Srebrni junak divjih voda Podaljšati zasavski zakon Znamenja ob poti

More documents

Recommendations

Info

Duhovna dediščina Roman Rozina pesmi: Nande Razboršek Nove knjige za stare zgodbe Brskanje po pretekli ustvarjalnosti je izziv. Ko so pred okroglo sto leti izhajali snopiči štirih zvezkov Slovenskih narodnih pesmi, ki jih je večinoma uredil dr. Karel Štrekelj, so mu različni zbiralci poslali precej več kot deset tisoč pesmi, objavljenih pa jih je bilo 8686. Mnoge med njimi so poznali tudi naši predniki: po zaslugi Ivana Lovrača, Hinka Sevarja, Leopolda Jerina, Fortunata Lužarja in neznanega zapisovalca iz Podkuma jih je samo iz zagorske doline kar devetdeset. Etnologi, ki se s tem področjem ukvarjajo strokovno, snemajo stare pripovedovalce, členijo posebnosti govora in izrazja – njim je pomembna tudi ali predvsem pravilnost zapisa. Nas pa zanima sama pravljičnost zgodb, ki so nekoč nastale in se ohranile: da bi z njimi zvedeli kaj več o nas samih, kakršni smo bili včeraj, in da bi z njimi očarali naše goste in se jim naselili v radovednost. Zasavje je premajhno, da bi zgolj s svojim imenom ustvarjalo prepoznavnost. Tako pač je. Kum bo pač vedno pol nižji od Triglava, Trbovljam kot največjemu mestu še slovenska država ne daje statusa mestne občine, ves Hrastnik bi bilo mogoče preseliti v katerega izmed velemestnih nebotičnikov. Majhno je lepo, kot so se nekoč poigrali reklamni oglaševalci, težko pa ga je najti. Za tiste, ki potujejo po zemljevidih, ambasadorji Zasavja ne morejo biti najlepše Nove knjige menjamo za stare zgodbe Tistim, ki se boste odzvali našemu vabilu, in nam poslali zgodbe, ki jih bomo objavili v reviji Razvoj, bomo v zahvalo podarili monografijo Zasavje, nekje sredi Slovenije. Zbiramo: - pripovedke in bajke - pravljične razlage geografskih imen - šege, vraže - pregovore in izštevanke - zdravilske recepte in uroke - vsakršne zgodbe naše preteklosti - pripovedi o tukajšnjih nenavadnih bitjih - anekdote in zgodbe o posebnežih - pravljice in legende - … zelene barve, ki se tu tako sunkoma zaganjajo v nebo, lahko pa ta košček zemlje prikličejo predvsem uspešne družbe in posamezniki, pa karkoli je področje njihovega dela, ki so s svežino idej in delovanja premagali krajinske meje. Že po Sloveniji je utečena podoba črnega in rdečega revirja, zraslega na premogu, ki je kmečke vasi spremenil v industrijska središča, in netrpljenju socialnih krivic, ki mu je dal predznak rdečega uporništva. Že nekoliko prek slovenskih meja moramo Zasavje umeščati v sredino Slovenije, tja nekam med Ljubljano in Maribor, še par sto kilometrov dalje neznanka pogosto postaja tudi Slovenija sama. Valvasor, ki je morda v največji meri premagal prej omenjene krajinske meje, oče propagiranja dežele Kranjske, ki je imel voljo in sredstva, je vedel, da je dolžan svojo drago domovino Kranjsko ne le sam zase častiti, marveč žarke njene slave tudi v daljni svet pošiljati, zlasti ker sem opazil, da leži ta odlična vojvodina Kranjska s svojimi imenitnimi lastnostmi, čeprav je lep biser med cesarskimi dednimi deželami, vendarle pri mnogih tujcih zavita v globoko nepoznanje. Ambasadorji prepoznavnosti Zasavja pa so lahko tudi različne zgodbe našega posamičnega in skupnega spomina. Tako