Srebrni junak divjih voda Podaljšati zasavski zakon Znamenja ob poti

rcr.zasavje.si
  • No tags were found...

september - Regionalni center za razvoj Zasavje

Poštnina plačana pri pošti

1410 Zagorje ob Savi

Hrastnik ∙ Litija ∙ Radeče ∙ Šmartno ∙ Trbovlje ∙ Zagorje

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ • ISSN 1581-9957 • WWW.RCR-ZASAVJE.SI • SEPTEMBER 2005 • LETNIK VII • ŠT.3

Srebrni junak

divjih voda

Podaljšati

zasavski zakon

foto Roman Rozina

Znamenja ob

poti


Po č e m j e d e n a r ?

P o c e n i , š e c e n e j š e ,

n a j c e n e j š e !

G a r a n c i j s k i s h e m i R e g i o n a l n e g a c e n t r a z a r a z v o j v

s o d e l o v a n j u z b a n k a m i z n o v a r a z p i s u j e t a n a j u g o d n e j š e

d o l g o r o č n e k r e d i t e t e r j a m s t v a z a g o s p o d a r s k e p r o j e k t e :

n a k u p s t r o j e v i n o p r e m e , u r e j a n j e p o s l o v n i h p r o s t o r o v,

n a k u p z n a n j a …

D o b a v r a č a n j a p o s o j i l z n a š a v s e t j a d o p e t n a j s t l e t ,

f i k s n e n o m i n a l n e o b r e s t n e m e r e p a s e z a č n e j o ž e p r i

4 , 5 o d s t o t k a .

V s e o r a z p i s n i h p o g o j i h s i l a h k o p r e b e r e t e n a

s p l e t n i s t r a n i R e g i o n a l n e g a c e n t r a z a r a z v o j :

w w w. r c r - z a s a v j e . s i

a l i i z v e s t e n a t e l e f o n s k i h š t e v i l k a h

0 3 5 6 6 0 5 0 5 i n 0 3 5 6 6 0 5 0 6 .

V o b e h g a r a n c i j s k i h s h e m a h j e b i l o d o s l e j p o d e l j e n i h

ž e 3 , 4 m i l i j a r d e t o l a r j e v p o s o j i l i n p o l m a n j j a m s t e v.


Uvodnik

Jesenski Razvoj se v precejšnji meri vrti

okrog tistega dela zasavskega zakona, ki

si je za cilj zadal sodelovati pri prestrukturiranju

regije. Njegov vek naj bi se iztekel

konec prihodnjega leta, v Zasavju in tudi

drugje pa jih je vse več prepričanih, da bi

tako kot samo zapiranje rudnikov morali

podaljšati tudi ta del zakona. Razlogov za

to je precej. Razprava o tem se je pravzaprav

že začela, razživela pa naj bi se prav v

času izida časopisa, saj bo programski odbor

za spremljanje izvajanja regionalnega

razvojnega programa v začetku septembra

obravnaval prvi uradni predlog za njegovo

podaljšanje.

Poletje, čeprav so ljubitelji sončne vročine

prepričani, da si tega imena sploh

ni zaslužilo, je bilo v veliki meri tudi čas

kulturnih dogajanj: Mat kultra je udarila

drugič, v Hrastniku so muzealci postavili

zanimiv sprehod po preteklosti, vabi pa vas

tudi mala vasica Konjšica, kjer so v spomin

svojemu občasnemu sovaščanu Carlosu

Kleiberju, enemu največjih dirigentskih

imen bližnje preteklosti, uredili spominsko

zbirko.

Nadaljujemo s poslanskimi pisanji, pa

čeprav je prejšnje zelo razhudilo nekaj

bralcev. Prav tako ne manjka zadnji brevir,

čeprav se je tudi nanj zlilo za precej impulzov

žolča. Poslance smo izvolili, Rdečega

Revirja pa imajo nekateri tudi radi.

Pa gospodarske teme in evropski projekti

ter še marsikaj.

In, ne prezrite vabilo, da skupaj popisujemo

duhovno dediščino.

Kazalo

Štipendijska shema

Doslej že 211 štipendij

9

Bartec Varnost

Ne bojijo se prihodnosti

10

Evropska unija

Približati jo ljudem

Mednarodno sodelovanje

Pred konferenco o podjetništvu

12

16

Časopis je brezplačno v branje postavljen

na različnih javnih mestih, njegovo

vsebino pa si lahko vedno ogledate tudi na

spletni strani www.rcr-zasavje.si.

Mat kultra

S kulturo pregnetene ulice

28

Konjšica

Zapisana na kulturni zemljevid

34

Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o.

Podvine 36

1410 Zagorje ob Savi

Urednik: Roman Rozina

Telefon: 03-56-60-515

e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si

Duhovna dediščina

Nove knjige za stare zgodbe

36

Oblika: Nataša Gala

Tisk: Piramida Zagorje

Naklada: 3000 izvodov

ISSN 1581 - 9957

Elektronski razvoj: www.rcr-zasavje.si

ISSN 1581 - 9965

Zadnji brevir

Srečno, Barbara v tunelu

38

Časopis Razvoj je brezplačen


Odmevanje

Branko Bunta

predsednik strokovnega sveta OO SDS

Trbovlje

Stisnimo pesti in

pokažimo zobe

Razvoj junij 2005

Članek poslanca SD Matjaža Hana je

poln neresnic in laži, namenjenih zavajanju

Zasavcev. Edina njegova pravilna ugotovitev

je tista o razvojni zaostalosti Zasavja. In

kdo je kriv za takšno stanje? Sedanja vlada

prav gotovo ne. Nova vlada ne more v šestih

mesecih popraviti vsega, kar je prejšnja

oblast uničevala dvanajst let.

Najbolj spodbuden del pisanja

omenjenega poslanca je tisti, kjer navaja, da

so zasavski poslanci dobili nov zagon šele

sedaj, ko so v opoziciji. Ta zagon bi še kako

prišel prav takrat, ko so bili 90-odstotno

na poziciji, da bi namesto lokalnega

vrtičkarstva in zadovoljevanja osebnih

interesov in ambicij počeli to, kar šele sedaj

vedo, da bi morali početi.

Laž je trditev poslanca Hana, ko trdi,

da so ljudje zaupali programu socialnih

demokratov. Če bi to bilo res, bi sedaj on bil

v poziciji. Ljudje so dalo mandat SDS-u, to

sploh ni sporno. Gospod Han je bil v svojem

volilnem okraju šele tretji, za kandidatom

SDS in LDS, samo sedanji volilni sitem mu

je na koncu omogočil mandat poslanca.

Gospodarski razvoj okolja je v prvi vrsti

odvisen od usposobljenosti in števila lokalnih

managerjev. Z dobro pripravljenimi projekti

ni težko prepričati niti vlade niti vlagateljev.

V Trbovljah nam manjka ravno tistih kadrov,

ki bi to znali. In kje so ti kadri? Ni jih,

večina je šla izven Trbovelj, saj jim je v eri

vladavine prejšnje vlade uspelo zapreti par

tisoč delovnih mest in nekaj tovarn. V mislih

imam predvsem Strojegradnjo, Mehaniko,

Peko, Iskro, RGD. Te firme so vodili kadri,

ki so se spoznali na svoje delo, opozarjali

so na potrebnost prestrukturiranja, in v

dvanajstih letih njihove pozicije bi se dalo

marsikaj storiti, vendar niso.

Doma ohranjamo vodstvene kadre v

firmah, ki niso neposredno vključene v boj

na trgu, torej so to bolj politično primerni

kot strokovno sposobni managerji. Poleg

tega je v Trbovljah za njimi ostalo malo

takega, kar bi se lahko razprodalo, temveč

v glavnem to, kar bo treba slej kot prej

zapreti.

Skratka, skrb socialnih demokratov

oziroma napoved težkih časov nima nič

skupnega z Nostradamusom, temveč je

to njihova logična ocena lastnega dela v

preteklih dvanajstih letih za narodov blagor

Zasavja.

Pravi naslov Hanovega članka bi bil

Zasavci, pesti stiskate zato, ker vam po

dvanajstih letih zapestne mišice ne delajo

več, zobje pa so vam zaradi onesnaženega

okolja že razpadli. Poleg tega niso samo

poslanci opozicije združili svoje moči v

Klubu zasavskih poslancev, že pred njimi

so jih zasavski občani v klubu, ki se mu reče

Zavod za zaposlovanje.

Na koncu lahko ugotovimo, da naši

zasavski poslanci samo stiskajo pesti,

kažejo zobe, pištole in tatuje ter za vse to

prejemajo dobro plačo. Kdaj bodo začeli

delovati v smislu konstruktivne opozicije za

Zasavje, pa nam nič ne povedo.

Zasavci smo zaskrbljeni še bolj kot v SD

in lahko samo upamo, da bodo naši poslanci

v opoziciji naredili manj škode za Zasavje,

kot so jo naredili v preteklih dvanajstih

letih, ko so bili v poziciji.

Srečno!

Igor Knez

Na Pristavi 14, Laško

Stisnimo pesti in

pokažimo zobe

Razvoj junij 2005

Res je, da je Janševa vlada na oblasti že

dobrega pol leta, vendar se obljube, ki jih

je vladajoča koalicija dala pred volitvami,

nanašajo na obdobje štirih let. Res pa

je tudi, da je v tem času v okviru danih

možnostih že veliko konkretnega storila,

kljub nenehnem metanju polen pod noge

prav s strani strank, katerima pripada g. Han

in drugi zasavski poslanci, razen enega.

Gospoda Hana bi prosil, da s poslanci iz

zasavske regije in od drugod nikar ne »stiska

pesti in kaže zob«, in naj se raje v parlamentu

konstruktivno vklopijo v izvedbo zadanih

nalog vlade: predvsem na področjih, ki jih

omenja in ki ga tako skrbijo.

Glede nujnosti dela zaradi prihodnosti

zasavske regije, njenega razvoja, novih

delovnih mest, socialne varnosti,

infrastrukture, medijev, vlaganja v ljudi

in konkurenčnost gospodarstva, menjave

kadrov v javnih zavodih, se moram v

popolnosti strinjati z g. Hanom. Zato bi

človek pričakoval, da bodo tudi zasavski

poslanci podprli delo vlade – posebno

če gre za projekte, ki se nanašajo na tiste

probleme, ki ga tako »skrbijo«.

Je že prav, da opozicija gleda pod prste

poziciji, jo opozarja na napake in vlaga

svoje predloge. Temu se reče konstruktivna

opozicija. Na žalost pa lahko pri današnji

opoziciji, kateri pripada tudi g. Han,

opazujem le metanje polen pod noge vladi

– ne glede za kaj gre in ali je to dobro in

koristno za večino ljudi!

Pri vsem tem pa močno čudi, da je g. Han

spregledal dejstvo, da sta minulih dvanajst

let njegova stranka ZLSD, sedanji socialdemokrati,

in LDS imeli v rokah škarje in

platno in bi opisane probleme že zdavnaj

lahko uredili. V parlamentu so namreč imeli

večino in so lahko počeli, kar so pač počeli.

Naj se vpraša, zakaj teh stvari niso uredili,

ko bi jih lahko? Zato se mi omenjeno pisanje

zdi cenena demagogija in nič več!

G. Han in njegovi zasavski poslanci lahko

»stiskajo pesti in kažejo zobe« kvečjemu le

svojim kolegom v stranki in parlamentu.

Janševi vladi pa, če že pomagati ne morejo,

nočejo ali ne znajo, naj vsaj pustijo, da

popravi napake njihovega preteklega dela

ali ne-dela.

Z odprtimi dlanmi in nasmehom!

Vaša mnenja in odzive na

objavljene članke objavljamo v

povzetkih – kolikor nam omogoča

prostor – oziroma tiste dele

vaših pisem, ki se nanašajo na

v Razvoju objavljene članke. Za

druge članke, komentarje, zgodbe

je potreben poprejšnji dogovor z

urednikom.

Odmevanje • stran 4


Zasavski zakon

Rosanda Žagar

Na razpisu uspešna

podjetja iz vseh

občin

V letu 2005 sta bila iz sredstev za prestrukturiranje zasavskega gospodarstva

že petič zapored izvedena dva javna razpisa: javni razpis za spodbujanje

investicij v malih, srednje velikih in velikih podjetjih ter javni razpis za spodbujanje

investicij v razvoj človeških virov v podjetjih. Za sredstva so lahko

kandidirala podjetja in podjetniki iz občin Hrastnik, Laško, Litija, Radeče,

Šmartno pri Litiji, Trbovlje in Zagorje ob Savi.

Za spodbujanje investicij v podjetjih in s tem povezanim odpiranjem novih

delovnih mest je bilo na razpolago 250 milijonov tolarjev, spodbujanju

investicij v razvoj človeških virov, predvsem spodbujanju izobraževanja in

dodatnega usposabljanja zaposlenih, pa je bilo namenjenih 55 milijonov

tolarjev nepovratnih sredstev.

Zanimanje med gospodarskimi družbami

in podjetniki je bilo tudi letos veliko, saj

so vloge krepko presegale razpoložljiva

sredstva. Na prvi razpis se je tako prijavilo

64 podjetij, na drugega pa sta prispeli dve

vlogi manj.

Naložbe bodo omogočile 181 novih

delovnih mest

štirideset in sto milijoni tolarjev, v treh letih

po zaključku investicije pa morajo odpreti

najmanj štiri nova delovna mesta. Za

sredstva se je potegovalo dvanajst podjetij,

razpoložljivih šestdeset milijonov tolarjev pa

si bosta razdelili dve podjetji, katerih vlogi

sta prejeli najvišji oceni. Izbrani podjetji

bosta v treh letih po zaključku investicije

odprli 25 novih delovnih mest.

C del razpisa je bil namenjen podjetjem,

katerih naložbe so visoke od deset do

štirideset milijonov tolarjev, v treh letih po

zaključku investicije pa so dolžna odpreti

najmanj dve novi delovni mesti. Prijavilo se

je devetnajst podjetij, tistih osem z najvišje

ocenjenimi vlogami pa si je razdelilo

sedemdeset milijonov tolarjev, ki so bila

na voljo. Sofinancirana podjetja bodo po

pogodbi na novo odprla štirideset delovnih

mest.

Največ, kar 26 vlog, je prispelo na zadnji

del razpisa, namenjenega malim podjetjem

in manjšim investicijam med tremi in

desetimi milijoni tolarjev. Ta podjetja so

dolžna v treh letih po zaključku investicije

odpreti najmanj eno novo delovno mesto.

Razpoložljivih štirideset milijonov tolarjev

si je razdelilo deset izbranih podjetij, ki

bodo skupaj odprla trideset novih delovnih

mest.

Strokovna komisija je tako med

zainteresirana podjetja razdelila vseh 250

Za 250 milijonov tolarjev, kolikor jih je

bilo razpisanih za spodbujanje investicij v

malih, srednje velikih in velikih podjetjih,

se je potegovalo 64 podjetij. Komisija je

ocenila šestdeset vlog, saj so štiri imele

nepravilno opremljene kuverte, ter razdelila

vsa razpisana sredstva.

Zaradi dobrih lanskoletnih izkušenj, ko

so bili znotraj te vsote narejeni štirje razredi

glede na velikost naložb, je bil razčlenjen

tudi letošnji razpis. Prvi del, tako imenovani

A del razpisa, je zajemal investicije večje

od sto milijonov tolarjev, sofinanciranim

podjetjem pa postavlja zahtevo po odprtju

najmanj dvajsetih delovnih mest v treh

letih po zaključku investicije. Prijavilo se

je šest podjetij, razpoložljivih osemdeset

milijonov tolarjev nepovratnih sredstev pa

sta si razdelili dve podjetji, ki bosta na novo

odprli kar 86 delovnih mest.

Na B del razpisa so se prijavljala

podjetja, katerih investicije bodo težke med

foto Roman Rozina

Zanimanja za sofinanciranje investicij je iz leta v leto več

Na razpisu uspešna podjetja iz vseh občin • stran 5


Trgograd, Litija

Podjetje in občina Projekt Višina investicije

Uvedba visoko tehnološke proizvodnje:

proizvodnja gradbenih izdelkov za prodajo in za

lastne potrebe

Odobreno

sofinanciranje

Nova

delovna

mesta po

pogodbi

333.360.000,00 70.000.000,00 32

Kovikor, Šmartno pri Litiji

Investicija v izgradnjo objekta in nakup opreme

za povečanje proizvodnje, produktivnosti in

151.000.000,00 10.000.000,00 54

izvoza

Skupaj A del 484.360.000,00 80.000.000,00 86

Bartec Varnost, Zagorje ob Savi

Hidravlika in mehanika Raf, Šmartno

pri Litiji

Investicija v osnovna sredstva pri spremembi

proizvodov in proizvodnega procesa v

obstoječem proizvodnem obratu

Poslovni center za razvoj, tehnologijo, montažo

in trženje

85.125.260,00 34.000.000,00 14

95.000.000,00 26.000.000,00 11

Skupaj B del 180.125.260,00 60.000.000,00 25

Svea inženiring, podjetje za inženiring in

poslovne storitve, Zagorje ob Savi

Anatis, inovativnost, proizvodnja,

trženje, Hrastnik

Info – računalniška in programska

oprema, Danilo Špitalar, Trbovlje

Abc Intertrade, Hrastnik

Amtec.pro, Trbovlje

Jeklotronik, trgovina, proizvodnja,

storitve, Litija

Nakup novih poslovnih in razstavnih prostorov

ter opreme

Postavitev novih proizvodnih enot za orodjarno

in proizvodnjo izdelkov iz plastičnih mas

Preureditev in obnova poslovnega objekta v

Trbovljah

Nakup in adaptacija objekta in pričetek nove

dejavnosti

Postavitev merilnega labaratorija za embalažo

in pakirnega servisa

36.480.000,00 13.000.000,00 5

39.999.000,00 10.000.000,00 5

40.000.000,00 9.000.000,00 3

35.833.333,00 15.500.000,00 7

16.600.000,00 7.700.000,00 4

Nakup strojev 12.650.000,00 6.000.000,00 3

Inoxvrbovšek, Zdenko Vrbovšek, Laško Tehnološka prenova razvoja in proizvodnje 15.400.000,00 8.470.000,00 6

Intima Fashion, proizvodnja in trgovina,

Radeče

Tehnološka posodobitev tehnologije, priprave

proizvodnje in proizvodnje

208.450.000,00 330.000,00 7

Skupaj C del 405.412.333,00 70.000.000,00 40

Kopit, Šmartno pri Litiji

Prostorska ureditev za razvojno-tehnološko

enoto za obdelavo kovin

9.845.000,00 5.414.750,00 2

Mizarstvo Hrastelj, Laško Tehnološka ureditev lakiranja lesnih izdelkov 5.600.000,00 3.080.000,00 5

Avtomatizacija, Zagorje ob Savi

Kaij, Hrastnik

Iware informatika, Zagorje ob Savi

Mizarstvo Kos, Jože Kos, Litija

Kozmetika Zdenka Kahne, Trbovlje

Gostilna Martin, Marta Vodušek,

Trbovlje

Okrepčevalnica-slaščičarna Center Alji

Hamiti, Trbovlje

Prokohid, Natalija Borišek, Litija

Nova razvojna in tehnološka oprema za nove

izdelke

Razširitev in posodobitev ter prostorska in

funkcionalna racionalizacija proizvodnih in

logističnih objektov – zaključna faza

Razvoj ekspertnega sistema za podporo

mikropaniranju proizvodnje za majhna, srednje

velika in velika podjetja

Gradnja in ureditev razvojno-razstavnega

objekta

Naložbe v opremo poslovnih prostorov in

naložba v nov program: dopolnitev izbora

kozmetičnih izdelkov v skladu z novimi trendi

Prenova točilnega pulta, apartmaja in nakup

konvekcijske pečice

Naložba v razširitev poslovnih prostorov in

posodobitev opreme

Posodobitev proizvodnega procesa v

obstoječem obratu

9.668.859,00 5.317.872,45 7

9.600.000,00 5.280.000,00 3

9.750.000,00 5.362.500,00

10.000.000,00 3.025.000,00 2

5.953.263,00 3.274.294,65 3

8.277.935,00 4.552.864,25 3

9.199.100,00 4.000.000,00 2

9.691.625,90 692.718,65 1

Skupaj D del 87.585.782,90 40.000.000,00 30

SKUPAJ 1.157.483.376,00 250.000.000,00 181

2

Na razpisu za sofinanciranje začetnih investicij je bilo uspešnih 22 podjetij

Na razpisu uspešna podjetja iz vseh občin • stran 6


milijonov tolarjev nepovratnih sredstev.

Vseh 22 podjetij bo lahko pogodbe z

Agencijo Republike Slovenije za regionalni

razvoj podpisalo v mesecu septembru

oziroma takoj, ko bo slovenska vlada takšno

porazdelitev sredstev potrdila. Če bodo

pogodbe podpisala vsa izbrana podjetja,

bodo morala poleg uresničitve naložbe

odpreti tudi 181 novih delovnih mest.

Za več znanja

Javni razpis za spodbujanje investicij v

razvoj človeških virov v podjetjih pa je bil

razdeljen na dva dela: prvi je bil namenjen

sofinanciranju izdelave kadrovskih strategij

in implementaciji projektov s področja

razvoja človeških virov, drugi del pa je

obsegal sofinanciranje izobraževanja in

usposabljanja kadrov v podjetjih. Skupno je

na ta razpis prispelo 62 vlog, med katerimi je

bilo pet nepravilno opremljenih. Strokovna

komisija je zato v nadaljnjem postopku

ocenila 57 vlog.

Za izdelavo kadrovskih strategij in

uresničevanje projektov s področja

razvoja človeških virov je bilo namenjenih

dvajset milijonov tolarjev. Uspešnih je

bilo šest podjetij, med katerimi bo petim

sofinancirana izdelava kadrovske strategije,

enemu pa implementacija projekta. Vseh

vlog na ta del razpisa je bilo 27.

Še več vlog, 35, je prispelo za

sofinanciranje izobraževanja in

usposabljanja kadrov v podjetjih, potegovale

pa so se za prav tako 35 milijonov tolarjev.

Izbranih je bilo enajst podjetij, ki bodo

1013 svojih delavcev napotila na 182 tečajev

oziroma usposabljanj, 51 zaposlenih pa so

vključili v različne izobraževalne programe,

kjer bodo pridobili višjo stopnjo izobrazbe.

Tudi pri tem razpisu je strokovna komisija

med kandidate z najboljše ocenjenimi

vlogami razdelila vseh razpoložljivih 55

milijonov tolarjev nepovratnih sredstev.

Tudi ta podjetja bodo pogodbe z Agencijo

Republike Slovenije za regionalni razvoj

podpisovala v začetku septembra oziroma

ko bo Vlada Republike Slovenije potrdila

opravljeno razdelitev.

