brezplaÄno glasilo OBÄINE MUTA obÄina javni zavodi druÅ¡tva ...

17 

b r e z p l a č n o g l a s i l o O B Č I N E M U TA 

DECEMBER 2009 letnik VI številka 17 

občina 

javni zavodi 

društva 

župnija 

gospodarstvo 

kmetijstvo 

intervju 

mladi talenti 

kultura 

nekoč in danes 

spominjamo se jih 

naša potepanja 

križanka 

Motivi iz občine Muta 

v likovnih upodobitvah

uvodnik 

Božično-novoletna poslanica 

Spoštovane občanke, cenjeni občani, dragi prijatelji! 

Bliža se čas, ko smo v pričakovanju 

novega, lepega, polni optimizma, pozitivnega 

razmišljanja in upanja. Z mislimi 

se sprehajamo nazaj, ugotavljamo, kaj 

vse nam je leto prineslo dobrega pa tudi 

slabega, izluščimo bistvo, ki je pomembno 

tako za posameznika kot tudi za skupnost. 

Ko se ozremo nazaj, seveda ne moremo 

mimo neprijetnih stvari, ki so se dogajale 

v letošnjem letu. Recesija ni le močno 

zaznamovala gospodarstva, temveč 

se je »zažrla« v vse pore našega življenja, 

povsod, kjer ljudje ustvarjamo in živimo. 

Še najbolj je prizadela najšibkejše in socialno 

najbolj ogrožene, zato je prav, da jim 

pomagamo po svojih najboljših močeh, 

pa ne samo v teh predprazničnih dneh, 

ampak tudi v prihodnje, da bodo lahko 

živeli človeka dostojno življenje. Kljub 

vsemu pa moramo strmeti naprej, vsaka 

kriza ima svoje dno in tako kot za dežjem 

posije sonce, se tudi ta dvigne iz najglobljega 

brezna na plano, kjer počasi, toda 

vztrajno beleži pozitivne rezultate. 

Zato se nikakor ne smemo predati 

melanholiji, ampak se optimistično 

zazrimo v prihodnost z željo po poglabljanju 

in ustvarjanju poštenih medsebojnih 

odnosov in po spoštovanju drug 

drugega, kar vodi k medsebojni harmoniji 

in povezanosti. To pa naj ne velja 

samo v predprazničnih dneh, ampak 

naj ostane naša vsakodnevna navada, 

ne le v letu 2010, pač pa tudi v vseh naslednjih. 

Spoštovani, ker so decembrski dnevi 

tudi čas za pregled, kaj smo v letu 2009 

postorili, bi želel v uvodniku nanizati še 

nekaj projektov in del, ki so bila v letošnjem 

letu uspešno zaključena. 

Še posebej sem ponosen na zaključeno 

rekonstrukcijo ceste Sv. Primož–sp. 

Muta, v dolžini 3,5 km. Izvajalec del je bilo 

CPM, d. d., investicija je veljala 564.084 €. 

Tako se sedaj lahko peljemo po lepo urejeni 

asfaltirani cesti od centra sp. Mute do 

cerkvice na Sv. Primožu oziroma do kmetije 

Žavcer. 

Prav tako je končana rekonstrukcija 

Levstikove ulice. Izvajalec je bil Bauer, s. p., 

investicijska vrednost projekta je znašala 

21.000,00 €. 

Omeniti pa velja tudi izvedeno protiprašno 

zaščito na cestah Sv. Primož – zahod 

in Sv. Primož – vzhod. V vse projekte 

protiprašne zaščite smo investirali 239.000 €. 

Zaključujeta pa se že tudi rekonstrukcija 

ceste ob Bistrici (ureditev odvodnjavanja, 

razširitev ceste, asfaltiranje in javna 

razsvetljava, ocenjena investicijska 

vrednost znaša 60.000 €.) in kanalizacija 

ceste Ob potoku (tudi rekonstrukcija ulice 

v dolžini 180 m, ocenjena vrednost investicije 

znaša 40.000 €). 

Tako kot v preteklem letu smo tudi v 

letu 2009 največ investicijskega denarja 

namenili za komunalno infrastrukturo. 

Ob tem pa naj še poudarim, da smo precej 

sredstev vložili tudi v adaptacijo garderob 

in WC-jev v telovadnici OŠ Muta, 

urejen pa je tudi WC za osebe s posebnimi 

potrebami. Tako so sedaj garderobe in toaletni 

prostori urejeni po trenutno veljavnih 

standardih in normativih. 

Seveda so pred nami tudi novi projekti, 

eni tik pred dokončanjem, drugi še 

v začetni fazi. Nekaj najpomembnejših je 

predstavljenih v nadaljevanju praznične 

številke Mučana. 

Na koncu vam, drage občanke in občani, 

želim čim več lepih in nepozabnih 

trenutkov, da bi se vam uresničile vse vaše 

ambicije in skrite želje, da bi obdržali prave 

prijatelje in da bi odkrili tisto, kar vas 

osrečuje in daje smisel vašemu življenju. 

Vse najlepše v letu 2010! 

Vaš župan Boris Kralj 

Izdajatelj: Občina Muta. Glavna in odgovorna urednica: Majda M. Lesjak. Člani uredništva: Lidija Verdnik, 

Marija Omulec, Kristl Valtl. Lektoriranje: Majda M. Lesjak, prof. 

Fotografije: Drago Verdnik, Kristl Valtl, Simon Pernat, Vlasta Špringer, Hinko Jerčič, arhivi organizacij in družinski arhivi. 

Na naslovnici: Sv. Jernej nad Muto pozimi (foto: Jože Ošlak) in rotunda sv. Janeza (avtor: Darko Lesjak). 

Založnik: Exfer, d. o. o. Naklada: 1300 izvodov. Leto: december 2009. Uredništvo si pridržuje pravico pregleda, izbire in krajšanja 

člankov ter spremembe naslovov. Glasilo je vpisano v razvid medijev Ministrstva za kulturo pod št. 764. 

Mučan

uvodnik, občina 

Beseda urednice 

Spoštovani! 

Sedem mesecev je minilo od izida 

16. številke našega glasila. Če sodimo 

po obsegu in številu prispevkov, ki smo 

jih prejeli v tem času, je bilo to obdobje 

znatno predolgo, poletno-jesenska 

bera pa karseda bogata. 

Tokratna prednovoletna številka 

vam tako prinaša pregled dela občinskega 

sveta in aktualnih občinskih projektov, 

utrinke iz vrtčevskih igralnic ter 

osnovno- in srednješolskih klopi, zapise 

o društvenih dejavnostih, novičke iz 

življenja župnije, predstavitve posameznikov, 

ki živijo med nami in si zaslužijo 

delček naše pozornosti … Veliko pa je 

krajanov, ki so nas v tem času za vedno 

zapustili in se jih s spoštovanjem spominjamo. 

Ob vsem tem pa uvajamo 

tudi novo rubriko Naša potepanja in 

vas vabimo, da z nami delite svoje vtise 

z različnih potovanj. 

V prilogi smo se tokrat ustavili ob likovnih 

upodobitvah Mute in okoliških 

krajev. Zavedamo se, da je predstavljena 

zbirka le začetek, zato vas vabimo, 

da nam jo pomagate dopolniti. Morda 

bi bilo zanimivo predstavljena dela razstaviti 

ob našem občinskem prazniku. 

V času recesije in pandemske gripe 

praznujemo letošnji božič in novo leto. 

V upanju, da bosta obe nevšečnosti čim 

manj zaznamovali praznične dneve in 

tudi vse dneve novega leta, se vam iz 

uredništva zahvaljujemo za zvestobo 

in naklonjenost. Hvala vsem našim 

sodelavcem – avtorjem člankov in 

fotografij, oglaševalcem in seveda 

vsem bralcem. Tudi v novem letu se 

veselimo vaših prispevkov, ki jih lahko 

še naprej pošiljate na elektronski 

naslov obcina.muta@muta.si ali pa 

jih oddate osebno na Občini Muta. 

Pa srečno 2010 vam želimo! 

Majda M. Lesjak 

Aktivnosti Občinskega sveta 

Občine Muta v letu 2009 

Leto 2009 se počasi izteka in zato 

bi vam radi na kratko predstavili nekaj 

najpomembnejših vsebin in odlokov, ki 

so jih svetniki v tem letu obravnavali in 

sprejeli ali ovrgli. 

V mesecu marcu so svetniki obravnavali 

in soglasno sprejeli Odlok o spremembah 

in dopolnitvah o dodeljevanju 

socialnovarstvene pomoči v občini 

ter soglasno potrdili tudi letni program 

športa za leto 2009 v občini. Svetniki 

so soglasno sprejeli tudi sklep o povišanju 

cene programov v vrtcu Muta za 

pet odstotkov, ter sklep, da starši tistih 

otrok, ki niso občani občine Muta, plačajo 

za vrtec polno ceno. Svetniki so 

sprejeli tudi sklep, da se pri odsotnosti 

otrok do tridesetih dni odštejejo stroški 

živil v enakem odstotku, kot je naveden 

v odločbi o višini plačila staršev. V primeru 

odsotnosti nad trideset dni pa se 

ob predložitvi zdravniškega potrdila odšteje 

tudi trideset odstotkov oskrbnine. 

Občinski svet je sprejel tudi sklep, da se 

v času poletnih počitnic varstvo otrok in 

prehrana obračunata le za dnevno prisotnost 

otrok. Na svoji 20. redni seji so 

svetniki, glede na podatke o vpisu otrok 

v vrtec za leto 2009/2010, soglasno potrdili 

tudi uvedbo dodatnega oddelka. 

Mučan 

V mesecu maju so se svetniki sestali 

tudi na izredni seji, kjer so obravnavali 

Odlok o spremembah in dopolnitvah 

prostorskih sestavin dolgoročnega in 

srednjeročnega plana občine Radlje za 

območje občine Muta, v okviru projekta 

odvodnjavanja in čiščenja odpadnih 

voda. 

Na svoji 21. redni seji so svetniki 

soglasno sprejeli sklep, da se dopolni 

registracijska dejavnost za oddajanje 

in obratovanje lastnih in najetih nepremičnin 

ter da bo Občina Muta vodila 

ločene davčne evidence za projekte, 

kot je KOCEROD – regijski center za ravnanje 

z odpadki ter projekt odvajanja 

in čiščenja odpadnih voda v porečju 

Drave. 

Na 22. seji v mesecu juliju so svetniki 

obravnavali predloga Odloka o 

spremembah in dopolnitvah Odloka 

o proračunu občine za leto 2009 ter 

soglasno sprejeli sklep, da Občinski 

svet Občine Muta sprejme amandma 

na predlog rebalansa, ki se nanaša na 

vključitev financiranja cepljenja deklic 

od 13. do 18. leta proti virusu HPV – rak 

materničnega vratu, v višini 10.000 EUR, 

z uravnoteženjem znižanja postavke 

cestne infrastrukture. 

Svetniki so se seznanili tudi s projektom 

kolesarska steza Gortina na relaciji 

trbonjski most–Vrata, ki je zajet v občinskem 

proračunu za leto 2009, in ga potrdili. 

Sofinanciranje projekta je predvideno 

tudi iz naslova evropskih sredstev 

v okviru kmetijske politike. Na isti seji so 

svetniki potrdili tudi odločitev, da se na 

Ministrstvo za okolje in prostor poda 

pobuda, da se pri vseh odlagališčih, ki 

so v lasti več občin, za občino, v kateri se 

nahaja odlagališče, uvedejo nižje takse. 

V mesecu septembru in novembru 

sta potekali še 23. in 24. seja, na 

katerih so svetniki med drugim obravnavali 

predlog Odloka o ustanovitvi 

proračunskega stanovanjskega sklada, 

obravnavali pa so tudi predlog Odloka 

o kategorizaciji občinskih cest in 

kolesarskih poti ter osnutek Odloka o 

spremembah in dopolnitvah odloka 

o ustanovitvah javnih zavodov, kot so 

Koroški pokrajinski muzej, Koroška galerija 

likovnih umetnosti in Osnova šola 

Muta, seznanili pa so se tudi s projekti, 

ki so sofinancirani iz strukturnih skladov 

za obdobje 2010–2013. 

Lidija Verdnik 

1

občina 

Aktualni projekti Občine Muta 

Drava kot priložnost 

Projekt Drava kot priložnost naj bi bil zaključen do septembra 2010 

Med pomembnimi projekti, ki v 

občini Muta že tečejo, je vsekakor potrebno 

omeniti projekt Drava kot priložnost, 

Občina Muta je namreč skupaj 

z občinami Radlje ob Dravi, Podvelka, 

Vuzenica in Dravograd pristopila k izvedbi 

tega projekta, katerega nosilec 

je Občina Radlje ob Dravi. Projekt se 

sofinancira iz Evropskega sklada za regionalni 

razvoj v okviru operativnega 

programa krepitve regionalnih razvojnih 

potencialov za obdobje 2007–2013, 

predvsem z namenom urediti turistično-rekreativno 

infrastrukturo ob reki 

Dravi. Občina Muta bo za svoj del projekta 

iz tega naslova pridobila nepovratna 

sredstva v višini 135.000 €. 

V mesecu maju 2009 je bil izveden 

javni razpis za izbiro izvajalca za gradbeno-obrtniška 

dela ter zunanjo ureditev 

in javni razpis za izgradnjo pristanišč 

oziroma privezov. Javni razpis za 

Predvidena ureditev platoja ob izlivu reke Bistrice v Dravo 

izgradnjo pristanišč je bil sicer razveljavljen, 

izvajalec za gradbeno-obrtniška 

dela ter zunanjo ureditev v občini Muta 

pa je podjetje Koroške gradnje. 

Na platoju pri izlivu reke Bistrice v 

Dravo je tako predvidena postavitev 

večnamenskega objekta za potrebe 

kulturnih, športnih in turističnih dejavnosti 

ter ureditev zunanjega prostora 

in dostopa do prireditvenega prostora. 

Vrednost del je ocenjena na približno 

206.000 €. V prihodnjem letu je 

potrebno še sprejeti odlok o plovnosti 

po reki Dravi ter izbrati izvajalca za 

izgradnjo pristanišč oziroma privezov. 

Ocenjena vrednost teh del znaša okoli 

65.000 €. Celoten projekt naj bi bil dokončan 

najkasneje do meseca septembra 

prihodnje leto. 

Plinifikacija 

Med omembe vrednimi projekti 

je še plinifikacija, oktobra 2009 je bila 

namreč med Petrolom Energetiko in 

Občino Muta podpisana pogodba za 

distribucijo zemeljskega plina na celotnem 

območju občine Muta. Občina 

Muta se je s tem pridružila štirim geografsko 

povezanim lokalnim skupnostim 

na Koroškem, Mežici, Prevaljam, 

Ravnam na Koroškem in Dravogradu, 

ki jih družba Petrol Energetika oskrbuje 

kot sistemski operater distribucije zemeljskega 

plina. S podpisom pogodbe 

se je Petrol Energetika zavezal, da bo v 

naslednjih štirih letih zagotovil potrebna 

investicijska sredstva v višini približno 

dveh milijonov evrov za izgradnjo 

objektov, naprav in omrežja za distribucijo 

zemeljskega plina. V prihodnjem 

letu bo družba na osnovi projektne dokumentacije 

pridobila gradbeno dovoljenje 

in izgradila povezovalno plino- 

2 Mučan

občina 

vodno omrežje od občine Dravograd 

do industrijske cone na Muti. Prav tako 

bo zgradila priključke do posameznih 

industrijskih odjemalcev. To pomeni, 

da se bodo lahko industrijski odjemalci 

zemeljskega plina priključili na omrežje 

že v drugi polovici naslednjega leta. 

Izgradnja posameznih faz plinifikacije 

na posameznih območjih občine se 

bo usklajevala z ugotovljenim interesom 

priključevanja porabnikov in bo 

potekala do leta 2014, prvi odjemalci 

zemeljskega plina se bodo lahko na 

omrežje zemeljskega plina priključili že 

jeseni 2012. 

Zazidava naselja SE3 Muta 

Naj omenimo še, da Občina Muta 

pripravlja tudi komunalno ureditev 3,4 

hektarjev zemljišč, opredeljenih kot 

stanovanjsko območje, ki se bo nahajalo 

na ravninskem območju zgornje 

Mute kot nadaljevanje ulice Ob polju, 

med Obrtno ulico na severni strani in 

ulico Ob polju na severovzhodni in jugovzhodni 

strani, južno od šole. 

Naselje s petdesetimi stanovanjskimi 

enotami predvideva izgradnjo tridesetih 

enodružinskih hiš in dvajsetih 

stanovanjskih enot v vrstnih hišah. Območje 

bo povezano s kategorizirano 

občinsko cesto, ki bo v asfaltni obliki 

izvedena do vseh parcel. Vse parcele 

bodo priključene na kanalizacijsko, vodovodno, 

telekomunikacijsko in električno 

omrežje. 


Širokopasovni dostop 

do interneta vse bližje 

Sodobnega načina življenja si ne 

moremo več predstavljati brez številnih 

telekomunikacijskih naprav. Televizija, 

radio, telefon, GSM, računalniki … so 

postali vsakdanji, nepogrešljivi predmeti. 

Elektronska pošta vse bolj nadomešča 

klasično, brskanje po svetovnem 

spletu postaja vse pomembnejši vir informacij 

in zabave, sodelovanje v spletnih 

klepetalnicah, forumih in blogih je 

priljubljen način preživljanja prostega 

časa in komunikacije med mladimi, 

prodaja in nakup storitev in blaga prek 

spleta naraščata, državna uprava od nas 

vse bolj zahteva elektronsko poslovanje 

in izpolnjevanje davčnih obveznosti … 

Čeprav vse omenjeno ne prinaša 

nujno le pozitivnih posledic za kakovost 

našega bivanja, pomeni nedostopnost 

interneta veliko oviro v razvoju 

posameznega območja. Mladi na podeželju 

brez sodobne širokopasovne 

infrastrukture (omrežja) ne vidijo 

perspektive. Digitalni razkorak med 

podeželskim in mestnim okoljem, tj. 

razkorak med dostopnostjo in nedostopnostjo 

sodobnih širokopasovnih 

povezav, postaja vse večji problem, kar 

posledično pospešuje preseljevanje 

mladih s podeželja v mesta ter propadanje 

ruralnega okolja. 

Mučan 

Da bi ta trend omilili in ga poskušali 

zaustaviti, je Ministrstvo za gospodarstvo 

v decembru 2007 objavilo razpis 

za dodelitev evropskih in državnih 

sredstev za izgradnjo odprtih širokopasovnih 

omrežij na območjih, kjer 

komercialni interes za izgradnjo takih 

omrežij ne obstaja (t. i. območja belih 

lis). Z namenom pristopa k izvedbi 

projekta se je Mestna občina Slovenj 

Gradec povezala s šestimi sosednjimi 

občinami v Mislinjski in Dravski dolini: 

Dravograd, Mislinja, Muta, Radlje, Vuzenica, 

Ribnica na Pohorju in skupaj z 

zasebnim partnerjem, podjetjem GVO, 

gradnja in vzdrževanje telekomunikacijskih 

omrežij, d. o. o., pripravila idejni 

projekt za izgradnjo takšnega omrežja. 

Septembra 2008 so z ministrstva prejeli 

sklep o odobritvi evropskih in državnih 

sredstev v višini 9.561.000 EUR, vložek 

zasebnega partnerja pa znaša 5.051.231 

EUR. Tako je projekt 100-odstotno sofinanciran 

s strani Evropskega sklada za 

regionalni razvoj, Republike Slovenija 

in podjetja GVO in se ne pričakuje dodatnih 

neposrednih finančnih stroškov 

za občinske proračune. Vložek javnega 

partnerja (vložek vseh sodelujočih občin) 

je ovrednoten v višini 6.911.934 EUR, 

ki pa ga bodo občinske uprave opravile 

v okviru svojih rednih delovnih 

nalog (pridobivanje služnosti, raznih 

dovoljenj …). 

Projekt bo zajel okoli 3200 gospodinjstev 

v sedmih občinah, ki ležijo na 

predpisanih območjih, tj. na območjih 

belih lis. Tovrstna območja je določilo 

Ministrstvo za gospodarstvo, Direktorat 

za elektronske komunikacije, ki 

se je pred tem posvetovalo tudi s ponudniki 

storitev – operaterji. V okviru 

izvajanja projekta pa Urad za projekte 

Mestne občine Slovenj Gradec prepoznava 

območja, ki bi morala biti vsaj 

delno opredeljena kot bele lise, pa so 

neupravičeno izostala s seznama, in se 

trudi to dokazovati ministrstvu. Njihova 

prizadevanja so delno že obrodila 

sadove – takšen primer je Sv. Primož 

nad Muto, kjer so nekatera gospodinjstva 

že dodana na seznam belih lis. Sicer 

pa je bilo v občini Muta prvotno do 

omrežja upravičenih 92 gospodinjstev, 

od tega 45 na Pernicah, 10 na Mlakah in 

37 na Sv. Jerneju. 