se je nekdo nekoč spomnil, da bi bile lahko kraške igle okameneli svati, da v Čemšeniški planini biva zmaj, da enega izmed studencev Roviški zaklad Pod goro je gomila od kamna in lesa, ker tam nekoč graščina roviška je bila. So vitezi Roviški bogastvo si nabral’, zlato so v kevdre skrili, jim škratje so ga dal’. Pa zgodba dalje pravi, da je tako bilo, da nad graščino ogenj poslalo je nebo… Cimprovje je zgorelo, ga ogenj je pobral, zaklad dobljen od škratov pa v kevdrih je ostal. Stoletja so iskali Roviščani zlato, motike so lomili, zlata pa ni bilo. Ko je pohlep vaščanom že vse moči pobral, se škrat jim je prikazal, takole je dejal: Ne matrajte se v kevdrih, če hoč’te bit’ bogat, zlato so vaše njive, pšenica je zaklad. Le sukajte motike in orjite zemljo, zlato roviških grofov je izmišljeno bilo. Poslušali vaščani so škrate, čast bogu, kjer njivo s skopali, je zraslo do pasu. Tako še zmeraj rase obilno za ljudi, a zgodba o zakladu še kar naprej živi. s kumskega pobočja napajajo Nežine solze, ki zdravijo oči – tako kot voda v skalni vdolbini pred kapelico polšniške svete Katarine. Ni prav verjetno, da bi takšne zgodbe Nove knjige za stare zgodbe • stran 36
preglasile različne Stonehenge in Loch Nesse, in verjetno jih ni dovolj za novo Tolkienovo hobitsko sago, zagotovo pa bi Zasavju prinesle dodatno prepoznavnost in novo dimenzijo privlačnosti. Povodni mož v Stopah Kjer je poraščen Repnik se nagnil nad vodo, in kjer je pred stoletjem vse divje še bilo, je ob kamniti steni Medijin tok obstal in si globoko v steno tolmun je izkopal. So trdožive bukve temnile strmi breg, da večni mrak je tamkaj dekleta sili v beg. Tolmun je temu mraku še šum skrivnosten dal, ki nočnim sprehajalcem je strah v kosti pognal: po vodi črna senca nemirna čofota, po hrbtu je porasla kot zlodej iz pekla. Ljudje so govorili, da je povodni mož, kot britev so mu kremplji, zobje pa kakor nož. Dekleta so se bala kosmatega moža, pa raje so k sosedom po drugi poti šla. Potem tovarnar stope v soteski je zgradil, da kamenje in rudo je glažarjem drobil. So stope vse zdrobile, kar človek jim je dal, kdo pa je tamkaj hodil, si ušesa je tiščal. Neznosen hrup jezil je povodnega moža, saj slišal se v tolmunu menda je vse do dna. Kosmati mož je dolgo po kotih mir iskal, ker ga doma ni našel, slovo je Stopam dal: pred sto in nekaj leti je tu bil zadnjikrat, potem je v druge kraje odšel svoj mir iskat. So stope vse zdrobile, je kamen prah postal, spomin na davne čase pa je v ljudeh ostal… Fibula Minilo je dva tisoč in nekaj sto še let, ko bil precej drugačen je ta preljubi svet. Na tihi vaški jasi je ogenj pogorel in mlademu je truplu mladost, lepoto vzel. Nje duša preselila se je v neznani log, telo pa se rešilo je zemeljskih nadlog. Kar je od nje ostalo, so dali v žarni grob, ob grobu so postali, končan je bil pokop. K pepelu položili nakit so skrbno zbran, iz brona lepo sponko, zapestnico, uhan. Čez žaro so nasuli debelo plast prsti, obred je bil opravljen, pogrebci so odšli. Dva tisoč let ta grobek pod rušo je ležal, potem nekdo je žaro slučajno odkopal: pepel je zemlja vzela, pustila lišp je skrit, saj drugo je minljivo, bolj trajen je nakit. Čez čas nekdo je sponko povečal in odlil in z njo je v nekem