Podjetje in občina

Višina

investicije

Odobreno

sofinanciranje

STRIP’s, Zagorje ob Savi 8.650.000,00 6.920.000,00

TEVE Varnost Elektronika, Zagorje ob Savi 3.766.753,00 2.986.186,40

Zdravilišče Laško, Laško 15.828.066,00 6.380.903,10

Lafarge cement, Trbovlje 1.909.500,00 859.275,00

Agrolit, Litija 2.399.630,00 1.392.239,00

Bartec-Varnost, Zagorje ob Savi 9.636.001,00 4.938.965,65

EVJ Elektroprom, Zagorje ob Savi 2.179.120,00 1.192.288,00

Predilnica Litija, Litija 3.675.000,00 1.071.750,00

Steklarna Hrastnik – Vitrum, Hrastnik 16.545.000,00 5.165.250,00

Termoelektrarna Trbovlje, Trbovlje 12.270.500,00 2.046.571,43

Radeče papir, Radeče 10.831.166,34 2.046.571,43

SKUPAJ 87.690.736,34 35.000.000,00

Razpoložljiva sredstva za sofinanciranje izobraževanja in usposabljanja kadrov v podjetjih si bo razdelilo enajst

podjetij

foto Jure Nagode

Kovikor načrtuje povečanje proizvodnje

foto Roman Rozina

Bartec-Varnost je bila uspešna na obeh razpisih

Podjetje in občina

Višina

investicije

Odobreno

sofinanciranje

Goltes, Trbovlje 3.000.000,00 1.800.000,00

Lafarge Cement, Trbovlje 8.458.000,00 4.229.000,00

Fortuna, Trbovlje 6.004.000,00 3.602.400,00

RSH, Računalniški sistemi Hrovatič, Trbovlje 5.500.000,00 3.300.000,00

Sinet Hrastnik, Hrastnik 3.478.800,00 2.087.280,00

Amtec Pro, Trbovlje 12.500.000,00 4.981.320,00

SKUPAJ 38.940.800,00 20.000.000,00

Strokovna komisija je med 27 vlogami izbrala naslednjih šest podjetij, ki jim bo sofinancirala izdelavo kadrovske

strategije oziroma implementacijo projektov s področja razvoja človeških virov

foto Roman Rozina

Največ sredstev za izobraževanje in usposabljanje bo

prejel Strip's iz Kandrš

Na razpisu uspešna podjetja iz vseh občin • stran 7


Razvojno preoblikovanje regije

Tomo Garantini

Zasavje na dobri poti

Z zasavskim zakonom je država leta 2000 zagotovila sredstva za zapiranje

Rudnika Trbovlje-Hrastnik, v tretjem delu zakona pa tudi za razvojno prestrukturiranje

regije, ki se je zaradi opuščanja energetske dejavnosti znašla

v hudih težavah. Medtem ko je bilo postopno zapiranje rudnika že podaljšano

do vključno leta 2015, pa se tretji del zakona izteče z letom 2006. Smiselno

bi bilo, tako zahteva stanje in opravičujejo rezultati, podaljšati tudi tretji del

zakona.

Učinki izvajanja zasavskega zakona, ki se

nanašajo na razvojno preoblikovanje regije,

so zelo ugodni in primerljivi z rezultati v

tistih evropskih regijah, kjer je prišlo do

hitrega zloma rudarstva ali katere druge

prevladujoče tradicionalne industrije. K

temu je treba dodati še, da se bodo dejanski

učinki videli šele po letu 2009, ko se bodo

iztekli še zadnji roki za nove zaposlitve, za

katere so se pogodbeno obvezali prejemniki

nepovratnih sredstev na razpisih za začetne

investicije.

Dejavni že pred zakonom

V Zasavju smo izhod iz predvsem

rudarske družbe začeli iskati že sredi

devetdesetih let in nismo zgolj križem rok

čakali na pomoč države. Tako smo leta 1995

uspelo pridobiti Phare program tehnične

pomoči pri razvoju regije, ki je – zasnovan

na analizi stanja in dobrih evropskih

izkušnjah pri prestrukturiranju regij –postal

kažipot za prihodnje aktivnosti.

Že naslednje leto je bil ustanovljen

Regionalni center za razvoj: nepridobitna

gospodarska družba, ki bo koordinirala

regijske razvojne aktivnosti. Njegovi

sodelavci smo oblikovali nekatere temeljne

razvojne dokumente tega prostora, med

drugim strategijo Zasavje 2000+ in

Regionalni razvojni program Zasavja za

obdobje od 2001 do 2006, prav tako pa smo

vzpostavili različne mehanizme in orodja

za razvojno podporo: garancijske sheme,

podjetniški inkubator, razvojno-tehnološki

center, sklad dela, klub za iskanje zaposlitve,

center za razvoj turizma, štipendijsko

shemo, različne oblike izobraževanja in

svetovanja, podatkovne baze ter močna

mreža stikov znotraj regije, po Sloveniji in

v Evropi. Vse te aktivnosti so z rednimi

proračunskimi sredstvi dobile dodatni

zagon, brez katerega bi bilo gospodarsko in

socialno stanje v regiji precej slabše.

Vsak tolar je 4,4-krat oplemeniten

Izvajanje aktivnosti ves čas temelji

na programu ukrepov za razvojno

prestrukturiranje regije, ki ga je po

predhodnih razpravah sprejela slovenska

vlada. Ta je razdeljen v tri velike sklope:

ustvarjanje prostorskih pogojev za razvoj

novih dejavnosti, vzpostavljanje razvojne

infrastrukture za pospeševanje podjetništva

in prestrukturiranje gospodarstva ter

spodbujanje investicij v razvoj človeških

virov.

V letih od 2001 do 2004 je bilo od

predvidenih 4,9 milijarde tolarjev skupaj

porabljenih nekaj več kot 3,132 milijarde

tolarjev. S pomočjo omenjenega zneska

nepovratnih sredstev je bilo izvedenih za

skoraj 14 milijard tolarjev investicij, kar

pomeni, da je bil vsak tolar subvencije kar

4,4-krat oplemeniten.

Pri zagotavljanju prostorskih pogojev je

bilo z 1,3 milijarde tolarjev ali 65-odstotnim

deležem sofinancirano predvsem urejanje

obrtno-industrijskih con. V conah, za katere

so se namenjala ta sredstva, je zaposlenih

že nekaj več kot 700 delavcev, končno

število pa naj bi bilo okrog 1700. Največje

med njimi so Nasipi v Trbovljah, Kisovec v

Zagorju, vse tri cone v Hrastniku, Ponoviška

v Litiji in Obrežje v Radečah.

Spodbujanju podjetništva in

vzpostavljanju razvojne infrastrukture je

bilo med letoma 2001 in 2004 namenjenih

1,13 milijarde tolarjev, največ sofinanciranju

začetnih investicij. S pomočjo teh sredstev

so se izvedle investicije v skupni vrednosti

10,5 milijarde tolarjev. Vseh naložb je 49,

prejemniki sredstev pa so dolžni v treh letih

po njihovem zaključku vzpostaviti 470 novih

delovnih mest. Na področju podpornega

okolja za razvoj pa je bilo urejenih 1440

kvadratnih metrov površin za podjetniški

inkubator, vzpostavljen je bil Regionalni

tehnološki center Zasavja, Center za razvoj

turizma je razvil več turističnih programov.

Na področju razvijanja človeških virov

pa je bilo izvedenih za blizu 1,1 milijarde

naložb, ki so bile sofinancirane z več kot

550 milijoni tolarjev. Glavnina sredstev je

bila namenjena izdelovanju in uresničevanju

kadrovskih strategij v podjetjih ter

izobraževanju; zgolj podatek, da se je

skoraj 3500 zaposlenih udeležilo različnih

delavnic in usposabljanj. Zelo pomemben

ukrep pa so štipendije, ki bodo prispevale

k manjšemu odlivanju znanja iz Zasavja:

doslej jih je prejelo že 211 študentov.

Preobrazba traja vsaj eno

generacijo

Rezultati izvajanja tretjega dela

zasavskega zakona jasno govore, da je

njegovo izvajanje smiselno podaljšati

vsaj do konca naslednjega programskega

obdobja, to je do leta 2013. Za kvalitetno

izvedbo projektov bi bilo v tem obdobju

potrebno vsako leto zagotoviti vsaj 900

milijonov tolarjev, kar v sedmih letih znese

6,3 milijarde tolarjev.

Dosedanji rezultati nakazujejo, da

bodo cilji, postavljeni ob sprejemu zakona,

doseženi in tudi preseženi. Da je tak način

pomoči pri prestrukturiranju regije pravilen,

pa dokazuje tudi vmesno ocenjevanje

izvajanja, ki ga je v letu 2003 naročila

Agencija Republike Slovenije za regionalni

razvoj.

Izkušnje nekaterih evropskih regij,

ki so spreminjale rudarsko ali klasično

industrijsko strukturo gospodarstva:

Lorraine, Twente, Wales, Mayo, Porurje…,

jasno govore, da proces prestrukturiranja

traja vsaj dvajset let, njegova uspešnost pa

je v največji meri odvisna od državne in

evropske podpore kot zunanjega dejavnika,

in od znanja, volje ter širokih razvojnih

partnerstev znotraj regije kot notranjega

dejavnika.

Če se bo država odločila za podaljšanje

zakona, bo Zasavju omogočila finančno

podlago za pridobivanje sredstev iz

evropskih skladov in drugih virov. Tako

uresničeni kakovostni projekti bodo

pospešili razvoj Zasavja in ga preobrazili v

znotraj Evropske unije konkurenčno regijo.

Zasavje na dobri poti • stran 8


Zasavska štipendijska shema

Barbara Kaluža

Podeljenih že

211 štipendij

Regionalni center za razvoj je leta 2001 pričel z izvajanjem štipendijske

sheme v Zasavju. Vsaj trije dobri razlogi so nas vodili k temu. Prvi, da je

človeški kapital najpomembnejši dejavnik za razvoj regije in povečanje njene

konkurenčnosti. Drugi, da je ogromno mladih strokovnjakov odhajalo iz

Zasavja oziroma se po končanem študiju ni vrnila v regijo, hkrati pa je v regiji

naraščal delež mladih brezposlenih. Tretji razlog pa je bilo krčenje števila

kadrovskih štipendij, saj so se podjetja vse redkeje odločala za takšno obliko

sodelovanja s študenti, njihovimi kasnejšimi sodelavci.

Štipendiranje študentov iz zasavske regije

s sredstvi za razvojno prestrukturiranje

regije v sodelovanju z Ministrstvom za

gospodarstvo izvaja Regionalni center za

razvoj. Do štipendij so upravičeni študentje

iz Hrastnika, Laškega, Litije, Radeč,

Šmartnega pri Litiji, Trbovelj in Zagorja ob

Savi, izbor pa je opravljen glede na potrebe

podjetij in uspeh študenta.

Od začetka izvajanja štipendijske sheme

v šolskem letu 2001/2002 pa do danes je bilo

štipendiranju namenjenih dvesto milijonov

tolarjev, v prihajajočem študijskem letu pa

je predvidenih sto milijonov tolarjev.

Obdržati strokovnjake doma

Temeljni cilj štipendiranje in zaposlovanje

mladih je zajeziti beg možganov in tako

prispevati h kadrovski prenovi regije, saj so

se mladi strokovnjaki po končanem študiju

dolžni zaposliti v Zasavju.

Projekt štipendijske sheme je razdeljen

na dva dela. V prvem se z različnimi

metodami ugotavlja, katerih kadrov na trgu

dela primanjkuje, saj je naš cilj spodbujati

vpis v tiste študijske programe, katerih

diplomante Zasavje potrebuje za hitrejšo

gospodarsko rast. Tako opravimo raziskavo

o potrebah zasavskih podjetij in analizo

zaposlovanja visoko izobraženih kadrov,

kar je kažipot, za katere študijske smeri naj

se razpišejo štipendije.

V drugem delu se pripravi in objavi

razpis za podelitev štipendij. Letno je

razpisanih okrog štirideset štipendij za

višješolski strokovni, visokošolski strokovni,

univerzitetni in podiplomski študij, nanj pa

se prijavi okrog dvesto študentov iz celotne

zasavske regije, med katerimi dobra tretjina

izpolnjuje vse zahtevane pogoje. Strokovna

komisija popolne vloge – upoštevajoč

pravilnik – oceni in na tej osnovi podeli

predvideno število štipendij.

Lani kar dva razpisa

V minevajočem študijskem letu sta bila

objavljena kar dva razpisa. Na rednem je bilo

izbranih 41 študentov, ker pa dva študenta

pogodbe nista podpisala, je bilo dejansko

sklenjenih 39 pogodb o štipendiranju.

Ker pa so medtem nekateri študentje iz

prvih generacij že končali študij ali študijskih

obveznosti niso izpolnili, se je pokazala

možnost po dodatnem štipendiranju.

Strokovna komisija za podeljevanje

štipendij se je zato odločila, da na osnovi

analize novih kadrovskih potreb podjetij in

drugih institucij v regiji razpiše še dodatnih

trideset štipendij. Tako je bilo v študijskem

letu 2004/2005 podeljenih kar 69 štipendij.

Od začetka izvajanja projekta pa do

danes pa je bilo skupaj podeljenih 211

štipendij.

Tehnični in naravoslovni študiji

V študijskem letu 2005/2006 se

bo štipendiranje nadaljevalo, starim

štipendistom pa se bo pridružilo okrog

štirideset novih. Razpisana so za tiste

študijske smeri in programe, kjer

strokovnjakov primanjkuje: strojništvo,

gradbeništvo, logistika, lesarstvo, kemija,

računalništvo in informatika ter zdravstvena

nega in medicina.

Število novih štipendistov se bo ustrezno

povečalo tudi na račun zmanjšanja števila

štipendistov iz prejšnjih generacij, ki bodo

v tem času že diplomirali oziroma končali

šolanje. Natančno število novih štipendistov

in zneski odobrenih štipendij bodo znani

novembra, ko bodo končani vsi z razpisom

povezani postopki in roki.

Zaposlovanje štipendistov

Regionalni center za razvoj v skladu

s pogodbo, ki jo sklene s štipendistom,

zanje tudi išče zasavska podjetja, ki so po

končanem študiju zainteresirana za njihovo

zaposlitev. Podjetje, ki želi štipendista

zaposliti, sklene tripartitno pogodbo, s

katero se zaveže, da bo štipendista zaposlilo

za najmanj toliko časa, kot je ta prejemal

štipendijo. V ta namen oblikujemo bazo

podatkov o vseh štipendistih in pridobivamo

druge za zaposlitev štipendistov pomembne

podatke, seznam štipendistov pa objavljamo

tudi na naši spletni strani.

Doslej smo s podjetji in štipendisti

sklenili osemnajst pogodb, število pa se bo

v prihodnosti hitreje povečevalo. Deloma

tudi zato, ker so se nekatera podjetja, ki

so pridobila sredstva na letošnjem razpisu

za spodbujanje investicij v malih, srednje

velikih in velikih podjetij na območju

Zasavja, zavezala, da bodo do leta 2007

zaposlila tudi štipendiste Regionalnega

centra za razvoj. Samo na tej osnovi naj

bi do konca leta 2007 dobilo zaposlitev

osemnajst štipendistov.

Poleg zasavske štipendijske sheme,

ki je ena največjih in je bila ena prvih v

Sloveniji, imajo štipendijske sheme še v

nekaterih regijah. Letos se je zato, na pobudo

regionalnih agencij iz vse Slovenije,

začelo resno razmišljati o vzpostavitve

skupnega modela štipendiranja.

Predviden je prehod na tako imenovane

štipendijske fundacije, ki bi med

drugim zagotavljale tudi svetovalno podporo

štipendistom in skrbele za njihovo

dodatno izobraževanje. Njihov temeljni

cilj je, poleg subvencioniranja štipendij za

deficitarne poklice, zmanjšanje neskladja

med ponudbo in povpraševanjem na trgu

dela, spodbujanje podjetij k načrtovanju

razvoja kadrov in zmanjšanje odliva

mladih iz posameznih regij.

Podeljenih že 211 štipendij • stran 9


Bartec–Varnost vse uspešnejša

Jure Nagode

Ne bojijo se

prihodnosti niti

konkurence

Zgodba o družbi Bartec–Varnost ima pravzaprav dva začetka. Prvi sega v

leto 1958. Takrat je bila ustanovljena delovna organizacija Varnost v okviru

Rudnika Zagorje. Pravzaprav se je takrat osnoval manjši samostojni obrat,

specializiran za izdelavo rudarskih pripomočkov, ki naj bi zagotavljali varno

delo rudarjev globoko pod zemljo. V obratu je bilo dvanajst zaposlenih. V

svojih začetkih so med drugim izdelovali ventilatorje za jame ter rudarske

naglavne svetilke.

Drugi začetek družbe sega trideset let nazaj. V takratni Zahodni Nemčiji je

Rainhold Barlien v neki garaži ustanovil podjetje Bartec. V treh desetletjih je

Bartec iz garaže prerasel v veliko mednarodno korporacijo s 1300 zaposlenimi

po vsem svetu. Bivši obrat Varnost in nato samostojna delovna organizacija

TEVE Varnost je od leta 1997 del družbe Bartec.

ki kljub majhnosti trga vse bolj prodira

v Slovenijo, je predvsem v znanju. Tu je

znanja ogromno, zato se ne bojijo za svojo

prihodnost. Delajo predvsem za kemično

in lesno industrijo. Ne zanemarjajo pa

niti svoje tradicionalne proizvodne, to je

izdelavo raznih varnostnih pripomočkov za

rudnike.

»Individualne rešitve so za nas standard.

Vsak eksplozijsko varen motor, vsaka

tovrstna naprava je pravzaprav unikatna ali

pa narejena v zelo majhnih serijah zaradi

vsakokratnih specifičnih potreb in zahtev

naših kupcev.«

Družba TEVE Varnost je tako postala

ena od štirih Bartecovih proizvodnih enot.

Varnost je na prvem mestu, je vodilo vseh.

Ne samo lastna, temveč varnost vseh, za

katere izdelujejo eksplozijsko varne motorje

ter vse, kar je namenjeno zaščiti pred

eksplozijami.

Družbo vodita Ratko Borozan in Simona

foto Jure Nagode

Čeprav so bila vlaganja v razvoj in nove tehnologije v

zadnjih letih velika, pa zaradi maloserijske proizvodnje

in specifičnosti pri izdelavi eksplozijsko varnih naprav

še vedno ne gre brez ročnega dela.

Klukej. Prvi skrbi za strateške odločitve

in razvoj, Simona Klukej je zadolžena za

operativne naloge. To pomeni, da skrbi za

nemoteno delo in nenazadnje za razvoj

družbe v pravo smer.

Individualne rešitve so standard

»Lahko rečem, da je bila povezava

oziroma kar prevzem družbe s strani

korporacije Bartec tam nekje leta 1997

za naše podjetje pravzaprav rešitev. Bili

smo prezadolženi, izguba jugoslovanskega

trga nas je zelo prizadela. Zaradi prihoda

tujega kapitala in novih lastnikov smo bili

najprej kar nekoliko prestrašeni, saj nismo

vedeli kaj nas čaka. Kmalu smo ugotovili,

da je bilo vse skupaj vendarle za nas zelo

dobro,« pravi Klukejeva in dodaja, da se je

na vodilnem mestu pred skoraj desetimi leti

znašla bolj po sili razmer in spletu okoliščin,

saj je prej v podjetju opravljala povsem

drugačna dela in imela druge zadolžitve.

Pod okriljem Barteca so se jim odprla

mnoga vrata v tujini, z njimi pa nove

priložnosti. »Slovenski trg je v tem segmentu

majhen, glede ekonomskih učinkov lahko

rečem celo zanemarljivo majhen. Kljub temu

se borimo za vsak domač posel. A zgolj v

Sloveniji naš kolektiv s 137 zaposlenimi ne

bi mogel preživeti,« pravi direktorica.

Njihova prednost pred konkurenco,

Varnostni elaborati za Petrolove

črpalke

Varnost se je pod okriljem Barteca

stabilizirala in si ustvarila ime tudi v tujini.

Po besedah Simone Klukej vse več prihodkov

ustvarjajo tudi z inženiringom in servisnimi

storitvami. »Vse večkrat izdelujemo različne

varnostne elaborate. Naročniki prihajajo od

vsepovsod, predvsem od tam, kjer je potreba

po varnosti še posebej pomembna.

Za izdelavo elaboratov imamo na

razpolago dovolj strokovnega kadra. Imamo

tudi domala vse pomembnejše certifikate,

ki zagotavljajo, da smo na tem področju

resnično dobri. V tem času, na primer,

ravno izdelujemo varnostne elaborate za

vse Petrolove črpalke v Sloveniji.

Inženiring in servis pa sta pomembna

tudi zaradi tega, ker na ta račun marsikdaj

naročniku lažje prodamo še kakšen naš

izdelek.«

Podobno je tudi na tujih trgih, kamor

so zaradi specifičnosti svojega dela in

proizvodnje prisiljeni vse več prodajati.

Uspešnost je pri tem v precejšnji meri

odvisna tudi od vlaganj. Teh je bilo v

Bartec–Varnosti kar precej, saj je družba v

zadnjem desetletju ali manj naredila velik

tehnološki korak naprej.

Ena izmed večjih letošnjih naložb je

bila nakup CNC obdelovalnega centra

Ne bojijo se prihodnosti niti konkurence • stran 10


za izdelavo eksplozijsko varnih motorjev

največjih dimenzij, katerega vrednost je bila

okrog devetdeset milijonov tolarjev. Sicer pa

v družbi skoraj celoten dobiček namenjajo

prav novim naložbam, s katerimi gredo v

korak s časom in konkurenti, krepijo svoje

tržne položaje in osvajajo nove trge.

Lastniki niso zavrnili nobene naložbe

Tudi po prihodu novih lastnikov so

v Varnosti obdržali precej samostojen

položaj. »Res je, da o svojem delu pišemo

poročila, s katerimi upravni odbor matične

družbe precej natančno seznanjamo z vsem,

kar se pri nas dogaja. Pri odločanju pa smo

še vedno precej samostojni.

Zdi se mi, da nam vodilni v matični

družbi precej zaupajo: verjamejo v naše

odločitve in zelo podpirajo naš razvoj. Tako

nam niso zavrnili še niti enega predloga

za novo naložbo. To razumem kot znak,

da delamo dobro in da smo si s svojim

delom ustvarili njihovo zaupanje,« pravi

direktorica.

Če so leta 1997 v povprečju izdelovali

okoli štiristo različnih eksplozijsko varnih

elektromotorjev mesečno, jih danes izdelajo

tudi tisoč. Drugačne strateške usmeritve

družbe, na primer že omenjena inženiring

in servisne storitve, pa prinašajo še dodaten

zaslužek.

Uspešnost se kaže tudi v povprečni starosti

zaposlenih. Čeprav veliko dela opravijo

univerzitetno izobraženi in strokovno zelo

usposobljeni ljudje, je povprečna starost

zaposlenih le 44 let. V tovrstni industriji je

to nadvse ugodno. In tudi zaradi tega se jim

ni treba bati prihodnosti.

Pestra zgodovina

Prihodnost družbe ni bila vedno tako

trdna in jasno začrtana. Po začetkih leta

1958 je kazalo dobro. Najprej so delali

predvsem za zagorski rudnik, kasneje vse

več za razna podjetja v bivši Jugoslaviji.

Izdelkov je bilo vse več, prav tako tudi

zaposlenih.

Prva kriza je prišla konec šestdesetih let

in končala obdobje, ko je bila dovoljena tudi

ležernost. Plin, elektrika in razna gorilna

olja so začela postajati vse bolj cenjena in

uporabljana, nove proizvodne tehnologije

so zahtevala nove pristope in drugačne

eksplozijsko varne električne motorje.

Varnost na te izzive v tistem času ni znala

odgovoriti sama, saj je izdelava takšnih

motorjev zahtevala močno in tehnološko

opremljeno delovno organizacijo, kar

podjetje Varnost v tistih časih ni bila.

Zato so se sredi leta 1969 pridružili

takratnemu socialističnemu elektro-gigantu

Energoinvestu iz Sarajeva.

Ta združitev je prinesla hitrejši razvoj,

zato so že leto kasneje začeli razmišljati o

novi tovarni. Eksplozijsko varna oprema

je bila na trgu vse bolj iskana, zato so se

odločili za gradnjo tovarne za izdelavo

elektromotorjev v Potoški vasi v Zagorju,

ker so še danes. Od prve ideje do polaganja

temeljnega kamna je sicer minilo osem let,

je bila pa zato tovarna zgrajena v dobrem

letu dni in 4. avgusta 1979 odprta. V

novi tovarni sta bili oblikovani delovni

enoti Energoinvest Varnost ter enota

elektromotorjev in elektromagnetov.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja

je nato Varnost poslovala bolj ali manj

uspešno. Kot je razvidno iz dokumentacije

o tistih časih, pravzaprav precej uspešno.