S pilotnim izvajanjem izkopov so 

začeli 14. aprila letos v Podgorju, 23. aprila 

pa tudi v občini Muta. Celotna trasa 

kabelske kanalizacije je predvidena 

v dolžini nekaj manj kot 1000 km, od 

tega 66 km v občini Muta, vanjo pa 

3

občina, vrtec 

bo potrebno vpihniti približno 1200 

km optičnih kablov. Glede na izjemne 

dimenzije predstavlja projekt gradnje 

odprtega širokopasovnega omrežja 

v Mislinjski in Dravski dolini doslej 

nedvomno največji projekt gradnje 

odprtega širokopasovnega omrežja v 

Sloveniji, hkrati pa najobsežnejši projekt 

gradnje telekomunikacijskega omrežja 

v samostojni Sloveniji, ki se sočasno 

gradi na tako velikem območju in v 

tako kratkem roku. Rok izgradnje znaša 

18 mesecev. 

To je tudi eden največjih aktualnih 

projektov javno-zasebnega partnerstva 

v Sloveniji. Predmet javno-zasebnega 

partnerstva je v prvi fazi izgradnja 

sodobnega optičnega kabelskega 

omrežja, v drugi fazi pa tudi tekoče 

upravljanje in vzdrževanje omrežja. 

GVO torej ne nastopa le v vlogi soinvestitorja 

in izvajalca gradnje tega omrežja, 

ampak tudi v vlogi bodočega koncesionarja. 

V 20-letnem koncesijskem 

obdobju upravljanja in vzdrževanja bo 

tako prejemal prihodke od ponudnikov, 

ki bodo prek zgrajenega omrežja 

ponujali svoje storitve. 

Širokopasovno omrežje bo zgrajeno 

v optični izvedbi in bo odprto, kar 

pomeni, da bo na voljo vsem zainteresiranim 

ponudnikom (npr. Telekom 

Slovenije, Amis, T2 …), ki bodo želeli 

preko njega tržiti svoje storitve. Uporabniki 

se bodo ob priklopu na omrežje 

lahko sami odločili, katerega ponudnika 

bodo izbrali in ne bodo imeli 

nikakršnih rednih obveznosti do GVO, 

d. o. o., saj bodo za storitve plačevali 

neposredno ponudniku storitev. Tako 

zgrajeno omrežje bo omogočalo hitrost 

prenosa podatkov do 1 Gbit/s (simetrično), 

uporabniki pa bodo hitrost 

prenosa podatkov izbirali sami, glede 

na ponudbe in cene ponudnikov storitev. 

Omrežje bo poleg širokopasovnega 

dostopa do interneta zagotavljalo 

tudi možnost storitev IP-telefonije, ki 

omogoča več telefonskih linij hkrati, IPtelevizije, 

ki omogoča prenos visokoresolucijskih 

HD-programov, nabor več 

sto različnih televizijskih programov, 

video na zahtevo, poslušanje številnih 

radijskih programov ipd. 

Po zagotovilu Martina Harnika z Urada 

za pripravo projektov Mestne občine 

Slovenj Gradec se projekt na območju 

občine Muta izvaja po začrtanem planu 

in v skladu s pričakovanji. Gradbena 

dela se počasi zaključujejo, potrebno pa 

je še urediti priključke do končnih uporabnikov, 

montažna dela in nekaj tras, za 

katere morajo še pridobiti dovoljenja. V 

zimskem času jih čakajo dela glede urejanja 

funkcijske lokacije (centrale), ki bo v 

prostorih Občine Muta in bo omogočila 

nadaljnji razvoj telekomunikacij v občini 

Muta. Skladno z dogovorom vseh sodelujočih 

predvidevajo, da bo omrežje pričelo 

obratovati v vseh občinah hkrati – 

konec oktobra 2010, ne glede na dejstvo, 

da bo v nekaterih občinah že pred tem 

možno obratovanje in končana vsa dela. 

(Vir: Urad za pripravo projektov, MO Slovenj Gradec) 

M. M. Lesjak 

Naša predstava 

Ob obisku šolske knjižnice nam je knjižničarka prebrala 

zgodbo »Pod medvedovim dežnikom«. Knjigo smo še nekajkrat 

prebrali in opisovali ilustracije. S sodelavko pa sva 

zgodbo predstavili kot dramatizacijo. Porodila se je ideja o 

naši predstavi. 

Dramatizacija je otroke navdušila 

K ogledu predstave smo povabili še druge otroke vrtca 

Vloge so otroci izbrali sami, nekateri so se preizkusili v več 

vlogah, nekaj otrok pa se je odločilo, da nastopijo kot pevci, 

ti so s petjem popestrili dramatizacijo (predstavo). 

Porisali, izdelali smo kulise in osvajali besedilo, gibanje – 

skratka, osvajali smo vloge. K ogledu naše predstave smo 

povabili otroke mlajše in starejše skupine. Dramatizacija jih 

je tako navdušila, da so bili vsi igralci in vsi gledalci. 

4 Mučan

vrtec, osnovna šola 

Ob poslušanju branja literarnega dela so otroci razvijali 

zmožnost čustvenega sodelovanja v literarnem 

svetu in pridobivali pozitiven odnos do literarne umetnosti. 

Ob dramatiziranju zgodbe so razvijali sposobnost 

domišljijskega sooblikovanja literarnega sveta. 

Doživljali so ugodje, veselje, zabavo in seveda so dramatizacijo 

doživeli kot del družabnega in kulturnega 

dogajanja. 

Zapisali: 

Elica Repnik, Maja Moškon 

Prijateljstvo 

Vrtec je ustanova, kjer vzgajamo in 

izobražujemo. V vrtcu se razvija tudi 

otrokova osebnost. Otroci se zavedajo 

svojih potreb po sporazumevanju kot 

obliki doživljanja druge osebe, njihovih 

čustev, potreb in interesov. 

Ugotavljali smo, kaj vse potrebujemo, 

da se bomo lahko skupaj igrali. S 

sodelavko sva se odločili, da bova dali 

poudarek prijateljstvu. Spoznali sva, da 

otroku prijateljstvo daje varnost, v kateri 

se lahko brez skrbi preizkuša. 

Tako se že nekaj časa ukvarjamo 

s temo Bodimo prijatelji. Otroci se v 

vrtcu igrajo drug z drugim, se družijo, 

skupaj gledajo slikanice, plešejo, rišejo, 

telovadijo, pojejo … Vsakdanje življenje 

v vrtcu, rutina, dogodki in dnevni 

red otrokom omogočajo občutek pripadnosti. 

V pogovor o prijateljstvu sva veliko 

vključevali branje knjig in socialne igre. 

Prav s socialnimi igrami so se otroci 

povezali in vzpostavili stik drug z drugim. 

Ko smo že dobro poznali sebe in 

otroke, ki obiskujejo naš vrtec, pa smo 

S socialnimi igrami so se otroci povezali in vzpostavili stik drug z drugim 

sklenili, da si poiščemo prijatelje med 

otroki iz drugega kraja. Tako smo navezali 

stike in sklenili prijateljstvo z otroki 

iz vrtca Mežica. Dopisujemo si z njimi, 

jim rišemo, sestavimo kakšno uganko 

in jih želimo čim bolje spoznati. Otroci 

so veseli, ko lahko kaj naredijo za prijatelje 

in jih presenetijo. 

Zapisali: 

Olga Čeru, Renata Dvornik 

Naravoslovni dan petošolcev 

Mučan 

V ponedeljek, 28. 9. 2009, so imeli 

petošolci naravoslovni dan na temo 

Gobe. 

Kot je že nekaj let v navadi, smo 

tudi letos za sodelovanje prosili gobarsko 

društvo Ježek Muta. Našemu 

vabilu so se prijazno odzvali in k nam 

pripeljali determinatorja gospoda Jerneja 

Javornika. 

Učenci so se po uvodnem delu, ki 

je potekal pred šolo, odpravili v gozd. 

Spoznali so, da je gobarjenje dejavnost 

mnogih ljubiteljev narave. Gospod 

Javornik jih je poučil o gobah, ki 

so jih nabrali. 

Gospa Anemarija Kotnik in determinator 

sta učence seznanila s pravili, 

ki jih mora poznati in upoštevati 

gobar, opozorila sta na nevarnosti in 

zastrupitve z gobami in jih poučila o 

prvi pomoči. 

Nabrane gobe smo razstavili v šolski 

avli, kjer so si jih ogledali tudi drugi 

učenci. Petošolci so opravili še kviz o 

gobah in gobarjenju, nato pa so svoja 

doživetja še likovno izrazili. 

Tako kot učenci imamo tudi učitelji 

radi malo drugačne dneve pouka. 

Gobarskemu društvu pa se najlepše 

zahvaljujemo za sodelovanje. 

Jolanda Verhnjak, 

razredničarka 5. b-razreda 

5

osnovna šola 

Zabavno-rekreacijski športni dan 

Vsako leto, ko nam jesen potrka na vrata, ko še ni preveč mrzlo, imamo učenci in učiteljice od 1. do 4. razreda športni dan. 

Letošnji je bil že četrti po vrsti. 

7. 10. 2009 smo se zbrali v šoli. Najprej smo imeli malico v jedilnici. Po malici pa smo odšli na šolsko igrišče. Športni dan je potekal 

v duhu zabavno-rekreacijskih iger. Na igrišču smo se razdelili v skupine. Za začetek smo zapeli veselo pesem Ko si srečen. 

Pripravljenih je bilo 7 skupin, kjer je bilo potrebno opravljati različne športne naloge. Vsaka skupina je izvajala vaje na določeni 

postaji nekaj minut, nato pa so se skupine zamenjale. 

V prvi skupini so učenci s hokejskimi palicami vodili žogo med stožci. Bilo 

je zelo zabavno, še posebej, če žogica ni ubogala tako, kot bi morala. 

V četrti skupini so učenci prenašali žogico za namizni tenis na majhni 

plastični žlički. Če bi pihal veter, bi bila naloga precej bolj zahtevna. 

V drugi skupini je bil pripravljen poligon, kjer so morali učenci čim 

spretneje mimo različnih ovir. 

V peti skupini so se učenci preizkušali v obešanju perila. S pomočjo 

dveh ščipalk so na ograjo igrišča obesili rumeno rutico. Ugotovili 

smo, da so zelo spretni in da so mamice lahko vesele, da imajo doma 

tako pridne pomagače pri obešanju perila. 

6 Mučan

osnovna šola 

V tretji skupini so otroci prenašali balone na različne načine (med 

nogami, nad glavo in čepe, v paru). Še sreča, da je imela učiteljica dovolj 

balonov, ker smo slišali kar nekaj pokov. 

V šesti skupini pa so učenci prenašali različno velike in različno težke žoge 

v obroče in nazaj. So morali kar napeti svoje mišice, da so lahko prenesli 

veliko in težko zeleno žogo do obroča. 

V sedmi skupini so bili učenci tretjih in četrtih razredov, ki so se med seboj 

pomerili v igri Med dvema ognjema. Bili so zelo borbeni in nobena skupina 

se ni predala brez boja. Na koncu je zmagala skupina iz 4. a, a čestitali 

smo vsem za borbeno in dobro igro. 

Polni lepih občutkov in vtisov ter malo tudi utrujeni smo se odpravili v šolo in nato domov. 

Za konec pa nas je čakalo presenečenje. Medtem ko smo bili mi 

aktivni pri športnih igrah, nam je hišnik spekel dobre kostanje, ki smo 

jih po napornem delu z veseljem pojedli. 

Učiteljice prve triade 

S programom Jumicar do večje previdnosti v prometu 

Učenci so na lastni koži preizkusili, kako pomembno je upoštevati prometne 

predpise 

Mučan 

V četrtek, 12. 11. 2009, je na OŠ Muta potekal program Jumicar 

Slovenija za vse učence 4. in 5. razredov. 

Program Jumicar je izobraževalni program preventivne 

vzgoje otrok v cestnem prometu. Poučuje otroke, kako se 

vesti v prometnem okolju, tako da so postavljeni v vlogo voznika 

avtomobilčkov Jumicar in doživljajo dogodke, kot jih 

opaža in zaznava voznik v pravem prometu. 

Učenci so ob vožnji po postavljenem poligonu spoznavali, 

kako pomemben je varnostni pas, prometni znaki, predpisi, 

se urili v spretnostni vožnji z avtomobilčki, predvsem pa 

na lastni koži preizkusili, da se voznik kljub previdnosti včasih 

ne more pravočasno odzvati, če se otrok neprevidno in nepričakovano 

vključi v promet. 

Alenka Vilar, učiteljica RP 

7

osnovna šola 

Evakuacijska vaja na OŠ in OŠPP Muta 

Skupaj s člani PGD Muta smo v mesecu 

oktobru izvedli in uspešno zaključili 

vajo s področja zaščite in reševanja 

na osnovni šoli in na enoti s prilagojenim 

programom. 

Z vajo smo preverili naše znanje in 

osvežili preventivni požarni načrt. Ta 

nas pripravlja na to, kako se zaščititi, 

rešiti in evakuirati vse udeležence, ki se 

ob požaru, potresu ali drugi nevarnosti 

nahajajo v šoli. Želimo seveda, da vaje 

ne bi nikdar izvedli v resnični situaciji. 

Z vajo smo zaključili tudi sodelovanje 

naših učencev na natečaju o gasilstvu, 

ki je v mesecu požarne varnosti 

prav tako potekal pod vodstvom našega 

PGD. 

Evakuacijska vaja na enoti s prilagojenim programom 

Jelka Furman 

Vržeš vstran in z malo sreče pride nazaj 

Delavnica izdelovanja bumerangov v času krompirjevih počitnic na OŠ Muta 

Izdelek je treba preizkusiti 

Zanimivo in »za pozdravit«. Krompirjeve 

počitnice, učenci pa v šoli. Nasmejani, 

zagreti in polni delovne vneme. 

No, ni bilo pouka, bila pa je delavnica 

izdelovanja bumerangov. 

Bumerang je danes športna naprava 

iz lesa ali umetne mase, ki se, če jo 

pravilno vržemo, vrne k metalcu. Klasičen 

bumerang za boj in lov se (kljub 

splošnemu zmotnemu mnenju) ni vračal 

k metalcu. Njegov namen je bil, da 

leti dlje, v bolj ravni črti in da zanesljiveje 

zadene cilj kot ravna palica. V klasični 

obliki ima bumerang obliko črke L z 

dvema enako dolgima krakoma. Kraki 

imajo vedno presek, podoben preseku 

kril letala. Po letu 1930 so odkrili bumerang 

kot športno orodje. Danes obstaja 

po svetu mnogo klubov, ki gojijo ta 

šport. Vsaki dve leti je tudi svetovno 

prvenstvo. 

V torek, 27. 10., smo se ob devetih 

zjutraj zbrali v učilnici tehnične vzgoje. 

Bilo nas je okrog dvajset (učenci, 

učenke in dva mentorja). Najprej smo 

se pogovorili o načinu dela in varnosti 

pri delu. Po pregledu načrtov smo 

se lotili dela. Učenci so samostojno ali 

s pomočjo mentorja iz vezane plošče 

izrezali obliko bumeranga, krake obrusili 

v obliko profila letalskega krila ter s 

pirografom vrisali nanj svoja imena ali 

drug okras. Na parkirišču pred šolo so 

nato bumerange prebarvali z lakom ali 

barvo, ki služi kot okras in zaščita pred 

vlago. 

8 Mučan

osnovna šola 

Napočil je trenutek resnice. Izdelek 

je treba preizkusiti, »vreči vstran in upati 

na vrnitev«. Za preizkus smo nekaj 

sto metrov od šole našli idealen prostor. 

Najprej razlaga in demonstracija z 

Shema šolskega sadja 

moje strani, potem pa izziv za učence. 

Rezultat!? Ja, nekateri so najprej res vrgli 

bumerang »vstran«, drugi pa so se 

zanj malo bolj bali in se jim je vrnil. Z 

malo vaje se je na koncu vračal vsem. 

Se vidimo naslednje počitnice 

(zima, zima bela ...)! 

Zmago Sobiech 

Osnovna šola Muta sodeluje v evropskem »sistemu razdeljevanja sadja v šolah«, s finančno 

podporo Evropske skupnosti 

Sadje in zelenjava predstavljata pomembno 

skupino živil v uravnoteženem 

jedilniku vsakega posameznika. 

Znano je, da prebivalci Slovenije v dnevni 

prehrani ne zaužijemo priporočenih 

vrednosti sadja in zelenjave. Tako sadje 

kot zelenjava v svoji sestavi vključujeta 

visok delež vode, prehranskih vlaknin in 

drugih zaščitnih snovi (vitamini, minerali), 

ki pomembno vplivajo na zdravje. 

Ker se na OŠ Muta zavedamo pomembnosti 

uživanja sadja in zelenjave 

pri otrocih, smo se v letošnjem šolskem 

letu vključili v ukrep Evropske unije Shema 

šolskega sadja. Vlogo za vključitev v 

shemo za leto 2009/2010 smo v mesecu 

septembru poslali na Agencijo RS za 

kmetijske trge in razvoj podeželja in konec 

oktobra z Agencije prejeli pozitiven 

odgovor. Tako bomo sadje iz Sheme 

šolskega sadja ponujali ob sredah vse 

do konca šolskega leta. To pomeni, da 

bomo približno 20-krat v šolskem letu 

učencem razdelili sadje ali zelenjavo 

izven rednih šolskih obrokov. Ponudimo 

lahko lokalno pridelano sadje in zelenjavo, 

izbiramo pa predvsem sadje in zelenjavo 

ekološke ali integrirane pridelave. 

Glavni namen akcije je izboljšati prehranjevalne 

navade učencev z vsakodnevnim 

uživanjem sadja in zelenjave. 

Da bi bili pri tem še bolj učinkoviti, izvajamo 

številne spremljevalne dejavnosti, 

kot so: anketiranje ob začetku in na koncu 

šolskega leta, informiranje na oglasni 

deski in spletni strani, nenehno poudarjanje 

pomena rednega uživanja sadja in 

zelenjave ter sodelovanje s pridelovalci 

zdrave prehrane. 

Shemo šolskega sadja smo na šoli 

začeli izvajati v mesecu novembru, 

sadje, ki ga razdelimo dodatno, poleg 

redne šolske prehrane, je namenjeno 

vsem učencem osnovne šole in enote 

s prilagojenim programom. Za učence 

predmetne stopnje je urejen sadni kotiček, 

učencem razredne stopnje sadje 

ponudimo v razredu. 

Upamo, da bomo s tem ukrepom 

pripomogli k boljšemu zdravju naših 

otrok! 

Jelka Furman, 

vodja projekta na OŠ Muta 

Veseli bomo vsakega zamaška 

Na Osnovni šoli Muta tudi v letošnjem 

šolskem letu nadaljujemo z 

ekološko akcijo zbiranja plastičnih zamaškov. 

Sredstva, zbrana v tej akciji, 

bomo uporabili za nakup prenosnega 

računalnika, ki bo namenjen otrokom 

s posebnimi potrebami oz. učencem z 

motnjami branja in pisanja. 

Zbiramo vse plastične zamaške, ki 

imajo vtisnjen znak reciklaže (trikotnik). 

To so zamaški fante, kokakole, fruca, radenske, 

alpskega mleka, ledenega čaja, 

zamaški čistil in kozmetike, začimb, flomastrov 

– skratka, vsi zamaški iz plastične 

mase. 

V jesenskih počitnicah smo drugič 

opravili odvoz PVC-zamaškov v tovarno 

MPI – Reciklaža Žerjav. Tehtnica je 

pokazala, da smo bili tudi tokrat pridni, 

saj smo zbrali kar 700 kilogramov 

odpadnih zamaškov. Torej smo doslej 

skupno zbrali že 1200 kilogramov odpadne 

plastike. Naslednji odvoz načrtujemo 

v mesecu maju 2010. 

Mučan 

9

osnovna šola 

Pri zbiranju zamaškov so nam doslej 

prijazno pomagali učenci OŠPP Muta, 

OŠ Brezno-Podvelka, OŠ Vuzenica in 

OŠ Dravograd ter dijaki Srednje šole 

Muta. Hvala vsem! Prav tako se najlepše 

zahvaljujemo g. Jožetu Toplerju, ki 

podarja brezplačen prevoz. 

En zamašek je kot kaplja, ko jih je veliko, 

je dež, izvir, reka, morje. Poskrbimo, 

da ne bo niti en zamašek pristal v košu 

za smeti! Skupaj se potrudimo, da ne 

ostane pri kaplji, izviru, ampak skupaj 

ustvarimo reko ali celo morje. Hvala za 

vsak zbran zamašek ! 

Marijana Senica, 

koordinatorica akcije 

S skupnimi močmi smo zbrali že 1200 kilogramov odpadne plastike 

Šolski sklad Osnovne šole Muta 

Na naši šoli v okviru šolskega sklada 

zbiramo denar za pomoč otrokom pri 

vključevanju v nadstandardne programe. 