mestu fontano okrasil. Pepel bo zemlja vzela, pustila lišp bo vlit, vse živo je minljivo, bolj trajen je nakit. Veliko zgodb je že bilo zapisanih, niso pa bile posedene v naše vedenje, zagotovo pa žive tudi zgodbe, ki so se izmuznile rokam zapisovalcev. Tudi zato, ker proces njihovega ustvarjanja in spreminjanja ni nikoli končan. V času se stvari obrusijo ali nakvasijo, kakršna krila domišljije pač nosi imetnik zgodbe. Je moč znanstveno zanesljivo dokazati, da je medvedja kost s primorske avtoceste res najstarejše glasbilo, prva piščal? Vendar tudi, ali je moč to možnost zanesljivo zavreči? Vabimo vas, da nam pošljete pripovedke, bajke, šege, vraže, izštevanke, zapise o poklicih in nastanku imen, o preganjanju bolezni in nenavadnih bitjih, ki žive v jamah Turki na Sveti gori Ljudje na Sveti gori prosili so boga, da bi nesreča turška to leto jih obšla. Možje so vrelo smolo pripravljali v kadi, na Turke bi jo zlili, če blizu bi prišli. Znosile težke skale so ženske vrh gore, navzdol bi jih spustile, če bi prišlo gorje. So roženkranc molili otroci na ves glas, da bog bi jim očuval pred ognjem rodno vas. Ponižno so molili, da tabor bi obstal, da krvoločne tujce bi roženkranc pregnal. So Turki pridrveli in naskočili breg, na čelu divje črede je bil sam Hasan beg. Vihtel je meč visoko in mahal naokrog, zahteval je dekleta, za paša kup otrok. Ko Križani je videl, kaj se pod njim godi, je dvignil k nebu glavo in molil je z očmi. Je prosil za otroke, za starše in za vas, da Turke bi potegnil v dolino velik plaz. Se Hasan beg ustrašil je živega boga, z ostrogo brž spodbodel je vranca črnega. Je v hipu ga obrnil, v dolino je zbežal, za njim jo je ubrala razjarjena drhal. Še zdaj v kapeli Kristus obrnjen je v nebo, na drugih vaških križih ‘ma sklonjeno glavo. in gozdovih, anekdote, strašljive in prijazne zgodbe, ki žive v naših krajih. Mi jih bomo objavili, kot za začetek objavljamo štiri pesmi Nandeta Razborška, ki že dlje časa zbira stare zgodbe in jih preliva v verze. Da bi si lahko tudi z njihovo pomočjo mi sami in oni drugi, ki jim pripovedujemo o nas, naslikali bogato in zanimivo Zasavje. Nove knjige za stare zgodbe • stran 37
Page 1 and 2: Poštnina plačana pri pošti 1410
Page 3 and 4: Uvodnik Jesenski Razvoj se v precej
Page 5 and 6: Zasavski zakon Rosanda Žagar Na ra
Page 7 and 8: milijonov tolarjev nepovratnih sred
Page 9 and 10: Zasavska štipendijska shema Barbar
Page 11 and 12: za izdelavo eksplozijsko varnih mot
Page 13 and 14: www.rcr-zasavje.si/. V Europe Direc
Page 15 and 16: konkurenčne prednosti v program vk
Page 17 and 18: Poslanska pisanja Ducat poslanskih
Page 19 and 20: Miran Kalšek Muzejska zbirka v Hra
Page 21 and 22: slikovno gradivo in podatke o razvo
Page 23 and 24: Peter Kauzer mlajši Fanči Moljk S
Page 25 and 26: Omenimo še mednarodne kajakaške s
Page 27 and 28: grad že začel razpadati. Grajska
Page 29 and 30: ko jih je radeški čarodej Branko
Page 31 and 32: je pred njihovimi očmi rojevala iz
Page 33 and 34: Mladi za Evropo Alma Mujič Razisko
Page 35: Spominska soba Carlosa Kleiberja ni
Page 39: sta kot zaprisežena nacionalista

Srebrni junak divjih voda Podaljšati zasavski zakon Znamenja ob poti

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?