Začela se je prebijati na tuje trge in že

leta 1990 pridobila certifikat PTB za

vse elektromotorje. To je bil le prvi v

nizu certifikatov, s katerimi je družba v

devetdesetih letih ter tudi v novem tisočletju

dokazovala svoje znanje in si dvigovala

ugled.

Še pred tem pa se je znašla v novi veliki

krizi. Vojna v Jugoslaviji, izguba tamkajšnjih

trgov in nepripravljenost za konkuriranje

na trgih zahodne Evrope so pahnili družbo

Enegoinvest Varnost v stečaj. Na njenem

pogorišču je nastala TEVE Varnost, ki

je obdržala osnovno dejavnost družbe,

ter TEVE Varnost Elektronika, v kateri

so se ukvarjali z elektroniko na področju

eksplozijsko varnih naprav. Novi družbi je

nekako uspelo preživeti tja do leta 1997,

ko jo je odkupilo nemško podjetje Bartec,

medtem ko je TEVE Varnost Elektronika

še naprej delovala kot samostojna družba.

TEVE Varnost, ki se je preimenovala v

Bartec Varnost, je po spremembah dobila

nov zagon, nove trge in nove perspektive za

prihodnost.

… in dobri obeti za prihodnje

»Letos smo, tako kot že nekaj let

zapored, ustvarili kar nekaj dobička. Tega

v glavnem namenjamo razvoju. Smo pa

zelo zadovoljni, ker nam pri tem pomaga

tudi Regionalni center za razvoj. Preko

skladov oziroma razpisov smo letos tako

dobili nekaj manj kot pet milijonov tolarjev

za izobraževanje zaposlenih ter okoli 34

milijone tolarjev za naložbe. Ta denar

nam bo prišel še kako prav pri nakupu že

omenjenega CNC tehnološkega centra,«

pravi Simona Klukej.

Poslovno leto v Bartec–Varnosti ni

enako koledarskemu in traja od maja do

aprila. Tudi zadnje je bilo uspešno, saj so

ustvarili za 7,3 milijona evrov prihodkov in

foto Jure Nagode

Direktorica Simona Klukej pravi, da se v Bartec

Varnost ne bojijo prihodnosti

dobiček, ki jim omogoča nadaljnjo rast in

razvoj podjetja.

Največji prodajni delež predstavljajo

elektromotorji v protieksplozijski zaščiti,

največji korak pa so v preteklem poslovnem

letu naredili na področju elektro-opreme,

kjer so znatno presegli proizvodne in

prodajne načrte. Vse pomembnejša sta tudi

inženiring in servisna dejavnost, kjer so

nedolgo tega prejeli pomemben certifikat

usposobljenosti za servisiranje in popravila,

vzdrževanje in vgrajevanje protieksplozijskih

naprav Slovenskega inštituta za kakovost.

Bruto dodana vrednost na zaposlenega

se je v preteklem letu povečala na dobrih

pet in pol milijonov tolarjev, kar je nekaj

več kot trinajstodstotna rast glede na leto

poprej. V preteklem poslovnem letu so se

vključili v skupno mednarodno poslovanje

preko poslovne mreže matične družbe,

kar jim zagotavlja možnost rasti in razvoja

podjetja s povečano prodajo in lažjim

obvladovanjem doslej še neizkoriščenih

tržnih možnosti.

Še največje težave imajo s kadri,

zaradi premajhnega števila specializiranih

strokovnjakov. Tako jim primanjkuje ljudi

z izkušnjami na področju mednarodnega

marketinga in trženja. Težave so tudi na

področju tehničnih kadrov: ni dovolj

strojnih, elektro- in kemijskih inženirjev

ter tudi fizikov. Te so skušali privabiti tudi

s štipendijami za različne fakultete, vendar

ni bilo odziva. Ne bodo pa obupali, pravi

Simona Klukej, in dodaja, da so še vedno

pripravljeni podeliti štipendije za določene

izobraževalne programe in da so njihova

vrata – predvsem za mlade in izobražene

– široko odprta.

Ne bojijo se prihodnosti niti konkurence • stran 11


Europe Direct

Katarina Kus

Evropsko unijo

približati ljudem

Ker se je v zadnjem času pogosto pojavljalo ime Europe Direct – in se bo

od sredine septembra še pogosteje - smo se odločili pojasniti misterij, ki se

skriva v tem nenavadnem imenu.

Vsi potencialni bralci: pazi… pozor… zdaj!

Evropska komisija se je odločila, da bo

Evropsko unijo čimbolj približala navadnim

smrtnikom, saj je po nedavnih dogodkih

jasno, da Evropska unija trenutno ni na

vrhuncu moči. Eden med vzroki je zagotovo

tudi, da se državljani članic ne čutijo eno

z Evropo niti do nje ne gojijo posebnih

patriotskih čustev. Komisija se je zato

odločila, da ne bo stala križem rok, da je

potrebno nekaj ukreniti.

Europe direct – kaj to je?

Če smo odgovorili na vprašanje, zakaj

Europe direct sploh, sledi naslednje: Kaj to

je?

Omenjena komisija je nagubala čelo, se

globoko zamislila – nato pa se ji je posvetilo.

Preljubo Unijo bo potrebno približati

Europe Directova knjiga rekordov

ljudem in evropske državljane bolj pritegniti

v evropske zadeve! Ker zapletene procedure

v parlamentu niso dosegle svojega namena

(in se je štiristostranska ustava pokazala kot

prevelik zalogaj za povprečnega državljana),

se je komisija stvari lotila na drugem koncu.

In to zelo uspešno!

Vzpostavila in okrepila je namreč omrežje

informacijskih pisarn, ki jih je poimenovala

informacijske točke Europe Direct. Kot

pove že samo ime, bodo te točke prinašale

Evropo neposredno v naše domove, saj

so mišljene kot posrednik med lokalno

ravnijo držav in Evropsko unijo. Tako

bodo prebivalcem držav članic zagotavljale

informacije o evropski povezavi držav, v

Bruselj pa pošiljala povratne informacije

o željah ljudstva. Na ta način bodo veljaki,

ki sprejemajo odločitve, bolje seznanjeni z

lokalnimi potrebami prebivalcev in jih bodo

Evropska komisija je vašo najljubšo informacijsko točko Europe Direct

Zasavje zasula z raznovrstno literaturo, v kateri bo zagotovo vsak našel kaj

zase. Favoriti za primat na naj-naj lestvici pa so:

• Najmanjši format ima knjižica Moje temeljne pravice v Evropski uniji.

Njene dimenzije znašajo zgolj in samo 2,5 x 3,2 x 0,5 cm.

Hvala bogu, da naše pravice krepko presegajo dimenzije knjižice!

• Najbolj obsežno branje je trenutno Pogodba o Ustavi za Evropo: obsega

482 strani, 448 členov, 36 protokolov, 50 izjav držav in tehta – v

broširani izdaji – 0,86 kilograma.

• Najbolj brana in pregledovana publikacija, sploh na potovanju po Evropi,

je zemljevid Evropske unije s koristnimi informacijami o potovanju,

denarju, nakupovanju, sporazumevanju in podobnem.

• Najbolj množične pa so brošure Evropa v gibanju, ki zajemajo tematiko

od zunanjih odnosov prek pravosodja pa vse do hrane. Njihova skupna

masa presega sto kilogramov.

lahko upoštevali pri svojem delu.

Komisija si tako 393 informacijskih

točk, ki so od 1. maja 2005 razpredene

po 24 državah članicah Evropske unije

pod skupnim imenom Europe Direct,

predstavlja kot osrednji most komunikacije

med lokalno in evropsko ravnjo, v središče

katere postavlja evropskega državljana.

Europe direct – kje to je?

Šest takšnih informacijskih pisarn deluje

tudi v Sloveniji; prva med njimi se je že

odprla v Novem mestu. Vam najbližja točka

z imenom Europe Direct Zasavje, ki se

uradno odpira v septembru, pa je na sedežu

Regionalnega centra za razvoj v Zagorju.

Informacijske točke ponujajo vrsto

storitev, vse pa so seveda v povezavi z

evropskimi temami. Tako se lahko vsakdo

obrne na informacijsko točko, če želi

odgovore na vprašanja o kakršnikoli zadevi,

povezani z Evropsko unijo. Na razpolago

je brezplačen dostop do številke klicnega

centra Europe Direct (00800 67 89 10 11),

ki je dostopna iz vseh držav članic, prav

tako je brezplačen tudi dostop do publikacij

o zakonodaji, programih in politikah

Evropske unije, na voljo so besedila različnih

pogodb. Posebne pozornosti pa so deležne

informacije o možnostih zaposlovanja v

evropskih institucijah, študiju ali potovanju

po širni Evropi, o pravicah evropskih

državljanov, socialnih zadevah.

V informacijski točki je na voljo tudi

visoko zmogljiv računalnik z dostopom do

spletnih strani strežnika Europa.

Informacijske točke državljanom v

lokalnem okolju ponujajo informacije

osebno, po telefonu, po elektronski pošti in

v pisni obliki, hkrati pa jim dajejo možnost

naslavljati vprašanja, komentarje in mnenja

na institucije Evropske unije.

Za vsemi vprašanji v zvezi s točko

Europe Direct Zasavje se lahko obrnete

na usposobljenega zaposlenega, ki vam bo

vedno pripravljen pomagati. Več informacij

o celotni informacijski mreži Europe Direct

je dostopnih na spletni strani http://europa.

eu.int/europedirect, o naši pa na http://

Evropsko unijo približati ljudem • stran 12


www.rcr-zasavje.si/.

V Europe Direct Zasavje bodo poleg tega

vsak mesec organizirane tudi delavnice,

debate, okrogle mize ali predavanja o

aktualnih temah in perečih vprašanjih

Evropske unije. Organizirani bodo tudi

natečaji, razpisi, ustvarjalne delavnice…

Več o tem pa po odprtju naše točke.

Europe direct – zakaj zdaj?

Vzpostavljanje informacijskih točk

v Sloveniji se, po mnenju bivšega vodje

predstavništva Evropske komisije v Sloveniji

Erwana Fouéréja, odvija v najbolj primernem

času, saj se po zavrnitvah ustavne pogodbe v

Franciji in na Nizozemskem in po neuspehu

v pogajanjih o naslednji finančni perspektivi,

Evropska unija nahaja v kritičnem trenutku

svojega razvoja. Čeprav ni to niti prvo

krizno obdobje evropskega integracijskega

procesa niti zadnje, pa je pomembno, da

se vsi zavedamo močnega sporočila, ki

nam ga posredujejo zadnji dogodki. Gre za

sporočilo, da se razvoj Evropske unije ne

sme več odvijati kot projekt političnih elit,

je še poudaril Fouéré.

Evropska unija je bila res predolgo

projekt zgolj političnih elit, ali kot je dejala

podpredsednica Evropske komisije Margot

Wallström: Bila je neuspešna pri poslušanju,

razlaganju in pri vpeljevanju evropskih

zadev v politike posameznih držav. To

je bilo mogoče sprejemljivo na vrhuncu

njene moči, saj so bili rezultati sodelovanja

– predvsem mir in blaginja – očitni. To pa

vendarle ne zadostuje več. Ali kot se je še

slikovito izrazila Wallströmova: Glede na

zadnje dogodke bi si morala unija vzeti čas

za premislek in vzpostaviti plan D, kjer D

pomeni dialog, debato in demokracijo.

Europe direct – in kaj zdaj?

Evropska komisija je tako ubrala novo

strategijo komunikacije, v kateri osrednjo

vlogo igrajo prav informacijske točke

Europe Direct. S tem se je za državljane

unije začela nova era, ko naj bi bila njihova

moč veliko večja, saj je ena glavnih nalog

Evropske unije postalo pritegovanje ljudi na

lokalni ravni v evropsko debato.

Na Regionalnem centru za razvoj

smo v skupini, ki je projekt pripravljala,

iskali tudi sveže poimenovanje,

saj so se različne informacijske in

podobne točke namnožile kot gobe

po dežju, pa tudi zelo po naše se

Europe Direct Zasavje ne sliši. Prebili

smo se do imena In beu in meu, ki

v sebi skriva kar dve evropski uniji,

vendar naše izvirnosti niso nagradili.

Zaradi širše prepoznavnosti mreže

bodo vse točke od Iberijskega polotoka

do Baltika poimenovane z

blagovno znamko Europe Direct.

Pomembno je zavedanje vsakogar med

nami, da smo evropski državljani, da lahko

vplivamo na odločitve in da je zato že

skrajni čas, da začnemo dejavno sodelovati

v evropskih projektih. Bentenje pred

televizorjem ne bo prineslo sprememb!

Sicer pa je jasno, da kdor ne ukrepa, se

nima niti pravice pritoževati.

Zato brž pot pod noge in v najbližjo

točko Europe Direct. Navsezadnje: smo

Evropini in – Evropa je naša!

Zupančičeva namesto Fouereja

Avgusta je po treh letih vodenja predstavništva Evropske komisije v Ljubljani Erwan

Fouere uradno končal svoj mandat in zapustil Slovenijo. Ob odhodu je povedal tudi,

da bo pogrešal prijaznost ljudi, sproščeno vzdušje in dobro slovensko vino ter da se bo

v Slovenijo še vračal. Prvič najkasneje oktobra letos, ko se bo udeležil ljubljanskega

maratona.

Erwan Fouere je večkrat obiskal Regionalni center za razvoj in Zasavje; med drugim

se je maja 2003 v Zagorju udeležil mednarodne konference Novi izzivi regionalnega

sodelovanja regij držav članic Evropske unije, držav kandidatk in držav jugo-vzhodne

Evrope.

Leta 2004 je v intervjuju za Razvoj povedal, da se mu zdi Zasavje odličen primer

dobrega sodelovanja in povezovanja navznoter in navzven. Vem, da ste Zasavčani izvedli

različne povezovalne projekte z Evropsko unijo, da so bila prva semena zasejana s prenosom

znanja iz Evropske unije, da zdaj ta vašim potrebam prilagojena znanja prenašate naprej.

Zasavje je zelo dober primer za druge slovenske regije, verjeti pa morate v svoje razvojne

potenciale.

V enem svojih zadnjih pisem pa se je zahvalil za vse tople sprejeme v Zasavju. Delo

Regionalnega centra za razvoj in vaši napori pri širjenju sodelovanja v državah jugovzhodne

Evrope so resnično dobrodošli. So resnični odraz vloge Slovenije kot mostu med Evropsko unijo

in balkansko regijo. Prav tako cenimo vaše stalne napore pri krepitvi sodelovanja z Irsko.

foto Roman Rozina

Erwan Fouere

Za njegovo naslednico je bila med več deset kandidati izbrana Trboveljčanka Mihela Zupančič, ki bo omenjeno funkcijo začela

opravljati predvidoma v začetku oktobra, ko bodo končani vsi postopki imenovanja.

Mihela Zupančič je diplomirala iz novinarstva in angleščine ter magistrirala iz mednarodnih odnosov. Je vršilka dolžnosti odgovorne

urednice Slovenske tiskovne agencije, pred tem pa je bila tudi dopisnica te agencije iz Bruslja. Za poročanje iz Bruslja je prejela nagrado

Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske stvaritve v letu 2000.

Evropsko unijo približati ljudem • stran 13


Zmanjševanje brezposelnosti

Tadeja Nimac

Andreja Sluga

Iskanje novih oblik

pomoči mladim

V septembru oziroma oktobru pričenjamo s programom razvojnega

partnerstva Dnevni center Most. Program je bil izbran na javnem razpisu

Pobude skupnosti Equal v Sloveniji, njegov cilj pa brezposelnim olajšati

dostop do trga dela.

V program bomo vključili štirideset brezposelnih oseb, starih največ 26 let,

ki so že najmanj dva meseca prijavljene na zasavski območni službi Zavoda

Republike Slovenije za zaposlovanje, kamor sodijo uradi za delo v Litiji,

Zagorju, Trbovljah in Hrastniku.

V Sloveniji, tako kot tudi po Evropi,

zadnjih nekaj let vztrajno narašča delež

mladih iskalcev zaposlitve. V Zasavju je

delež mladih brezposelnih oseb še nekoliko

višji kot sicer v Sloveniji, zato je program

namenjen prav njim. Nudi jim pomoč pri

prehodu iz izobraževanja v zaposlitev,

jim omogoča rabo in nadgrajevanje z

izobraževanjem pridobljenega znanja, s

tem pa tudi ekonomsko osamosvojitev, ki je

osnovni pogoj za prehod v odraslost.

Kaj program ponuja?

Vsak udeleženec programa bo imel na

razpolago poleg materialne pomoči pri

iskanju zaposlitve – uporaba virov kot so

časopisi in objave prostih delovnih mest,

brezplačna uporaba telefona, računalnika

z dostopom do interneta, tiskalnika,

poštnih storitev – tudi strokovno pomoč

pri vodenju skozi proces iskanja zaposlitve.

Pri tem bo imel možnost vključevanja v

različne programe izobraževanja in tudi

neposrednega stika z delodajalcem –

dvomesečno usposabljanje brez delovnega

razmerja; skladno z individualnimi

potrebami in, seveda, s potrebami

delodajalcev.

V razvojnem partnerstvu želimo z

različnimi dodatnimi aktivnostmi prispevati

k lažjemu premagovanju težavne situacije,

v kateri se je posamezna brezposelna

oseba znašla, in jo spodbujati k aktivnemu

reševanja svojega položaja. Vsak vključeni v

razvojno partnerstvo ima v programu točno

določeno vlogo, cilj vseh pa je povečevati

Iskanje novih oblik pomoči mladim • stran 14


konkurenčne prednosti v program

vključenih brezposelnih oseb.

Izvajalci programa pričakujemo, da se

bo vsak udeleženec poleg obiskovanja redne

aktivnosti v zvezi z iskanjem zaposlitve

vključil v vsaj še eno dodatno dejavnost:

računalniški krožek, študijsko-bralni krožek,

krožek ročnih del ali športni krožek. Za vse

udeležence in ostale sodelujoče v programu

načrtujemo tudi športne dneve ter druge

aktivnosti.

Vse aktivnosti so za udeležence

brezplačne, povrnjeni pa jim bodo tudi vsi

potni stroški za izbrane aktivnosti.

Evropske dimenzije projekta

Program je v našem okolju inovativen, z

njim pa želimo doseči boljše rezultate kot

jih dajejo pri nas znani in izvajani načini

vključevanja brezposelnih oseb. Zato

bomo le-te primerjali z rezultati podobnih

razvojnih partnerstev v Evropi in Sloveniji,

si medsebojno izmenjavali dobre izkušnje

ter pripravljali utemeljene predloge

spremembe politik na področju pomoči

mladim pri zaposlovanju.

Prve tovrstne aktivnosti so že stekle

avgusta v Genovi, v okviru prvega

podpisanega in s strani Ministrstva za delo,

družino in socialne zadeve in Evropske

komisije potrjenega transnacionalnega

sporazuma Euro-Signal. Namen tega

sodelovanja je vzpostavitev skupinske mreže

projektov družbenega vključevanja med

partnerji iz Italije (projekt E-Le-Change),

Španije (projekt Equal in Red), Nemčije

(projekt Sig.net) in Slovenije (naš projekt

Dnevni center Most).

Skupen cilj je razvijanje novih metod

vključevanja ljudi s slabšimi možnostmi za

zaposlitev ter oseb, ki slednjim omogočajo

poiskati ali ustvariti lastno zaposlitev.

Vsa razvojna partnerstva delimo željo po

promociji koncepta korporativne družbene

odgovornosti ter željo najti najboljše

načine za dosego tega cilja, potrebo po

večjih inovacijah v raziskovanju in razvoju

na področju družbenega in delovnega

vključevanja ljudi s slabšimi možnostmi,

potrebo po učinkovitejših in hitreje delujočih

metodah za pospeševanje družbenega in

delovnega vključevanja ciljnih skupin.

Namen prvega mednarodnega sestanka

v Genovi je bil vzpostaviti upravljalske

strukture sodelovanja, da bi na naslednjih

treh načrtovanih delovnih sestankih lahko

kar v največji meri realizirali namen in cilje

tega sodelovanja. Predstavili smo projekte,

jih poglobljeno analizirali, iskali dodatne

možnosti sodelovanja in ponovno natančno

definirali zapisano v transnacionalni

pogodbi. Ponovno smo opredelili tudi naše

foto Andreja Sluga

Na prvem mednarodnem sestanku v Genovi

skupne aktivnosti in člane delovnih skupin

za prihodnje tri delovne sestanke.

Člani projektne skupine Dnevnega

centra Most si obetamo najplodnejše

sodelovanje z nemškim projektom Sig.

net, in sicer predvsem na področju razvoja

curriculum vitae za brezposelne osebe. Le-ta

namreč odlično sovpada z našo nacionalno

aktivnostjo: razvoj modela ugotavljanja

ključnih kompetenc za brezposelne osebe.

Prihodnje srečanje bo novembra v

Malagi, kjer bomo predstavili prve skupne

produkte tega sodelovanja. Do takrat pa bo

že vzpostavljena tudi naša skupna spletna

stran, na kateri boste lahko spremljali vse

aktivnosti mednarodnega sodelovanja Euro-

Signal.

Iskanje novih oblik pomoči mladim • stran 15


Mednarodno sodelovanje

Nataša Jerman Rajh

Pred konferenco

o spodbujanju

podjetništva

Regionalni center za razvoj zadnjih pet let uspešno sodeluje z regionalnimi

in nacionalnimi razvojnimi ustanovami iz vseh držav nekdanje Jugoslavije.

Tako smo od leta 2000 izvedli številna usposabljanja in seminarje, katerih

cilj je bil prenos znanj in dobrih izkušenj predvsem s področja spodbujanja

podjetništva in razvijanja človeških virov.

Še daljše pa je sodelovanje z razvojnimi ustanovami v državah članicah

Evropske unije, ki je pravzaprav celo starejše kot je formalno sam zasavski

razvojni center: Regionalni center za razvoj je namreč nastal na temelju zaključkov

Phare programa tehnične pomoči pri razvoju regije, ki se je v Zasavju

odvijal v letu 1995.

Leta 2000 smo v projektu Spodbujanje

razvoja sodelovanja med Slovenijo in

Hrvaško na regionalnem nivoju navezali

dobre stike z nekaterimi hrvaškimi regijami

ter naslednje leto podpisali tudi sporazuma

o sodelovanju z istrsko in medžimursko

regijo. Leta 2002 pa smo se vključili v

izvajanje projekta Pakt stabilnosti ter začeli

sodelovati s partnerji iz Srbije in Črne Gore,

Makedonije, Bosne in Hercegovine.

Dejan Radulović in Mirjana Jovanovič, direktorica

Srbske agencije za razvoj malih podjetij

Prenašanje znanja v jugovzhodno

Evropo

foto Roman Rozina

Nov kvaliteten preskok je bila odmevna

mednarodna poslovna konferenca Novi

izzivi regionalnega sodelovanja med

državami članicami Evropske unije,

državami kandidatkami in državami

jugovzhodne Evrope, ki smo jo maja 20003

pripravili v Zagorju. Udeležilo se jo je

udeležilo 130 predstavnikov regionalnih

razvojnih institucij ter srednjih, malih in

velikih iz vseh držav nekdanje Jugoslavije,

sedmih držav članic Evropske unije ter vseh

slovenskih regij.

Naslednje leto smo razširili aktivnosti

v okviru projekta Pakt stabilnosti. Med

drugim smo za predstavnike črnogorskih

občin, regionalnih razvojnih institucij

ter tamkajšnje nacionalne agencije za

spodbujanje malega gospodarstva izvedli

različna usposabljanja, predvsem na

področju finančnih mehanizmov za

spodbujanje podjetništva. Dejavnosti

smo zaokrožili v Zagorju z mednarodno

konferenco Učinkoviti načini spodbujanja

regionalnega razvoja.