Celoten potek dela si začrtamo na 

začetku vsakega šolskega leta ter se 

opredelimo za dejavnost, ki bo v tekočem 

šolskem letu imela prednost. 

Doslej smo bili uspešni pri nabavi 

računalnikov, mikrofonov, pri prevozih 

v šole v naravi. Že drugo leto bomo 

uspeli vsem učencem podariti vstopnice 

za ogled gledališke predstave. Največ 

sredstev dobimo s prostovoljnimi 

prispevki staršev, sponzorjev, sami pa 

zbiramo odpadne kartuše in stari papir. 

Nekaj sredstev pridobimo tudi s prostovoljnimi 

prispevki za izdelke naših 

otrok. 

Za dober odziv in pripravljenost pomagati 

našim učencem in vašim otrokom 

se vam najlepše zahvaljujemo. 

Jolanda Verhnjak, 

predsednica UO Šolskega 

sklada OŠ Muta 

Slovenija, moja domovina 

V okviru letošnjega praznovanja 

dneva državnosti in novega leta smo 

na naši šoli pripravili projekt z naslovom 

Slovenija, moja domovina. Izhodišče 

in moto projekta smo povzeli z 

besedami: »Slovenci smo – narod. To 

drži! Kot pribito! In tega nam ne more 

nihče vzeti. In na to preprosto moramo 

biti – ponosni.« 

S projektom želimo slovesno obeležiti 

18 let samostojne Slovenije in 

26. december – dan samostojnosti in 

enotnosti, praznik, na katerega v božično-novoletnem 

vzdušju pogosto 

pozabljamo. 

Tako bo pouk v predprazničnih 

dneh (21.–23. 12.) na šoli potekal drugače 

– učenci bodo skupaj z mentorji 

ustvarjali v sedmih različnih delavnicah, 

s katerimi želimo pri učencih vzbuditi 

ljubezen do domovine, jih seznaniti 

s ključnimi zgodovinskimi dogodki na 

poti k samostojnosti in jih spodbuditi k 

razmišljanju o kulturni, naravni in zgodovinski 

dediščini naše domovine. 

Projekt bomo slovesno zaključili z 

razstavo in odrsko predstavitvijo rezultatov 

našega dela staršem in ostalim 

obiskovalcem. 

Olga Golob, 

nosilka projekta 

10 Mučan

osnovna šola 

Šola v naravi – bogata izkušnja in dragocen spomin 

Taka oblika učenja je za učence bogata izkušnja 

Svoje vtise so učenci tudi zapisali 

Učenci OŠ Muta, enote s prilagojenim 

programom, so s svojimi učitelji 

preživeli v oktobru pester in nepozaben 

teden v Radencih ob Kolpi, kjer sta 

vsakdanje učenje in vzgoja potekala na 

drugačen način kot v šoli. Šolske klopi 

so zamenjali: travnik, gozd, reka Kolpa, 

jama Kobiljača in kraj Radenci z okolico; 

domačo posteljo in starše pa Dom Radenci 

ob Kolpi s pedagogi in osebjem 

Doma. 

Vsi učenci so bili aktivni, veliko so 

se naučili z eksperimentiranjem, raziskovanjem, 

spoznavanjem in neposrednim 

dotikom manj znanih eksotičnih 

živali (kača, drevesni pajek), s peko belokranjske 

pogače, izdelavo eteričnega 

balzama za ustnice, belokranjskih pisanic 

in uokvirjenih sličic z drevesnimi listi 

in travniškim cvetjem in ne nazadnje s 

športnimi dejavnostmi. Slednje so bile 

prav adrenalinske: veslanje po reki v kanujih, 

lokostrelstvo, raziskovanje temne 

jame Kobiljača, peka hrenovk in jabolk 

ob tabornem ognju, spoznavanje zavetišč 

v naravi, plezanje po steni, nočni 

pohodi s svetilkami in še kaj. 

Spoznali smo tudi nove prijatelje, 

osnovnošolce – predvsem osnovnošolke 

iz Osnovne šole Krmelj in z njimi 

delili kostanj na nočnem pikniku. 

Taka oblika učenja v drugačnem 

okolju in daleč od doma je za naše 

učence bogata izkušnja in dolgotrajen 

spomin. 

V imenu učiteljev in učencev OŠPP 

Muta zapisala Hesma Sitar. 

Domačo posteljo je zamenjal Dom Radenci ob Kolpi 

Vsi učenci so bili aktivni 

Mučan 

11

srednja šola 

Utrinki z modnih revij Srednje šole Muta 

V oktobru smo se dijaki in mentorice 

Srednje šole Muta Šolskega centra 

Slovenj Gradec odzvali prijaznemu 

povabilu Obrtne zbornice Radlje ob 

Dravi in se obrtnikom in obrtnicam v 

telovadnici Osnovne šole Muta predstavili 

z modno revijo in glasbenim 

nastopom dijakinje Mateje Poročnik. 

Po modni pisti so se smelo in samozavestno 

sprehodili: Julija Kokalj, Tjaša 

Vinarnik, Barbara Borovnik, Sandra 

Rotovnik, Eva Bratec, Valmire Aljiti, 

Benjamina Stopar, Teo Cepec, Sebastjan 

Lipuš in domačinki Veronika Vimer 

ter Bojana Zember. V vlogi voditeljice 

se je izkazala Metka Mlinšek, za 

frizure pa je čudovito poskrbela kar 

dijakinja Sabina Kogelnik. Ustvarjalne 

moči pri ustvarjanju revije, ki smo 

jo v okviru Mirovniškega festivala ob 

dnevu OZN postavili na ogled tudi 

v Slovenj Gradcu, smo združili dijaki 

in mentorji vseh usmeritev oz. programov 

– ustvarjalec in izdelovalec 

oblačil, predšolska vzgoja ter okoljevarstveni 

tehnik. 

Občinstvo, prav tako tudi mentorice, 

Alenka Brišnik Perkuš, Berta 

Komprej in Andreja Breznik, smo bili 

z izvedbo modne revije več kot zadovoljni. 

Dijaki so dobili potrditev, da 

Modna revija v telovadnici Osnovne šole Muta 

njihov trud na vajah in v delavnicah 

le ni bil zaman, hkrati pa tudi zagon 

in navdih za snovanje novih kolekcij 

in modnih revij. Smo se pa ob povabilu 

obrtne zbornice nostalgično 

spomnili na naša pretekla sodelovanja, 

leta 1994 smo se namreč prvič 

predstavili z modno revijo na Obrtniškem 

sejmu v Radljah. Za primerjavo 

Za primerjavo pa še utrinek z Obrtniškega 

sejma leta 1994 

objavljamo sliko s tega sejma, kjer so 

se predstavile takratne dijakinje, katere 

so bolj všečne – kolekcije, seveda, 

pa presodite sami. 

Andreja Breznik 

Po modni pisti sta se sprehodili tudi domačinki Veronika Vimer in Bojana Zember 

12 Mučan

srednja šola 

Srednja šola Muta na 11. Mirovniškem 

festivalu v Slovenj Gradcu 

V Slovenj Gradcu je v petek, 23. 10. 

2009, potekal 11. Mirovniški festival ob 

dnevu OZN na temo »Ti in jaz – prijatelja 

v različnosti«. Na mestnem trgu se 

je predstavilo veliko organizacij in šol, 

med njimi je bila tudi naša Srednja šola 

Muta. Dijaki 2. letnika programa okoljevarstveni 

tehnik so pod mentorstvom 

profesoric Karmen Ketiš in Damijane 

Meža pripravili stojnico. Na njej so prikazali 

metode analize različnih tipov 

vode, na stojnici so analizirali različne 

vzorce vode, ki so jih prinesli s cele Koroške. 

Ljudi so seznanjali z živalskimi in 

rastlinskimi bioindikatorji, ki nam povedo, 

kakšne kakovosti je tekoča ali stoječa 

voda. Na ogled je bila tudi zbirka 

zdravilnih zelišč in herbarij, ki so ga dijaki 

izdelali sami. V njem so bile predstavljene 

rastline, ki rastejo v okolici šole. 

Dijakinje in dijaki programa predšolska 

vzgoja so predstavili nekaj izdelkov, ki 

so jih izdelali iz naravnih materialov, ki 

jih ponuja bogata jesen. 

Stojnica Srednje šole Muta na 11. Mirovniškem festivalu 

Damijana Meža 

Evropska moda, povezana s kreativnostjo 

Pod tem delovnim naslovom se 

skriva novi evropski projekt, ki smo ga 

v oktobru začeli z delovnim obiskom 

dijakinj in profesoric na oblikovalski 

srednji šoli v Celovcu. 

Verjetno se spomnite prejšnjih števil 

Mučana, v katerih ste že lahko spremljali 

izvajanje našega prvega projekta 

z naslovom Ukrojimo si boljšo prihodnost, 

v okviru katerega smo učiteljice 

tekstilnega področja in nemškega 

jezika nekaj časa preživele na zgoraj 

omenjeni šoli v Celovcu in na šoli v 

Schopfheimu v Nemčiji. Zaradi uspeha 

v okviru prvega projekta smo se skupaj 

z omenjenima ustanovama odločili, da 

nadgradimo sodelovanje še s skupnim 

delom slovenskih, avstrijskih in nemških 

dijakov. Trdo delo, ki smo ga učitelji 

omenjenih ustanov vložili v pripravo 

zahtevne dokumentacije, je obrodilo 

sadove in dobili smo zeleno luč za iz- 

Lepo se je družiti … 

Mučan 

13

srednja šola 

Iskati ideje … 

in skupaj ustvarjati 

vajanje dveletnega projekta, financiranega 

s strani Evropske unije. 

Šolo v Celovcu smo obiskale mentorice 

Vlasta Špringer, Alenka Brišnik 

Perkuš, Veronika Sušnik, Natalija Eršte in 

Helena Čreslovnik ter dijakinje Valmire 

Aljiti, Bojana Zember, Benjamina Stopernik, 

Eva Bratec, Julija Kokalj in Veronika 

Vimer. 

Naše dijakinje so tako skupaj z avstrijskimi 

in nemškimi dijaki iskale ideje, 

ki bodo služile kot podlaga za izdelavo 

kreacij, ki bodo predstavljene na 

zaključnih modnih revijah v vseh treh 

sodelujočih državah. Dijaki so pod 

mentorstvom profesorjev vseh treh držav 

v dopoldanskem času timsko delali 

v delavnicah, popoldneve pa so nam 

gostitelji zapolnili z zanimivimi ogledi. 

Na ogled postavljamo nekaj utrinkov 

tega srečanja … 

Vlasta Špringer 

OPRAVIČILO 

Bernarda Jerič se opravičujem družini Krajnc s Pernic 36 in njihovim sorodnikom, če sem vas razžalila 

in ponižala s sporno sliko in besedilom v svoji knjigi Odletela lastovka. Res obžalujem, ker mi 

še na kraj pameti ni prišlo, da bom s spomini in nostalgijo na svoje otroštvo kogar koli prizadela. Bila 

sem naivna, ker sem vzela zob časa in propadanje kot nekaj realnega in samoumevnega. 

Zato še enkrat sprejmite opravičilo vsi, ki ste bili s tem prizadeti, le spominov mi ne vzemite! 

Še vedno s spoštovanjem! 

Bernarda Jerič 

14 Mučan

društva 

Lovska družina Muta 

Vez in simbolika 

Kakšnih sto let, morda katero čez ali 

manj, verjeti pač moramo človekovemu 

približnemu spominu, je spolzelo 

skozi naše življenje, odkar je bila tam 

gori pri Sv. Urbanu, baje še pred prvo 

svetovno vojno, zadnja lovska maša v 

naših krajih. Tako nam je pripovedoval 

stari Štefunko, »jager« in trden kmet 

tam gori pod Alpami, tik ob Sv. Urbanu. 

Pravil je, da so enkrat na leto pripravili 

pravo lovsko ali Hubertovo mašo kar 

na prostem, ob cerkvici, ki prenovljena 

stoji še danes. Takrat je tam stala še 

mežnarija in manjše poslopje. Torej je 

Urbanova cerkvica omembe vreden 

spomenik za lovce in prave ljubitelje 

narave. Zanimivo je, da niso prosili 

samo za obilen ulov, temveč predvsem 

za zdravo, močno divjad in za naravno 

rast vsega stvarstva. Že takrat so k maši 

menda prišli lovci, gonjači, pa kmetje 

in redki planinski pohodniki. Tako je bil 

morda Urban res pravi romarski kraj za 

vse omenjene in še za kakšnega radovedneža. 

Nabirka takšne maše je bila 

namenjena izključno ponesrečenim 

lovcem in njihovim svojcem, pa so se 

bogatejši ob maši menda le globlje 

stegnili v žepe. 

Lovska maša – vez s preteklostjo 

Letos pa so lovsko – Hubertovo 

mašo pripravili Lovci Lovske družine 

Muta ob ekološki kapelici sv. Frančiška 

Asiškega v Bistriškem jarku. Z lepo obrazložitvijo 

jo je opravil naš duhovnik 

gospod Marko. Po maši je sledilo še 

srečanje s kmeti tukajšnjega lovskega 

okoliša. Prišli so mnogi – skoraj večina – 

in skupaj smo preživeli nepozabno bogoslužje 

in kasneje prijetno druženje. 

Ves obred pa so, kot se za takšno priložnost 

spodobi, spremljali pevci Lovskega 

okteta Peca iz Mežice in domači 

lovski rogisti. Kako čudovito, nepozabno 

je vse izzvenelo. 

kv 

Društvo gobarjev Ježek 

Zadovoljni z 

doseženim 

Aktivnosti v našem društvu smo v 

letu 2009 pričeli s skupščino, kjer smo 

si zadali naloge, ki jih bomo poskušali 

uresničiti. Zvrstilo se jih je kar precej, 

od skupnega nabiranja gob, udeležbe 

na strokovnih ekskurzijah, organiziranja 

delavnic, predstavitve na prireditvah 

ob občinskem prazniku občin Muta in 

Vuzenica, pa vse do sodelovanja v projektih 

obeh osnovnih šol … 

Med drugim smo se v mesecu juliju 

podali v Koper na prvi tabor gobarjev 

Koroške in slovenske Istre. Tabora so 

se udeležili tudi naši prijatelji – člani 

Udeleženci prvega tabora gobarjev Koroške in slovenske Istre 

Mučan 

15

društva 

Gobarskega društva Šmartno pri 

Slovenj Gradcu. Gostitelji, Gobarskomikološko 

društvo slovenske Istre, so 

nam predstavili lepote slovenske Istre, 

okoliške kraje, kjer rastejo gobe, ter 

kulinarične in kulturne značilnosti Istre. 

Vsak dan so nam organizirali različne 

pohode, prijetno pa so nas presenetili 

tudi z ogledom znamenitosti hrvaške 

Istre. 

Septembra smo priredili že 4. Ježkarijado, 

ki je potekala na mednarodnem 

nivoju. V oktobru smo na prošnjo gobarskega 

društva Žamenci sprejeli dijake 

Gimnazije Ptuj in jih odpeljali na 

spoznavanje rastišča naših gozdov na 

Pernice. 

To je le nekaj utrinkov iz življenja našega 

društva v letošnjem letu, praktično 

nemogoče pa je opisati celovitost 

obsežnega volonterskega dela naših 

članov in našega društva kot celote, 

vsekakor pa v okolju, v katerem delujemo, 

nismo nepoznani. Kljub temu, 

da bi lahko storili še precej več, pa moramo 

biti z doseženim zadovoljni. Še 

naprej bomo usmerjeni predvsem na 

področje vzgoje in izobraževanja in ne 

samo na področje gobjega bogastva, 

ampak predvsem na področje spoznavanja 

narave, ohranjanja stika z naravo 

ter v opozarjanje na nesmotrne posege 

človeštva v naravo, vse ob sočasni 

krepitvi našega duha in telesa. 

Anemarija Kotnik, predsednica 

Namiznoteniški klub Muta 

12. Friedhelmov memorial na Muti 

Športno društvo Muta je 7. novembra 

priredilo 12. Friedhelmov memorial 

v namiznem tenisu, ki se ga je udeležilo 

54 ljubiteljev bele žogice iz Slovenije in 

Hrvaške. Tekmovali so v štirih starostnih 

kategorijah, največja udeležba pa je 

bila v jubilejni kategoriji od 60 do 70 let. 

V prenovljeni telovadnici na Muti je 

udeležence nagovoril župan Boris Kralj 

in izrazil zadovoljstvo, da se memoriala 

vsako leto udeleži toliko tekmovalcev. 

O zgodovini tekmovanja je na kratko 

spregovoril predsednik ŠD Muta, Marijan 

Špegelj. Med drugim je omenil, da 

je prav Friedhelm Klasen, predsednik 

Poštnega športnega društva Heiligenhaus 

v tedanji Zvezni republiki Nemčiji, 

ki mu je tekmovanje posvečeno, 

odločilno vplival na razvoj namiznega 

tenisa na Muti. Danes članice NTK Muta 

uspešno nastopajo v prvi slovenski ligi, 

moška ekipa pa se v drugi ligi bori 

za napredovanje. Tudi mlajše skupine 

osvajajo lepe uspehe po Sloveniji, 

medtem ko je Friedhelmov memorial 

vsekakor krona namiznoteniškega 

športa na Muti. 

Medtem ko je večina udeležencev 

prisegala na pomembnost sodelovanja, 

pa smo vendarle videli lepe in borbene 

igre. Eno takšnih je prikazal tudi 

Štefan Šoštarec, ki je kar nekaj desetletij 

Udeleženci 12. Friedhelmovega memoriala na Muti 

uspešno prispeval k razvoju športa na 

Muti in vzpodbujal mlade k igranju namiznega 

tenisa. Sam pa je dejal, da je 

res najstarejši udeleženec na turnirju, 

vendar ga hkrati veseli, da prihajajo na 

Muto iz leta v leto odlični igralci, predvsem 

v jubilejni kategoriji. 

Prehodni pokal je tokrat presenetljivo 

osvojil Stane Krajnc iz Maribora. 

Hinko Jerčič 

16 Mučan

društva 

Pihalni orkester Muta 

Združuje nas veselje do glasbe 

Ob misli na Pihalni orkester Muta me spomin ponese v 

moje otroštvo. Že takrat je ena izmed mojih želja bila biti 

članica orkestra. In uresničila se mi je. 

Spomnim se, ko sem prvič prestopila prag našega glasbenega 

doma, odprla vrata in zagledala veliko smejočih 

obrazov. Sprejem je bil topel in glasen, takšni smo še danes. 

Zame je bilo to nekaj novega, lepega in tudi neznanega. Čarobno 

pa je, da mi je lepo še danes, ko sem članica že 15 let. 

Vse člane Pihalnega orkestra Muta združuje veselje do 

glasbe. In četudi včasih med vajami še kako radi klepetamo 

in s tem razjezimo našega dirigenta, nam seveda tega ne 

zameri preveč. Skupaj se nasmehnemo, v roke vzamemo 

instrumente in že igramo, z vso voljo in veseljem, ki ga premoremo. 

In vsak trenutek, vsaka zaigrana skladba je nekaj 

posebnega. V sebi nosi čar, ki se ga z besedami ne da opisati. 

Vedno se trudimo biti čim boljši, zato nam ne zamerite 

preveč, če boste kdaj pa kdaj slišali kakšen »fauš ton«. Tudi to 

spada zraven, kajne? 

A vendar vadimo, vadimo in še enkrat vadimo, da smo 

čim boljši in da nam vedno znova z veseljem prisluhnete ter 

nas nagradite z obiski na nastopih in koncertih. 

V letu 2008 smo se pod vodstvom takratnega dirigenta 

Karlija Miheua udeležili 28. tekmovanja pihalnih orkestrov v 

Laškem, kjer se je pomerilo 23 godb in preko 1500 godbenikov 

v tekmovanju 1. in 3. težavnostne stopnje. Prejeli smo 

zlato priznanje. K tekmovanju nas je vzpodbujal tudi sedanji 

predsednik Silvin Likar. To počne še danes. 

V letošnjem letu pa smo se pod vodstvom novega, za 

nas in vas že znanega dirigenta Vojka Trnjeka udeležili prvega 

tekmovanja pihalnih orkestrov v izvajanju Avsenikove 

glasbe v Bohinjski Bistrici, kjer smo v kategoriji B prejeli zlato 

plaketo. Bravo mi! Se strinjate, kajne? 

Seveda pa se vsako leto udeležujemo tudi raznih srečanj 

pihalnih orkestrov, igramo na številnih prireditvah pri nas 

in tudi v tujini. Eden izmed zadnjih uspešnih dolgoročnih 

Radi se družimo ob glasbi 

projektov je tudi sodelovanje s pihalnim orkestrom 

Musikverein iz Gralla iz sosednje Avstrije. 

