj sadja ali zelenjave in jim to
pustimo do večera. Ponudimo jim različno sadje in zelenjavo:
• sadje: jabolka, breskve ali slive (odstranimo pečke ali koščice),
grozdje, jagode, borovnice, maline, pomaranče ali kivi (olupljeno);
• zelenjava: surovo ali na pari kuhano korenje, bučke, koruza,
brokoli, cvetača, jajčevci, stročji fižol, grah, rdeča solata.
Med povečano dejavnostjo jim ponudimo še jajčno hrano (kupimo
pripravljen prah) in oreške, vendar v majhnih količinah, da se ne
zredijo. Zelo dober dodatek so kaljena semena. V posebno posodico
jim damo mineralni pesek in dodamo sipino kost, ki sta vira
kalcija. Občasno, predvsem na začetku in na višku reprodukcijske
sezone, jim ponudimo tudi vitaminsko-mineralne dodatke.
Količino hrane prilagodimo potrebam ptice. Semen naj bo le malo
več, kot jih ptica poje. S tem preprečimo, da bi ptica izbirala le eno
vrsto semen, zmanjšamo pa tudi količino zavrženih semen. Sadje
in zelenjavo zvečer odstranimo, da ne gnije v kletki. Jajčno hrano
in drugo hitro pokvarljivo hrano odstranimo po nekaj urah. V
kletko dodamo tudi sveže veje nestrupenih rastlin (na primer vrba,
breza, topol), tako da se ptice zaposlijo z lupljenjem lubja. Ne dajemo
jim ostankov naše hrane in pazimo, da hrana ne vsebuje soli,
alkohola, kakava in kofeina, saj so te snovi za ptice strupene.
Ptice morajo imeti stalno na voljo svežo vodo. Najbolje je, da
posodo za vodo obesimo na mrežasto stranico kletke, da vanjo
ne bodo padali iztrebki. Ločeno lahko damo v kletko tudi večjo
posodo z vodo za kopanje ali pa ptico navadimo na to, da jo
občasno popršimo s pršilko za vodo.
3. Čiščenje kletke: Notranjo kletko moramo očistiti vsak dan.
Zamenjamo papir na dnu kletke in očistimo iztrebke na drugih
delih kletke. Ostanke hrane zavržemo in jih nadomestimo s svežo
hrano. Zunanjo kletko lahko čistimo približno enkrat tedensko, a še
vedno moramo pticam dnevno zagotavljati svežo hrano in vodo. Pri
čiščenju zunanje kletke pazimo, da nam ptice ne pobegnejo. Kadar
čistimo zunanji del, jih zapremo v notranji prostor, in obratno.
4. Čas zunaj kletke: Ptico, ki živi v notranji kletki, moramo
najmanj enkrat dnevno spustiti, da prosto leti po stanovanju. Okna
zapremo, da preprečimo pobeg, velika okna pa zastremo, da se
ptica ne bi zaletela. Umaknemo ostre predmete, nevarne snovi in
strupene rastline. Ptico skrbno nadzorujemo in se ji posvetimo.
To je primeren čas za sodelovanje in učenje novih spretnosti (npr.
učenje s klikerjem).
!
Skrb za zdravje
Pri papigah moramo predvsem paziti na dobro počutje živali. Le
redko pokažejo znake obolenja, dokler ne gre za resne probleme.
Takrat je obvezen obisk pri veterinarju. V izogib problemom, že
takoj po nakupu svetujemo obisk pri veterinarju, ki bo ptico klinično
pregledal in opravil nekaj laboratorijskih preiskav. Pomembna sta
pregled iztrebkov na notranje zajedavce in pregled na klamidiozo
(psitakozo). Veterinar bo ocenil tudi operjenost, mi pa moramo biti
ves čas pozorni na izgled, poškodbe ali prekomerno izpadanje perja.
Takšne težave lahko nakazujejo na pomanjkljivo prehrano, pomanjkanje
pozornosti ali bolezni kljuna, perja in kože.
Ker imata obe vrsti aleksandrov velik kljun, ki služi pri drobljenju
trdih oreščkov in v naravi tudi izdelavi gnezd, je pomembno, da se
redno opravljajo korekcije kljuna in krempljev. Naj opozorimo, da
primerna debelina palic v kletki namenjenih sedenju in plezanju
poponoma zadostuje in korekcije niso potrebne. Enako velja za kljun,
če je le ta pravilno oblikovan, v kletki pa dovolj vej in drugih igral
za kljuvanje in »uničevanje«, potem se kljun sproti obrablja. Pogosti
problemi papig so tudi prekomerna zadebelitev in posledično boleči
žulji na podplatnih blazinicah.
Ker so papige zelo inteligentne živali, jih redno zaposlimo z raznimi
igrali ali pa jim semensko in drugo hrano namestimo tako, da se
morajo zanjo posebej truditi. Storž koruze lahko namestimo iz vrha
kletke, tako da mora papiga vsakič po vrvi do hrane. Lahko imamo
v kletki prazen kokosov oreh, v katerega skrijemo razne priboljške.
Pri izdelavi igral in drugih pripomočkov pazimo, da so iz naravnega
materiala.
Opozorilo
Mali in veliki aleksander sta privlačni vrsti papig, še posebej
zaradi sposobnosti učenja in posnemanja govora. Primerno
oskrbo jim bomo lahko nudili le, če jim bomo zagotovili
primerno bivališče in jim bomo lahko posvetili dovolj časa.
Tudi ti dve vrsti papig sta dolgoživi, zato se z nakupom
zavežemo k dolgotrajni oskrbi ptic.
Mali in veliki aleksander sta tujerodni vrsti, ki ju je skladno
z Zakonom o ohranjanju narave prepovedano nenamerno
ali namerno naseliti v okolje. Ponekod v Evropi so zaradi
izpuščenih hišnih živalih že velike populacije, ki povzročajo
veliko škodo domorodnim pticam, s katerimi tekmujejo za
hrano in dupla za gnezdenje.
Dolžnost vsakega lastnika je, da živali vso življenjsko dobo
zagotavlja ustrezno oskrbo in prepreči pobeg. Če zanjo ne
moremo več primerno skrbeti, poskusimo poiskati novega
lastnika ali jo oddamo v zavetišče.
Viri in dodatno branje
http://psittacula-world.com
http://www.plannedparrothood.com/plants.html
Navodila za oskrbo so bila pripravljena z največjo mero skrbnosti,
vendar na noben način ne morejo nadomestiti veterinarskega pregleda
in zdravljenja.
Navodila za oskrbo smo pripravili v okviru projekta Tujerodne vrste – naša
skrb, moja odgovornost (Thuja 2) in so brezplačno na voljo (potencialnim)
kupcem hišnih živali. Gradivo je tudi prosto dostopno na spletni strani
www.tujerodne-vrste.info in ga lahko neomejeno tiskate in razmnožujete s
spoštovanjem moralnih avtorskih pravic.
Besedilo: dr. Alenka Dovč, dr. vet. med., Jana Kus Veenvliet, Paul Veenvliet
Jezikovni pregled: Miha Knavs | Fotografija: Thomas Schoch, GNU Free
Documentation License | Založnik: Zavod Symbiosis | Leto prve izdaje: 2013 |
Tisk: Studio Print, d. o. o. | Naklada: 6000 izvodov
Projekt je podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega
prispevka razširjeni Evropski uniji.