Tudi letos je na mednarodnem prizorišču

potekala vrsta aktivnosti. V okviru projekta

spodbujanja razvoja podjetništva v Srbiji,

ki sodi v Pakt stabilnosti, smo organizirali

več srečanj s predstavniki lokalnih

in regionalnih podjetniških centrov,

univerz in bank, srbskega ministrstva

za gospodarstvo in nacionalne agencije

za razvoj malih in srednjih podjetij. V

okviru evropskega razvojnega programa

za Srbijo bomo sodelovali pri vzpostavitvi

regionalne razvojne agencije v Banatu in

pri usposabljanju zaposlenih v lokalnih in

regionalnih podjetniških centrih v osrednji

Srbiji. Na Hrvaškem pa smo v okviru

ameriške pomoči za hrvaško nacionalno

agencijo za malo gospodarstvo izvedli

uvajanje programa vavčerskega svetovanja

in usposabljanje zanj.

Učinkovito spodbujanje podjetništva

Glavni letošnji dogodek pa bo

mednarodna konferenca Učinkovite

finančne spodbude za razvoj podjetništva,

ki bo v Zagorju med 18. in 20. oktobrom.

Pripravljamo ga skupaj z Evropskim

združenjem garancijskih shem AECM.

Združenje deluje od leta 1992 in je krovna

organizacija tridesetih finančnih institucij

in garancijskih shem iz sedemnajstih držav

članic evropskega gospodarskega prostora.

Njen cilj je v širšem evropskem prostoru

doseči podjetnikom in podjetništvu

spodbudno podporno okolje.

Regionalni center za razvoj z združenjem

tesneje sodeluje od lanskega leta, ko smo se

udeležili njihove konference v Bergamu,

letos spomladi pa je združenje začelo

izvajati dvoletni projekt tehnične pomoči

garancijskim shemam in drugim finančnim

institucijam, ki nudijo garancije malim in

srednjim podjetjem. V prvi fazi bo Evropsko

združenje garancijskih shem pripravilo

obširno primerjalno študijo delovanja

garancijskih shem v Evropi ter razčlenilo

prednosti ter slabosti različnih modelov, v

drugi pa bo pripravilo mednarodna srečanja

in usposabljanja, ki bodo namenjena

izmenjavi izkušenj ter izpopolnjevanju

svetovalcev in vodij garancijskih shem.

Poleg Slovenije je v projekt vključenih

še sedemnajst evropskih držav, razen

Turčije in Romunije članic Evropske unije.

Konferenca v Zagorju bo tako hkrati

otvoritvena konferenca v nizu več srečanj,

ki jih bo v okviru projekta pripravilo

združenje AECM.

Finančnim spodbudam za hitrejši

Pred konferenco o spodbujanju podjetništva • stran 16


Poslanska pisanja

Ducat

poslanskih let

Miran Jerič

Za mano je že več kot dvanajst let dela

v parlamentu, že četrti mandat se vozim

v Ljubljano. V parlamentu se je medtem

marsikaj spremenilo. Obrazi se menjajo,

večine kolegov iz prvega mandata ni več v

poslanskih klopeh.

Sam sem se v sedanjem mandatu iz

pozicijske preselil v opozicijsko klop, kar

prinaša seveda nekaj drugačno delo. Vendar

mojih ciljev ta, sicer zelo pomembna

sprememba, ni veliko spremenila.

Pred volitvami sem ugotavljal, da se

Hrastnik že vidno umešča na zemljevid

Slovenije in Evrope na področjih kot so

gospodarstvo, šport, kultura. Za dobrobit

čim večjega števila prebivalk in prebivalcev

tega območja pa moramo skupaj še marsikaj

storiti tudi na drugih področjih, zato so

v tem mandatu pred nami pomembni

gospodarski, okoljski, predvsem pa cestni

projekti.

Gospodarske projekte v Hrastniku

uresničujemo v skladu z možnostmi. Čeprav

sem vesel vsakega novega gospodarskega

programa, seveda ne morem mimo tega,

da bomo jeseni odprli novo tovarno

embalažnega stekla, kjer bo lahko delalo

okrog dvesto ljudi. Še posebej veseli, da

bodo delo našli tako delavci brez izobrazbe

kot vrhunski strokovnjaki z različnih

področij.

Za tovarno so se smelo odločili v Steklarni

Hrastnik, veseli pa me, da so sadove obrodili

tudi večletni napori za pridobitev državnega

in evropskega denarja: za ureditev obrtnoindustrijske

cone v Podkraju je bilo namreč

500 milijonov tolarjev namenjenih tudi iz

evropskih strukturnih skladov, iz sredstev

po zakonu o postopnem zapiranju Rudnika

Trbovlje-Hrastnik pa bo 186 milijonov

tolarjev. Ostalo, gre za okrog 330 milijonov

tolarjev, bo zagotovila občina Hrastnik.

Pravo podobo počasi dobiva tudi druga

skupna pobuda zasavskih občin: projekt

izgradnje čistilnih naprav na srednji Savi,

ki je pred dokončno uresničitvijo. Projekt

za občini Trbovlje in Hrastnik je že romal

na naslov evropske komisije v Bruslju,

konec oktobra pričakujemo odločitev

o sofinanciranju. Celoten projekt vseh

zasavskih občin – še Zagorje, Litija in

Šmartno – je vreden 6,3 milijarde tolarjev,

od česar na Hrastnik odpade okrog

1,5 milijona tolarjev. Evropa naj bi ga

sofinancirala z nekaj več kot 800 milijoni

tolarjev iz kohezijskega sklada za izgradnjo

čistilnih naprav in kolektorskega omrežja.

Ostale vire zagotavlja država iz državnega

proračuna in takse za obremenjevanje voda

ter občina iz občinskega proračuna.

Zgrajenih bo tudi prvih nekaj sto metrov

ceste, ki naj bi povezala Hrastnik z Zidanim

Mostom. To je še naprej ena mojih velikih

želja in projekt, za katerega se bom močno

zavzemal.

Prve rezultate prav tako že kaže skupen

projekt zasavskih občin Ceroz. Sedaj se

pripravljata projekta za sortirnico suhe

frakcije in regijsko kompostarno na deponiji

Unično. Ceroz je z letošnjim junijem pričel

z delom, znotraj lokalnih skupnosti pa

potekajo aktivnosti za pridobitev sredstev

za zapiranje bivših občinskih komunalnih

deponij.

Zadovoljen sem, da je v državnem

proračunu za leto 2005 neokrnjena višina

sredstev, ki Zasavju tako ali drugače

pripada po zasavskem zakonu za zapiralna

dela v jamah, razvojno prestrukturiranje in

ekološko sanacijo. Manj uspešni pa smo bili

zasavski poslanci – vsi smo iz vrst sedanje

opozicije – pri zagotavljanju sredstev za

cestno infrastrukturo in naložbe v šolstvu.

Letos smo se prvič poslanci, ki prihajamo

iz zasavskih občin, združili v klubu

zasavskih poslancev. Sestavljamo ga trije

poslanci LDS: Matjaž Švagan, Aleš Gulič

in Miran Jerič, trije poslanci SNS: Bogdan

Barovič, Barbara Žgajner Tavš in Srečko

Prijatelj ter poslanec SD Matjaž Han ml.

Na ustanovnem sestanku smo se dobili kar

v parlamentu, potem pa še na sestankih na

Kumu in Kalu. Dogovorili smo se o načinu

dela in vodenju kluba; letos ga vodim jaz,

prihodnje leto pa ga bo kolega Gulič.

Dogovorili smo se, da bomo skušali

zadeve, ki so pomembne za življenje ljudi v

Zasavju, zagovarjati ne glede na strankarsko

pripadnost. Skupno smo že vložili nekaj

amandmajev, skozi parlamentarno

proceduro in v življenje pa bomo skušali

spraviti še nekaj idej. Na vsak način se

bomo zavzemali za samostojno zasavsko

regijo oziroma pokrajino, ki naj bi dobila

nazaj vse institucije, ki kot podaljšana roka

države sodijo na regijski nivo. Pri tem je

najprej na vrsti sodišče, ki naj bi namesto

okrajnega spet postalo okrožno. Upam, da

bomo pri tem uspešni.

razvoj podjetništva bo namenjen prvi

del konference, v drugem delu pa bodo

udeleženci namenjali pozornost drugim

oblikam spodbujanja podjetništva.

Konference se bodo kot predavatelji in

vodje delavnic udeležili vodilni strokovnjaki

Evropskega združenja garancijskih shem,

generalnega direktorata Evropske komisije

za finance in gospodarstvo ter slovenski

strokovnjaki. V drugem delu konference pa

bodo sodelovali predstavniki razvojnih in

finančnih institucij iz Albanije, Bolgarije,

Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije in

Črne Gore ter Makedonije, med domačimi

udeleženci pa bodo predstavniki vseh

slovenskih razvojnih agencij in garancijskih

shem ter večjih bank.

V tednu med 17. in 21. oktobrom na

Regionalnem centru za razvoj načrtujemo

še več spremljevalnih dogodkov: odprtje

novih prostorov podjetniškega inkubatorja,

odprtje informacijske točke Europe Direct,

predstavitev zasavskih podjetij in še

nekatere.

Ducat poslanskih let • stran 17


Tuje izkušnje

Dejan Zupanc

Iz rudarske v

informacijsko družbo

Regionalni center za razvoj je za predstavnike slovenskih regionalnih razvojnih

agencij in Rudnika Zagorje v zapiranju pripravil študijsko potovanje

po južnem Walesu. Osnovni namen potovanja je bila izmenjava izkušenj ter

iskanje možnosti za prihodnje sodelovanje, saj ima Wales bogate izkušnje s

prestrukturiranjem območij, ki so temeljili na rudarstvu, tekstilni, kovinarski

in drugih tradicionalnih industrijah.

Gostitelj slovenske delegacije je bil The Business Centre Swansea, ki skrbi

za razvoj malega in srednjega gospodarstva na območju okrožja Swansea.

Ta šteje 223 tisoč prebivalcev, njegova površina pa znaša 378 kvadratnih

kilometrov.

programov.

Največji poudarek je dan prilagodljivosti

sistema izobraževanja, kar pomeni, da je

izobraževanje prilagojeno in dostopno

vsakemu udeležencu posebej, posebej pa

prilagojeno vedno novim zahtevam, ki

vladajo na trgu delovne sile v Walesu.

Tehnološki park in načrtovanje

prostora

Mesto Swansea in njegovo zaledje sta

bila v zadnjih dvajsetih letih podvržena

dramatičnim spremembam na področju

strukture gospodarstva. Ob propadu

tradicionalnega gospodarstva se je hkrati

razvijalo nova gospodarska struktura, kar je

predvsem rezultat uspešnega investicijskega

programa, ki se je izvajal pod okriljem

evropskega programa Objective 1.

Sodoben podjetniški inkubator Technium v Swanseaju

Poudarek prekvalifikacijam in

usposabljanju

Zaton tradicionalne industrije in

hkratni razvoj visokotehnološke industrije

je izpostavil problem premalo izobražene

in za nova delovna mesta neustrezno

usposobljene delovne sile. Podobne

težave so imeli tudi v drugih delih Walesa,

njihovega razreševanja pa so se lotili

predvsem s postopnim uvajanje poklicnega

izobraževanja, ki je potrjen in kvalificiran s

strani države.

V okrožju Swansea je bila naloga zaupana

centru za usposabljanje za zaposlovanje

– Employment training centre. Tam letno

opravijo okrog 3600 ljudem nudijo poklicno

izobraževanje oziroma jim svetujejo,

kako lahko na najlažji način pridejo do

službe pri ustreznem delodajalcu. V

centru je zaposlenih osemdeset strokovno

usposobljenih delavcev, izbrazbo in nasvete

pa nudijo prebivalcem med 14 in 63.

letom starosti. Izobraževalni programi se

financirajo s strani javnega združenja za

izobraževanje, evropskih socialnih skladov

in tamkajšnjega zavoda za zaposlovanje.

Vsi programi so za vse udeležence

brezplačni, izvajalec pa dobi povrnjene

stroške izobraževanja le, če je udeleženec

šolanje uspešno zaključil, kar se preverja z

državnim izpitom.

Naloga centra za usposabljanje je

tudi zagotavljanje denarja za izvedbo

izobraževanj, spodbujanje prebivalcev, da

se vključujejo v programe zaposlovanja,

ter spodbujanje delodajalcev, da se

vključujejo v programe izobraževanja in

gmotno pomagajo pri izvedbi posameznih

V okviru študijskega obiska smo si

ogledali še rudarski muzej Big Pit v zaledju

okrožja Swansea, nastajajoči tehnološki

park ter primere uspešnega načrtovanja

prostora.

Tehnološki park bo do konca leta 2006

zajemal trinajst enot po vsej regiji. Za

njegovo izgradnjo bodo skupaj porabili

kar 150 milijonov evrov. V samem mestu

Swansea znotraj tehnološkega parka že

delujeta dva podjetniška inkubatorja s

skupno površino 5.600 kvadratnih metrov.

V njih deluje že več kot trideset podjetij,

večina na področju informatike in novih

tehnologij.

Prenova mestnega prostora v Swanseaju

pa je dober primer uspešnega mestnega

načrtovanja, predvsem z vidika ohranjanja

privlačnosti starih mestnih ulic in s tem

tudi ohranjanja dejavnosti in zaposlovanja

v središču mesta. Lokalna oblast je v

zadnjih letih namenila znatne vsote za

urejanje pročelij stavb. Lastniki so zato

lahko pod ugodnimi pogoji obnovili

svoje nepremičnine, z njihovim novim

izgledom pa potem v svoje lokale privabili

najemnike.

Na ta način se je izseljevanje iz mesta

zmanjšalo, kvaliteta bivanja se je povečala,

mestni utrip je znova postal živahnejši.

Vendar vsem nevarnostim tudi njim ni uspelo

pobegniti. Tako na opuščenih površinah

stare jeklarne načrtujejo izgradnjo velikega

poslovnega centra, ki bo najverjetneje

razvrednotil nekatere prejšnje ukrepe; vsaj

sodeč po temu, da se novogradnji najbolj

upirajo lastniki lokalov, galerij in manjših

trgovinic v mestnem središču.

Iz rudarske v informacijsko družbo • stran 18


Miran Kalšek

Muzejska zbirka v Hrastniku

Znamenja ob

poti

Hrastniški župan Miran Jerič je 29. junija letos odprl novo muzejsko zbirko

Znamenja ob poti in jo skupaj z Zasavskim muzejem na ogled postavil. Upam,

da bo temu namenu tudi služila. S podporo občine in zainteresirane javnosti

– predvsem šol in društev – lahko objekt s svojo vsebino oživi in postane

eno od središč kulturnega in širšega dogajanja v občini.

Zgodovina muzejskih zbirk v Hrastniku

sega že v petdeseta leta prejšnjega stoletja,

vendar so se želje po ureditvi zbirk uresničile

šele dvajset let pozneje. Zbirke z različnimi

tematikami: Hoffbauerjeva zapuščina,

zbirka narodnoosvobodilnega boja, lovska

in gasilska zbirka ter tista o mladinskih

delovnih brigadah so predstavljale

posamezne segmente zgodovine Hrastnika,

vendar obiskovalca brez kakovostnega

vodstva ni bilo mogoče popeljati skozi

zadnjih dvesto let. Manjši popravki, v

glavnem pa velika želja po ureditvi je končno

pripeljala do začetka prenove zgradbe in

nato ureditve sedanje zbirke.

Resni začetki segajo v leto 2001

saj so se posamezni pomniki ali deli razstave

širili ali ožili. V muzeju na to nismo imeli

večjega vpliva.

Osnovni koncept je vseeno zdržal

do konca in s samo postavitvijo ter

dopolnitvami, ki so še predvidene, omogoča

kvalitetno izvedbo predstavitve zbirke

ali posameznih delov, prav tako pa tudi

izvedbo posameznih delavnic in dodatnega

programa. Arhitekt Ivan Maurovič je

istočasno pripravljal projekt celotne

adaptacije objekta, ki je omogočil ureditev

posameznih zbirk, vendar je nekatere tudi

preozko determiniral.

Velikost projekta, zahtevnost posegov

v objekt in s tem povezane finance so

narekovale fazno delo po nadstropjih, tako

da je bil plan dela razdeljen na tri leta.

Ker pa nikoli ne gre povsem po načrtih,

se je tudi ta projekt raztegnil na štiri leta, z

dopolnitvami pa še na kakšnega več.

Začelo se je z lutkami in šolo

V prvi fazi, do junija 2002, je potekala

sanacija podstrešja in usklajevanja okrog

ureditve drugih prostorov. Za otvoritev te

faze je višja kustosinja Jana Mlakar Adamič

pripravila razstavo Lutke in lutkarji, ki je

po prejšnjih gostovanjih dobila svoj stalni

in pravi dom. Nadstropje niže pa je dobilo

domovanje tudi Osnovno šolstvo v Revirjih,

ki ga je začasno postavila Irena Ivančič

Lebar.

Zaradi časovne stiske – adaptacija se je

končala dan pred otvoritvijo – razstavi nista

bili povsem dodelani, vendar sta skupaj s

predstavitvijo pomnikov v ostalih prostorih

že dali prvi obris celotne zbirke in obenem

zagon nadaljnjemu delu. Zato so se na

Zasnovo stalne razstave je že leta 2001

pripravila višja kustosinja Irena Ivančič

Lebar. Oprla se je na svojo monografijo

Hrastnik, ki je izšla leto prej. V njej se

je odločila za predstavitev Hrastnika v

geografski smeri od juga proti severu,

po posameznih območjih, ki bralca ali

obiskovalca tekoče popeljejo skozi kraj

ter predstavijo njegovo preteklost in tudi

sedanjost.

Zamisel o podobno zasnovani razstavi

in dejavnostih ob njej je bila izvedljiva le

v celotnem objektu muzeja, saj prostori

in njihova povezava to omogočajo.

Celovit projekt je bil predstavljen jeseni

2001, v njem pa je bil določen namen

ureditve zbirke, v prostor so bili okvirno

postavljeni posamezni pomniki, navedena

so bila potrebna obnovitvena dela za boljši

izkoristek prostora, začrtana je bila ureditev

pomožnih prostorov in okvirno so bili sešteti

vsi stroški. Pri tem so bile upoštevane tudi

zahteve po postavitvi treh širših razstav.

Projekt je bil v celoti potrjen, vendar je v

teh štirih letih od blagoslova do uresničitve

doživel nekatere spremembe in dopolnitve,

foto: Arhiv Zasavskega muzeja Trbovlje

Razstava lutke in lutkarji je bila prva v nizu celotne hrastniške zbirke

Znamenja ob poti


Nekdaj zavržene lutke spet žare v vsem svojem sijaju

tej podlagi pripravili popravki scenarija

za nadaljevanje del, vendar jo je zagodel

finančni škrat v občinskem proračunu in

delo je ponovno zastalo.

Nova pogodba o delu je bila

pripravljena v oktobru 2004. Predvidevala

je nadaljevanje del na vseh področjih in

njihov zaključek v letu 2005. Pripravili smo

dve različici nadaljevanja in tudi dopolnitve

in prestavitve že obstoječihzbirk. Končna

odločitev občine o ureditvi večnamenskega

prostora je sicer skrajšala nekaj pomnikov,

vendar sta vsebina in cilj razstave dosežena.

Resda so adaptacije in hladni prostori preko

zime in pomladi otežili normalno delo,

vendar sta želja po dokončanju obsežnega

projekta in pritiski za občinski praznik... kot

ponavadi naredila svoje.

Morda se bo kdo vprašal, zakaj je skoraj

polovica besedila namenjena dogodkom

pred zmago. Urednik mi je pač dal svobodo

pisanja in s tem priložnost, da predstavim

tudi tisto naše delo pred otvoritvijo, ki ga

vidijo le redki, predvsem obrtniki, kolegi in

financerji.

Večini pa ostane skrito, koliko dela je

vloženega že v fazi priprav za izvedbo.

Nevidno ostane izdelovanje podlag za

izvedbo projekta, vsa kupčkanja z vedno

premajhnimi sredstvi in s tem povezanim

lastnim delom, usklajevanje z zunanjimi

izvajalci, urejanje muzejskega gradiva

in obdelava muzejskih predmetov. Šele

nato sledi postavitev, kjer smo tudi glavni

postavljavci hkrati vedno polnilci vitrin,

oblikovalci postavitev in čistilci.

Vse našteto in izpuščeno zahteva svoj

čas in meseci dobesedno bežijo. Čeprav je z

vse večjo prepoznavnostjo našega dela tudi

javnost vedno manj nestrpna, so bila zaradi

dejstva, da je od ene do druge otvoritve

preteklo precej časa, vprašanja, kdaj bo

možen ogled zbirke, vse pogostejša.

Trinadstropna razstava

foto: Arhiv Zasavskega muzeja Trbovlje

Razstavo smo pravočasno končali,

otvoritev je uspela, prvi vtisi in odzivi

obiskovalcev so bili zelo dobri. Skupna

pripomba gre predvsem na račun velikosti

zbirke, saj so obiskovalci hitro ugotovili, da

si moraš za vsa tri nadstropja vzeti precej

več časa kot se zdi na prvi pogled.

Razstava namreč teče kontinuirano:

od pritličja v prvo nadstropje in nato na

podstrešje. Skupaj zajema trinajst tematskih

sklopov-pomnikov, v glavnem vezanih na

Hrastnik, ki so v veznih panojih predstavljeni

z lokacijo in razvojem ožjega območja. Trije

sklopi so bistveno širši, kar je bil tudi pogoj

ob potrditvi projekta, med njima sta tudi

Osnovno šolstvo in II. svetovna vojna, ki

pokrivata celotno Zasavje.

S takšno postavitvijo je možno

predstaviti zgodovino kraja v celoti ali pa

širše predstaviti posamezne sklope, ki so

zaključena celota. Tako lahko obiskovalec

prosto izbira med temami, ki ga zanimajo,

in skoraj ni verjetno, da ne bi našel vsaj

nečesa, kar ga bo pritegnilo. Zato bom

na kratko predstavil sklope z osnovnimi

podatki, ki jih lahko tudi prezrete in

pogledate le fotografije.

Hrastnik se predstavi

Ob vstopu vas pričakajo panoji z

osnovnimi podatki o občini in kartami, ki

vas pravilno usmerijo, čeprav se v Zasavju

težko izgubiš. Predstavitev popestrijo

panoramski posnetki, od najstarejših pa do

sodobnih, ki dajejo realen pogled na razvoj

kraja.

Nato vstopimo v najstarejše obdobje,

arheološko sobo, ki sta jo pripravila

sodelavca Pokrajinskega muzeja Celje doc.

dr. Irena Lazar in Primož Stergar. Večina

predmetov je iz nahajališča Podkraj za Savo.

So skrbno restavrirani in predstavljajo vsaj

delček dva tisoč let stare kulture.

Naslednje sklope je pripravila Irena

Ivančič Lebar. Najprej jo je zanimalo

življenje hrastniške gospode v devetnajstem

stoletju, steklarski grad, Gosslethova

graščina, oprema gosposkih prostorov in

še posebej bogata kositrna (vmes je tudi

nekaj srebrne) posoda. Čeprav eksponatov

ni veliko, pa vendar uspejo pričarati duh

po gosposkem življenju, ki se počasi znova

uveljavlja.

Sledita dva sklopa, ki pa sta žal precej

manjša od začetnih predvidevanj, saj ne v

steklarni ne v kemični tovarni nismo uspeli

pridobiti želenega gradiva in predmetov.

Tako je avtorica uporabila predvsem bogato

foto: Arhiv Zasavskega muzeja Trbovlje

Šola se spet začenja

Znamenja ob poti


slikovno gradivo in podatke o razvoju obeh

tovarn z dolgoletno tradicijo, pomnika pa

dopolnila z minimalnim orodjem in izdelki.

Mogoče bomo kdaj v prihodnje ti temi

lahko predstavili širše.

Za nadaljnji ogled se je potrebno

povzpeti po sveže prepleskanem stopnišču,

ki nas pripelje do veznih panojev, kjer

so predstavljeni pomembnejši objekti

skozi svojo zgodovino in funkcijo. Starejši

obiskovalci tu najraje obujajo spomine na

letni bazen, mlajši pa niti ne verjamejo,

da je le-ta včasih res obstajal. Vsem pa je

skupno zanimanje za lokalno steklarskorudarsko

mejo: Riklov most.