Nikoli torej ne počivamo. Glasba je namreč tista, ki nas 

vse povezuje že toliko let. Pohvalimo se lahko, da bomo prihodnje 

leto praznovali 115 let Pihalnega orkestra Muta. Že 

danes vas vabimo, da se ob tem častitljivem jubileju znova 

srečamo. »Luštno« bo, to vam že zdaj lahko obljubimo. 

V mesecu decembru pa vas, kakor vsako leto, toplo 

vabimo, da se nam pridružite na tradicionalnem božično-novoletnem 

koncertu Pihalnega orkestra Muta, 

ki bo 19. 12. 2009 ob 18.00 v telovadnici Osnovne šole 

Muta. Veselimo se vašega obiska! 

Tanja Skralovnik 

Kmečka godba Pernice 

Zlata plaketa perniški godbi 

Mučan 

Vsako leto se mi zdi, da se letni časi 

hitreje menjavajo. Komaj smo se namakali 

na morju (kdor se pač je), že smo 

pekli kostanje in pili mlado vino. In že 

se bližajo božični in novoletni prazniki. 

Zima nam že želi pokazati svoje zobe 

ter naravo in ljudi spraviti k počitku. 

Zunanja opravila so končana, ostalo 

bo več časa za razne konjičke. Niso se 

pa še končala opravila za godbenike 

Kmečke godbe Pernice, ki so bili aktivni 

skozi celo leto, proti praznikom pa 

še bolj. Za nami je že Miklavž in tradicionalni 

koncert, ki ga že kar nekaj let 

prirejajo v cerkvi sv. Simona in Jude na 

Pernicah. Kdor se je tega srečanja že 

udeležil, bo vedel povedati, da je to 

res lep dogodek in lepo doživetje. Velik 

užitek je prisluhniti zvokom instrumentov 

v tem svetem hramu. Najmlajše pa 

seveda razveseli še sv. Miklavž s svojim 

košem, polnim daril. 

Ampak moj namen ni opisovati 

tega koncerta, kakor tudi ne trikraljevskega 

na Sv. Jerneju, pustne povorke z 

mladinci iz Bistriškega jarka, Jožefovega 

koncerta, raznih proslav in prvomajskih 

budnic, Florjanove maše, lepih nedelj, 

ampak povedati vsem, ki še ne vedo, 

da se ti godbeniki udeležujejo tudi raznih 

srečanj z drugimi godbami in se 

tudi z njimi pomerijo v znanju in kvaliteti 

igranja. 

17

društva 

Uspešen nastop v Ormožu 

Tako so letos 20. junija sodelovali na 

tekmovanju v Ormožu, v kategoriji do 

40 godbenikov, in odnesli zlato plaketo. 

Zaigrali so tri skladbe in s kvalitetno 

izvedbo navdušili žirijo. Seveda prisrčne 

čestitke našim »zlatim« fantom, saj 

jim je to v veliko priznanje in vzpodbuda 

za nadalje. Mislim, da jim ob takšnih 

trenutkih ni več žal žrtvovanih uric, ki 

jih morajo preživeti na vajah in pod 

trdo in uspešno roko svojega vodje izvabiti 

iz svojih instrumentov najboljše. 

Vsi ljubitelji takšne glasbe želimo 

vam, »zlatim« godbenikom, še veliko, 

veliko motivacije in uspehov v prihajajočem 

letu! 

Drznem pa si tudi v imenu godbenikov 

zaželeti vsem njihovim prijateljem 

in občanom prijetne in prisrčne praznike, 

ki naj bodo polni izpolnjenih želja in 

vsega dobrega. 

Bernarda Jerič 

Društvo upokojencev 

Naše zeliščarke 

V okviru mnogih dejavnosti našega 

društva upokojencev so med bolj dejavnimi 

tudi ženske v sekciji zdravilnih zelišč, 

na kratko zeliščarke. Kot že večkrat so 

tudi letos presegle dosedanje dosežke. 

Kakšnih dvesto raznih zdravilnih rastlin, 

njihovih izvlečkov in tinktur so razstavile 

v naši knjižnici, pripisale pa tudi namen 

sleherne rastline in tako ustvarile pravo, 

ne ravno majhno domačo lekarno. 

kv 

Razstavni eksponati 

Poglejmo še drugam 

Pripravili razstavo sadnih sort 

Dravograjčani se med drugim lahko 

pohvalijo z izjemno lepo pripravljeno 

in vsebinsko bogato razstavo sadnih 

sort. Osredotočili so se predvsem na 

stare sorte nekdanjih travniških sadovnjakov 

naše širše pokrajine. Zbrali so 

nekaj nad sto najrazličnejših sort jabolk, 

hrušk in koščičarjev. Razstavo, s katero 

so seznanili tudi osnovnošolske otroke, 

je organiziralo njihovo mlado sadjarsko 

društvo, ki mu predseduje dipl. ing. agr. 

Avgust Verhnjak. 

kv 

Zbrali so nad sto 

različnih sadnih sort 

18 Mučan

društva, župnija 

Tekmovali so 

Med mnogimi dogodki v poletju 

se je na Kapli odvilo tudi tekmovanje 

v kuhanju »kisele župe«, ki ga je 

organiziralo Kulturno-turistično društvo 

Kapla. Zadnjo nedeljo v avgustu 

so se za Gortino trudili pripraviti najboljšo 

»župo« Majda Forneci, Branko 

Kop in Branko Jeznik ter nam prikuhali 

četrto mesto. Zahvaljujem se jim 

za dogodek, še posebej zato, ker so 

kuhali prav za našo vas, čeprav niso 

pristni Gortinčani. Verjamem, da je 

bila »kisela župa« okusna in se priporočamo. 

Kuharjem vse čestitke! 

Marija Omulec 

Kuhali so za Gortino 

Iz življenja naših župnij 

Romali smo na 

Sv. Višarje 

V soboto, 13. junija, smo se podali na 

starodavni romarski kraj, kamor so peš 

romali naši predniki, na Sv. Višarje. Kdor 

hodi v hribe, ve, da je za doživljanje lepote 

gora potrebno lepo vreme; ta dan 

ni skoparil s soncem, zato se nam je ponujal 

čudovit razgled po italijanskih gorah, 

pa proti naši domovini in na avstrijsko 

Koroško. Po sv. maši v treh jezikih 

smo si nazaj grede ogledali še romarsko 

cerkev v Podgorju – Maria Elend in 

Katoliški dom prosvete v Tinjah. 

Marko Drevenšek 

V objemu višarskih gora 

Mučan 

19

Animatorji v Assisiju 

župnija 

Zvezda letošnjega oratorija, Frančišek Asiški, nas je že 

pred oratorijem tako navdušil, da smo se z našimi animatorji 

odpravili proti Assisiju. Tako je 4. julija pot z molitvijo v župnijski 

cerkvi v Trbonjah pričelo 9 animatorjev, župnik Marko 

Drevenšek, katehistinja Dominika Verhnjak in šofer Branko. 

Po mirni vožnji nas je v Assisiju najprej pozdravila in sprejela 

Sveta Marija Angelska, Porcijunkula. Dva dni smo hodili po 

stopinjah sv. Frančiška in sv. Klare: cerkvica in samostan sv. 

Damijana, asiška katedrala sv. Rufina, cerkev sv. Klare, bazilika 

sv. Frančiška …, se navdihovali pri njuni karizmi in se duhovno 

krepili. Zadnji dan pa smo se po čudoviti maši v naravi 

odpravili proti Gardalandu, kjer smo preizkusili še naše pustolovske 

in smejalne sposobnosti. 

Dominika Verhnjak 

Hodili smo po stopinjah sv. Frančiška in sv. Klare 

Oratorij 

V oratorij se je vključilo rekordno število otrok 

Od 4. do 7. avgusta se je v župniji Muta dogajal že 5. oratorij, 

tokrat z rekordnim številom otrok. Kar 72 otrok se je vse 

dni zbiralo ob sv. Frančišku in sv. Klari, skupaj z 10 animatorji, 

ki so jih zanju navduševali na poseben način, saj so v začetku 

počitnic skupaj poromali v Assisi. Vsako jutro smo po dvigu 

zastave in zapeti himni poromali v porcijunkulo (v našo cerkev 

sv. Marjete) na molitev. Preselili smo se v »Assisi« (dvorana), 

kjer je sledila zgodba v obliki filma, ki so ga posneli 

animatorji. Po katehezah so sledile delavnice: izdelava nakita 

iz fimo mase, frančiškanska delavnica z bratom Tomažem, 

izdelava reliefnih jaslic, misijonska delavnica – priprava srečelova 

za našega »posvojenca« Visala Suena iz Kambodže, 

telefonsko smo se povezali s sestrami klarisami v Nazarjah, 

poslikava prostora pred cerkvijo s kredami … 

Dominika Verhnjak 

Novi prostori 

župnijske Karitas Muta 

Na Muti že 14 let deluje župnijska Karitas in na različne 

načine uresničuje svoje poslanstvo pomagati bližnjemu 

v stiski. S pridobitvijo novega skladiščnega prostora, 

ki nam ga je odstopila Občina Muta, se je naše 

delovanje razširilo tudi na zbiranje in oddajanje oblačil. 

Prostor smo dobili v kleti zdravstvenega doma. Opremili 

smo ga s stojalom za obleke in policami, g. župnik pa ga 

je blagoslovil. Pričeli smo zbirati oblačila, obutev, igrače 

... skratka vse, kar je še lepo in uporabno. Ugotovili smo, 

da je odziv ljudi velik in da je potrebno prostor dodatno 

opremiti s policami, kar bomo storili v čim krajšem času. 

V manjšem skladiščnem prostoru pa bomo skladiščili 

hrano, ki jo dobimo preko nadškofijske Karitas Maribor 

iz zalog EU. 

Dežurstvo v tem skladišču imamo organizirano vsako 

sredo popoldne od 17. do 18. ure poleti in od 16. do 17. 

ure pozimi. V tem času lahko pridete na pogovor; prinesete 

stvari, ki so še uporabne, a jih ne potrebujete več, 

ali pa pridete iskat določene stvari. Prepričani smo, da 

bo to naše prostovoljno delo v času recesije marsikomu 

pomagalo prebroditi krizo. 

Prizadevamo si čim bolj spoznati svoje bližnje, svoje 

sosede in sokrajane ter jim pomagati. Da bi bili bolj 

enakomerno zastopani iz vseh krajev naše občine, si želimo 

novih sodelavcev predvsem z Gortine, sp. Mute in 

Sv. Primoža. Karitas pomeni dobrodelnost; to naj bi bil 

način življenja vseh ljudi dobre volje in vse vabim, da se 

nam pridružite. 

Lojzka Gerhold 

20 Mučan

župnija 

Srečanje zakonskih jubilantov 

V nedeljo, 25. 10. 2009, se je v župnijski 

cerkvi sv. Marjete na Muti pri slovesni 

sveti maši zbralo 50 parov zakoncev 

iz župnij Muta, Pernice in Sv. Jernej, ki 

so praznovali in se Bogu zahvalili za 5, 

10, 15, 20, 25 … 50, 55, 60 let skupnega 

življenja. Med njimi sta bila zakonca, ki 

sta obhajala biserno poroko, in 5 parov 

zakoncev, ki so praznovali zlato poroko. 

Po maši je sledilo veselo druženje ob 

prigrizku in kozarčku pri župnijskem 

domu. Vsem želimo še veliko lepega, 

pa tudi potrpljenja v življenju v dvoje! 

Katehistinja Sonja Topler 

Letošnji zakonski jubilanti 

Spominsko obeležje Ernestu Klančniku 

Kljub temu da je že 40 let, kar je ta 

mož umrl, še vedno ostaja v spominu 

mnogih Mučanov. To je naš dolgoletni 

župnik. Rodil se je 5. 1. 1913 v Vojniku, 

3. 7. 1938 je bil v Mariboru posvečen v 

duhovnika; na Muti je služboval od junija 

1945 pa vse do svoje smrti, ki ga je 

presenetila med vožnjo po Sv. Primožu 

22. 10. 1969. Na mestu njegove smrti so 

Hribernikovi že pred leti postavili spominsko 

ploščo, ob 40-obletnici pa so 

Šemprimčani, še posebej šemprimški 

ključarji, na novo uredili celotno znamenje, 

za kar se jim iskreno zahvaljujem; 

za pomoč se zahvaljujem tudi Občini 

Muta in Ludviku Jerčiču. 

Marko Drevenšek 

Na novo urejeno znamenje 

Mučan 

21

gospodarstvo 

Trideset let Območne obrtno-podjetniške 

zbornice Radlje ob Dravi 

V začetku meseca oktobra je v športni 

dvorani Osnovne šole Muta potekala 

osrednja prireditev ob tridesetletnici 

Območne obrtno-podjetniške zbornice 

Radlje ob Dravi, ki deluje na območju 

občin Radlje ob Dravi, Muta, Vuzenica, 

Podvelka in Ribnica na Pohorju. 

Prireditve so se udeležili člani Območne 

obrtno-podjetniške zbornice 

Radlje ter povabljeni gostje iz sosednje 

Avstrije ter iz Obrtno-podjetniške zbornice 

Slovenije. 

Ob tej priložnosti je predsednik Območne 


Radlje, Andrej Šrajner, ki vodi zbornico 

od leta 1998, orisal prehojeno pot delovanja 

zbornice in se dotaknil nekaterih 

mejnikov v tem obdobju. Obrtno združenje 

Radlje ob Dravi je bilo namreč 

ustanovljeno leta 1979 v okviru Zveze 

obrtnih združenj Slovenije. Pred tem so 

obrtna združenja delovala v obliki društev. 

Prvi predsednik obrtnega združenja 

radeljskih obrtnikov od leta 1979 do 

1983 je bil slikopleskarski mojster Rajko 

Kumer, od leta 1983 in vse do sredine 

leta 1998 pa Ivan Grubelnik. 

Čeprav je bila struktura obrtništva 

v Radljah ob Dravi daleč pod povprečjem 

Slovenije, so novoustanovljeni 

organi obrtnega združenja preko svojih 

delegatov in delegacij aktivno sodelovali 

pri kreiranju obrti in utrjevanju 

položaja obrtnikov. 

V letu 1991 se je pričel postopek 

reorganizacije Gospodarske zbornice 

Slovenije in v njej Zveze obrtnih združenj 

Slovenije, ki je združevala vsa tedanja 

občinska združenja. 

S sprejetjem novega statuta je Zveza 

obrtnih združenj postala samostojna 

organizacija, in sicer kot Obrtna zbornica 

Slovenije, občinska obrtna združenja 

pa samostojne organizacije kot 

občinske obrtne zbornice. Tako je bila 

v Radljah ob Dravi na podlagi sklepa 

skupščine ustanovljena Obrtna zbornica 

Radlje ob Dravi kot samostojna 

organizacija obrtnikov, s pomembnimi 

nalogami, kot so zastopanje interesov 

članov pred občinskimi in republiškimi 

organi pri oblikovanju gospodarskega 

Na prireditvi so podelili tudi priznanja nekaterim obrtnikom z Mute 

sistema in gospodarske politike, pospeševanje 

zunanjetrgovinske menjave, 

svetovanje na področju davčne, 

obrtne in ostale zakonodaje, izvajanje 

javnih pooblastil in podobno. 

Po novi zakonodaji iz leta 1991 obrtna 

zbornica izvaja tudi javna pooblastila, 

kot so izdaja raznih potrdil, spričeval 

in mnenj, izdaja obrtnih dovoljenj in 

izvajanje mojstrskih izpitov. Pomembna 

novost, predvsem za obrtnike, pa 

je tudi izobraževanje po dualnem sistemu 

pri nosilcih obrtniške dejavnosti. 

V tridesetletni prehojeni poti je potrebno 

omeniti tudi obnovo poslovnih 

prostorov zbornice v domu obrtnikov v 

Radljah, saj so tudi urejeni prostori pripomogli 

k boljšemu in učinkovitejšemu 

delu zbornice. Izjemno pomembno pa 

je, da zbornica nenehno povečuje servis 

članstvu in daje zelo velik poudarek 

izobraževanju svojih članov. 

Obdobje velikih organizacijskih 

sprememb za obrtniške organizacije je 

bilo po letu 1994, ko je bil sprejet obrtni 

zakon. Posledica nove lokalne samouprave 

v letu 1995 pa je bila, da so se občinske 

obrtne zbornice preimenovale v 

območne obrtne zbornice, ki delujejo 

še danes. Potrebno je še omeniti, da v 

okviru zbornice deluje več sekcij, kot so 

sekcija za promet, sekcija za gostinstvo 

in turizem, sekcija kovinarjev, sekcija frizerjev, 

sekcija lesarjev, sekcija tekstilcev, 

sekcija cvetličarjev in vrtnarjev, sekcija 

avtoserviserjev in sekcija gradbincev. 

Na prireditvi na Muti so podelili tudi 

priznanja obrtnikom, ki so v tridesetletni 

zgodovini prispevali velik osebni delež 

k razvoju območne obrtne zbornice 

Radlje, med njimi so bili tudi obrtniki z 

Mute in sicer: Otmar Mavrič, Vincenc 

Podrzavnik, Andrej Šrajner in 

Miroslav Krautberger, slednja sta 

prejela tudi bronasti ključ, ki ga za 

posebne dosežke podeljuje Obrtnopodjetniška 

zbornica Slovenije. 

Samo prireditev so popestrili še člani 

Kmečke godbe Pernice, Vokalna skupina 

in mladi harmonikarji z Remšnika 

ter dijaki in dijakinje iz Srednje šole 

Muta z modno revijo. 


22 Mučan

priloga 

Motivi iz občine Muta v 

likovnih upodobitvah 

Muta, v ogledalu evropskih razsežnosti le majhna vas, ima neverjetno veliko ustvarjalcev na različnih umetniških 

področjih. Eni se preizkušajo s peresom, spet drugi iščejo svoj umetniški izraz na slikarskem platnu, tretjim je najbliže 

glasbena umetnost … 

V delih slehernega ustvarjalca bržkone najdemo odsev rojstnega ali domačega kraja, motive iz okolja, kjer živi in 

dela, drobce iz pokrajine, ki so se mu vtisnili v spomin. Da bi izvedeli, kako se motivi iz občine Muta odražajo v delih 

likovnih ustvarjalcev, smo pobrskali po arhivih in našli nekaj zanimivih upodobitev, ki vam jih predstavljamo v nadaljevanju. 

Nekatere hranijo kar v prostorih občine in muzeja. 

Cerkev sv. Janeza, 1929, 

olje/platno, avtor: M. Petek 

Pogled na kovačijo, 1931, 

olje/platno, avtor: Friderik Jerina 

Mučan 

A

priloga 

Vodna kovačija na spodnji 

Muti, 1951, akvarel, 

avtor: Karel Pečko 

Pogled na livarno na 

spodnji Muti, letnica 

nastanka ni znana, 

olje/platno, 

avtor: A. Šušmelj 

Kovačija, 1955, 

tuš, avtor: Bojan 

Golja 

B 

Mučan

priloga 

Drevored na Muti, 

1962, olje/platno, 

avtor: Karel Pečko 

Poroka na Muti, 2008, olje/platno, avtor: Anton Repnik 

Rotunda sv. Janeza, 

1985, olje/karton, 

avtor: Darko Lesjak 

Sv. Primož nad Muto, 

1998, olje/platno, 

avtor: Janez Repnik 

Gortina, 1997, tuš, 

avtor: Dušan Horvat 

Mučan 

C

priloga 

Cerkev sv. Jerneja, 1992, olje/platno, 

avtor: Maks Pavličič 

Pernice, ok. l. 1980, svinčnik in barvice, avtor: Jaka Rejak 

V okviru občinskega praznika v letu 2010 želimo pripraviti razstavo likovnih upodobitev motivov iz občine 

Muta. Zavedamo se, da so objavljena dela le delček obsežne zbirke, ki bi lahko nastala tudi z vašim sodelovanjem, 

zato vabimo vse, ki bi želeli na ogled postaviti svoja dela z motivi Mute in okoliških krajev, da to sporočite 

članom uredniškega odbora. Obenem vabimo k sodelovanju tudi vse, ki doma hranite starejše upodobitve motivov 

iz občine Muta znanih ali neznanih avtorjev. 

Pripravili člani uredništva. 

D 

Mučan

gospodarstvo 

Predstavljamo dejavnost 

Cvetličarna Zvonček 

Ob praznovanju tridesetletnice Območne 


Radlje ob Dravi, ki je potekala v športni 

dvorani na Muti, je za odlično sceno 

in dekoracijo prireditvenega prostora 

poskrbela Zvonka Hergold s svojo cvetličarno 

Zvonček, ki prav tako deluje v 

Območni obrtno-podjetniški zbornici 

Radlje, in sicer v sekciji cvetličarjev in 

vrtnarjev, že od leta 1996. 

Zvonka Hergold, ki je cvetju predana 

z vsem srcem in dušo, je v tej panogi 

že skoraj trideset let. Pričela je zelo 

zgodaj, takoj po končanem srednješolskem 

izobraževanju, ko se je kot mlada 

cvetličarka zaposlila v podjetju Florina. 