Naslednjih nekaj metrov je namenjenih

bogatemu društvenemu življenju, ki pa je

bilo in je še vedno tako razvejano, da ga

je v celoti nemogoče zajeti. Mislim pa, da

niso prikrajšani ne kulturniki ne športniki

in tudi ne gasilci in lovci, ki so imeli včasih

v tej zgradbi manjšo razstavo.

foto: Arhiv Zasavskega muzeja Trbovlje

Čevljarskih delavnic je vse manj, takšne šuštarije pa so že povsem izumrle

Čeprav je rudarstvo tema, ki zahteva cel

muzej, da bi ga lahko predstavili od samih

začetkov v devetnajstem stoletju pa do

propada v enaindvajsetem stoletju, mimo

njega ne moremo. Na koncu hodnika so

zbrani simboli rudarstva, kratek pregled

zgodovine podjetja in seveda zadnjih nekaj

deset kilogramov originalnega hrastniškega

premoga. Upam, da ob vse dražjem kurivu

ne bo koga zamikal, saj je nenazadnje

zaščiten z lakom in bi ob gorenju oddajal

neprijeten vonj.

Od tu nas pot vodi na Dol z bogato kmečko

in obrtniško tradicijo. Predstavljene so vse

za kraj pomembne obrti, ki pa jih le težko

predstavimo z eksponati. Kolarska delavnica

je prevelika, s postavitvijo mesarije bi si

nakopali probleme s sanitarno inšpekcijo,

mini gostilnica že stoji v Trbovljah. Tako je

padla odločitev za šuštarijo, ki ne zahteva

veliko prostora, eksponate pa smo v zadnjih

letih pridno zbirali po vsem Zasavju.

Ker je bila obrt pogosto vezana na

kmetijo, je nekaj tudi tega; dovolj, da

obiskovalec vidi razliko med hlevom

in kozolcem, spozna osnovna kmečka

opravila, pa tudi pomemben živinski sejem

ni pozabljen.

To je bila najkrajša pot ogleda, ki

predstavi občino; in če je le to predmet

vašega zanimanja, lahko mirno odidete.

če le znate na pedala pritiskati in kakšno

ubrano vižo in črno belih tipk iztisniti.

Zbirka je nastajala dolga leta in je bila

že večkrat predstavljena. Vsaka postavitev

pa je bila nekoliko drugačna. Tudi zdaj je

na ogled postavljen le izbor, ostalo gradivo

pa še dopolnjujemo in je deponirano.

Večina obiskovalcev se tu oddahne, saj ni

Zasavski zbirki: šolstvo in vojna

Če pa vas zanima, kaj je še za vrati,

pogumno naprej v šolski razred, kjer lahko

na računalu s kroglicami obnovite seštevanje

in odštevanje, prebirate sto in več let stare

učbenike ali pa se sedete v malo novejši

razred iz sredine prejšnjega stoletje – deset

let gor ali dol – in se spomnite svojih šolskih

dni. Pri tem vam bodo pomagali številni

predmeti. Poskrbljeno je tudi za razvedrilo,

foto: Arhiv Zasavskega muzeja Trbovlje

Igračenje: od zelo nekdaj do danes

Znamenja ob poti


ocenjevanja, in nato čilo nadaljuje v manjši

prostor, kabinet učitelja.

Ta je posvečen spominu na nadučitelja

Alojza Hofbauerja. Njegova vsestranska

aktivnost je bila poznana tudi izven

Hrastnika. Predvsem pa je bil velik zbiratelj

zgodovinskega in etnološkega gradiva. Leto

je uporabljeno v posameznih sklopih,

bolj osebni predmeti pa so predstavljeni

v tem kotičku. Res pa je tudi, da je veliko

predmetov že pred časom našlo domovanje

v drugi muzejih ali zbirkah.

Naslednji prostor je namenjen najbolj

tragičnemu obdobju naše zgodovine:

drugi svetovni vojni. S sredinskim stebrom

sem želel na simbolični ravni predstaviti

začetek in konec vojne ter trpljenje tisočev

posameznikov in družin. Zbirka orožja

v steklenem delu obiskovalca pritegne,

vendar ga, vsaj upam, tudi opozarja na vojne

strahote. Razstava okrog stebra kronološko

niza dogodke od leta 1941 dalje, en del pa

je namenjen najhujšemu okupatorjevemu

nasilju: koncentracijskim taboriščem,

talcem in izgnancem.

Nad vsem pa otroštvo

Za zadnji dve temi se je potrebno

povzpeti še po enem sveže prepleskanemu

stopnišču, ki nas pripelje v čas otroštva. K

temu je največ pripomogla avtorica Jana

Mlakar Adamič, ki je ob pomoči hrastniških

lutkarjev ponovno oživela več kot sto lutk iz

včasih bistveno bogatejšega fonda društva.

Od obnove sredi devetdesetih let so že

kar nekajkrat gostovale in razveseljevale

slovensko publiko. Sedaj pa stanujejo v

steklenih vitrinah, kakor nekdaj v svojih

prizorih, in bo morala publika k njim.

Mislim, da z zadovoljstvom.

Dva odra pa omogočata tudi pogled v

zakulisje. Vsi si želimo, da bi vsaj občasno

zaživela.

Ker lutkovne predstave niso bile tako

pogoste, otroci pa radoživi, so si odrasli

za svoj mir omislili igrače in igrice, ki bi

otroke zamotile. Ker je to čista resnica, jo je

potrebno tudi pokazati in predstaviti, kar je

avtorica storila. Majhen prostor, preprosto

poimenovan Igračenje, kar poka po šivih,

saj predstavlja igrače za fantke in punčke

– z nekaterimi se igrajo še danes, z drugimi

smo se igrali pred desetletji, nekatere pa

so uporabljali naši dedki in babice. Po

domače rečeno, od frače do video igric in

od crke iz blaga do miniaturnih kuhinj in

barbik. Čeprav je večina za steklom, pa ne

boste prikrajšani vsaj za kakšno igrico, ki je

narisana na tla. Uganete? Vas je pritegnila?

Z ogledom igrač je za obiskovalca,

vsaj zaenkrat, ogled končan; čaka ga le

še drzen spust po sveže prepleskanem

stopnišču, po možnosti nakup kakšne

muzejske publikacije (lahko tudi naknadno

po telefonu, saj so vsi podatki na spletni

strani Zasavskega muzeja) in nasvidenje,

saj upamo, da vam je ugajalo.

Za bralca pa le še par besed o naših

željah za prihodnost.

Želimo si, da muzej zaživi z razstavo,

delavnicami, predavanji, občasnimi

razstavami in še čem. To pa pomeni

angažiranje šol, vrtcev, društev, ki lahko tu

izvajajo svoj program ali program v okviru

muzeja.

Seveda pa danes vsaka stvar tudi nekaj

stane. Dosedanji botri Občina Hrastnik

in Ministrstvo za kulturo, ki sta projekt

finančno podprla in jima gre dolžna

zahvala, se bosta morala tudi v prihodnje

odzivati, saj morebitna sponzorska sredstva

in lastni prihodki v muzejih za normalno

delo ne zadoščajo.

foto: Arhiv Zasavskega muzeja Trbovlje

Spominski steber vojnemu trpljenju Steklarska zbirka bi lahko bila bogatejša Posoda, kakršno je gospoda uporabljala nekoč

Znamenja ob poti


Peter Kauzer mlajši

Fanči Moljk

Srebrni junak

divjih voda

Peter Kauzer mlajši je trenutno Hrastničan in Zasavčan številka ena.

Iskan, uspešen, priljubljen. Že prej je bil njegov zaščitni znak simpatičen

smeh, vendar je bil še nekoliko zadržan. Letos deluje sproščeno, odprto,

samozavestno. Spremembe v glavi, odgovarja novinarjem.

Čeprav že nekaj zadnjih let opozarja na svoje kvalitete, pa se je letošnje

poletje zavihtel v sam vrh: dve medalji na evropskem prvenstvu v kajaku in

kanuju na divjih vodah, ki se je odvijalo v Tacnu med 24. in 26. junijem, sta

bili zadetek v črno. Zlato medaljo si je prislužil v ekipni vožnji, s srebrno pa

se je okitil naslednji dan v konkurenci posameznikov. Pred tem je zmagal na

vseh izbirnih tekmah za ta letos največji športni dogodek pri nas, priveslal

pa si je tudi prvi naslov državnega prvaka.

S Petrom sem se pogovarjala v prvi polovici

avgusta, ko se je vrnil z morja, slab mesec

pred odhodom na svetovno prvenstvo,

ki se bo odvijalo v zadnjih dneh septembra

v Pentrihu, petdeset kilometrov iz Sydneya.

Nekaj tehtnih pripomb pa je dodal še prav

tako Peter Kauzer, le da starejši: njegov oče

in dolgoletni trener.

»Konec avgusta imam v Bratislavi še

mednarodno tekmovanje za posameznike,«

je povedal. Bratislava je za Petra zagotovo

kraj srečnega imena, saj se je tam začel njegov

vzpon: leta 2000 je bil na ekipnem svetovnem

prvenstvu za mladince – v kajaku

na slalomski progi – prvi.

»Kaj bi še rekel o tem kraju? Od 1999

tam tekmujem vsaj enkrat letno. Imajo

umetno progo na jezu Donave. Najhujši

tekmeci bodo prav domačini, saj so Slovaki

dobri v vseh kategorijah.«

Dodajmo, da so letošnji Petrovi uspehi

v Bratislavi že maja razveseljevali ljubitelje

kajakaštva. Od 20. do 22.maja je bilo tam

mednarodno tekmovanje, ki se ga je udeležilo

240 tekmovalcev iz devetih držav. V

polfinalni tekmi je Peter dosegel najboljši

čas, v finalu pa ga je prehitel le Slovak Peter

Cibak.

»Uspešni smo bili tudi na lanskem evropskem

prvenstvu za mlajše člane v Krakovu:

moštveno smo bili drugi, sam pa sem osvojil

šesto mesto. Letos pa sem prepustil to

tekmovanje Žigi Ovčaku iz Ljubljane.«

Po zmagoviti Bratislavi še Tacen

»Ti rezultati so bili spodbudni za Petrovo

udeležbo na mednarodnem tekmovanju za

veliko nagrado KD Slovenika v slalomu, ki

je bilo 5. junija v Tacnu«, se spominja Peter

starejši. V močni konkurenci 140 tekmovalcev

iz enajstih držav je Peter v slalomu

zmagal.

»Rad bi omenil tudi tretjo izbirno tekmo

za sestavo državne reprezentance, ki je bila

teden dni kasneje prav tako v Tacnu«, je nadaljeval

trener Peter. »Ne samo zato, ker se

je Peter uvrstil v reprezentanco, ki je nastopila

na evropskem prvenstvu v Tacnu in na

tekmah svetovnega pokala, ampak tudi, ker

je postal članski državni prvak v slalomu.

Spomnil bi še, da je osvojil naslov državnega

prvaka v kategoriji mlajših članov do 21

let tudi Hrastničan Janoš Peterlin, ekipa, v

kateri je bil še Žiga Zalokar, pa je osvojila

tretje mesto.«

Zanima me tudi, kako daleč sega Petrov

spomin na stike s Savo. »Bolj se spomnim

veslanja po morju, ko smo hodil na počitnice.

Na Savi pa sem stopil v čoln leta 1990,

prvo tekmovanje pa je bilo leto kasneje na

Muri.«

Za enega najboljših krotilcev divjih voda

pri nas, kot so ga poimenovali mediji, bi

pričakovali, da bo trd, neizprosen, mož jeklen.

Peter pa je vitek, skoraj krhek, in že

od daleč izžareva nežno dušo. »Nekateri so

mogoče res močnejši na pogled, vendar zunanji

izgled ni pomemben. Važno je, kako

znaš v čolnu izkoristiti svojo moč. Tehnike

pa je največ že v genih.«

Peter trenira v fitnes centru Podutik štirikrat

tedensko po uro in pol, z bratrancem

Gregorjem, ki je včasih tudi tekmoval, pa

tudi tečeta. »V začetku teka nisem maral,

pa me je navdušil Gregor. Tereni po Rožniku

so imenitni. Konec tedna tečem za

Savo, rad pa grem tudi plavat v hrastniški

bazen.«

Na realnih tleh

Tudi izkupiček treh tekem svetovnega

pokala je odličen.

Atene: odličen finalni nastop in tretje

mesto z dvema kazenskima sekundama. To

je bila obenem sedma uvrstitev slovenskih

kajakašev na zmagovalni oder v zadnjih desetih

letih.

Augsburg: na reki Loisach se je Peter

Kauzer uvrstil na peto mesto. Za vodilnim

Campbellom Walshem je v skupnem seštevku

svetovnega pokala takrat zaostajal le za

šest točk, kar je pomenilo drugo mesto.

Seu d’Urgell: Peter je po besedah direktorja

reprezentance Andreja Jelenca veslal

odlično, vendar je zaradi petdesetih kazenskih

sekund izpadel; skozi vratca naj ne bi

šel s celo glavo. Pritožbe so bile neuspešne.

»Kar sem si zadal glede voženj, sem izpolnil

in sem zadovoljen. Žal pa sem zaradi

kazenskih točk zdrsnil z drugega na peto

mesto. Sicer pa za svetovni pokal štejeta

tudi evropsko in svetovno prvenstvo.«

foto: Foto klub Hrastnik, Simon Tanšek

Peter Kauzer mlajši je na tacenski progi res dokazal

svoje sposobnosti

Srebrni junak divjih voda • stran 23


Ljudski rek, da sreča in uspeh zameglita

um, za Petra ne velja. »Oče me vedno postavlja

na realna tla, pa tudi sam se zavedam,

da nisi vedno na vrhu. V športu so,

tako kot v življenju, vzponi in padci. Zato

sem 10. avgusta že začel z resnimi treningi.

»Letos je res pridno treniral«, ga pohvali

oče, »največ na Tacnu, ker v Ljubljani študira,

zdaj pa v Hrastniku. Napraviva okvirni

program, potem pa trening tudi analizirava.«

»Vesel sem, da imam proste roke. Tako

lahko spoznavam samega sebe in vem, kaj

je treba storiti v določenem trenutku«, doda

sin. »Dobri treningi so pogoj psihične stabilnosti,

samozavest ti zraste. Res pa je, da

je veliko odvisno tudi od sreče – na kakšen

dan je tekmovanje, recimo. Včasih se že

zbudiš s slabim počutjem…V moštveni kategoriji

pa so pomembni tudi odnosi. Mi trije

– z Dejanom Kraljem in Andrejem Nolimalom

– smo k sreči na liniji.

Drobci iz zgodovine in sedanjosti Brodarskega društva Steklarne Hrastnik

Pravzaprav je brodarjenje po Savi daleč najstarejši šport v hrastniški dolini. Reko

so krotili že v prazgodovinski in rimski dobi, posebno živahen promet z ladjami pa se

je odvijal od 16. stoletja dalje. Sava je bila za prebivalce široko okno v svet.

Ko pa je pred dobrimi 150 leti živahno dogajanje po reki nadomestila železnica,

so nekateri kmetje še naprej uporabljali čolne. Za prevoze na drugi breg, za lovljenje

izruvanih dreves po deževju. Tudi ladjic se še spominjajo starejši – vse do druge

vojne, splavov pa še po njej.

Za začetek športne dejavnosti pa lahko štejemo leto 1928, ko sta zanesenjaka Oto

Žlindra in Jože Vatovec izdelala lesen čoln sandolin za športno udejstvovanje. Leta

1933 so ga še izpopolnili, da je bil lažji.

Prva povojna leta so bile vse moči usmerjene v obnovo domovine, želja po

vodnem športu pa je do 1948 le tlela. Takrat pa so pod okriljem Ljudske tehnike in

sindikalnega društva Bratstvo ustanovili brodarsko sekcijo.

* * *

»Ves svoj prosti čas sem že kot otrok preživljal ob reki Savi«, pripoveduje starosta

hrastniških brodarjev Franc Barič–Nani. »Nadvse rad sem se vozil s splavarji, ki so z

Gorenjske prevažali les vse do Zagreba, Beograda. Peljal sem se do Radeč, potem pa

peš nazaj.« Mimogrede, tudi zdaj preživlja vse dneve ob brodarskem domu pri Savi.

»To je moje hrastniško morje«, se smeje hudomušno.

Kmalu je začel trenirati – kar sam – in se že leta 1954 udeležil prvega republiškega

prvenstva. »Bil sem drugi v spustu, naslednje leto pa sem bil na državnem tekmovanju

na Savi Bohinjki prvi«.

Hrastničani so dobili svojega prvega državnega prvaka. Tako se je začelo. Sledila

so mednarodna tekmovanja z državno reprezentanco, pa padci in vzponi – ves čas je

vztrajal le Nani. Z Rajkom Žagarjem sta tudi začela z načrtno vzgojo mladih.

* * *

Takole pa se je s tacensko vodo leta 1977 spopadal

starejši Peter Kauzer

Ubijalske kazenske točke

Arhiv Brodarskega društva Steklarna Hrastnik

Spomniva se na lanske olimpijske igre,

ki se jih ni udeležil. »V kvalifikacijah mi ni

uspelo priti v državno ekipo, čeprav sem si

prizadeval. Na štirih izbirnih tekem sem

zmagal v eni. Bil sem za tri sekunde boljši

– za toliko ni zmagal nihče. Pokopale pa so

me kazenske točke na drugih tekmah.«

Na letošnjem svetovnem prvenstvu bo

dal vse od sebe, pravi. Če ne bo uspel, se

bo pač treba sprijazniti, čeprav z grenkim

priokusom.

Ker je kajakaštvo individualen šport, je

Peter presenečen, da ga mnogi spremljajo

in spodbujajo. Mama Anita kot mravljica

Največje tekmovalne uspehe so doživljali od sredine sedemdesetih do začetka

osemdesetih let, ko so blesteli Franc Barič mlajši, Peter Kauzer starejši, Rado

Gnjidič, Boris Krošlin, Boris Volaj, Roman Ranciger, Robert Halzer, Drago Vovk in

Franc Seničar.

Peter Kauzer starejši se spominja: »Leta 1979 sem se z državno reprezentanco

udeležil svetovnega prvenstva v Kanadi in dosegel skromno 32. mesto. Mojega

rezultata z uradnega treninga dan prej pa ni nihče izboljšal…« Sploh je bilo zanj

značilno, da je bil večkrat najboljši v kvalifikacijah, na tekmovanjih pa po lovorikah

ni posegel. Sin je to čarobno pregrado prestopil.

* * *

Če so pionirji brodarjenja še sami izdelovali čolne, pa danes vso opremo

izdelujejo specializirani proizvajalci.

Ne pozabimo še modelarjev, ki so pomembna sekcija brodarskega društva. Vodi

jih Niko Skočir. »Skrbimo za izdelavo modelov jadrnic in motornih čolnov in z njimi

tekmujemo,« pravi. Lani so s hrastniško šolo sodelovali kot organizatorji in sodniki,

saj je tam potekalo državno srečanje mladih tehnikov. S sinom Sergejem sta tudi

člana državne reprezentance, s katero sta se že udeležila svetovnega tekmovanja

modelarjev: Sergej leta 2000, Niko pa tri leta kasneje – oba s solidnim uspehom.

Ukvarjajo se tudi z rekreacijskim športom, ki ga predstavlja vedno bolj priljubljeni

rafting. To področje usklajuje Franci Barič mlajši. »Večkrat se najavijo skupine,

predvsem iz Zasavja, pa dijaki za športne dneve.«

Ker pa je Franc Barič tudi trener najmlajših, sem ga vprašala, če na treningih

opazi kakšno razliko med današnjimi mladimi in tistimi pred desetimi, dvajsetimi

leti. «Razlike vidim že pri skoku v čoln. Včasih so vanj švignili z lahkoto, v trenutku,

zdaj pa je to nekoliko počasnejši film. In ko gremo na kakšen izlet, imajo nahrbtnike

nabutane s hrano. Včasih smo bili skromnejši. No, ker je organizacija treningov

odlično zasnovana, dobri rezultati tudi zdaj ne izostajajo.

* * *

Srebrni junak divjih voda • stran 24


Omenimo še mednarodne kajakaške sodnike, ki jih je v društvu kar devet. »Na

evropskem prvenstvu v Tacnu je sodilo kar sedem naših sodnikov«, je povedal njihov

koordinator Boris Volaj.

Poleg klubskih zanesenjakov in športnikov pa je treba pohvaliti tudi tiste, ki

s finančnimi sredstvi omogočajo obstoj in delo društva«, pojasnjuje predsednik

Brodarskega društva Steklarna Hrastnik Igor Zalokar. »Poleg občine je

najpomembnejša naša steklarna, ki je društvu dala tudi svoje ime. Prav letos smo

z njimi podaljšali pogodbo o sponzorstvu, zato se bo lahko kajakaštvo še naprej

razvijalo. Trenutno tekmuje sedem članov in mladincev, enajst pa je pionirjev.«

* * *

Da imajo Hrastničani radi šport, se vidi tudi iz tega, da že od leta 1977 izbirajo

športnika in športnico leta. Prva sta to priznanje prejela Peter Kauzer starejši in

namiznoteniška igralka Andreja Ojsteršek. Peter je dobil ta naziv še trikrat, klubski

kolega Gorazd Medved pa petkrat. Od leta 2001 naprej pa je športnik leta mlajši

Peter Kauzer.

Največji uspehi Petra Kauzerja

1999: 4. mesto na mladinskem evropskem prvenstvu v slalomu

1. mesto na državnem prvenstvu za mladince in mlajše mladince

1. mesto ekipno na državnem prvenstvu za mladince v spustu

3. mesto ekipno na državnem prvenstvu za mladince v slalomu

status kategoriziranega športnika perspektivnega razreda

2000: 1. mesto ekipno na mladinskem svetovnem prvenstvu

2. mesto na državnem prvenstvu za člane v slalomu

2. mesto ekipno na državnem prvenstvu za člane v slalomu

1. mesto na državnem prvenstvu za mladince v slalomu in spustu

1. mesto ekipno na državnem prvenstvu za mladince v slalomu in spustu

2001: 4. mesto ekipno na mladinskem evropskem prvenstvu

19. mesto na mladinskem evropskem prvenstvu v slalomu

19. mesto na tekmi za svetovni pokal v Meranu

21. mesto na tekmi za svetovni pokal v Pragi

1. mesto na mednarodni tekmi v Bratislavi v slalomu

1. mesto v skupni razvrstitvi slovenskega pokala za mladince

2002: 8. mesto na evropskem prvenstvu mlajših članov v slalomu

8. mesto na tekmi za svetovni pokal v Tacnu

8. mesto na finalni tekmi za svetovni pokal v Tibagi

12. mesto v skupni razvrstitvi tekmovanja za svetovni pokal v slalomu

4. mesto ekipno na evropskem prvenstvu

1. mesto ekipno na državnem prvenstvu

2. mesto na državnem prvenstvu za mlajše člane

2003: 26. mesto na svetovnem prvenstvu v Augsburgu

12. mesto ekipno na svetovnem prvenstvu v Augsburgu

20. na tekmi za svetovni pokal v Penrithu

22. mesto na tekmi za svetovni pokal v Tacnu

2. mesto na državnem prvenstvu

1. mesto na državnem prvenstvu za mlajše člane

1. mesto na mednarodni tekmi v Tacnu

status kategoriziranega športnika mednarodnega razreda

2004: 2. mesto ekipno na evropskem prvenstvu za mlajše člane (srebrna medalja

je bila prva članska medalja hrastniškega kajakaštva na največjih

tekmovanjih)

6. mesto na evropskem prvenstvu za mlajše člane

1. mesto v skupni razvrstitvi slovenskega pokala

1. mesto na državnem prvenstvu za mlajše člane

skrbno zbira številne čestitke in časopisne

članke. Za celo goro jih je. Čestitali so mu

na primer tudi s celjske športne gimnazije,

kjer se je šolal, in poudarili, da še niso imeli

dijaka s takšnim športnim uspehom.