Najprej jo je poklicna pot vodila v Slovenj 

Gradec, nato so jo za dobo štirih 

mesecev potrebovali v Gornji Radgoni, 

v tamkajšnji cvetličarni. Ko se je vrnila 

nazaj na Koroško, je svoje cvetličarske 

ideje uresničevala v Florininih cvetličarnah 

na Ravnah, Prevaljah in nazadnje 

na Muti, kamor je prišla pred enaindvajsetimi 

leti. Toda podjetniška žilica 

jo je vodila naprej in leta 1996 je stopila 

na samostojno podjetniško pot in odprla 

svojo cvetličarno, najprej na lokaciji 

krožne tržnice na Muti, ob desetletnici 

samostojne poti pa se je preselila 

na novo, sedanjo prostornejšo lokacijo 

v centru Mute. 

Svoje ideje uresničuje skozi izdelavo 

številnih cvetličnih aranžmajev in dekoracij, 

tako v svojem lokalu kot tudi 

navzven. Leta 1994 se je udeležila tudi 

državnega prvenstva cvetličarjev Slovenije 

v Novi Gorici, kjer je v kategoriji 

priprave aranžmajev (poročni šopek, 

prosto vezani šopek, pogrinjek za dva 

in nasad) zasedla odlično osmo mesto. 

Zvonka Hergold vedno sledi novim 

trendom na področju cvetličarstva, kar 

se tiče oblikovanja, barvne usklajenosti 

cvetja, vezave šopkov, uporabe novih 

materialov. Večkrat letno se udeleži različnih 

izobraževanj in skozi to aranžira 

tudi svojo cvetličarno: spomladi je odeta 

v žive barve pomladi in velikonočnih 

praznikov, poleti usklajena s pripravami 

na poročne slovesnosti ali pa obarvana 

s pridihom morja, jeseni dobi cvetličarna 

jesensko podobo, pisano barvno 

paleto jesenskega cvetja, decembrski 

prazniki pa prinesejo božično in prednovoletno 

vzdušje. 

Sicer pa v cvetličarni Zvonke Hergold 

dobite številne nasvete o vzgoji 

in negi balkonskega cvetja in lončnic, 

vključno z nasveti o pravilni izbiri prsti 

ob zasajanju in presajanju, posebno 

zahtevne lončnice, kot so npr. orhideje, 

pa vam tudi strokovno presadijo. V 

cvetličarni je vedno na zalogi bogata 

izbira lončnic, spomladi pa balkonskega 

cvetja, enoletnic za grede in grobove, 

bogata je tudi ponudba sadik zelišč, 

zelenjave, začimb. Spomladi zasadijo 

tudi cvetlična korita ter nudijo svetovanje 

pri urejanju okolice. Izredno pester 

je tudi darilni program, vsa darila kvalitetno 

aranžirajo po željah kupcev ali 

lastnih idejah. 

V cvetličarni Zvonček posebno pozornost 

namenjajo tudi izdelavi žalnih 

aranžmajev – žalni floristiki, nudijo 

izdelavo žalnih ikeban, vencev, suhih 

aranžmajev, v sklopu tega pa tudi ureditev 

mrliške vežice in dostavo cvetja in 

vencev v vežico. 

Pri urejanju cvetličarne, cvetličnih 

aranžmajev in tudi drugače priskoči 

Zvonki na pomoč vsa družina. Posebno 

zahtevno je aranžiranje različnih prireditev, 

ki jih ni malo. 

Njihova posebnost je, da pri dekoraciji 

vedno uporabljajo samo naravne 

materiale, ki jih je moč dobiti v naravi, 

pa naj bo to trsje, slama, mah, korenine, 

storži, kamni, školjke, naravno preparirano 

cvetje, ki mu je dodan barvni odtenek, 

skratka vse, kar nudi narava. 

V cvetličarni Zvonček Zvonke Hergold 

znajo ravnati s cvetjem in prisluhniti 

željam kupcev in tistih, ki obiščejo 

cvetličarno. O novih trendih, ki se nam 

obetajo v novem letu, pa velja samo 

eno: obiščite cvetličarno Zvonček in 

prav gotovo boste izvedeli mnogo zanimivega 

o cvetju, barvni usklajenosti 

cvetličnih korit, aranžiranju, skratka, o 

vsem, kar vas zanima s področja floristike. 

V cvetličarni Zvonke Hergold znajo ravnati s cvetjem in prisluhniti željam kupcev 


Mučan 

23

kmetijstvo 

Ženske in gozd 

V letu 2009 je Zavod za gozdove 

Slovenije – območna enota Radlje ob 

Dravi na pobudo Zdenke Jamnik in 

Jerneje Čoderl organiziral delavnico z 

naslovom Ženske in gozd, pod mentorstvom 

doktorice Nevenke Bogataj, 

zaposlene na Andragoškem centru v 

Ljubljani. Delavnice se je udeležilo 15 

lastnic gozda oz. kmetic, ki pomagajo 

opravljati dela v gozdu. Prisoten pa je 

bil tudi Tone Lesnik, vodja oddelka za 

stike z javnostjo na centralni enoti ZZG 

v Ljubljani. 

Po uvodnem spoznavanju je vsaka 

udeleženka predstavila kmetijo, s katere 

prihaja, in povedala, kako je sama 

udeležena pri gospodarjenju in delu z 

gozdom. Ugotovile smo, da gremo v 

gozd pomagat moškim, nekaj kmetic 

pa zna uporabljati tudi motorno žago. 

Na gozd gledamo kot na vir dohodka, 

ki naj bi bil v osnovi namenjen za vlaganja 

v kmetijo. Žal pa ugotavljamo, da je 

včasih potrebno drevesa posekati tudi 

za vsakdanje preživetje. Tudi naravne 

ujme pogosto posegajo v gozdove, 

kar prinaša nižji dohodek, poleg tega 

pa ogromno dela in stroškov s sanacijo 

površin. Ugotavljamo, da pravilna nega 

gozda z naravnim pomlajevanjem prinaša 

največji prirast z najnižjimi stroški, 

prav tako pa je pomembna tudi raznolikost 

drevesnih vrst. 

V torek, 24. novembra, smo se ponovno 

dobile (žal samo osem kmetic) 

in se podale iz Vuhreda na Pohorje v 

Pahernikove gozdove (551 hektarov) in 

k Sgermovi smreki. Pridružila se nam 

je tudi doktorica Nevenka Bogataj. 

Popeljale smo se na 1125 metrov nadmorske 

višine, v Pahernikove gozdove 

k spominski plošči, posvečeni Franju 

Paherniku, ki je gospodaril z gozdovi 

36 let (1905-1941) in je bil pionir sonaravnega 

gospodarjenja z gozdovi na 

našem področju. Z družino se je preselil 

v Ameriko. Ker pa njegova hči Vida 

Ribnikar nima otrok, se je ustanovila 

Pahernikova dobrodelna fundacija, ki 

je namenjena za štipendije študentov 

gozdarstva in podiplomske študije, del 

gozda (1,62 ha), kamor se vodijo ekskurzije, 

pa je namenjen za proučevanje. S 

Pahernikovo fundacijo upravlja Zavod 

za gozdove Slovenije in strokovno sodeluje 

z biotehnično fakulteto, inštitutom 

za gozdarstvo, prav tako pa tudi s 

tujino (Švica, Nemčija, Avstrija). 

Pod vtisom novih vedenj in čudovitega 

razgleda z vrha Pohorja smo se 

napotile nazaj proti dolini. Ustavile smo 

se pri spominskem obeležju avtorja 

Jiržija Kočice (spomenik družini) iz pohorskega 

marmorja, kjer starša povzdigujeta 

otroka k nebu in mu namenjata 

višje cilje – ga darujeta. Naslednja postaja 

je kiparska stvaritev istega avtorja, 

ki označuje pot k Pahernikovi smreki, ki 

s svojo mogočnostjo in starostjo pričuje 

o času začetkov Pahernikovega 

gozdarskega dela. Sama smreka nas je 

dobesedno očarala. Menim, da njena 

mogočnost vzame sapo vsakomur, saj 

smo ob njenih koreninah delovale kot 

majhne palčice. Premer smreke je po 

zadnjih meritvah 133 cm, v višino meri 

48 m, lesna masa pa po izračunih znaša 

21 kubičnih metrov. 

Nato smo se ustavile še pri cerkvici 

sv. Bolfenka in si ogledale njeno notranjost. 

Pred njo stoji mogočna lipa, 

posajena leta 1919 v čast Versajskemu 

miru, v neposredni bližini pa je bolfenska 

šola, ki jo je prav tako dal postaviti 

Franjo Pahernik. 

Nazadnje smo se ustavile še pri 

evropski lepotici – Sgermovi smreki, ki 

se vitka vzpenja v nebo s svojimi 61,8 m 

in je uradno izmerjeno najvišje drevo v 

Evropi. Debelina debla na panju znaša 

113 cm, skupna lesna masa pa 30 kubičnih 

metrov. Zadnje meritve so bile 

opravljene leta 2006. 

Na koncu smo se ustavile v Vuhredu, 

kjer nam dr. Nevenka Bogataj predstavila 

izsledke raziskave Ženske in gozd. 

Rezultati so bili kar presenetljivi. V Sloveniji 

je cca. 300.000 lastnikov gozdov. 

Od tega je 43 % žensk, 38 % moških, 

ostalih 19 % pa so solastništva. Raziskava 

je pokazala, da so ženske zelo dobre 

organizatorke in da znajo ceniti gozd. 

Gospa Nevenka je podala tudi primerjavo 

z izsledki podobne raziskave na 

severu Norveške, ki kažejo podobne, 

če ne kar iste rezultate. 

Za nami je bil prijeten dan, poln vtisov 

in tudi novih spoznanj. 

Mira Freidl 

Udeleženke ekskurzije v Pahernikove gozdove 

24 Mučan

med nami živijo 

Intervju 

Franjo Vidovič: »Požarov že zdavnaj ne štejem več, 

kot sleherni gasilec pa sem zadovoljen, da lahko 

pomagamo.« 

Franjo Vidovič 

V našem kraju, torej med nami, 

živi Franjo Vidovič. Kot gasilska tovariša 

se poznava že vrsto let. Mnogi 

ga poznate, pa morda ne veste, da je 

tudi dolgoletni poveljnik gasilcev. To 

je nadvse odgovorna naloga, odgovoren 

je za vse tisto, kar se dogaja ali 

ne dogaja, ko nekje zagori ali so ljudje 

v težavah. 

Kdaj si vstopil v gasilske vrste? 

V gasilske vrste sem vstopil leta 1964 

kot 7-letni fantiček in ni mi žal, da sem 

postal gasilec, saj prostovoljno delam 

za svoj kraj, za ljudi in za gasilsko organizacijo. 

Že leta 1975 sem opravil izpit za 

gasilca, šest let kasneje za nižjega gasilskega 

častnika in leta 1986 za gasilskega 

častnika. Sedaj sem gasilski častnik 

druge stopnje. V izobraževalnih tečajih 

sem se usposobil za gasilskega strojnika, 

za mentorja, za gasilskega sodnika, 

za tehnično reševanje, opravil izpit za 

upravljanje UKW-zvez in poseben izpit 

za gasilskega poveljnika. Za poveljnika 

našega društva sem bil izvoljen leta 

1992, pred tem sem bil predsednik za 

gasilsko mladino in podpoveljnik društva. 

Danes sem tudi podpoveljnik Gasilske 

zveze Dravske doline. 

Menim, da si sleherni gasilec še 

najbolj zapomni prvi požar, nato pa 

štejemo še morda do desetega … 

Sploh veš, pri koliko požarih in reševanjih 

si sodeloval? 

Eden prvih požarov zame je bil, ko 

je gorela kovačija in kalilnica. Čeprav 

sem bil še mladoleten, sem ves čas sodeloval. 

Kasneje sem bil skoraj pri vseh 

požarih, poplavah, elementarnih nezgodah 

v naši občini, štejem že davno 

ne več, kot najbrž sleherni gasilec pa 

sem zadovoljen, da lahko pomagamo. 

Lep je občutek, če si lahko človeku rešil 

hišo, poslopje ali drugo premoženje. 

Mučki gasilci smo pomagali tudi v sosednjih 

in drugih krajih, če je bila potreba. 

Posebej zapomnili pa smo si kar 

tri gozdne požare v Žerjavu, v letih 1975, 

1976 in 1981. Nismo namreč še pozabili 

kamnitih strmin, naše slabe opreme in 

žuljev, ki smo jih takrat vsi dobili v spomin. 

Kako to sprejema tvoja družina, 

žena, dekleti? 

Imam srečo, s tem ni problema, smo 

gasilska družina. Žena je tajnica društva, 

starejša hčerka je mentorica mladine, 

mlajša pa tekmuje v desetini. 

V tvojem času je prišlo v gasilstvu 

do ogromnega tehničnega napredka, 

kako ga osvajate in uporabljate? 

Od mojega vstopa pa do danes 

je v gasilstvu res prišlo do ogromnih 

sprememb. Požari so navadno hujši, 

več je nevarnih snovi, več nevarne kemije, 

prilagodila se je tudi tehnika, ki 

jo zaradi denarja stežka dohajamo. Če 

je včasih prišlo do požara, smo morali 

črpati vodo iz potokov, polagati dolge 

cevovode. Ob današnjih požarih se 

običajno lahko s cisterno pripeljemo 

kar na dvorišče, pač blizu požarišča. V 

društvu smo kar zadovoljivo opremljeni. 

Lani smo dobili eno najsodobnejših 

cistern. Potrebovali pa bi kakšno avtolestev. 

Če bi zagorelo v kakšnem bloku, 

bi le težko reševali ljudi. Lestev, ki smo 

jo uporabljali doslej, je iz leta 1966 in 

ne ustreza današnjim predpisom, ker 

nima reševalne košare. 

Poveljevanje postaja vse bolj zahtevno, 

saj nosiš odgovornost za skoraj 

vse dogodke med gašenjem. Kako 

shajaš v tem primežu? 

Vodenje intervencij je vse bolj zahtevno 

in nehvaležno delo. Zato sem 

vesel, da imamo v društvu dobro usposobljene 

gasilce, ki vedo, kaj in kako 

morajo delati. Tako mi največ pomagajo. 

Res se trudijo in sem z njimi zadovoljen. 

Normalno je, da so med gasilci 

tudi priznanja, odlikovanja, so se 

kdaj spomnili tudi na tvoje delo? 

Čeprav star pregovor pravi, da krogla 

in odlikovanje nikoli na zadene 

pravega, sem menda izjema. V društvu 

imamo kolege, ki znajo ceniti in predlagati. 

Tako sem dobil že več priznanj. 

Pred nekaj leti sem dobil medaljo za 

posebne zasluge, to pa je nekaj, kar cenim 

in mi pomeni največ. 

Pa še tisto, vedno oguljeno vprašanje: 

koliko časa še misliš vzdržati? 

Čez tri leta mi poteče mandat, trudil 

se bom dobro delati do kraja, dalje pa 

res ne razmišljam. 

Franjo, hvala. Za konec pa le še 

gasilski »Na pomoč!« 

kv 

Mučan 

25

mladi talenti 

Kdo je še ne pozna? 

Diana Naglič – odlična plavalka 

Skupno imam že enaindvajset medalj, od tega osem zlatih, 

osem srebrnih in pet bronastih. Na letošnjem poletnem 

državnem prvenstvu v Kranju sem osvojila 2. mesto, srebrno 

medaljo na 100 metrov, delfin, to je moje najvišje priznanje 

do sedaj. Potem sem na istem tekmovanju dosegla 3. mesto 

v disciplini 100 metrov prsno in 3. mesto v štafeti, to je 4-krat 

50 metrov mešano. Tekmovanja potekajo dva- do trikrat 

mesečno ob vikendih, in sicer po Sloveniji in tudi izven. 

Vsakdo si želi doseči najvišja mesta, še posebej na 

tekmovanjih. Kakšne pa so tvoje želje v prihodnje. Kje bi 

rada tekmovala? Kdo je tvoja vzornica v plavanju? 

Želim si plavati v Ameriki, če bi bile tam olimpijske igre, in 

doseči najboljše rezultate. 

Diana si želi plavati v Ameriki in doseči najboljše rezultate 

Tokrat vam želim predstaviti mlado športnico, plavalko 

Diano Naglič z Gortine. Diana je stara deset let in 

obiskuje peti razred devetletke na Muti. Je, kot druge 

njene sošolke, običajna deklica, le da ima mnogo manj 

prostega časa, ker večino popoldnevov preživi v vodi, na 

treningih. Pa preberimo, kaj je na mojo radovednost odgovorila. 

Kako in kdaj si se odločila, oziroma kdo te je navdušil 

prav za plavanje, saj si pred tem trenirala smučanje? 

Za plavanje sem se odločila zato, ker sem imela težave s 

hrbtenico. Potem so bolečine minile in mi je plavanje postalo 

všeč. Strokovni delavci na bazenu so mi tudi svetovali in 

me vzpodbujali k športnemu plavanju. Skupaj s starši smo 

se potem odločili za to. Plavati sem začela pred približno 

dvema letoma, bolj resno trenirati pa v lanskem septembru. 

Predvidevam, da treniraš na Ravnah na Koroškem, ker 

je to najbližji tak bazen. Kdaj imaš treninge in kdo je tvoj 

trener? Ali rada hodiš plavat? 

Ja, treniram vsak dan po pouku, to je petkrat na teden 

po eno uro in pol, na Ravnah. Trenirata me Henrik Medvešek 

in Anja Srebotnik. Rada hodim na bazen in čas mi hitro 

mine. Včasih je tudi naporno. Predvsem plavanje delfina na 

100 metrov. 

Kaj pa dosežki? Videla sem, da je že kar nekaj medalj, 

kmalu bodo zapolnile prostor, ki ti ga je zanje najbrž pripravil 

ati. Tudi na najvišja mesta si že posegla. Meni se to 

zdi super, v tako kratkem času treniranja. 

Zakaj pa ravno v Ameriki in ne, recimo, na Kitajskem? 

Zato ker trenirajo tam najboljši plavalci. Ja, všeč mi je Sara 

Isakovič, v našem klubu pa Tjaša Oder. 

Povej, kaj pa najraje počneš v prostem času, ki ga glede 

na vsakodnevni trening ni veliko. Gotovo se zabavaš 

še s čim. Čeprav se najbrž strinjaš, da je treba najprej urediti 

vse za šolo. 

Seveda, če v šoli ne bi šlo, potem trening odpade. Zato se 

ob vikendih še posebej posvetim učenju. Sicer pa zelo rada 

igram igrice na računalniku, poleti kolesarim, rolam, igram 

košarko in vsak dan pocrkljam morskega prašička, ki ga 

imam že tri leta. Imam tudi psička Dina, ki komaj čaka, da se 

igram z njim. V poletnih počitnicah mi ostane le en mesec 

prostih dni, saj imamo en mesec priprav na novo sezono. 

Zaupaj nam še, kako je s prehrano in kaj imaš najraje? 

Trenerji svetujejo, naj jemo zdravo hrano in čim manj 

sladkarij. Jaz pa najraje jem riž, ki ga najbolje pripravi moja 

mama. Moram paziti, da se ne zredim, ker me vsak mesec 

tehtajo. 

Prav imaš, vsi bi morali upoštevati nasvete tvojih trenerjev 

glede prehrane. Kaj pa sponzorji? 

Sponzorji so starši. Potrebujem več kopalk, plavalna očala, 

kapo, plašč, brisače in še mnogo drugega. Tudi deda me 

vozi na treninge in teta Gretka večkrat poskrbi, da nisem po 

treningu predolgo lačna. Hvala vsem, ki skrbite zame. 

Diani se najlepše zahvaljujem za odgovore. Čestitam 

za priznanja in ji želim, da z dobrim treningom doseže 

želene cilje. 

Za vas sem bila radovedna 

Marija Omulec. 

26 Mučan

kultura 

Odletela lastovka 

Ko sem dobila v roke prvenec Bernarde Jerič z Gortine, sem mi 

je zdelo, kot bi naslov knjige deloval žalostno. Pa mi je avtorica takoj 

razložila, da je to samo prispodoba njenega otroštva. 

Vračajo se torej lastovke, vračajo se spomini na otroštvo, na mladost, 

sploh na preteklost. S čutnostjo, tekočim pripovedovanjem in 

na trenutke s šaljivostjo, pa tudi žalostjo je v knjigi znala predstaviti, 

kakšen čas in dogodki so se odvijali v njenem življenju in življenju 

njene družine. 

V predstavitvenem večeru, ki se je odvijal 26. 9. 2009 v avli osnovne 

šole na Muti, smo poleg odlomkov iz knjige slišali veliko glasbe 

in petja. Prav posebna pesem, ki je bila takrat za vse presenečenje, 

je bila pesem z njenim besedilom. S pravim čustvenim pridihom 

so jo zapele domače pevke Ženskega pevskega zbora Klasje. Taki 

trenutki ostanejo dolgo med prisotnimi. 

Kadar vas bo zamikalo, da bi prebrali kaj domačega, pristnega, 

ali zgolj iz radovednosti, kako piše Bernarda, sezite po njenih »odletelih 

lastovkah«. 

Zares čestitam za knjigo, ki ji bo sami dolgčas. Lastovke niso 

samotarke! 

Marija Omulec 

Kadar vas bo zamikalo prebrati kaj domačega, sezite 

po prvencu Bernarde Jerič 

Z novo streho 

Naša in hkrati prva ekološka kapelica 

v državi je dobila novo streho. To 

lepo delo je opravil Šimunčev Tija s 

svojimi sodelavci. Fantje se na delo res 

razumejo, ob prvem obisku boste ugotovili, 

da je sedaj kapelica, ki jo obišče 

precej ljudi, še lepša kot prej. 

Ljudje na območju Sv. Treh Kraljev 

pa so letos obnovili, predvsem s šintli 

prekrili kar lep del svoje cerkve. Opravili 

so res zahtevno delo na cerkvi, ki 

je hkrati tudi najvišja in najvišje ležeča 

cerkev na levem delu obdravskega hribovja. 

kv 

Tija je avtor nove strehe in dirigent pri delu 

Mučan 

27

posebni dosežki 

Diploma 

Ludviku 

Mesto Trst je bilo letošnje prizorišče 

19. mednarodnih arhivskih 

dnevov, ki so se jih udeležili arhivarji 

iz več kakor 20 držav sveta. Tokrat 

so proslavili 25-letnico ustanovitve 

mednarodnega inštituta arhivskih 

znanosti Trst - Maribor. Za večletno 

sodelovanje, podporo in izraženo 

simpatijo pri razvoju in uveljavitvi 

inštituta je posebno diplomo prejel 

naš občan Ludvik Jerčič. Diplome so 

prejemnikom izročili ob priliki otvoritve 

razstave listin v državnem arhivu 

v Trstu. Čestitamo! 

kv 

Prislužil si je posebno diplomo 

S kolesom od Mute do Strunjana 

25. junija letos smo se odločili, da 

spoznamo Slovenijo skozi oči kolesarja. 

Tako se nas je deset (dve dekleti in 

osem fantov) s spremljevalnim vozilom 

podalo na 265 km dolgo pot od Mute 

do Strunjana. Dvodnevni izlet smo pričeli 

v jutranjih urah v spremstvu dežja, 

ki smo ga z dobro voljo pregnali, in 

proti Mislinji so nas že pozdravili prvi 

sončni žarki, tako da je bilo kolesarjenje 

skozi Šaleško dolino, Savinjsko dolino, 

nato preko Trojan do Ljubljane nadvse 

prijetno. Na vrhniškem klancu, tik pred 

počitkom, nas je za zaključek dneva 

zopet pozdravila močna nevihta. Po 

počitku v prijetnem hostlu v Logatcu 

smo se podali na drugi del poti, ki nas 

je v prelepem sončnem dnevu vodila 

preko Črnega Kala do slovenskega 

primorja. Po uspešnem prihodu na cilj 

smo se sprostili še v toplem morju, kjer 

smo z mislimi že kovali načrte za naslednje 

leto. 

Na začetku poti 

B. Miklavc in M. Proje 

28 Mučan

Skok s padalom pri 77 letih 

posebni dosežki 

Ko sem bila na trgatvi, je nenadoma 

zazvonil telefon. Poklical me je prijatelj, 

ki se aktivno ukvarja s padalstvom 

in me povabil na polet. Glede na zelo 

mikavno ponudbo sem takoj zapustila 

trgatev in se podala na Gortino, kjer sta 

me že čakala Aleksander in Egidij. 

En polet sta že opravila, zato sta 

imela avto parkiran na travniku v bližini 

domačije Napečnik. Egidij je bil določen 

za to, da bo s sabo v tandemu 

peljal tudi mene. Seveda pa smo za to 

potrebovali še tretjo osebo, ki naj bi 

peljala avto, saj če bi pustili oba avtomobila 

pri Napečniku, bi morali ponovno 

nekoga klicati, da nas pelje gor. 

Po pomoč sem se zatekla k omi, ki je 

bila seveda takoj za. Medtem ko smo se 

vsi skupaj peljali po cesti proti Napečniku, 

sem iz šale vprašala omo, če bi šla 

morda pa ona skočit s padalom. Nakar 

ni in ni bilo odgovora »ne« ... Oma je 

bila torej za. Vsi smo malce obmolknili, 

a kmalu zatem vsi planili v smeh. Vse 

dokler nismo prispeli do travnika, kjer 

sta Aleksander in Egidij pripravila padala 

in vso ostalo opremo, in dokler ni 

imela oma že čelade na glavi in vseh 

potrebnih pasov, sploh nisem dojela, 

da bo zares skočila s padalom. Egidij ji 

je dal vse napotke, obenem pa bil tudi 

sam šokiran, saj do tedaj ni nikoli peljal 

osebe njenih let. Neverjetno hitro je bila 

»Pa kaj si te jaz čem, če pa me ni strah!« 

Mučan 

Neverjetno hitro je bila oma v vsej opremi 

oma v vsej opremi in s pasovi pripeta 

na svojega sopotnika. Aleksander jima 

je pomagal ob vzletu in že sta poletela. 

Ker ta dan ni bilo močnega vetra, sta 

pristala, še preden sem jaz uspela priti 

z avtom do vasi. Nakar sem poslušala 

zanimive zgodbice, kako je Egidij med 

poletom naredil silhueto (občutek skoraj 

prostega pada) in da je bilo to nekaj, 

kar omi celo ni bilo najbolj všeč, v preostalem 

delu leta pa je precej uživala, 

saj je lahko končno videla svoj dom ter 

preostalo vas iz zraka. 

Za tem sem se na polet podala še 

jaz, vendar me je vse bolj kot sam polet 

s padalom, vmes seveda tudi silhueta 

itd., šokiralo to, da je moja oma pri 77 

letih skočila s padalom, česar si celo 

marsikdo od mladih ne bi upal. Za konec 

pa je dodala še to: »Pa kaj si te jaz 

čem, če pa me ni strah!« 

Če želite doživeti polet s padalom 

s Pernic ali katerega okoliškega 

hriba, se lahko obrnete na Egidija 

(041640020) ali Aleksandra (031253072). 

Mateja Mazgan 

29

ustvarjajo za vas, nekoč in danes 

Za najmlajše 

Snežni angelčki 

Najbolj se veselijo zime otroci. Take zime, ki ima kaj 

snega. Saj ni treba, da ga je zelo veliko, toliko naj ga pa 

le bo, da lahko v njem narede »angelčka«. Aja, ali se na 

snegu ne delajo sneženi možje, igluji, snežni gradovi in 

druge zimske figure? Že, že, je pa tudi luštno, če se lahko 

z razprtimi rokami na hrbet vržeš v sneg in potem previdno 

vstaneš, da ne uničiš svojega odtisa. Tej sliki v snegu 

pravijo »angelček«. Najmlajši so me tako podučili. Ko sem 

bila sama otrok, smo se tudi metali v sneg, ne vem pa, če 

smo tiste luknje sploh kako imenovali. No, zato je dobro, 

da je vsaj malo več snega, da ne pristaneš na trdih tleh. 

Jan se je v nedeljsko jutro prebudil precej zgodaj. Še 

ves dremav se je v dnevni sobi zleknil na sedežno in kar 

avtomatsko vklopil televizijo. Nedelja je in poseben program 

za »zgodnje« otroke. Živ-žav! 

Vsaj lahko v miru gledam risanke, dokler vsi drugi spijo, 

si je mislil Jan. Pravkar se je pričela zgodbica o Božičku 

in pridnih otrocih, ki odpirajo darila. Saj res, darila. Svoja 

darila sem tako na hitro pogledal včeraj, ker je bilo že 

pozno. Pravzaprav je bilo pod dreveščkom toliko daril 

zame, da skoraj nisem vedel, katerega naj se bolj veselim, 

je premišljeval fantič. Pozabil je na risanke in hitel prekladat 

tisti kup vsemogočih igrač in zimskih oblačil, ki so 

nanj še vedno čakale pod jelko. Sam ni vedel, kaj naj najprej 

preizkusi. Odvil je pisani papir, v katerem so bile zvite 

debele rokavice in nogavice. To je takoj odložil: Enkrat 

jih bom že oblekel. Bolj me zanima večja škatla, že vem, 

v njej so smučarski čevlji, saj sem za te prosil Božička. 

Darilna vrečka z zlatimi zvezdicami je polna čokoladnih 

sladkarij. Saj jih imam rad, a vendar jih je veliko. Kaj je tam 

v košari? Ali ni to košara moje babice? Vanjo sva v jeseni 

pobirala orehe in hruške. Najbrž se je čisto po pomoti 

znašla tu med darili, je razmišljal Jan. Pa je vseeno pogledal 

pod lepo mehko servieto, ki je pokrivala košaro. Presenečen 

je samo gledal, saj so bile v njej hruške, ki jih ima 

najraje. V posodici na dnu pa najbolj sladki piškoti, kar jih 

je kdaj jedel. Dvojni z marmelado in mnogo sladkornega 

posipa. Čakaj, kaj ne peče babica takih keksov? In vedno 

pravi: »Jan, zate so, ker jih imaš tako rad.« 

Torej, košara se ni po pomoti znašla tu. Del božičnih 

daril je. Vem, vem, babica je tudi en božiček. Res se ji 

bom zahvalil. To je najboljše darilo med vsemi. 

Fantek se je sladkal s piškoti in pomerjal smučarske 

čevlje, ko je z velikim veseljem opazil, da zunaj močno 

sneži. Zdaj bo zares zima, se je razveselil Jan. Na hitro se 

je toplo oblekel in že zjutraj, ko so njegovi še dremali, hitel 

v sneg. Za smučanje še ni bilo, se je pa Jan zadovoljen 

vrgel v sneg in naredil »angelčka«. 

Verjamem, da boste tudi vi, dragi ljubitelji zime, našli 

toliko snega, da bodo vaše sledi v snegu podobne angelčkom. 

Marija Omulec 

Povejmo po naše 

Priprave na damoč proznik 

Ko se je na pavreh po polju vse porihtalo, je bla ž tak 

zima na dureh. Te je bil tud cajt kolin. Kelko je blo pa prej 

prprav. Da ne govrimo, kelko emprov košte je blo triba 

svijem nat v korito znosit, prej, da so mele za štiri prste 

špeha, telko je svija marla met, če ne, je bla pa gospodija 

zanič, so rekli pr kolineh dedi, ko so tam cu svetli. Tsto bozavo, 

pa repo, je blo triba vse prdelat na polu, pa skuhat 

v katlu al pa v alfi. 

Najprej je blo triba mesorja natrucat, ga je blo teško 

dobit, (no, zaj jih je drč bol molo), pal pa smalo zrihtat, 

vado zavret, vedrice vun zribat, kastrole no druge črpije 

prprajt, se velko piskrovja nuca za toko delo. Č so svijo drli, 

30 Mučan

nekoč in danes 

je mala bit mačna kaza, da ni falala, ko so svijo gr vrgli. Č 

so pa prese (navodno bol molo, če se je kaj poškodvolo, 

da so ga moli bek sprajt) orali, te je blo triba velko vade 

zavret, pa smale je marlo bt velko več, veda za celo svijo. 

Jo, smalo so včosi somi dama kuhali. Niso šli kupit kalfono, 

tak ko zaj. V goši so smalo s sikiro dol z drevja vsekali, 

pal pa kuhali, da je tekla, pal so jo pa v mrzlo vado vlili, 

ko je bla hladna, so bli pa štiklni. Tste so zdrobili v proh, z 

jim pa svinske šitine z vrelo vado dol zdrgnali. V svinsko 

bono (velka lisina kišta brez pokrova z ročaji, navodno so 

jo prej kok den namokali, ko se je čres leto razsušla) so 

nanosli vrele vade. Čedno je malo bit, no, naj kar povem, 

da toko delo ni zmeram najbol grotalo. A ni bla vada dost 

vreča al pa mesor prepočosn, tto jaz ne vem. Jo, tej so pa 

vzeli koko trisko, jo vžgali, pa ajnfoh ruse dov posmadili. 

Je pa glih tak blo glodko, da ni pal, ko so jedli, kiclalo 

dovta po krofu. 

Ko je tej prišo tisti den kolin, so že zguda začeli litat 

okolo vaglov. Da bo jo vse parajt, ko pride mesor. Brez 

štamprla tud ni šlo, navodno je blo mrzlo jutro, prej, da 

so se zagreli, se je že tam zavleklo. Sm že prej povedla, da 

Svija je marla met za štiri prste špeha, če ne, je bla pa gospodija zanič 

je okol kolin velko dela. Tej so šli v svinske hlive svijo lovit. 

Naprej vam povem, ko jo bojo vun prvlikli. 

Iz zanesljivih virov izvrtala 

Marija Omulec. 

Umirajo nam tudi drevesa 

»Ko bodo začela umirati drevesa, je beli človek mrtev.« (Nori konj, indijanski poglavar v zadnji oporoki) 

Zadnja leta nam umirajo, padajo tudi 

najbolj mogočna in ponosna drevesa. Del 

tistih dreves, ki jih mi zaradi naše navajenosti 

niti ne opazimo, prihajajo pa tujci 

– vedno več jih je – in jih občudujejo. 

Tako nam je padla Herkova lipa, mogočno 

drevo med hišami. Prvi večji vihar, ki je 

divjal nad Pernicami, je podrl Arlovo lipo, 

krepko čez meter je merila v prsni višini. 

Čeprav so prav žalovali za mogočnim drevesom, 

so bili hkrati srečni, da je ni podrlo 

na hišo, zdrobila bi jo s svojo veliko maso. 

Od življenja se je poslovil tudi Prežilov 

brest, pri nas mu rečemo tudi »jam«. Veljal 

je za enega najdebelejših v Sloveniji in 

bil, kakor vse orjaške lipe, smreke in bukve, 

zaščiten kot naravni spomenik. Še na višini 

šestih metrov smo mu namerili krepko 

čez meter premera. 

Velika drevesa nam padajo, veter nam 

je podrl več kakor dva tisoč kubikov 

smrek, kam prihajamo? Neurja so vedno 

močnejša, bolj neusmiljena, bolj razdirajoča! 

Zaščita narave niso več prazne besede, 

naravne nesreče nam govorijo kruto 

resnico. 

kv 

Podrlo mogočno Arlovo lipo 

Mučan 

31

Če niste vedeli 

nekoč in danes, običaji 

Mučani pijemo skoraj najboljšo vodo 

med Korošci. To seveda ne velja za tisti 

delček vode, ki prihaja iz črpališč v dolini. 

Voda iz podtalnice postaja vedno 

bolj onesnažena s pesticidi, gnojnicami 

in drugimi odpadki – fekalijami. Voda iz 

zajetij na Pernicah pa je vsaj zaenkrat še 

čista. Sicer pa imamo kar nekaj sreče, saj 

na tem območju živijo ljudje, ki jim ni vseeno, 

kako ravnajo z vodo. Tu še poznajo 

tisto staro, že skoraj pozabljeno šolo o čuvanju 

vode. 

V Hermanovem je tudi zelo zanimiv 

studenček, h kateremu so že davno hodili 

natakat vodo za pitje, poleti je bila skoraj 

ledeno hladna, v zimskem času pa skoraj 

prijetno topla. To je tudi edini izvir, ki so 

ga Hermani ohranili zase, ko smo zajemali 

tamkajšnje studenčke za Muto. Odkar 

nam seže spomin, so izvir skrbno varovali. 

Sedanji gospodar Peter je letos tu postavil 

lepo leseno korito in ohranil napis, ki 

ga je izdelal in postavil njegov oče Rudl. 

Ohranil je tudi stari napis »Tu teče sladko 

vince«, od spodaj pa je še pripis »čisti studenec«. 

Še pomnimo, da je včasih pisalo 

»čisti studenc«, še prej pa menda »studjenc«. 

Nič narobe, saj bi današnji obiskovalec 

menil, da smo polpismeni, če bi 

bral najstarejši napis brez letnice. Peter je 

tudi kar najskrbneje uredil okolico. Kar 140 

opek je vgradil v plato s koritom. Dal, pripeljal 

in vgradil. 

kv 

Hermanov »studjenk« 

Ta naša stara 

»flincarija« 

Če povprašate starejše ljudi med 

Pohorjem in Kozjakom, kaj je »flincarija«, 

vam bo sleherni povedal, da so bili 

to tisti lepi, lepi večeri, ko so lupili bolj 

ali manj dozorele in bolj ali manj dolge 

storže koruze. Torej potrgali »šupine« s 

storžev, da se je pokazalo koruzno zrnje. 

In temu, vedno večernemu ali nočnemu 

delu smo v naših krajih vedno 

pravili »flincarija«. Šele kasneje, menda 

zaradi lepšega, bolj modernega, smo 

pričeli govoriti tudi, da koruzo »kožuhamo, 

šupinamo« ali celo »ličkamo«. 

Čisto ta prava »flincarija« 

32 Mučan

običaji, obletnice 

Kmetje s Sv. Primoža nad Muto so 

si to jesen organizirali čisto ta pravo 

staro »flincarijo«. Na velikem skednju 

pri kmetu Erjavcu so pripravili 

kar lepo grmado koruznih storžev. S 

temo so že prihajali »flincarji«, seveda 

z avtomobili, nič več peš in z »lehternami«, 

in posedli po koruzi, najstarejši 

pa pri »ničkah« in bili »fajmoštri« 

(tako pravimo tistim, ki vežejo storže, 

da jih kasneje obesijo za sušenje). 

Fantje so kar hitro pogruntali – pa naj 

še kdo poreče, da se s časom vse pozabi 

– da je najlepše odnašati »šupine«, 

sploh če pomaga kakšno brhko 

dekle, saj ni hudič, da ne bi dekleta 

vsaj »malček porolal po mehkih šupinah«, 

pa je večer kar lepši. 

Prišla je tudi sitna dekla, ker ji »te 

presnete« krave nočejo dati mleka, vsaj 

ena ne in ne, pa so ji brž povedali, da 

se je usedla pod bika. Menda je prej 

preveč dolgo držala bučo z moštom, v 

resnici pa ji je nagajivi hlapec na mesto, 

kjer je vedno stala krava tokrat privezal 

bika. »Smeha za crknit,« so rekli. Ni minilo 

tudi brez »šopanja«, saj veste, to je 

tisti del »flincarije«, ko vsaj eno ali enega 

dobesedno napolnijo s »šupinami«, 

da se komaj premika, včasih pa mu skozi 

rokave potisnejo še metlo ali grablje, 

da se revež sploh ne more sam rešiti. 

In potem … Saj veste, kaj sledi »flincariji«: 

muzika in ples do prvega svita. 

Bila je res bogata »flincarija«, člani 

sadjarskega društva Bobovec so prispevali 

dober mošt, gospodinje pa so 

stopile v shrambe in vseh dobrot je 

bilo na pretek, Ja, to zmorejo »Šemprimčani«. 

Res lep spomin na našo, še 

ne tako davno preteklost, ki bi lahko 

postal turistična posebnost. 

kv 

Čestitamo 

60 let skupnega življenja zakoncev Eršte 

60 let skupnega življenja sta v 

mesecu juliju letos v krogu svojih 

najbližjih praznovala zakonca Brigita 

in Alojz Eršte. Alojz se je rodil leta 1920 

v Mačkovcu pri Novem mestu, žena 

Brigita pa leta 1928 na Muti. 

Alojza, ki je otroška leta preživel v 

Velenju, kjer je obiskoval tudi osnovno 

šolo, je na Muto pripeljala poklicna pot. 

V kovačiji se je učil kovaštva ter opravil 

izpit za orodnega kovača. Delo v kovačiji 

je prekinila druga svetovna vojna, 

ko je bil izseljen v Sarajevo in leta 1944 

prisilno mobiliziran tudi v nemško vojsko. 

Nekaj čas je preživel tudi v ujetništvu, 

po vrnitvi v domovino leta 1945 

se je vrnil nazaj na Muto, vmes odslužil 

vojaški rok in se leta 1948 ponovno zaposlil 

v tovarni na Muti, v današnji kovačiji, 

kot oddelkovodja, vodja izmene 

ter obratovodja. 

Ves čas je aktivno sodeloval v gasilskem 

društvu na Muti, kamor se je včlanil 

že leta 1939, danes pa je tudi častni 

poveljnik. Za svoje delo je prejel več 

priznanj in odlikovanj, priznanje gasilskega 

društva ter društva upokojencev, 

priznanje za delo v Tovarni Muta, prejel 

pa je tudi srebrni grb Občine Muta. 