Peter v člankih odgovarja preudarno,

slikovito in sproščeno. To zagotovo izvira

iz njegovega prijetnega značaja, pozitivno

naravnane družine, nekaj pa dodajo tudi

knjige, ki jih že od osnovne šole rad prebira.

»Če so dobre, da lahko ob njih tudi razmišljaš«,

pravi.

Prvi del desetčlanske ekipe bo odpotoval

v Avstralijo že 5. septembra, oba Petra Kauzerja

pa 12. septembra, ker ima mlajši še nekatere

obveznosti na Fakulteti za šport. Na

ta račun bo svoj 22. rojstni dan praznoval še

doma. Za njima bo 26. septembra, skupaj

z novinarji in navijači, v Avstralijo odletela

tudi mama Anita: letalsko vozovnico ji je z

nagrado, ki jo je dobil od Kajakaške zveze

Slovenije, plačal sin Peter.

foto: Foto klub Hrastnik, Vinko Žagar

Hrastniški navijači ne izpustijo nobene velike tekme

Tokrat ne bo deležen tolikšne podpore

hrastniških navijačev, ki ga že od leta 1999

spremljajo povsod. Tudi na Slovaškem in v

Nemčiji. Imenitno je tekmovati v takšnem

vzdušju, so mu priznali tudi kolegi s svetovnega

vrha na tekmovanju v Tacnu. No, nekaj

jih bo šlo tudi v Avstralijo, večina pa nas

bo mislila nanj in stiskala pesti za čim manj

kazenskih točk. Za samo vožnjo po brzicah

nas ne skrbi.

foto: Foto klub Hrastnik, Simon Tanšek

Peter Kauzer, zmagovalec Helmut Oblinger iz

Avstrije in tretjeuvrščeni Nemec Erik Pfannmöller

Srebrni junak divjih voda • stran 25


Srečanje Zasavčanov

Renata Žnidar

V znamenju

splavarjenja in

znamenitosti

Pred šestimi leti se je na pobudo takratnih županov treh zasavskih občin

– Hrastnika, Trbovelj in Zagorja – rodila ideja o tradicionalnem srečanju

prebivalcev Zasavja, o dnevu Zasavčanov. Pet let so se Litijani, Šmarčani,

Zagorjani, Trboveljčani, Hrastničani, Radečani, Laščani in vsi drugi, ki mislijo

in čutijo po zasavsko, srečevali v Hrastniku, Trbovljah ali v Zagorju – tam,

kjer so bili tisto leto določeni za gostiteljstvo in dobro organizacijo.

Letos so se trem občinam gostiteljicam prvič pridružili Radečani. Občina s

slabimi pet tisočimi prebivalci, ki ima za pokazati kup znamenitosti, ki se jih

še tamkajšnji prebivalci marsikdaj ne zavedajo ali jih ne vidijo.

Tokratno srečanje so v Radečah združili z njihovim splavarskim praznikom

Dnevi splavarjenja, ki imajo že bogato tradicij.

Zasavčanke in Zasavčane, ki so se v mesto

pripeljali z avtobusi, vlakom ali osebnimi

vozili, so na križišču pred mestnim jedrom

pričakali predstavniki občine, tamkajšnjega

kulturno-turistično-rekreacijskega centra –

ta je prevzel soorganizacijo dneva, sicer pa

je nosilec Dnevov splavarjenja – in vodiči,

ki so skupine popeljali na ogled občine. Ob

zvokih Železničarske godbe iz Zidanega

mosta so se obiskovalci razdelili v skupine

in se že v zgodnjih popoldanskih urah

odpravili na pot.

Splavarsko mesto

V Radečah vsako leto – v mesecih z

lepim vremenom – po reki Savi vozi splav,

ki obiskovalcem pričara spomin na čase,

ko so se flosarji preživljali z vožnjo po

reki. Zgodovinsko izročilo pravi, da so

bile Radeče nekoč osrednje pristanišče

ob pomembni rečni poti. Sava je mnogim

splavarjem dajala trdo prisluženi kruh, zato

je njihovo življenje in delo pustilo kraju

neizbrisen pečat.

Njihove šege in navade danes oživljajo

savski splavarji. V času Dnevov splavarjenja

odpre vrata tudi gostilna Savos, kjer so se

nekdaj splavarji okrepčali, danes pa to

priložnostno gostišče nudi odlično kapljico

in kaj domačega za pod zob. Vse to so

lahko videli, doživeli in okusili obiskovalci

dneva Zasavčanov. Skoraj vsem skupinam

so namreč – če so to le želele - prizadevni

organizatorji omogočili vožnjo s splavom.

Tudi nadaljevanje je bilo v znamenju

številnih radeških znamenistosti, ki vam

jih bom, tudi s pomočjo s podatki bogate

spletne strani radeškega kulturno-turističnorekreacijskega

centra, kratko predstavila v

nadaljevanju članka.

Ob domačiji Gašperja Kiška, na

nadmorski višini 520 metrov, raste

najdebelejši domači kostanj v Sloveniji.

Drevo se ponaša z izjemnimi dimenzijami:

visoko je osemnajst metrov, obseg debla

pa v prsni višini znaša kar 10,71 metra.

Drevesno krošnjo sestavljajo štirje vrhovi,

osrednji vrh je suh, vendar drevo še zmeraj

obilno rodi. Veliko je bilo tistih obiskovalcev,

ki so tistega dne, na predvečer praznika

– dneva državnosti – prvič slišali in videli,

da v neposredni soseščini občin, od koder

prihajajo, raste takšen mogočnež.

Zasavčani pod Gašperjevim kostanjem

foto Roman Rozina

Bogata svibenska preteklost

Mnogi tudi niso vedeli, da se v

zgodovinskih zapisih grad Svibno prvič

omenja okoli leta 1175; pozidali so ga

vojvode Spanheimi, upravljali pa njihovi

fevdniki, gospodje Schaerffenbergi.

V srednjem veku je v njem prebivala

znana fevdalna rodbina Svibenskih, ki

so bili fevdniki koroško-kranjskih grofov.

Najslavnejši med njimi je bil Viljem

Ostrovrhar, ki je umrl v bitki pri Grebinju

leta 1293, ko se je pridružil uporu proti

svojemu vladarju. V Valvasorjevem času je

V znamenju splavarjenja in znamenitosti • stran 26


grad že začel razpadati. Grajska razvalina

stoji na strmi skali, prepadnem 643 metrov

visokem Ostrem vrhu na Grajskem hribu

nad cerkvijo Sv. Križa in naseljem Svibno.

Enkratna lega zagotavlja čudovit razgled na

dolino Sopote in bližnji Kum, kar so v lepem

dnevu lahko videli nekateri obiskovalci.

Vodiči so jim pokazali tudi cerkev Sv.

Križa, ki stoji na delno umetno nasuti terasi

in naravni skali ob južnem vznožju strmega

Grajskega hriba. Prvi podatki o lastništvu

segajo v 12. stoletje, ko je bila cerkev last

gospodov Svibenskih. Župnijska cerkev s

pokopališčem je najdragocenejši pomnik

preteklosti v kraju in hkrati priča o časih

mogočnih gospodov Svibenskih ter obsežne

in pomembne pražupnije Svibno.

Romarska postojanka na Brunku

Na drugem koncu občine, v smeri proti

Sevnici, stoji Brunk, kamor se marsikateri

pohodnik rad odpravi peš. Zaradi

pomanjkanja časa in bogatega programa,

ki so ga pripravili Radečani, so tokrat

obiskovalce tja odpeljali z avtobusi.

Tam so si udeleženci srečanja ogledali

poznogotsko romarsko postojanko, ki

jo sestavljata dve cerkvi, posvečeni trem

kraljem in Mariji. Prav lahko bi na Brunku

stale celo tri cerkve, če se ne bi leta 1530,

približno deset let po izgradnji prvih dveh,

zamisli uprl za reformacijo vnet farmošter

v bližnji Loki Primož Trubar, ki je goreče

nasprotoval gradnji novih cerkva, čaščenju

svetnikov in romanjem. Njegovo stališče

o tretji brunški cerkvi je ostalo ohranjeno

v njegovem delu En regišter … ena kratka

postila iz leta 1558.

Bogato opremljeni cerkveni kompleks

na Brunku velja za enega najpomembnejših

spomenikov slovenske poznogotske

arhitekture, ki je bil kasneje le malo

predelan, z izredno kvalitetno opremo iz

časa od 16. do 18. stoletja. Cerkev Sv. Treh

kraljev je dvoranska stavba iz okoli leta

1520. Vse tri cerkvene ladje pokriva križni

obok, katerega rebra rastejo neposredno

iz okroglih delilnih stebrov, prezbiterij je

zvezdasto obokan in ima preproste figuralne

sklepnike. Zunanjščina je obdana z oporniki.

Na južni fasadi je ohranjena freska sv.

Krištofa, freske v prezbiteriju, ki so sočasne

z arhitekturo, pa so prebeljene. Cerkev ima

bogato opremo. Ohranila se je skupina

plastik iz časa nastanka cerkve: Poklon

kraljev, Marija z detetom in Križani. Glavni

oltar je kvaliteten primer tako imenovanega

zlatega oltarja: datiran je z letnico 1684.

Nekoliko mlajši oltar istega tipa stoji ob

severni steni, prižnica pa je nastala okoli

leta 1700. V južni ladji visi slika Križani

s sv. Magdaleno, delo Benečana Paulusa

Rossinija iz konca 18. stoletja. Zvonik med

cerkvama je bil pozidan v 17. stoletju.

Od graščine do prevzgojnega doma

S ponosom Radečani svojim

obiskovalcem pokažejo tudi graščino Dvor.

Gre za štiritraktno dvonadstropno stavbo

z arkadnim zemljiščem, ki stoji na desnem

bregu Save v neposredni bližini Radeč.

Dvor obdaja imeniten park.

Zgradba je v svojem jedru še iz 16. ali 17.

stoletja in je obsegala en sam trakt današnje

graščine: na sprednji strani je imela na

vogalih dva pomolna stolpiča. Pozneje so

zasnovo razširili še s tremi trakti in tako

ob stari stavbi oblikovali notranje arkadno

dvorišče. Stavbna zunanjščina je močno

predelana, v notranjščini pa je še ohranila

del stare arhitekturne opreme.

V novejšem prednjem traktu je ohranjen

lesen, neorenesančni strop. Leseni stropi

obstajajo tudi še v nekaterih prostorih

prvotne graščine, med njimi se zlasti

odlikuje polihromiran lesen strop v salonu

v drugem nadstropju iz začetka 19. stoletja.

Lastniki in namembnost graščine so se

v preteklosti zelo pogosto menjavali. Danes

je graščina Dvor sestavni del Prevzgojnega

doma Radeče.

Park pri graščini je nastal v drugi polovici

19. stoletja. Njegova zasnova temelji na

organsko speljani mreži poti, med katerimi

so v gručah ali posamič zasajena parkovna

drevesa. Park je tipičen predstavnik

parkovnih ureditev iz druge polovice 19.

stoletja, ki so se zgledovale po angleškem

krajinskem slogu. Glavna vrednost parka

je dendrološka, kljub velikim izgubam

drevesnega fonda v preteklosti pa je grajski

kompleks ohranil temeljne slogovne

značilnosti in glavnino površin neokrnjeno.

Prilika o trmasti kokoši

Vse to so znamenitosti, ki so jih prizadevni

organizatorji letošnjega dneva Zasavčanov

pokazali svojim sosedom, prijetno, a kar

nekoliko naporno popotovanje po občini

pa so sklenili s kratko proslavo pod

šotorom. Slovesnost je bila pripravljena v

čast omenjenega srečanja in prihajajočega

dneva državnosti. Zbrane so zabavali

Zasavci, vmes pa sta – med ubranimi

zvoki Železničarske godbe Zidani most in

petjem solista Janija Krivca – spregovorila

župan občine Radeče Franc Lipoglavšek in

literarni zgodovinar, književnik in politik,

doktor Matjaž Kmecl, po rodu Zasavčan.

Med drugim je v osrednjem govoru dejal:

»Nocoj praznujemo odločnost Slovencev,

da smo znali in zmogli zmeraj spet, kadar

foto Roman Rozina

S splavom po Savi in preteklih časih

nas je usoda nagnala v kot, reči: »Ne! To

pa ne!« In smo se uprli v imenu svobode,

ponosa, predvsem pa svoje prihodnosti.

Le tako smo tudi obstali v tem krvavem

evropskem podalpskem trebuhu, kjer je naš

tisočletni dom. Samo v zadnjih sto letih so

nas zgodovina in neprijazni sosedje k temu

prisili trikrat: po prvi svetovni vojni, ob

začetku druge in leta 1991 – dovolj, da bi

kdo drug obupal. Ne pa Slovenci. Zmeraj

spet smo trmasto vzeli usodo v svoje roke,

zmeraj spet smo bili na strani demokratične

in moderne Evrope. Zmeraj spet so nam

žugali, da nas bodo zmleli in zbrisali z

zemeljskega površja; zmeraj spet se nam

je zdelo, da to sploh ne bo težko, ker nas

je malo in smo ponižni; toda zmeraj spet

smo dokazali, da se skriva v tej naši kokošji

majhnosti velika moč in da za nobeno ceno

nočemo biti nič drugega kot to, kar smo.

Lep in velik razlog za praznovanje.«

In praznovanje se je nadaljevalo

– za mnoge pozno v noč. Zasavčani pa se

naslednje leto spet srečamo – če bo urnik

držal, nas bo takrat gostila občina Zagorje

ob Savi.

V znamenju splavarjenja in znamenitosti • stran 27


Mat kultra je udarila drugič

Tinkara Rozina

S kulturo

pregnetene ulice

Na maši, ki smo si jo v nedeljskem dopoldnevu z nekdanjima sošolkama

naredile z vročo čokolado, se pogovarjamo o minevajočem vikendu. Ko

omenim ulični festival, sta povedali, da sta sicer nekaj slišali, a tudi uspešno

preslišali, in nadaljevali jadikovanje, kako se v Zasavju nič ne dogaja.

Jezi me, da samo jamramo, kako se v Zasavju nič ne dogaja, ko pa se, se

naredimo butaste. In gojimo prepričanje, kako drugje življenje utripa z visokimi

frekvencami, v Zasavju pa vlada dolgočasno brezvetrje.

Tisti, ki smo obiskali katerega od dogodkov zasavskega uličnega festivala

Mat kultra, vemo, da se je dogajalo veliko in pestro. Morda še malo manjka

do Lenta, kot je nekajkrat rekel festivalski glasnogovornik Nejc, ampak vsak

dan v vsakem pogledu se bolj napredujemo. Zato je najmanj, kar lahko

storimo, da pokažemo veselje, ker je, da ga imamo radi. Ker nas tudi Mat

kultra ima rada.

Lani so bile precej pogoste pripombe,

tako med ustvarjalci kot med možnimi

obiskovalci, da se je festival pripravljal in

dogajal v precejšnji anonimnosti. Zato so

bile letos v obveščanje vprežene dodatne

sile in kar precejšnja sredstva. V vsakem

kraju, kjer se je festival ustavil, se je čez

cesto vlekel opazen transparent, da se Mat

kultra dogaja zdaj. Veliko je bilo črno-črnih

plakatov, kdaj in kam je treba priti, v tisočih

so se štele zloženke, kjer je bil spored

nadgrajen z imeni izvajalcev. Pa razglednice

foto: Foto klub Hrastnik, Matjaž Kirn

in vabila po elektronski pošti, pa obvestila

v lokalnih medijih, pa kratka sporočila

po mobilnih telefonih… pa še so nekateri

prepričani, da se je bolj malo vedelo, da

festival bo.

Morda pa sta kriva Nataša in Roman, ki

sta oblikovala nekoliko drugačno podobo

festivala: odeto v črno barvo, s fotografijami

kolonijskih stanovanj in jamskih vozičkov,

s svojsko ubesedenimi urami, prizorišči,

predstavami. In morda zato celostne

festivalske podobe nista želela komentirati

in pojasnjevati; povedala sta le, da tudi

drugo leto na plakatih ne bo mišičastih

fantov in obdarjenih deklet, ki vas vljudno

vabijo na prijeten večer z začetkom ob uri

tej v kraju tem …

Od lani precej drugačnega

Marsikaj je bilo letos drugače kot lani.

Začelo se je z razpisom, na katerega so se

lahko prijavili posamezniki in društva, ki

bi na festivalu želeli sodelovati. Prijavnic

je bilo ogromno, kakšnih štirideset. Precej

je bilo povratnikov, ki so lani okusili Mat

kultro, veliko jih je želelo spoznati festival

in se na njem predstaviti.

Prva Mat kultra se je zbila v en teden,

od ponedeljka do petka, in s svojim odrom

prekrižarila Zasavje, letošnja si je vzela

več časa in le petke in sobote. Če je lani

nastopilo le kakšnih deset skupin, ki so se

večinoma dan za dnem kot nomadi selili

po Zasavju, se je zdaj vsaka predstavila le

enkrat.

Aljaž iz skupine Perkakšns, ki je

nastopila na obeh festivalih, ju primerja

takole: Letošnji festival je bil v primerjavi z

lanskim drugačen, bolj individualen. Ker je

bil program v vsakem mestu drugačen, se tudi

nastopajoči nismo družili toliko kot lani, saj

smo le enkrat nastopili skupaj. Za gledalce je

to seveda boljše, saj so si lahko vsakič ogledali

drugačen program, čeprav v drugem mestu. Za

nas je bilo tudi manj naporno, imeli smo manj

težav z organizacijo – v naši afriški predstavi

sodeluje okrog trideset ljudi in bi bilo petkrat

se zbrati v kratkem času hud zalogaj.

Festival je torej z razširitvijo programa

zagotovo pridobil, postal je zanimivejši, globlji,

izgubil pa je del ljudskosti in družabnosti.

Druga večja sprememba je bil sam

urnik. V Litiji in Radečah, kjer je bil

lani obisk slabši, so tokrat pripravili

dopoldanske matineje, v Trbovljah, kjer

pa je bilo zanimanja največ, so dodali še

mladinsko noč, ki so jo oblikovali skupaj s

študentskimi in kulturnimi društvi iz štirih

zasavskih mest.

Vroče v Hrastniku

Za tiste, ki se jih priprava festivala ali

na festival ni dotaknila, se je začelo 3.

junija v Hrastniku. Športni park na Logu

je resda kak meter preveč odmaknjen iz

srčike naselja, drugače pa je skoraj idealen

prostor za takšne prireditve. V betonskem

amfiteatru oder ni bil potreben, saj je bilo s

tribun moč brez težav spremljati dogajanje

na igrišču.

Led je prebila rudarska godba iz

Hrastnika, ker se godbe že od nekdaj

daleč slišijo. Prostorno igrišče pa je nudilo

gostoljubje tudi mizam, za katerimi so

hrastniške prijateljice mladine ustvarjale z

otroki, pa mizam, kjer so postregle članice

domačega turističnega društva, svojo mizico

pogrni se pa sta razprostrla tudi Erika in

Željko iz zagorskega Tingltangla, ki sta

poskrbela za tiste, ki si pijače niso prinesli

v nahrbtnikih.

Najmlajši so prišli na račun tudi kasneje,

S kulturo pregnetene ulice • stran 28


ko jih je radeški čarodej Branko s svojim

mini cirkusom popeljal v skrivnostni svet

čarovnij. Prav takšnega ulicam prijaznega

dogajanja so si organizatorji želeli več: skriti

mojstri hoje na hoduljah, ulični zabavljači,

klovni, bruhalci ognja, plesalci, žonglerji,

pantomimiki… drugo leto za vas ni veljavnih

opravičil in izgovorov.

Sledila je glasba. Najprej nežni dekliški

glasovi izlaškega Irisa, ki so se hoteli kar

izgubiti na velikem prostoru, pa spremljava

Tria štirih iz Radeč. Medkrajevno

sodelovanje par excellence. Tudi to je

eden od ciljev Mat kultre: da se kulturni

ustvarjalci povezujejo in sodelujejo.

Prek ozemeljskih in časovnih meja

In potem še enkrat glasba, zdaj ne več

sodobna, ampak iz časov naših korenin.

Gallenberg Vaganti iz Zagorja, odeti v

srednjeveške tunike, so se predstavili z

neobičajno glasbo in nenavadnimi glasbili.

Njihov oče, v dobesednem in prenesenem

pomenu, Vlado, je med igranjem povedal

tudi, da je do takšnih glasbil res težko priti,

če je pa nemogoče, jih pa sami naredijo.

Po zaslugi viteških gostov z Gorenjske je

tudi uvodni del nastopa radeških mažoretk

sodil v fevdalne čase – imeli so tudi svojega

požiralca ognja – potem pa so ritmi postajali

vse bolj sodobni. V oranžno in črno odete

mladenke, pa za njimi roza deklice z rdečimi

dežniki, pa še najmlajše v belih oblekcah z

rdečim robom, pa starejše sestrice v rjavih,

pa znane melodije in vrtenje palic.

Končale so, ko se je epidemija ritma že

uspešno razširila tudi po tribunah. Čas je bil

za nekaj povsem drugačnega, za predstavo,

ki pelje na ustvarjalnost giba in domišljijo

univezuma. Tomaž in njegovi prijatelji so po

lanski Evoluciji letos ustvarili Prebijanje, ki

se mu je v podnaslovu reklo Bomo vidl, so

rekl ta slep. In smo videli, ker je bilo kaj

videti.

Za konec prvega večera pa spektakel v

režiji bobnarske skupine Perkakšns, začinjen

z Leonovo afriško poezijo in projekcijo

motivov črne celine na velikem platnu, ki je

le enkrat klecnil pod sunki vetra. Divji ritmi

izpod bobnarskih prstov, skritih nekje bolj

zadaj, spredaj pa potresavanje mavričnih

barv, v katere so bile zavite Kikine plesalke.

Veliko energije in ritma, kakšnih tristo

navdušencev na tribunah in – škoda, da je

večera že konec. No, skoraj konec, saj so

odbobnali še manjši dodatek.

Po petkovem startu se je prilegla bolj

mirna radeška matineja, v kateri so vse

glavne vloge odigrali domačini. Svibenski

pevci, pa dobrote, kakršne so na vasi

preživele invazijo močnate italijanske in

foto Roman Rozina

Litijski Perkakšnsi so prvo vrsto prepustili plesočim kikam

ameriške hitre hrane, mažoretke, tokrat

brez gorenjskih prijateljev, so pokazale, da

so na svoji zemlji gospodar, otroci – kdo pa

drug – so bili kot povsod ustvarjalni.

Prijazno dopoldne, jemanje zaleta za

nov večerni naskok, ki se je pripravljal v

Zagorju.

Zima v Zagorju

10. junij je bil v Zagorju nič poleten dan,

vremenoslovci bi rekli, da je bil bolj hladen

kot bi bilo za ta čas običajno. Oder je na

ploščadi pred muzejem že kak mesec prej

obljubljal, da se bo tam dogajalo, vendar

tudi konkurenca ni spala. Čez cesto je bilo

napovedano Jazzagorje, dvesto metrov višje,

v cerkvi, pa še koncert iz cikla Valvasorjevih

večerov. In še izlaške lutkarice, ki naj bi

odprle večer, so zaradi bolezni ene izmed

njih odpovedale predstavo.

Začetek se je tako malce prelagal, saj

so prostovoljke društva prijateljev mladine

želele še kakšno mizo več za igrive otroke,

mojstrice peke, povezane v Društvu kmetic,

žena in deklet na podeželju Izlake-Mlinše-

Kolovrat, pa so upravičile dolgost svojega

imena, saj so morale po mizici pogrni se

razložiti dolgo vrsto dobrot. Na samem odru

pa se je začelo v visokih ritmih zagorskih

mažoretk.