Z ženo Brigito, domačinko, sta se 

spoznala na Muti. Brigita je osnovno 

šolo obiskovala na Muti, nato pa dve 

leti preživela v Avstriji, na tako imenovanem 

obveznem delu. Leta 1946 

Mučan 

Čestitamo ob častitljivem jubileju! 

se je zaposlila, najprej pri Gradbenem 

podjetju Dravograd, nato pa v takratni 

Železarni Muta, v obratu kovačija. Po 

poroki leta 1949 je Brigita ostala doma 

in skrbela za dom in družino, leta 1954 

je bila namreč tudi dokončana hiša 

in družina se je tako lahko preselila v 

svoj dom, kjer dela za Brigito ni nikoli 

zmanjkalo. V zakonu so se jima rodili 

štirje otroci, žal pa je usoda prekinila 

življenje trem otrokom in danes živi 

samo še najstarejši sin Alojz. Imata dva 

vnuka, Gorazda in Natalijo, ter štiri pravnuke, 

Aljo, Mateja, Eneja in Kajo, ki jima 

popestrijo skorajda že utečen vsakdan. 


33


V spomin našemu Gustiju 

Zemlja, ki jo je naš Avgust Šantl, 

Janežev Gusti, tako neizmerno ljubil, 

kakor je ljubil svoje drage ter življenje 

nasploh, je postala v nedavnem pričetku 

junija eno z njim in on z njo. Spomini 

so večni, bolečina nenadne ločitve 

še vedno sveža. Obeležje spomina je 

prehojeno s koraki mnogih, ki iščemo 

bližino, trajno vez z njim, nam dragim 

Gustijem. 

Komaj enainšestdeset let dihov življenja 

je dodal med nas, nam bil ves 

čas opora, pravi sopotnik, delaven, 

ustvarjalen človek, oče, mož, brat, sosed, 

prijatelj mnogim ljudem. 

Starša Šantl sta mu zadnjemu od 

svoje šesterice poklonila mladi dom pri 

Janežu na Sv. Primožu nad Muto in mu 

ga v času, ko je postal mož, s kmetijo 

tudi zaupala v gospodarjenje. Gusti je 

znal, zmogel in želel svoj dom napolniti 

s srečo, vanj znositi gnezdece svoji 

družini, znal z zaupanjem in razumevanjem 

voditi svoje sinove na delovno 

pot, ki poraja zadovoljstvo ob sadovih 

lastnih dejanj. 

Proti šestdesetim se je že s ponosom 

veselil naslednika svoje očetnjave 

in vnuki so bili dobro znamenje, da Janežev 

rod še dolgo ne bo brez potomcev. 

V dneh, ko se je Gusti boril za golo 

zdravje, z željo, da se spet vrne domov 

k toplini dragih in domačije, je dobil še 

tretjega vnuka, kakor nekoč tri sinove. 

Tedaj se je veselju ob rojstvu otroka 

pridružila žalost, črna senca izgube ob 

premaganem boju za stik z življenjem. 

Od tedaj nas je manj za srečo, čeprav 

nismo osamljeni. Obkrožajo nas 

tudi sadovi Gustijevega dela, od teh 

so nam najdražji otroci njegovih otrok, 

pravi in zdravi nasledniki iz ljubezni, ki 

jo je spočel prav on, za tisti čas, ko ne 

bo več niti nas. 

Do snidenja pa mirno spi, naš cenjeni 

starešina, združen z nami z večno 

ljubeznijo ter hvaležnostjo vseh tvojih 

najdražjih. Naj ti bo zemlja lahka odeja 

in nebo plačnik za tvojo zemeljsko dobroto. 

Družina Šantl 

Krajnčevima Micki in Hanziju v spomin 

Zima je končala svojo pot in sonce 

je začelo klicati naravo v novo življenje. 

Vse se je prebujalo, brstelo, le nekomu je 

letošnji pomladni čas prinesel večni počitek. 

In Bog je dejal: »Hanzi, dovolj si garal, 

dovolj si trpel! Čas je, da prideš v moj 

objem, kjer boš lahko mirno počival!« 

Hanzi je poslušal klic neba, se še zadnjič 

s svojim žalostnim pogledom poslovil 

od svojih dragih in v svojem 95. letu odšel 

za vedno. Ker je Bog videl njegovo 

žalost in samoto, je kaj kmalu za njim 

poklical še njegovo soprogo Micko, da 

lahko skupaj uživata večni mir in pokoj. 

Čudna so pota narave in življenja. Ko 

se nekje življenje šele poraja, se drugje 

poslavlja. 

Odšla sta dva dobra in prijazna človeka 

s Krajnčeve domačije na Gortini, ki 

kraljuje tik ob cesti proti Pernicam. Tam 

jima je zapel navček svoj poslednji pozdrav 

in jima zaželel miren večni počitek. 

Sorodnikom in vsem nam, ki smo ju poznali, 

pa privabil solzo v oko. 

Njuna lesena hiška sedaj sameva, zaprto 

je okno na njej in ovenele so rože 

na balkonu. Ostaja pa spomin, lep in topel, 

na zgubana obraza, ki ju je vedno 

krasil prisrčen nasmeh. Ostaja spomin 

na zdelane roke, ki so toliko let skrbno 

obdelovale Krajnčevo kmetijo. Te roke 

so delile dobroto in toplino vsem, ki 

smo ju obdajali. 

Počivajta v miru! Slavček naj vama 

poje v pozdrav in slovo in veter naj vama 

prinaša naše pozdrave tja gor k cerkvi sv. 

Simona in Jude. 

Bernarda 

34 Mučan

Padla je zadnja zavesa 


6. novembra, ko smo se na mučkem 

pokopališču poslavljali od naše 87-letne 

Katarine Štiftar, znane mučke frizerke, je bil 

resnično turoben dan. 

Naša Katica, bolj znana kot »Štiftarca«, 

pa le ni bila samo frizerka. Bila je ženska in 

mati mnogo bolj širokih nazorov kot marsikdo 

v njenem času v našem okolju. Oba 

z možem sta bila izjemno odprta za potrebe 

vseh kulturnih dejavnosti v našem 

kraju, za kar jima ni bilo škoda nobenih 

naporov, ne časa ne denarja. V času, ko 

smo na Muti v najbolj skromnih razmerah 

– v mrzli in s stebri podprti dvorani – sleherno 

leto na oder postavili vsaj dve do tri 

gledališke predstave na leto, smo mnogo 

vaj opravili kar v Katičini frizerski delavnici, 

v »kšeftu«, smo rekli. Bilo je toplo, prijazno 

in zelo zelo tovariško, polno prijateljske topline. 

O maskiranju, frizurah in nekaterih 

rekvizitih se sploh nismo pogovarjali. Čeprav 

je bil čas strahovitega pomanjkanja, 

smo vedeli, da bo prišla Katica s svojo veliko 

torbo, z vsemi šminkami in mažami. 

Nekatere igralke pa je že prej povabila v 

salon in jih »opremila« s frizurami za na 

oder. 

Tudi sama je rada kaj malega odigrala, 

daljših vlog pa ni marala. Včasih pa smo jo 

zavili v koco in strpali v malo luknjo pod 

odrom kot šepetalko. V našo igralsko skupino 

je vselej znala vnesti zelo pozitivno 

razpoloženje. 

Hvala ti, Katica, da smo lahko bili s tabo. 

Še malo nas je in radi se te spominjamo 

in sočustvujemo s tvojimi, ko je padla zadnja 

zavesa. Igralka, ki je naše tiho, neslišno 

ploskanje več ne doseže. Pa zaslužiš 

dolge aplavze za svoje delo. 

kv 

V spomin Viktoriji Sekolovnik 

V drugi polovici poletja nas je zapustila 

tudi ena starejših samostojnih 

gospodinj, ki je kar lep čas gospodarila 

sama s pomočjo sina in dveh hčerk na 

lepem Incnovem posestvu. 

Viktorija – Fikta so jo klicali – je bila 

ena izmed Riščenovih hčera z Mlak. Ko 

sta se vzela z Hanzijem, sta se zagrizla 

v kmetovanje, v prenovo poslopij in v 

mnoge izboljšave na tem višinskem 

posestvu. Fikta je garala doma, njen 

Hanzi pa je bil pridno na »furi«, da je iz 

svojega lesa v tistem času kaj iztržil. Ko 

je bil mož na vožnji, je sama z otroki kar 

vzorno vodila posestvo. Tudi kasneje, 

mož ji je prehitro umrl, je s sinom 

in občasno s pomočjo hčera, uspešno 

vodila to lepo planinsko kmetijo. Brez 

njihove velike prizadevnosti bi bile hiše 

že davno žalostna podrtija, tako pa je 

Fikta za sabo pustila lepe sledi svojega 

dela in dela svojih otrok, svoje družine. 

Ko smo z brigadami gradili novo 

šolo, je tudi ona, nič manj kakor drugi, 

prinesla kakšen hleb kruha ali »pisker« 

mleka in povprašala, če še kaj potrebujemo. 

Tudi sicer je bilo Incnovo hiša, od 

katere znanec ali tudi slučajni popotnik 

ni odšel lačen. Spoštovala je staro perniško 

načelo, da je treba človeku dobre 

misli ponuditi vsaj vodo in kos kruha. 

No, navadno kar mošt in kruh. Dala je 

tudi obnoviti domači križ in ob tej postavitvi 

je bila še polna moči in novih 

načrtov. Tako kot bo nekoč naše, pa je 

tudi njene načrte prekrižala bolezen. 

Če smo morda kdaj pozabili, naj danes 

zapišemo: »Hvala, Fikta, za vse dobro.« 

kv 

Poslovil se je tudi Obrom 

Perničani so se prve dni novembra 

na domačem pokopališču poslovili 

od zadnjega gospodarja starejše 

generacije svojega kraja, od starega 

Obroma. Obromi so bili njega dni trdni 

gospodarji, še njegov oče je bil 

Mučan 

spoštovan župan in celo občinski 

ubožničar, kjer je berač našel topel 

zapeček, kos kruha ali žlico pri mizi. 

Rok Lauko, ki smo ga še v pozna 

leta klicali kar Rokec, se je že kot otrok 

ob očetu navajal na pravičnost in se 

učil zaupanja v ljudi – zaupanja v poštenje. 

Ko pa je prevzel domačo kmetijo, 

eno od lepših na Pernicah, je šlo 

Roku vse samo še navzdol. Bolj kakor 

druge ga je udaril čas, v katerem se je 

znašel, bolj ga je mikastilo in zvijalo 

35


življenje. Brez svoje krivde je drago 

plačeval svojo naivnost in od mladosti 

privzgojeno zaupanje v pošteni 

svet. Miselno in praktično je živel naš 

Obrom nekako v drugem času, ni se 

znal postaviti zase, za svojo družino, 

za svoje ljudi. Malo je ostalo svojcem 

po njem. To ga je občasno vrglo s 

tira, da je preklinjal ves svet, ukrenil 

pa ničesar. 

Kljub temu pa si za mnoge ostal 

dobra in pohlevna duša. Radi smo 

se ustavili ob tvoji, že napol podrti 

hiši lovci, odprl si klet, hotel dati 

še kaj … Če smo te srečali na cesti 

v tistih škornjih in z obveznim »rukzakom«, 

si z znancem rad in prijetno 

pokramljal, sicer pa pogledal v stran 

in šel svojo pot. Svojo pot vse do 

perniškega pokopališča. Če komu, 

potem res iskreno, tebi, Rok, vse najlepše 

tam, kamor si odšel. 

kv 

V spomin našemu »Jožeki« 

Danes se nam zdi, da sploh ni daleč od 

tega, kar so pomladi leta 1959 iz okolice 

V spomin Mariji Črešnik 

Ormoža na kmetijsko posestvo na Muti 

v upanju na boljše življenje prišli Pučkovi, 

družina treh fantov in enega dekleta. Bili 

so pridni, zdržljivi in skoraj preveč ubogljivi 

ljudje. Med njimi je bil tudi Jožko, poznan 

po tem, »ka je za vedno gučal svoj dialekt«. 

Že prvo leto smo ob pozni jeseni stali 

za obzidjem naše cerkve in se poslavljali 

od njihove matere. Takrat smo slišali: »Sedaj 

se bodo reveži raztepli.« Pa se niso, ker 

so bili vendarle trdna družina. Punca, sama 

še otrok, je nekako prevzela vlogo matere, 

vsak je poprijel tudi za nekaj domačega 

dela in obstali so. Nekaj let kasneje jim je 

usoda vzela še očeta. 

Jožko pa je imel še prav posebno srečo. 

Na posestvu, kjer se je delalo od jutra do 

večera za malo plačo in nekaj deputatov, 

je srečal svojo Pepco. Pridno in neverjetno 

V 85. letu starosti se je od nas in svojcev 

poslovila tudi Hribernica, mnogim 

znana in spoštovana šemprimška kmetica. 

Marija Črešnik se je od Prežila poročila 

na Hribernikovo kmetijo na strmem, lapornatem 

hribu. Z možem sta bila vajena 

trdega kmečkega dela, vajena, kot je 

vedno dejala, potrpeti in upati ter delati 

naprej za obstoj in za manj žuljavo prihodnost. 

Hribernika sta bila vedno tesno vpeta 

v prizadevanja kraja in pripravljena za to 

tudi kaj primakniti. Posebej kaže omeniti 

njuno prizadevanje za zgraditev ceste na 

njihov hribček in kasneje seveda tudi še 

preudarno in vztrajno žensko. Partnerko, ki 

je znala voditi in skupaj obdržati družino, 

žensko, ki je vedela, da otroci potrebujejo 

šolanje in vsaj približno enak standard, 

kot ga imajo drugi. Skupaj sta se znala žrtvovati 

za svoje otroke, brez jamranja in z 

veliko vero v lepšo prihodnost. Tako je naš 

Jožek, kakorkoli že, preživel svojo dobo na 

posestvu, med živalmi, kjer je hotel in moral 

poprijeti za vse, kar so mu ukazali. 

Naneslo je, da smo se na stara leta zopet 

precej srečevali in ga imeli radi, takšnega, 

kot je bil, ga vzeli v družbo, pa če so 

bili okrog še tako »okravateni« gospodje. 

Jožek, verjemi, prav zaradi tega nam je 

še danes lepo in te imamo v najlepšem 

spominu. Pa še rečemo katero o našem 

»Jožeki«. 

kv 

dalje do sosedov. Kako se je bala, trepetala, 

da bo vse skupaj zgrmelo v »graben«, 

ko je buldožer zaril v te strmine! Še morda 

kdo pomni, kako veselo je bilo pri tej hiši, 

ko smo odprli cesto? Mi cesto, ona shrambe 

in radodarno srce. To je bila in ostaja 

hiša, od katere človek nikoli ni mogel oditi 

lačen, vedno je nekaj ponudila. Sama je 

znala in zmogla preživeti sama s svojimi 

petimi dekleti med vojno in še nekaj let, 

ko je bil mož na prisilni fronti. Bila je trdega 

rodu, a z dobrim srcem. Za njo nam ostaja 

vzor dobre, trdne in pridne kmečke žene. 

kv 

36 Mučan


Potopis 

Sama po Japonski 

Zelo težko bom zajela vse vtise 

v ta majhen okvirček, saj jih je enostavno 

mnogo preveč. Japonska je 

dežela na robu planeta, povsem drugačna, 

eksotična, zapletena, skrivnostna 

in lepa. 

Poznana je tudi kot Dežela vzhajajočega 

sonca in leži ob vzhodni obali 

Azije. Sestavljena je iz niza velikih 

otokov, med katerimi so štirje glavni: 

Hokkaido, Honšu, Šikoku in Kjušu. Celotna 

država meri 377.864 kvadratnih 

kilometrov in spada s 127,5 milijona 

Taisetsu National park 

prebivalcev med največje in najbolj 

razvite države na svetu. 

Za potovanje po Japonski sem se 

odločila povsem naključno. Že drugo 

leto zapored sem se namreč na pot 

odpravila sama, zato sem morala izbrati 

varno državo in tako mi je prišla 

na misel tudi Japonska. Ker pa sem 

poleg tega imela še srečo z ugodno 

letalsko karto (800 €), niti pomislila 

nisem več, da se ne bi odpravila v to, 

zame takrat zelo skrivnostno državo. 

Potovanju sem namenila dva tedna 

v mesecu avgustu, saj relativno hitro 

potujem in sem se zavedala, da bom 

v dveh tednih videla precejšen del 

Japonske. 

Ko sem po kratkem letu iz Benetk 

do Rima ter nato še po 11-urnem letu 

iz Rima do Tokia pristala na precej 

znanem tokijskem letališču Narita, 

sem ugotovila, da so mi izgubili prtljago. 

Seveda takrat nihče ni vedel, 

kje bi lahko bila, niti niso vedeli, kdaj 

bo prispela, zato se nisem pustila 

motiti in že se je začelo moje potovanje 

po železniških tirih Japonske. 

Cene vlakov na Japonskem rastejo z 

njihovo hitrostjo. Najcenejša varianta 

pa je tako imenovani Japan Rail pass 

– karto si lahko kupiš za več dni in 

velja za več vrst vlakov. Sama sem 

za dva tedna odštela 45.100 jenov 

(335 €) in se ta čas lahko neomejeno 

vozila z vlaki. 

Japonska je znana po tem, da ti bo 

skoraj vsaka oseba ob vprašanju »Do 

you speak English?« odgovorila z »Yes, 

yes,« obenem pa imaš občutek, da te 

sprašuje »Kateri jezik sploh govoriš?«. 

Kljub neznanju tujih jezikov so zelo 

prijazni in ti pomagajo, četudi morajo 

risati. Nek gospod pa mi je pomagal 

preko treh povezav na podzemni železnici 

tako, da mi je na vsaki postaji 

pokazal, kam dalje … Prav tako sem 

na prvi železniški postaji v Tokiu debelo 

gledala v vozovnico, na kateri 

so bili neki japonski znaki ter številke. 

Nato mi je, najbrž zaradi moje očitne 

zmedenosti, le nekdo pristopil na 

pomoč ter mi raztolmačil navodila, 

tako da sem se nato znala orientirati 

po njihovih vozovnicah. Nakar sem 

doživela naslednji šok – na peron je 

z veliko hitrostjo pripeljal »shinkansen” 

(hitri vlak) in kar naenkrat se je 

v manj kot 5 minutah zamenjalo približno 

500 potnikov in že je vlak z neverjetno 

hitrostjo odbrzel dalje. 

Že takoj drugi dan sem se odpravila 

na Fuji, ki je s 3776 metri nadmorske 

višine najvišji vrh Japonske. 

Mučan 

37


Vlak te na Japonskem lahko pripelje 

skoraj do vsake točke, tako sem 

prišla z njim tudi do vznožja Fujija – 

velikanskega vulkana, od koder sem 

se do zadnje točke, kamor vodi cesta, 

pripeljala z avtobusom, nato pa se še 

peš povzpela do vrha. 

Naslednji dan so mi z letališča 

vendarle sporočili, da je z naslednjim 

letom iz Italije priletela tudi moja 

prtljaga (torej je ostala že v Italiji). 

Nato sem, tokrat s prtljago, nadaljevala 

potovanje proti severu po otoku 

Honšu do otoka Hokkaido, kjer sem 

si ogledala večje mesto Sapporo ter 

se napotila na zahodni del v manjše 

obalno mestece Otaru. Tu sem si 

ogledala nekaj zgodovinskih muzejev 

ter se z ladjico podala na izlet ob 

klifih. V zame nepogrešljivem sopotniku 

na vseh potovanjih, turističnem 

vodniku Lonely planet, sem zasledila 

zanimiv nacionalni park z vulkani, Taisetsu 

National park, in ga prav tako 

obiskala. Nacionalni park je zanimiv, 

ker je vulkanskega izvora, na njem pa 

je še vedno delujoč vulkan. Prav tako 

je bila zame velika zanimivost poraslost 

višjega dela nacionalnega parka 

z nizkim bambusom (kot so pri nas 

bori v visokogorju). 

Med povratkom proti Tokiu sem 

se ustavljala tudi pri različnih templjih 

ter ob največjem kipu Bude na 

svetu. Od večjih mest sem obiskala 

Osaka, Nagoya, Tokio in Kyoto in lahko 

bi rekla, da zgledajo kot mravljišče. 

Ljudje neprestano hitijo, se ne ustavljajo, 

ne posedajo (zato so klopi za 

počitke zelo redke), redko sem videla 

kakšen par, večinoma pa vsi s prenosnimi 

računalniki ter aktovkami nervozno 

tekajo sem ter tja. Zato sem 

si v Tokiu med drugim ogledala tudi 

najmirnejši del mesta na vzhodnem 

delu – Imperial Palace, kjer so vrtovi, 

da sem se lahko malo odpočila od 

množice ter hitenja. Pozabila pa nisem 

niti na hrupen Tokyo Disleyland, 

ki ga obiskujejo množice turistov ter 

tudi domačinov. 