Nadaljevanje je bilo bolj umirjeno, saj

sta oder zasedli dve pevski skupini. Najprej

Tomovi spodaj črni zgoraj beli Korošci,

za njimi pa Alenkini rudarji, povsem črni

z zlatimi gumbi. Na odru pesem in mir,

pod odrom posluh in aplavzi, v ozkem

hodniku bližnjega muzeja pa so drug po

drugem hodili naslednji nastopajoči, ki so

se želeli opraviti in urediti, kot je zahteval

njihov bližajoči se nastop.

Najprej so se iz muzejskih ožin na

prostrani oder preselili junaki in junakinje

hrastniškega Srbskega kulturnega društva

Sava. Pisana cvetlična noša, glasba, ki jo

je bilo potrebno priklicati iz že nekoliko

zaprašenih možganskih predalov, in

spredaj navzgor navihani opanki, ki so

upogibali odrske deske.

foto: Foto klub Hrastnik, Matjaž Kirn

V korak z radeškimi mažoretami

S kulturo pregnetene ulice • stran 29


Srake na zagorskem odru

foto Roman Rozina

Mladinski pevski zbor Trbovlje pa na domačem

marmorju

foto: Foto klub Hrastnik, Urša Prosenc

Pri izvedbi festivala so Ustanovi

Mat kultra pomagale predvsem zasavske

občine in društva prijateljev

mladine, hrastniški in radeški kulturno-rekreacijska

centra, zagorski

gasilci in komunalno podjetje, litijska

knjižnica, kisovški Pak 4, ki so

odstopili prostor, zagotovili varovanje,

pomagali pri oglaševanju ali kaj

četrtega. Na seznamu sotrudnikov

pa so še mnogi drugi: na primer, tudi

frizerstvo Boža v Radečah, Elektro

Trbovlje in gostišče Wallas, ki so

pomagali elektrificirati prizorišče, ali

Studio Moderna v Zagorju, kjer smo

naselili garderobe.

Bele srake in ognjeviti cigani

In brez odmora dalje. Za poskakujočimi

plesalci so bile na vrsti Srake, domicilno iz

Maribora, dejansko pa od vsepovsod. V belo

odete – s travniško zelenimi dodatki – so

s svojim sprehajanjem po odru, predvsem

pa z glasovi, očarale vid in sluh. Ljudske

pesmi, pa neobičajne priredbe priljubljenih

melodij, pa korak, ki je izdajal, da gre za

nekdanje plesalke akademske folklorne

skupine Študent.

Zagorjanka Vesna, dejavna članica

skupine, ki je jato Srak usmerila v Zagorje,

je bila nad številom obiskovalcev prijetno

presenečena. Bala sem se, da bo manj ljudi,

saj so se mi plakati zdeli precej neopazni.

Pa tudi nihče, s komerkoli sem govorila, ni

vedel, kaj Mat kultra sploh je. Vendar so bile

poleg zagotovo učinkovitega maila očitno

uporabljeni še drugi propagandni prijemi.

Zagotovo najboljša reklama za prihodnje

pa je bil sam festival z zanimivim izborom

nastopajočih.

Sama bi kak teden pred prireditvijo

postavila večjo oglasno tablo s slikami

nastopajočih in sporedom, lepo bi bilo, če bi

povsod imeli prizorišča, ki bi bila podobna

tistemu v Hrastniku, garderoba bi morala biti

za toliko ljudi večja… ampak to so pravzaprav

malenkosti, ki jih bo takšen festival, kot je

Mat kultra, z leti z lahkoto obvladal.

Srakam je sledilo gibanje uveljavljenega

hrastniškega plesalca Branka Potočana

in njegovih prijateljev. Kratke zgodbe

so bile mešanica odlomkov iz nekaterih

starejših predstav in trenutnega navdiha ter

improvizacije, ki jo je izzivala postavitev.

Tako so svojo predstavo začeli na drogovih

in prečkah za odrom, končali pa – nekaterim

tudi v veselo zabavo – na najnižji stopnici

zagorskega odra.

Branko je obljubil, da na festival še

pride; in res se je prvič vrnil že pet minut

po odhodu, saj so pozabili star stol in nekaj

med kolom in sprehajalno palico – svoja

edina rekvizita.

Za konec pa smo lahko uživali ob

ognjeni ciganski glasbi prekmurske skupine

Langa. Sami so se opredelili za cigansko

in ne romsko skupino, pa čeprav korenine

besede cigan v hindujskem jeziku pomenijo

vse slabo za človeka. In so se ta večer še

večkrat grenko pošalili na račun ciganov,

ki da povzročajo same neprijetnosti. In na

naš račun, ki te predsodke včasih kupujemo

brez razmišljanja in na veliko.

Še droben dodatek: če jih je prej skrbelo,

ali bodo našli Zagorje na koncu sveta, ker tu

pa še niso bili, jim je uspelo prizorišče najti

v prvem poskusu. Težje pa je šlo v drugo, ko

so se čakajoč uro svojega nastopa izgubili

v le nekaj deset metrov oddaljeni gostilni.

Pa tudi s to interno topografijo so se – po

svojem odličnem in za mnoge prekratkem

nastopu – skupaj z zagorskim Prekmurcem

Vladom dodobra seznanili.

Lipe so cvetele s Poredošovo zasedbo Pax

foto: Foto klub Hrastnik, Matjaž Kirn

Druga matineja

Sobotno dopoldansko dogajanje v Litiji je

bila nova priložnost za mlajše in najmlajše. V

ustvarjalnih delavnicah je bila prava gneča.

Tina iz litijskega društva prijateljev mladine

pravi, da je slikanje na platno, izdelava

zmajev in punčk iz cunj privabilo kakšnih

šestdeset otrok. V primerjavi z lanskoletnim

zanimanjem nas je prijetno presenetila prava

otroška invazija. Zato že razmišljamo, kaj bi

pripravili za naslednji ulični festival.

Sicer pa je bila letošnja Litija res prijazna

predvsem do otrok. Med izdelovanjem

igrač so lahko opazovali še plesalce ljudskih

plesov iz Trbovelj ter gibljivo slikanico, ki se

S kulturo pregnetene ulice • stran 30


je pred njihovimi očmi rojevala izpod zlatih

prstov članov Papirnatega gledališče Papilu

iz Ankarana.

Tina pravi, da bi morala Mat kultra

prihodnje leto tudi v Litijo priti s

programom, ki bi pritegnil tudi velike.

Lani si je festivalsko dogajanje res ogledalo

le malo ljudi, razlog pa je verjetno bil, da je

bila prireditev med tednom. Prihodnje leto si

želimo celodnevnega dogajanja in takšnega

programa, ki bi privabili tudi starejše otroke.

V Litiji primanjkuje kulturnih dogodkov,

ki so namenjeni širši skupini ljudi, večina

je usmerjenih le na določeno starostno ali

kakšno drugo skupino.

Trbovlje prvič

Mestni park v Trbovljah je bilo

najprijaznejše domovanje, veliko ljudi se

je zbralo že ob uvodnih nastopih otroške

folklorne skupine Javorje, domačih

mažoretk in mladinskega pevskega zbora

Trbovlje. Poslanec Aleš je to pojasnjeval

na način, da so Trbovlje mesto. Živahno

je bilo tudi v delavnicah otroške domišljije

in okrog stojnice turističnega društva, kjer

je kraljeval Perkmandeljc in so mu pri tem

pridno pomagali slastni po njem imenovani

mandeljčki.

Prvi vrh večera so bili člani mladinskega

gledališča Svoboda, ki so lanski Z-bluz

zamenjali s črno komedijo Mama je umrla

dvakrat; tisti, ki ste si predstavo ogledali,

seveda veste, da je to Jasna dvakrat storila

za šalo, da pa je bilo tudi tretjič in to zares.

Večina med veliko zbranimi, ki so povsem

posedli stopnišče v parku, je bila zelo

zadovoljna, bolj redki pa so menili, da bi

se odličen ansambel lahko predstavil tudi z

manj odrsko in bolj pod zahajajoče sonce

sodečo predstavo.

Za lep zaključek pa sta poskrbeli dve

glasbeni skupini. Najprej je četvorka, ki

jo je Nejc najavil kot vokalno skupino

Osnovne šole Litija, čeprav je bila glavnina

četrtin domačinov in so ob lepih glasovih

razpolagali tudi s kitaro in tolkali, postregla

z znanimi melodijami in tudi avtorsko

skladbo. Festivalsko igranje je bil njihov

prvi večji nastop, publika pa je, za prisotne

nič presenetljivega, zahtevala dodatke.

Sledila je še ena akustična skupina, ki že

nekoliko dlje preigrava lastne in sposojene

napeve, se udeležuje festivalov in redkokdaj

razočara. Tudi tokrat niso. Paxi iz Zagorja

so bili enako prepričljivi, ko so brenkali in

peli, in pa v predahih med posameznimi

skladbami, ko je njihov prvi mož Vlado

(ki že tretjič nastopa v tem članku)

prijazno kramljal s primerkom zgovornega

obiskovalca in z njim uspešno trgoval za

tišino med skladbami.

Glasna mladost za konec

Tokrat se je začelo šele v poznih večernih

urah. Koncert rockovskega grmenja

po zasavsko, začinjen s kratkimi filmi.

Trboveljskemu Klubu B, zagorskemu Kudu

Knap, hrastniškemu Šohtu in litijskemu

Art klubu, ki so se spopadli z operativnimi

nalogami, je uspelo narediti res dober žur in

privabiti ogromno ljudi.

Začeli so domačini Aaron knows, ki jih

nekateri označujejo že za veterane, saj so

njihovi člani prej igrali v trboveljskih bendih,

zdaj pa skupaj želijo ustvariti nekaj novega.

Zamenjali so jih energični hrastniški B.F.U.,

potem pa dve zagorski zasedbi. Skupina

Gdo, ki igra predvsem ska-reggae, in Kvazi

cirkus, ki v sedanji postavi vztraja že tri leta.

Za konec še mlada domača skupina Icarus

down, katere člani so si v drugih skupinah

nabrali že precej izkušenj.

Med tistimi, ki so bili z večerom zelo

zadovoljni, je bil tudi Boris Ulčar, ki je

skrbel za projekcijo filmov. V program je

uvrstil pet filmov, tudi nekaj svojih. Obisk

je bil več kot zadovoljiv, pravzaprav so bili

najboljša publika, kar sem jih imel na

projekcijah doslej. Prišli so iz različnih koncev

Zasavja, kar je verjetno posledica tega , da so

nastopale skupine iz Hrastnika, Trbovelj in iz

Zagorja.

V Mat kultri računajo, da se bo drugo

leto zgodil še en kakovosten preskok, da

bodo bolj prepoznavni in bolj prisotni tudi

v nefestivalskem času. Prva priložnost se

jim ponuja z razstavo festivalskih fotografij

– hrastniški Fotoklub je na njem sodeloval

tudi letos – ki naj bi se zgodila v hladnejših

mesecih, njihova internetna stran www.rcrzasavje.si/matkultra,

ki so jo prav v času

festivala spremljale precejšnje težave, pa naj

bi postala informacijsko križišče zasavskega

kulturnega ustvarjanja.

Letošnji nastopajoči so večinoma

prepričani, da v Zasavju res ni veliko

možnosti nastopanja, zato je festival Mat

kultra še toliko bolj dragocen. Aljaž vidi

prihodnost festivala v tem, da bi postal

nekakšen vezni člen med društvi. Zasavska

društva se lahko predstavijo pod eno streho,

festival jim omogoča promocijo in to, da

pokažejo kdo so in kaj zmorejo. Drugi

organizatorji ne poznajo dovolj dobro lokalne

scene, zato niti ne morejo izkoristiti vseh

njenih možnosti. To je posebnost in pomembna

prednost festivala Mat kultra.

foto: Foto klub Hrastnik, Matjaž Kirn

Užaloščeni trboveljski gledališčniki

foto: Foto klub Hrastnik, Matevž Kostanjšek

Za konec pa dober žur za mlade

S kulturo pregnetene ulice • stran 31


Mladinski center Trbovlje

Tatjana Poljan

Info točka za mlade

Ob množici različnih informacij in informativnih virov je nastala potreba

po razvijanju takšnih oblik informiranja, ki bi učinkovito pokrivale potrebe

mladih. Tehnologija namreč omogoča neselektivno pridobivanje podatkov,

kar pa v veliki meri povzroča težave pri odkrivanju dejansko potrebnih

informacij. Tako se je med množico različnih, podobnih ali enakih informacij

razmeroma težko znajti in to še posebej velja za skupino mladih. Prav zaradi

specifičnosti mladostniškega obdobja se je razvil sistem informativnosvetovalne

dejavnosti, ki prav mladim, tudi tistim z manj priložnostmi, namenja

posebno skrb.

Informiranje in svetovanje za mlade je

razmeroma mlada veja strokovne pomoči.

Gre za proces, v katerem uporabnik skupaj

s svetovalcem, posrednikom, med mnogimi

informacijami poišče tisto, ki jo potrebuje,

in se odloči, kako jo bo uporabil. Je način

aktivne pomoči mladim na njihovi poti k

razvijanju avtonomnosti.

Splošno informiranje mladih zajema

vse teme, ki mlade zanimajo, in vključuje

dolgo vrsto dejavnosti: informiranje,

svetovanje, posvetovanje, vodenje, podporo,

osebno pomoč, treniranje in usposabljanje,

povezovanje v mrežo in napotitev na

specializirane službe. To pomeni hkratno

vzdrževanje mreže servisnih in drugih

organizacij, ki služijo kot pomemben

informacijski vir za pomoč v konkretni

situaciji.

Izvajalci informiranja za mlade se

Mladinski center Trbovlje gosti info točko za mlade

zavezujejo k spoštovanju načel in priporočil

opredeljenih v Evropski listini informiranja

in svetovanja in v drugih strokovnih in

pravnih virih.

Razvoj in struktura dejavnosti

informiranja in svetovanja za mlade

potekata na treh ravneh: nacionalni,

regionalni in lokalni. Nacionalni izvajalec

informiranja in svetovanja za mlade v

Sloveniji je Zavod MISSS – Mladinsko

informativno-svetovalno središče Slovenije,

ki se je v letu 1995 vključil v mednarodno

mrežo ERYICA. Informativno svetovalno

dejavnost podpira tudi Urad Republike

Slovenije za mladino.

Pravi pomen tovrstne strokovne pomoči

pride najbolj do izraza pri neposrednem

stiku z mladimi, ki potrebujejo informacije.

Najbližje so temu cilju regionalni

Arhiv Mladinskega centra Trbovlje

informativno-svetovalni centri za mlade in

lokalne informativne točke, ki so s svojim

delovanjem neposredno usmerjene v ciljno

populacijo mladih. Za informativno točko je

tako pomembno, da informira uporabnike

predvsem o dejavnostih v lokalni skupnosti,

hkrati pa skrbi za informiranje mladih o

tem, kje lahko dobijo druge informacije.

Po računalniški povezavi z ostalimi

informativnimi centri se v informativno

točko stekajo vse pomembnejše

informacije.

Tudi Mladinski center Trbovlje je ena

izmed informacijskih točk, ki delujejo

v Sloveniji in želijo mladim brez izjeme

nuditi pomoč pri izbiri aktualnih, točnih,

popolnih, objektivnih in brezplačnih

informacij o izobraževanju, delu, prostem

času, kulturi in umetnosti, zdravju in

pomoči v stiski, razpisih in mednarodnih

projektih s področja mladinske izmenjave,

prostovoljstva, izobraževanja.

V Mladinskem centru Trbovlje

vsak dan med tednom od 12.00 do

20.00 ure informacije posredujemo

osebno, po telefonu (03 56 31

018), po e-pošti (infotocka@mct.

si), na info-tabli v centru ali preko

posebne rubrike Info točka na domači

spletni strani (www.mct.si),

kjer so dnevno osvežene novice o

dogodkih, prireditvah ali razpisih za

mlade.

Vse informacije dajemo na način,

da spoštujemo zasebnost in

anonimnost uporabnika. Kdor pa ne

želi pomoči informatorja-svetovalca,

lahko sam brezplačno brska po

internetu, prebira časopise, revije

in informativno gradivo, oblikuje

in tiska seminarske naloge, piše

prošnje in podobno.

Dejavnost informiranja in svetovanja

pa ni namenjena zgolj mladim

od petnajstega do petindvajsetega

leta, ampak tudi staršem, strokovnim

delavcem in ostali zainteresirani

javnosti.

Če pa ne potrebujete ničesar od

navedenega, pridite kar tako. Po

prijazen pozdrav, prijateljski klepet

ali samo nasmeh.

Info točka za mlade • stran 32


Mladi za Evropo

Alma Mujič

Raziskovanje

stereotipov in

razbijanje predsodkov

Na Irskem je na prehodu iz junija v julij potekala mladinska izmenjava Mladi

za Evropo. Projekt je omogočil srečanje 57 mladih iz različnih evropskih držav:

Portugalske, Poljske, Romunije, Irske in Slovenije.

Na Irskem smo spoznavali različne kulture in v najrazličnejših delavnicah

– plesni, gledališki, glasbeni, filmski ter delavnici izdelovanja grafitov

– raziskovali stereotipe, predsodke in rasno nestrpnost med ljudmi.

Rezultat izmenjave je bila predstava, ki smo jo pripravili v parku mesta

Mountshannon, in dokumentarni film o mladinski izmenjavi.

Misel se ustavi na mimobežnih ravninah,

na redkih gričkih, posejanih z zeleno travo,

in na enonadstropnih hiškah. Vsake toliko

mimo nas pridrvi kakšno vozilo, čeprav je

ta pojav tu precej redek. Ura je že krepko

čez polnoč, oči redkih ostajajo odprte: pa

še to zaradi podeželske ceste, ki sili naš

minibus k premetavanju.

Za nami je dolg dan. Dvanajst ur

smo preživeli na Gatwicku v Londonu,

v Shannon pa smo prileteli z dvourno

zamudo. Še zadnjikrat ošvrknem Emmo,

ki spretno krmari naše vozilo, in utonem v

spanec.

Okrog tretje ure smo prispeli v Letterfrack

in se nastanili v Old Monastery Hostlu. Če

pozabim, da se mi je naježila koža in da mi

je strah dodobra zapomnil kosti, sem od

utrujenosti zaspala v sobi z našo skupino in

pokritimi ogledali.

Naslednji dan so stvari dobivale

drugačno podobo. Čakali smo na prihod

Portugalcev, Romunov in Poljakov. Preko

različnih družabnih iger smo spoznali Irce.

Čudovit dan.

Nemogoče je opisati vse dneve naših

druženj, delavnic in spoznavanj, saj je vtisov

ogromno; zato kar tu zaključujem.

Izmenjava, kot je bila ta, ni mačji kašelj.

Vanjo smo vložili vse, kar se je dalo, in z

gotovostjo lahko rečem, da je vsak od nas

maksimalno izkoristil čas in prostor, ki smo

ga imeli na razpolago. Stopili smo v mrzel

Atlantski ocean, plesali romunsko kolo

in irski ples, pili portugalsko vino in po

nenehnem dežju stopali brez dežnikov. Če

nas je v Letterfracku zeblo, smo v Mount

Shannonu skakali v drugo. največje jezero

na Irskem, domov pa smo prišli čokoladno

rjavi. Ali pa živo rdeče opečeni.

To so moji spomini na Irsko. Najbrž

si jih delim z vso skupino iz Zasavja, ki

je od tistega dne naprej gradila čudovita

foto Alma Mujič

Na odru v parku v Mountshannonu

obzidja vsej sreči in tegobam, ki so nas v

štirinajstih dneh pestile. Znotraj teh obzidij

so danes nastanjene izkušnje, poznanstva,

prijateljstvo in osebna rast. Vsak zase je

vanj postavil tempelj čudoviti dogodivščini.

Najbrž tudi zaradi tega sedaj gledam

na Irsko nekoliko drugače. Ne gre več za

zeleno pokrajino in leve vozne pasove.

Danes gre za ljudi, ki so nasmejani, za vse

mentorje in voditelje, ki so se na vso moč

trudili spraviti skupaj tako zahteven projekt.

Četudi nismo povsem podrli stereotipov in

izbrisali predsodkov, zdaj o tem in drug o

drugem vemo dosti več.

In, mislim, da tu velja tisto, da se stvari

se spreminjajo. Spreminja se samo pogled

nanje.

Slovenijo in Mladinski center Trbovlje je zastopalo osem mladincev: Uroš

Skrinar, Špela Alič, Tajda Jamšek, Tamara Jovičić, Alma Mujić in Peter Černuta

iz Trbovelj, Alja Bebar iz Zagorja ter Brigita Jurišič iz Hrastnika, in voditelja

Tomaž Praunseis in Karmen Murn.

Drugim udeležencem smo na slovenskem večeru predstavili Slovenijo

in njene naravne lepote, kulinariko, pesmi ter polko. Širši publiki pa smo

se predstavili na kulturni tržnici, kjer smo prodajali naše lastne ter značilne

slovenske izdelke, glasbo in pijačo.

Raziskovanje stereotipov in razbijanje predsodkov • stran 33


Kleiberjeva spominska zbirka

Zorica Fele

Konjšica na

kulturnem

zemljevidu

Konjšica, vas miru, se nahaja 50 kilometrov vzhodno od Ljubljane, med Litijo

in Zagorjem ob Savi. Prej malokomu znana vasica z vsega 143 prebivalci se je

na sončno nedeljo, 3. julija 2005, s proslavo ob 75. obletnici rojstva dirigenta

Carlosa Kleiberja vpisala na svetovni kulturni zemljevid.

Ideja o spominski sobi je privrela na

plan že lansko jesen, ko so se prihajali

julija lani umrlemu Kleiberju v Konjšico

poklonit ljudje z vsega sveta. Nepozaben je

spomin na slovo predstavnikov Slovenske

filharmonije in članov godalnega orkestra

Slovenske filharmonije, ki so se s koncertom

na pokopališču v Konjšici lanskega julija

poklonili spominu na Carlosa Kleiberja.

Novembra pa se mu je v Konjšici poklonil

tudi takratni umetniški direktor milanske

Scale Riccardo Mutti.

Bo Konjšica ostala oaza miru?

Od ideje do uresničitve

S strani avstrijskega veleposlaništva je

bila pobudnica Prireditve ob 75. obletnici

rojstva Carlosa Kleiberja in otvoritvi

spominske sobe gospa Natascha Grillj.

Predsedniku Krajevne skupnosti Konjšica

Slavku Žurgi in meni kot predsednici

Kulturno-umetniškega športnega društva

Konjšica se je ideja zdela zelo inovativna,

zato sva pristala v sodelovanje pri projektu.

Ker smo dobili tudi privolitev dirigentove

foto Dejan Taškar

družine ter so se z zamislijo strinjali

krajani Konjšice, smo že januarja pričeli

z intenzivnimi pripravami na prireditev in

otvoritev spominske sobe.

V ožjem organizacijskem odboru smo

bili imenovani Slavko Žurga, Zorica Fele

in Marko Povše, s prostovoljnim delom pa

je sodelovalo več kot tri četrtine krajanov

Konjšice. Delo smo si razdelili na način,

da je vsak delal tisto, v čemer je najboljši,

opravila pa so segala od zidanja in pleskanja

do iskanja sponzorjev in pripravljanja

različnih gradiv.

V okolju so nas podprli

Ker smo orali ledino, je bilo velikokrat

težko, ledeno in spolzko. Odpirali smo

vrata in prosili za pomoč: sprva je šlo težko,

večkrat so nas tudi zavrnili. Prvi cilj teh

obiskov so bili predsedniki uprav oziroma

direktorji družb, kjer smo zaposleni.

Podpora v domačem podjetju pač velja

največ.

In ko sem prišla k svojemu predsedniku

uprave prosit za sponzorsko sodelovanje pri

prireditvi, me je vprašal: »Ali so ljudje v vasi

zato, da bo Konjšica iz mirne vasi, iz tišine,

postala kraj romanja, nemira? Vas ni strah

kritik?«

O, ko bi vedeli, kako nas je bilo strah. Pa

vendarle: imeli smo željo in voljo in bili smo

prepričani v uspeh.