Vsakemu obiskovalcu večjih mest 

na Japonskem priporočam, da se 

z dvigalom povzpne na razgledne 

stolpe, ki so v središčih vseh večjih 

mest Japonske. S teh stolpov je razgled 

po celotnem mestu, ponekod 

celo po okolici. Večja japonska mesta 

so za nas relativno podobna drug 

drugemu, predvsem zaradi skoraj 

povsod enakih razglednih stolpov 

ter visokih stolpnic. Vsa mesta imajo 

mnogo templjev, ki si jih hodijo ogledovat 

množice turistov. Od ostalih se 

zaradi nočnega življenja in velikega 

števila geish, ki jih je največ na poti 

v ochayo (prevod bi bil čajna hiša, 

kjer pa je vsega drugega več kakor 

čaja), razlikuje mesto Kyoto. Najbolj 

prevzelo pa me je mesto Hirošima, 

kjer so domačini ohranili spomin na 

jedrsko eksplozijo in njene katastrofalne 

posledice. Nasproti muzeja ter 

parka stoji še poslednja ohranjena 

ruševina. 

Obiskala sem tudi Takayamo na 

otoku Honšu v predelu japonskih 

Alp, ki je eden najlepših alpskih ter 

rudarskih predelov Japonske, kjer je 

še ohranjen tradicionalni način življenja. 

Prenočevala sem v hostlih, ker je 

to najugodnejša možnost prenočitve 

(okoli 20 € ali več). Eno noč pa 

sem prespala v njihovih tipičnih prenočiščih 

nižjega sloja – hostel imajo 

urejen v tem stilu, da lahko turistom 

pokažejo tudi ta način življenja. Torej, 

spala sem v nekih komorah, ki izgledajo 

kot nekakšna dva metra dolga 

luknja v steno, v kateri je samo jogi, 

televizor in lučka. Za prtljago pa sem 

dobila samo ključ za manjšo omarico 

na hodniku. Kar pa se tiče ostalih hostlov, 

smo v večini spali na tleh, kakor 

je na Japonskem navada. Dobila sem 

rjuhe ter blazinico, ki sem jo v večji 

sobi, kjer nas je spalo več, položila na 

tla, prtljago pa spravila v večjo skupno 

omarico. V nobenem hostlu ni 

bil v ceno vključen zajtrk, mnogi ga 

niti niso imeli v ponudbi. 

Sicer pa je na Japonskem na vsakem 

vogalu dostopen fast food, kar 

najpogosteje predstavlja hitre sushi 

in sashimi restavracije, kjer se lahko 

naješ za precej malo denarja. Za turiste 

najboljša varianta naročanja hrane 

je po fotografijah, saj imajo skoraj 

vse restavracije jedilne liste z opisi v 

njihovih znakih ter fotografije. Poleg 

tega imajo nekatere restavracije pravo 

hrano ali plastično, ki zgleda kot 

prava, razstavljeno kar pred vhodom 

v restavracijo, tako da se gostje lažje 

odločijo med različnimi ponudbami. 

Seveda pa to ne pomeni, da boste 

vedno vedeli, kaj jeste. 

Vsem, ki boste kadarkoli potovali 

po Japonski, želim obilo zabave ter 

užitkov, sporočam pa vam tudi, da 

bodite strpni in doživeli boste izredno 

prijaznost na vsakem koraku. 

Mateja Mazgan 

Kolesarska pot pod goro 

Globoko pod zemljo, kjer plešejo 

škrati, se začenja svinčena in cinkova 

pot stoletij prelitega znoja in 

žuljev. Mogoče vam bo ponagajal 

»bergmandelc«, rudarski škrat ali 

pa boste zaslišali zamolkle udarce 

kladiv in krampov rudarjev, ki so več 

kot štiri stoletja izkopavali rudo. Prišli 

ste v podzemlje Pece. Pa »srečno«! 

Med Peco in Uršljo goro so že od 

nekdaj poznana nahajališča rude, ki so 

jih odkrili že Rimljani. Svinčena ruda se 

je začela kopati davnega leta 1665. Kopali 

so jo več kot štiri stoletja. Oktobra 

leta 1994 svinčeno rudo pripeljejo iz rudnika 

še zadnjikrat. Številne generacije 

rudarjev so izkopale več kot 1000 kilometrov 

podzemnih rovov, zato rudnik 

svinca in cinka v Mežici spremenijo v 

muzej. Danes vas z rudarskim vlakom 

odpeljejo v podzemlje Pece, bolj dejavnim 

pa predlagajo kolesarjenje po 

opuščenih in skrivnostnih rudarskih 

rovih pod goro Peca. Z vodnikom in 

svetilkami lahko varno prekolesarite 

več kot pet kilometrov podzemne poti 

iz ene doline v drugo. 

38 Mučan


V rudnik s kolesi 

V jaških nekdanjega rudnika na Igrčevem 

so speljane kolesarske poti. Za 

ogled rudnika s kolesom se je treba 

vnaprej dogovoriti, možna pa je tudi 

izposoja gorskega kolesa. Tura traja približno 

eno uro in pol, pot je dolga nekaj 

več kot pet kilometrov. Dobimo se 

pred vhodom v rudnik svinca in cinka v 

Mežici. Smo organizirana družba kolesarjev 

s Koroško-šaleško-notranjskega 

konca Slovenije, v družbi imamo tudi 

dva Finca. Kolesa naložimo na prikolico 

kombija in že se peljemo v približno 

dva kilometra oddaljen vhod v rudnik 

na Igrčevem. Najbolj zagrizeni kolesarji 

to pot navadno prevozijo, vendar je strmina 

teh dveh kilometrov precej huda, 

zato smo vsi veseli, da nam je to prihranjeno. 

Vodič odpre vrata v rudnik, namestimo 

si svetilke, pripravimo kolesa 

in vstopimo. Prvih nekaj deset metrov 

prehodimo, da se oči navadijo na temo, 

nato pa poženemo kolesa in popotovanje 

po skrivnostnih rovih se začne. 

Sprva je občutek nenavaden. Počutim 

se utesnjeno in negotovo. Nimam pravega 

ravnotežja na kolesu. Razmeram 

v jami se hitro privadim in potem gre 

brez težav naprej. Pot skozi rudnik je 

speljana po širokih transportnih rovih, 

po katerih je v preteklosti vozil rudniški 

vlak. Tire in prage so odstranili, tla 

Pred vhodom v rudnik 

Mučan 

zgladili, zato je kolesarjenje podobno 

vožnji po makadamu. Vozimo in opazujemo 

okolico ter poslušamo vodiča, 

ki nam med postanki natrosi vrsto zanimivosti 

iz zgodovine rudnika in življenja 

rudarjev. Vozimo počasi, naposled 

se strop tako zniža, da moramo s koles 

in nadaljevati peš. Ustavimo se ob 130 

metrov globoki luknji, ki so jo uporabljali 

za transport rude do nižjih obzorij. 

Vodič, ki je bil nekoč tudi sam rudar, 

sproži nekaj kamenčkov. Ti se najprej 

glasno odbijajo od sten, nato pa zvok 

v globini čedalje bolj pojema, dokler 

naposled povsem ne potihne. Za nekaj 

trenutkov ugasnemo svetilke. Popolna 

tema! Oči imam odprte, vendar ne vidim 

niti najmanjšega drobca svetlobe. 

Spet prižgemo svetilke in nadaljujemo 

pot. 

Ponosen sem, da sem rudar 

Rudarji so bili ponosni na svoj poklic, 

predvsem zaradi solidarnosti, ki 

je bila med rudarji po drugi svetovni 

vojni vseskozi prisotna. »Šiht« (služba), 

ki se je začel zvečer in končal zjutraj, se 

je večkrat nadaljeval v naslednji dan, na 

domačem »gruntu« (posestvu) rudarskih 

kolegov, kamor so šli pomagat zidat 

»plato« (ploščo) ali opravljat kakšno 

drugo delo, ki je zahtevalo pomoč. »Nič 

jim ni bilo težko. Ko so prišli iz jame, so 

šli naprej delat, spali so popoldne,« 

pravi vodič, ki danes pogreša takšno 

solidarnost in povezanost, predvsem 

med mladimi. Delo in življenje slovenskih 

premogarjev in njihovih družin je 

bilo zelo težko. Zaslužek je v 19. in prvi 

polovici 20. stoletja zadoščal komaj za 

preživetje. Delo je bilo ročno, do leta 

1885 pa je delavnik trajal 12 ur na dan. 

Škratje in sv. Barbara 

Rudarji so med sabo pogosto govorili 

o »bergmandelcih«, o škratih, ki so bili 

plod domišljije in v katere so verjeli, da 

jim bodo pomagali najti bogate sloje 

premoga in mineralov, in ki jih bodo v 

jami varovali. Ta škrat pa naj bi bil tudi 

nagajiv. Zato naj bi jim večkrat vzel tudi 

malico. Zaščitnica rudarjev je sveta Barbara. 

Pred njeno podobo so rudarji molili 

za srečno vrnitev iz jame. Njen god, 4. 

december, so vse do leta 1945 praznovali 

kot rudarski praznik. Danes ga praznujemo 

3. julija, v spomin na gladovno 

stavko zasavskih rudarjev leta 1934. Ob 

tej priložnosti velenjski rudarji na mestnem 

trgu v Velenju vsako leto organizirajo 

tradicionalni skok čez kožo. Na ta 

dan rudarji oblečejo svečano rudarsko 

uniformo, ki ima tudi simbolni pomen. 

Črna barva predstavlja temno podzemlje, 

rudniške rove, 28 zlatih gumbov pa 

Barbarino starost, saj legenda pravi, da 

je svetnica umrla pri 28 letih. 

Na svetlobo 

Ob kolesarjenju in zanimivih postankih 

se preteklost veliko prehitro spreminja 

v sedanjost. Poiščemo še rove in luknje 

z minerali ter se podamo na zadnji 

del poti z nekaj več grbinami, lužami in 

z zablodelimi kapljicami vode, ki tu in 

tam padajo s stropa. Svetilke še komaj 

svetijo, zato se razveselimo svetlobe, 

ki se opazno veča. Bližamo se izhodu. 

Ko pridemo skozi rešetkasta vrata rova, 

smo na svetlem. Po cesti se spustimo 

v dolino do muzeja na Glančniku. Tu si 

ogledamo zbirko mineralov, stare fotografije 

in načrte, delo zemljemerca, 

rudarsko stanovanje … Tu se popotovanje 

skozi podzemlje Pece konča. Le 

pozdravim vas še: »Srečno«! 

Bojana Dobnik 

39

Nagradna križanka 

nagradna križanka 

Nagrade: 1. darilni bon cvetličarne Zvonček v vrednosti 20 evrov; 2. knjiga; 3. zgoščenka. 

Nagrade: 1. darilni bon cvetličarne Zvonček v vrednosti 20 evrov; 2. knjiga; 3. zgoščenka. 

SESTAVIL: 

ALOJZ 

ERŠTE 

AVTOM. OZN. 

NEMČIJE 

ŠPANSKI 

NOGOMETAŠ 

(FERNANDEZ) 

OZNAKA 

ZA TONO 

ANTON 

KOBOLT 

IME AMERIŠKE 

IGRALKE 

GARDNER 

AVTOM. 

OZNAKA 

DANSKE 

SILVO 

ČREŠNIK 

KEM. OZN. 

ZA DUŠIK 

ŽIVLJE- 

NJE 

V NARAVI 

OZNAKA 

ZA 

UTEŽNO 

MERO 

GRAM 

PREDZADNJA 

ČRKA 

FINSKA TOV. 

TELEFONOV 

ŽIVOPISANA 

TROPSKA 

PAPIGA 

AMERIŠKI 

TEISAČ 

(DERRICK) 

LISTNATO 

DREVO 

EDO 

ŽITNIK 

RIBA V 

ATLANTIKU, 

TRSKA 

GOSTILNA 

V MEŽICI 

NINO 

GREGOREK 

ZVEZNI 

IZVRŠNI SVET 

ŽENSKO 

IME 

SLOV. MATEM. 

(JOŽE) 

REKA NA V 

SLONOK. 

OBALE 

NORVEŠKA 

ALPSKA 

SMUČARKA 

TRINE- 

POR. ROGNMO 

RASTLINA IZ 

DRUŽINE 

ZVONČIČEVK 

SIBIRSKA 

REKA 

KLAVDIJA 

ČERU 

IME 

AMERIŠKE 

IGRALKE 

JOLIE 

REPNIK 

JANEZ 

KEM. OZN. 

ZA NOBELIJ 

POKRAJINA V 

MOLDAVIJI 

SLAVKO 

RUTNIK 

RAZDEVŠEK 

MATJAŽ 

NEJC 

JEZNIK 

ALEKSANDER 

AMBROŽ 

RAZPOTNIK 

ERIKA 

KEM. OZN. 

ZA FOSFOR 

OTEKANJE 

DOLG V 

KNJIGO- 

VODSTVU 

KRAJNC 

JANEZ 

ANTIČNO 

IME IRSKE 

ŠPANSKI 

NOGOMETNI 

VRATAR 

(OLAZABAAL) 

NATIONAL 

SECURITY 

AGENCY 

TURŠKA 

REKA 

HRIBER- 

NIK 

KRISTIJAN 

JAPONSKI 

PISATELJ, 

NOBELOVEC 

(KENZABURO) 

AMERIŠKA 

METALKA 

KROGLE 

BROWN 

ATLANTSKI 

VOJAŠKI 

PAKT 

JUGOSL.TENI- 

SAČ (NIKOLA) 

ANTON 

AŠKERC 

BOŠTJAN 

NOVAK 

ROMUNSKA 

TELOVADKA 

(LAVINIA) 

JAVKANJE 

MESTO NA SZ 

FRANCIJE 

ROGINA 

IVAN 

TURŠKO 

MESTO 

VZHODNO 

OD ANKARE 

(KIRIKKALE) 

KOZAŠKO- 

RUSKI 

PISATELJ 

KUNANBAJEV 

KEM. OZN. 

ZA RADIJ 

ENOVALENTNI 

RADIKAL 

ŠVICARSKI 

POLITIK 

(GUSTAVE) 

ODER 

ALOJZ 

ANGLEŠKA 

GLASBENA 

ROCK 

SKUPINA 

PREDEL 

OB 

BLEJSKEM 

JEZERU 

ERIKA 

CIGLENEČKI 

ZNAK ZA 

PREPLAH 

OTOK V 

JADRANSKEM 

MORJU 

JAPONSKO 

PODJETJE ZA 

IZDELAVO 

IGRAČ 

IZRAEL. NAZIV 

ZA BOGA 

JAHVEJA 

PRIP. AZIJ. 

LJUD. NAGOV 

MUSLIMANSKI 

BOG 

KULTURNA 

RASTLINA 

TADEJ 

MAZGAN 

IVAN 

TANDLER 

SVETO 

MESTO 

HINDUJCEV 

V INDIJI 

2305 M 

VISOK VRH 

V JULIJCIH 

ANGLEŠKI 

LOVSKI 

PES 

ROMULOV 

BRAT 

SLOVARČEK: ROSTAGNO – ameriški tenisač (Derrik); LENG – riba v Atlantiku; OVČIN – rastlina zvončičevka; IERNE – antično ime Irske; OIERA - 

španski SLOVARČEK: nogometni ROSTAGNO vratar (Olazabal); – ameriški AGACHE tenisač (Derrik); – romunska LENG – riba telovadka v Atlantiku; (Lavinia); OVČIN – ABAJ rastlina – zvončičevka; kozaško-ruski IERNE pisatelj – antično Kunanbajev; ime Irske; OIERA ELOAH - španski – izraelski nogometni naziv za 

boga 

vratar 

Jahveja; 

(Olazabal); 

UJJAIN 

AGACHE 

– sveto 

– romunska 

mesto hindujcev; 

telovadka (Lavinia); 

BEAGLE 

ABAJ 

– angleški 

– kozaško-ruski 

lovski 

pisatelj 

pes; ABELARDO 

Kunanbajev; ELOAH 

– španski 

– izraelski 

nogometaš 

naziv za 

(Fernandez); 

boga Jahveja; UJJAIN 

NZI – 

– 

reka 

sveto 

na 

mesto 

hindujcev; BEAGLE – angleški lovski pes; ABELARDO – španski nogometaš (Fernandez); NZI – reka na Slonokoščeni obali; HOLE – angleška glasbena rock skupina; 

Slonokoščeni obali; HOLE – angleška glasbena rock skupina; AKAR – turška reka; NINTENDO – japonsko podjetje za izdelavo igrač; BAKKE – Trine 

AKAR – turška reka; NINTENDO – japonsko podjetje za izdelavo igrač; BAKKE – Trine Rognmo; ŠPEAR – Nikola, jugoslovanski tenisač. 

Rognmo; ŠPEAR – Nikola, jugoslovanski tenisač. 

Gesla na označenih poljih pošljite na Občino Muta, Glavni trg 17, 2366 Muta, najpozneje do 28. februarja 2010. 

Gesla 

Rešitev 

na 

iz 16. 

označenih 

številke: NOVA 

poljih 

PODOBA TRGA 

pošljite 

NA SPODNJI 

na 

MUTI; 

Občino 

DOBILI SMO 

Muta, 

NOVEGA 

Glavni 

ŽUPNIKA; SILVESTROVANJE 

trg 17, 2366 

NA GORTINI. 

Muta, najpozneje do 28. 

Nagrade prejmejo: 1. lončnico Cvetličarne Mira v vrednosti 40 evrov: Gusti Lešnik, Kovaška 6, Muta; 

februarja 2010. 2. dve motouri: Katjuša Mlačnik, Mariborska 20, Muta; 

3. knjigo: Dušan Hafner, Sušnikova ulica 19, Muta. 

Rešitev iz 16. številke: NOVA PODOBA TRGA NA SPODNJI MUTI; DOBILI Vsem SMO nagrajencem NOVEGA čestitamo! 

ŽUPNIKA; SILVESTROVANJE NA GORTINI. 

40 Mučan 

Nagrade prejmejo: 

LUČAJ

otroci 

Naši sončki 

Med enajstimi fotografijami vaših sončkov, ki smo jih objavili v letošnjih številkah Mučana, so bili tokrat izžrebani naslednji 

srečneži: Matej in Kaja Eršte, Pia Vasiljevič in Brina Kuster. Vsi bodo v dar prejeli knjigo Marije Omulec Zgodbe o Tinci. 

Vsem nagrajencem čestitamo in jim želimo veliko zabave ob branju in poslušanju zgodbic. 

Tokrat vam predstavljamo: Aljaža Kovača, Luko Jusa, Pio Drajzinger, Pio Vasiljevič in Niko, Mihaela ter Tjašo Gerhold. 

Aljaž Kovač 

Pia Drajzinger 

Luka Jus 

Pia Vasiljevič 

Mučan 

Nika, Mihael in Tjaša Gerhold 

Tudi v 

naslednjem 

letu vas vabimo 

k sodelovanju! 

41

Drage občanke in občani, 

naši poslovni partnerji, dragi prijatelji, naj vas mir in notranja 

uglašenost spremljata med božičnimi prazniki; v mozaiku novega leta 

pa naj se lesketajo dragulji: zdravje, sreča in ljubezen. 

Naj bo leto 2010 poslovno uspešno in prijazno do slehernega izmed vas! 

Župan, Občinski svet in Občinska uprava Občine Muta 

Kasko 5 plus 

zavarovanje starejših osebnih vozil 

Prviè v Sloveniji 

Da bo tudi vaš avto elegantno (in varno) vozil … 

Znaèilnosti Kasko 5 plus – za starejša osebna vozila: 

1. Cenovno ugodno kasko zavarovanje za starejša vozila 

od 5 let 

2. Zagotavlja povrnitev stroškov v primeru: 

prometne nesreèe, 

delovanja naravnih sil razen padca snega in 

ledenih sveè, 

požara, 

poškodovanja vozila (izkljuèena je objestnost 

oz. vandalizem). 

3. Vkljuèuje povrnitev škode v primeru: 

poškodovanja svetlobnih teles, stekel ali 

ogledal 

CENOVNO 

UGODNO! 

 

neposrednega dotika divjadi ali domaèe 

živali 

nastale škode na parkirnem prostoru 

tatvine vozila (tatvine delov vozila niso 

vkljuèene) 

Kasko 5 plus lahko po želji razširite tudi na: 

zavarovanje prve škode, s katero ohranite 

bonus tudi po prvi škodi oz. prometni 

nesreèi, ki ste jo povzroèili; 

zavarovanje Brez toèk, s katerim ZM krije 

stroške ponovnega opravljanja vozniškega 

izpita zaradi odvzema vozniškega dovoljenja; 

24-urno pomoè na cesti (AXA), da v primeru 

nesreèe ne ostanete sami. 

www.ZavarovalnicaMaribor.si 

080 19 20

brezplaÄno glasilo OBÄINE MUTA obÄina javni zavodi druÅ¡tva ...

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?

brezplaÄno glasilo OBÄINE MUTA obÄina javni zavodi druÅ¡tva ...