Kot bi rekel gospod Ivo Vajgl, ki nas je na

dan prireditve počastil s svojo prisotnostjo:

»Če ne bomo znali seči dovolj visoko, kadar

imamo možnost, potem nas pač ne bo

– ne na kulturnem in ne kakšnem drugem

zemljevidu«.

Imeli smo veliko podporo Občine Litija

in njenega župana Mirka Kaplje, župana

Občine Zagorje ob Savi Matjaža Švagana,

predsednikov uprav velikih slovenskih

podjetji, ki so razumela našo željo in videli

v tem veliko priložnost za sam kraj in tudi

Slovenijo.

Konjšica na kulturnem zemljevidu • stran 34


Spominska soba Carlosa Kleiberja

nima rednega odpiralnega časa,

lahko pa si jo ogledate, kadarkoli

boste obiskali Konjšico. Le poklicati

morate na katero izmed telefonskih

številk, ki so objavljene na vhodu v

spominsko sobo. Za večje skupine pa

svetujemo predhodno najavo na eno

izmed telefonskih številk, objavljenih

na naši spletni strani www.litija.

net/konjsica.

Ureditev spominske sobe

Dogajanja v naši vasi je v času

šestmesečnih priprav budno spremljalo tudi

avstrijsko veleposlaništvo: sprva nezaupljivo,

nato pa z veseljem in tudi ponosom.

Avstrijski veleposlanik gospod Valentin

Inzko je nazadnje na nastop v Konjšici

povabil kvartet dunajske filharmonije.

Z obnovo osrednjega dela vasi smo

domačini pričeli že januarja. Pri obnovi

vasi in pripravi prireditve je sodelovalo

kar osemdeset odstotkov prebivalcev

naše krajevne skupnosti. Prepleskanih in

obnovljenih je bilo veliko stavb, uredili

in asfaltirali smo parkirišče, pripravili in

obnovili smo igrišče kot glavni prireditveni

prostor, saj večjega prostora ob običajnih

dneh nismo potrebovali.

V mežnariji, stavbi, ki je v lasti cerkve,

pa smo uredili spominsko sobo Carlosa

Kleiberja. Eksponate izjemne vrednosti

je prispeval Tomo Brezovar, brez katerega

bi otvoritve spominske sobe najbrž sploh

ne bilo. Za ureditev spominske zbirke in

razporeditev eksponatov v spominski sobi

pa sta poskrbela znani kulturni delavec

Nande Razboršek in akademski slikar Samo

Šiles iz Zagorja.

… in priprave na prireditev

Ker nismo imeli nobenih izkušenj s

pripravo tako velike prireditve, smo za

pomoč zaprosili strokovnjakinji: direktorico

Knjižnice Litija Jožo Ocepek in Rosano

Maček iz Javnega sklada za kulturne

dejavnosti Litija.

Obiskovalcem smo želeli predstaviti tudi

zgodovino kraja, zato je gospa Jožica Amon

pripravila kratek zgodovinski oris Konjšica

skozi čas, ki so nam ga učiteljice Osnovne

šole Litija prevedle še v angleški in nemški

jezik; na prireditvi ga je bilo moč dobiti na

stojnici Kulturno-umetniškega športnega

društva Konjšica.

Povezali smo se z Mestno skupnostjo

Litija, ki nam je na dan prireditve odstopila

ogromno število stolov ter oder. Del

foto Dejan Taškar

Kvartet dunajskih filharmonikov na improviziranem odru v Konjšici

materiala za sceno je priskrbela Predilnica

Litija, cvetlične aranžmaje na odru pa je

uredil gospod Marjan Planinšek. Poskrbeti

je bilo potrebno še za ozvočenje in nemalo

drugih drobnih stvari.

Zelo napeto je bilo še zadnji večer

pred prireditvijo; urejali smo okolico,

pleskali še zadnje kvadratne metre na

pokopališču, usklajevali plane in gledali v

nebo, se spraševali ali se bodo naša trdna

prepričanja o lepem vremenu uresničila

in najpomembnejše: ali bodo dunajski

filharmoniki sploh prišli?

Tista nedelja

Rodil se je nov dan, s soncem obsijani

travniki, rosa, petje ptic, tišina…. Za

Konjšico se je začel pisati pomemben dan.

Nemalo ljudi je v Konjšico prišlo v

zgodnjih jutranjih, nekateri pa so prišli

še ponoči in prespali kar v osebnih

avtomobilih. Bali so se gneče, niso pa želeli

zamuditi tako pravljičnega dogodka, so nam

povedali kasneje.

Prireditev sta povezovala Aleksandra

in Gorazd Mavretič, začela pa se je ob

desetih dopoldne s sveto mašo na prostem,

ki jo je daroval kanonik monsignior Peter

Zakrajšek, pri obredu pa sta sodelovala

misijonar v pokoju Janko Slabe in domači

župnik Kancijan Čižman. Program se je

nadaljeval s pozdravno pesmijo domačega

pevskega zbora pod vodstvom Toma

Brezovarja, vrhunec prireditve pa je bil

brez dvoma koncert kvarteta Dunajske

filharmonije, ki so ga sestavljali Wolfgang

Schulz, Franz Bartolomey, Ernst Kovacic

in Elemar Landerer.

Sledilo je precej drugačno nadaljevanje

z ansamblom Orlek, ki je prireditvi vdihnili

še dodaten adrenalin in pridali kanček

domačega, zasavskega. Za njimi se je s

svojim izbranim in nepozabnim nastopom

predstavila še folklorna skupina Javorje, do

poznih večernih ur pa je zbrane spremljal in

zabaval domači ansambel Zlati klasi.

Naslednji dan smo v Konjšici – v zahvalo

kraju, krajanom in vsem ljudem dobre volje

od drugod, ki so pomagali pripraviti to

veličastno prireditev – pripravili skupno

kosilo. Zbralo se nas je 84, pridružila sta

se nam tudi litijski župan Mirko Kaplja in

direktor občinske uprave Valentin Zdravko

Špes, ki sta nas ves čas pripravljanja

prireditve podpirala.

Konjšica, vas miru, se nahaja 50

kilometrov vzhodno od Ljubljane, med

Litijo in Zagorjem ob Savi. Vabi vas, da

jo obiščete, si ogledate spominsko sobo

Carlosa Kleiberja in doživite trenutke

miru.

Carlos Kleiber, po mnenju nekaterih

največji dirigent našega časa in eden

največjih v vsej glasbeni zgodovini,

se je rodil 1930. leta v Berlinu, umrl

pa je 13. julija 2004 v Konjšici. Tam

je tudi pokopan.

Kleiber je bil tesno povezan s

Slovenijo, saj sta z ženo Stanislavo

Brezovar, baletno plesalko, najprej

prebila veliko časa v Zagorju, kjer

se je ona rodila in imela stanovanje,

kasneje pa v Konjšici, kjer sta si

uredila počitniško hišo.

Carlos Kleiber je dirigiral v največjih

evropskih, ameriških in japonskih

glasbenih hišah, dvakrat pa tudi v

Ljubljani: leta 1980 simfonikom RTV

Slovenija, leta 1997 pa Slovenski

filharmoniji. Novembra lani so v

Ljubljani v njegov spomin pripravili

koncert slovenskih filharmonikov, ki

jih je vodil še en legendarni dirigent,

umetniški direktor milanske Scale

Riccardo Muti.

Konjšica na kulturnem zemljevidu • stran 35


Duhovna dediščina

Roman Rozina

pesmi: Nande Razboršek

Nove knjige za

stare zgodbe

Brskanje po pretekli ustvarjalnosti je izziv. Ko so pred okroglo sto leti izhajali

snopiči štirih zvezkov Slovenskih narodnih pesmi, ki jih je večinoma

uredil dr. Karel Štrekelj, so mu različni zbiralci poslali precej več kot deset

tisoč pesmi, objavljenih pa jih je bilo 8686. Mnoge med njimi so poznali tudi

naši predniki: po zaslugi Ivana Lovrača, Hinka Sevarja, Leopolda Jerina, Fortunata

Lužarja in neznanega zapisovalca iz Podkuma jih je samo iz zagorske

doline kar devetdeset.

Etnologi, ki se s tem področjem ukvarjajo strokovno, snemajo stare pripovedovalce,

členijo posebnosti govora in izrazja – njim je pomembna tudi

ali predvsem pravilnost zapisa. Nas pa zanima sama pravljičnost zgodb, ki

so nekoč nastale in se ohranile: da bi z njimi zvedeli kaj več o nas samih,

kakršni smo bili včeraj, in da bi z njimi očarali naše goste in se jim naselili

v radovednost.

Zasavje je premajhno, da bi zgolj s

svojim imenom ustvarjalo prepoznavnost.

Tako pač je. Kum bo pač vedno pol nižji od

Triglava, Trbovljam kot največjemu mestu

še slovenska država ne daje statusa mestne

občine, ves Hrastnik bi bilo mogoče preseliti

v katerega izmed velemestnih nebotičnikov.

Majhno je lepo, kot so se nekoč poigrali

reklamni oglaševalci, težko pa ga je najti.

Za tiste, ki potujejo po zemljevidih,

ambasadorji Zasavja ne morejo biti najlepše

Nove knjige menjamo za stare

zgodbe

Tistim, ki se boste odzvali našemu vabilu,

in nam poslali zgodbe, ki jih bomo

objavili v reviji Razvoj, bomo v zahvalo

podarili monografijo Zasavje, nekje sredi

Slovenije.

Zbiramo:

- pripovedke in bajke

- pravljične razlage geografskih imen

- šege, vraže

- pregovore in izštevanke

- zdravilske recepte in uroke

- vsakršne zgodbe naše preteklosti

- pripovedi o tukajšnjih nenavadnih

bitjih

- anekdote in zgodbe o posebnežih

- pravljice in legende

- …

zelene barve, ki se tu tako sunkoma zaganjajo

v nebo, lahko pa ta košček zemlje prikličejo

predvsem uspešne družbe in posamezniki,

pa karkoli je področje njihovega dela, ki

so s svežino idej in delovanja premagali

krajinske meje.

Že po Sloveniji je utečena podoba črnega

in rdečega revirja, zraslega na premogu,

ki je kmečke vasi spremenil v industrijska

središča, in netrpljenju socialnih krivic, ki

mu je dal predznak rdečega uporništva.

Že nekoliko prek slovenskih meja moramo

Zasavje umeščati v sredino Slovenije, tja

nekam med Ljubljano in Maribor, še par sto

kilometrov dalje neznanka pogosto postaja

tudi Slovenija sama.

Valvasor, ki je morda v največji meri

premagal prej omenjene krajinske meje,

oče propagiranja dežele Kranjske, ki je

imel voljo in sredstva, je vedel, da je dolžan

svojo drago domovino Kranjsko ne le sam

zase častiti, marveč žarke njene slave tudi v

daljni svet pošiljati, zlasti ker sem opazil, da

leži ta odlična vojvodina Kranjska s svojimi

imenitnimi lastnostmi, čeprav je lep biser med

cesarskimi dednimi deželami, vendarle pri

mnogih tujcih zavita v globoko nepoznanje.

Ambasadorji prepoznavnosti Zasavja

pa so lahko tudi različne zgodbe našega

posamičnega in skupnega spomina. Tako

se je nekdo nekoč spomnil, da bi bile lahko

kraške igle okameneli svati, da v Čemšeniški

planini biva zmaj, da enega izmed studencev

Roviški zaklad

Pod goro je gomila

od kamna in lesa,

ker tam nekoč graščina

roviška je bila.

So vitezi Roviški

bogastvo si nabral’,

zlato so v kevdre skrili,

jim škratje so ga dal’.

Pa zgodba dalje pravi,

da je tako bilo,

da nad graščino ogenj

poslalo je nebo…

Cimprovje je zgorelo,

ga ogenj je pobral,

zaklad dobljen od škratov

pa v kevdrih je ostal.

Stoletja so iskali

Roviščani zlato,

motike so lomili,

zlata pa ni bilo.

Ko je pohlep vaščanom

že vse moči pobral,

se škrat jim je prikazal,

takole je dejal:

Ne matrajte se v kevdrih,

če hoč’te bit’ bogat,

zlato so vaše njive,

pšenica je zaklad.

Le sukajte motike

in orjite zemljo,

zlato roviških grofov

je izmišljeno bilo.

Poslušali vaščani

so škrate, čast bogu,

kjer njivo s skopali,

je zraslo do pasu.

Tako še zmeraj rase

obilno za ljudi,

a zgodba o zakladu

še kar naprej živi.

s kumskega pobočja napajajo Nežine solze,

ki zdravijo oči – tako kot voda v skalni

vdolbini pred kapelico polšniške svete

Katarine.

Ni prav verjetno, da bi takšne zgodbe

Nove knjige za stare zgodbe • stran 36


preglasile različne Stonehenge in Loch

Nesse, in verjetno jih ni dovolj za novo

Tolkienovo hobitsko sago, zagotovo pa bi

Zasavju prinesle dodatno prepoznavnost in

novo dimenzijo privlačnosti.

Povodni mož v Stopah

Kjer je poraščen Repnik

se nagnil nad vodo,

in kjer je pred stoletjem

vse divje še bilo,

je ob kamniti steni

Medijin tok obstal

in si globoko v steno

tolmun je izkopal.

So trdožive bukve

temnile strmi breg,

da večni mrak je tamkaj

dekleta sili v beg.

Tolmun je temu mraku

še šum skrivnosten dal,

ki nočnim sprehajalcem

je strah v kosti pognal:

po vodi črna senca

nemirna čofota,

po hrbtu je porasla

kot zlodej iz pekla.

Ljudje so govorili,

da je povodni mož,

kot britev so mu kremplji,

zobje pa kakor nož.

Dekleta so se bala

kosmatega moža,

pa raje so k sosedom

po drugi poti šla.

Potem tovarnar stope

v soteski je zgradil,

da kamenje in rudo

je glažarjem drobil.

So stope vse zdrobile,

kar človek jim je dal,

kdo pa je tamkaj hodil,

si ušesa je tiščal.

Neznosen hrup jezil je

povodnega moža,

saj slišal se v tolmunu

menda je vse do dna.

Kosmati mož je dolgo

po kotih mir iskal,

ker ga doma ni našel,

slovo je Stopam dal:

pred sto in nekaj leti

je tu bil zadnjikrat,

potem je v druge kraje

odšel svoj mir iskat.

So stope vse zdrobile,

je kamen prah postal,

spomin na davne čase

pa je v ljudeh ostal…

Fibula

Minilo je dva tisoč

in nekaj sto še let,

ko bil precej drugačen

je ta preljubi svet.

Na tihi vaški jasi

je ogenj pogorel

in mlademu je truplu

mladost, lepoto vzel.

Nje duša preselila

se je v neznani log,

telo pa se rešilo

je zemeljskih nadlog.

Kar je od nje ostalo,

so dali v žarni grob,

ob grobu so postali,

končan je bil pokop.

K pepelu položili

nakit so skrbno zbran,

iz brona lepo sponko,

zapestnico, uhan.

Čez žaro so nasuli

debelo plast prsti,

obred je bil opravljen,

pogrebci so odšli.

Dva tisoč let ta grobek

pod rušo je ležal,

potem nekdo je žaro

slučajno odkopal:

pepel je zemlja vzela,

pustila lišp je skrit,

saj drugo je minljivo,

bolj trajen je nakit.

Čez čas nekdo je sponko

povečal in odlil

in z njo je v nekem mestu

fontano okrasil.

Pepel bo zemlja vzela,

pustila lišp bo vlit,

vse živo je minljivo,

bolj trajen je nakit.

Veliko zgodb je že bilo zapisanih, niso

pa bile posedene v naše vedenje, zagotovo

pa žive tudi zgodbe, ki so se izmuznile

rokam zapisovalcev. Tudi zato, ker proces

njihovega ustvarjanja in spreminjanja ni

nikoli končan. V času se stvari obrusijo

ali nakvasijo, kakršna krila domišljije pač

nosi imetnik zgodbe. Je moč znanstveno

zanesljivo dokazati, da je medvedja kost s

primorske avtoceste res najstarejše glasbilo,

prva piščal? Vendar tudi, ali je moč to

možnost zanesljivo zavreči?

Vabimo vas, da nam pošljete pripovedke,

bajke, šege, vraže, izštevanke, zapise o

poklicih in nastanku imen, o preganjanju

bolezni in nenavadnih bitjih, ki žive v jamah

Turki na Sveti gori

Ljudje na Sveti gori

prosili so boga,

da bi nesreča turška

to leto jih obšla.

Možje so vrelo smolo

pripravljali v kadi,

na Turke bi jo zlili,

če blizu bi prišli.

Znosile težke skale

so ženske vrh gore,

navzdol bi jih spustile,

če bi prišlo gorje.

So roženkranc molili

otroci na ves glas,

da bog bi jim očuval

pred ognjem rodno vas.

Ponižno so molili,

da tabor bi obstal,

da krvoločne tujce

bi roženkranc pregnal.

So Turki pridrveli

in naskočili breg,

na čelu divje črede

je bil sam Hasan beg.

Vihtel je meč visoko

in mahal naokrog,

zahteval je dekleta,

za paša kup otrok.

Ko Križani je videl,

kaj se pod njim godi,

je dvignil k nebu glavo

in molil je z očmi.

Je prosil za otroke,

za starše in za vas,

da Turke bi potegnil

v dolino velik plaz.

Se Hasan beg ustrašil

je živega boga,

z ostrogo brž spodbodel

je vranca črnega.

Je v hipu ga obrnil,

v dolino je zbežal,

za njim jo je ubrala

razjarjena drhal.

Še zdaj v kapeli Kristus

obrnjen je v nebo,

na drugih vaških križih

‘ma sklonjeno glavo.

in gozdovih, anekdote, strašljive in prijazne

zgodbe, ki žive v naših krajih. Mi jih bomo

objavili, kot za začetek objavljamo štiri

pesmi Nandeta Razborška, ki že dlje časa

zbira stare zgodbe in jih preliva v verze.

Da bi si lahko tudi z njihovo pomočjo mi

sami in oni drugi, ki jim pripovedujemo o

nas, naslikali bogato in zanimivo Zasavje.

Nove knjige za stare zgodbe • stran 37


Zadnji brevir

Rdeči Revir

Srečno, Barbara v

tunelu!

V avtocestnih tunelih na Trojanah so sredi

avgusta v največji tajnosti začeli snemati

nov celovečerni film z delovnim naslovom

Barbara v tunelu. Gre za modernizacijo

legende o sveti Barbari, zaščitnici rudarjev

in še vrste drugih poklicev, katerih

spremljevalka je nevarnost. Film bo

posvečen 250-letnici rudarjenja v Zagorju,

200-letnici rudarjenja v Trbovljah in tudi

današnjemu zapiranju premogovnikov.

Zakaj v veliki tajnosti? Glavni razlog naj

bi bil, da v vseh glavnih vlogah nastopajo

zasavski poslanci, ki se bojijo tako

davčnega primeža kot tudi protikorupcijske

komisije, saj gre za dejavnost, ki je po

mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov

nezdružljiva z opravljanem poslanskega

dela.

Legenda o sveti Barbari

Najprej nekaj povedi o legendi, ki je

služila za filmsko osnovo. Poganski grški

kralj Dioskur je svojo hči Barbaro zaprl v

stolp, da bi jo zavaroval pred misijonarji,

ki so širili krščansko vero, in pred ljubimci,

ki so opazili njeno izredno lepoto. Tja se je

posrečilo priti v zdravnika preoblečenemu

cerkvenemu učitelju Origenu, ki je z

njenega oltarja pregnal poganske bogove

in jo podučil o krščanskem Bogu. Ko ji je

Dioskur zatem pripeljal kraljeviča Fabricija,

ki ga je izbral za njenega moža, ga je

zavrnila. Razjarjeni oče jo je zvlekel pred

cesarjevega namestnika Marcijana, da bi ji

strogo sodil. Kljub mučenju in prisili, da je

gola hodila po trgu, se njena nova vera ni

zlomila, in za kazen ji je oče sam odsekal

glavo. Bog pa se je hitro maščeval, saj je že

naslednji trenutek strela smrtno zadela tako

sodnika Marcijana kot Barbarinega očeta

kralja Dioskurja.

Scenarist Roman Rozina, ki je tako kot

drugi vpleteni najprej zanikal, da bi karkoli

vedel o snemanju filma o Barbari, je nato

priznal, da so projekt pripravljali kar nekaj

let. Veliko razlogov je bilo, da smo se lotili te

zahtevne epopeje, s katero želimo postaviti

spomenik rudarstvu, ki nas je naredilo in

oblikovalo. Neposredni povod, da smo se takoj

lotili dela, pa je bil pogovor filmskega kritika

Marcela Štefančiča in poslanca Bogdana

Baroviča, kjer je slednji iskreno razkril svojo

mladostno željo, da bi nastopil v kakšnem

velikem slovenskem filmu.

Bogdanu sem po tistem predstavil idejo.

Kot sem pričakoval, se je zanjo takoj ogrel in

začel tudi lobirati med zasavskimi poslanci,

da so se pridružili projektu. Pri tem je bil

izjemno goreč, nekajkrat ga je zaneslo celo do

tolikšne mere, da bi dobro varovana skrivnost

že pred poletjem skoraj prišla v javnost. Morda

se spomnite afere s fotografijo oboroženih

poslancev slovenske nacionalne stranke; no,

takrat sta s Srečkom Prijateljem v parlamentu

vadila prizor, ko skušata osvoboditi Barbaro.

Kakšna bo sodobna Barbara?

Uspelo nam je dobiti tudi sinopsis

scenarija, tako da vas lahko prvi seznanimo,

kako bo tekla filmska zgodba.

Trojanski predsednik Cuk je zaprisežen

desničar in v tem prepričanju vzgaja tudi

svojo hči Barbaro. Ko se ta z leti prelevi

v najlepše in najpametnejše dekle daleč

naokoli, jo začno množično obletavati mladi

levičarji iz zasavskih dolin. Cuk jih odganja

na vse možne načine, vendar je to vse težje

in težje. Ker ve, da bije vnaprej izgubljeno

bitko, se poveže z zagorskim predsednikom

Čižekom, ki slovi kot največji graditelj daleč

naokrog: če mu sezida podzemni labirint,

kamor želi skriti svojo lepo hči pred

levičarskimi snubci, mu za nagrado obljubi

Barbarino roko in vse ostalo.

Čižek se loti dela in ga mojstrsko

dokonča, Cuk pa poje svojo besedo.

Razočarani Čižek pove kolegoma Jerkotu

in Lekotu, kako so ga opetnajstili, izda pa

jima tudi, kje vodi skrivni vhod v trojanske

tunele, za katere ne ve razen njega nihče.

Kolega se ga odločita maščevati, saj se je

Čižek zgrbil pod težo betona in železja, ki

so ga vgradili v tunele, in sam maščevanja

ni več sposoben. Jerko po poti, polni

nevarnosti, pogumno pripelje Lekota

do zaprte Barbare, ta pa jo z izbranimi

besedami spreobrne v levičarstvo.

Medtem se je Cuk z jevniškim monarhom

Francijem brez rokava že dogovoril za

poroko. Skupaj gresta k zaprti Barbari, ki

pa o dogovorjeni poroki noče nič slišati, saj

da je razumno dekle, ki premore tudi dovolj

lepote, da si bo z lahkoto sama poiskala

moža in z njim ukrojila svoj svet. Franci

brez rokava užaloščen odide, Cuk pa lastno

hči obsodi na sramotno usmrtitev.

Ko se novica razve po okoliških krajih,

se ogorčeni prebivalci pod vodstvom

Hanota uprejo in v znak protesta požigajo

z ržjo zasejana žitna polja in sekajo

sadna drevesa, vendar jih Cukova policija

ukroti. Na določen dan odženejo rablji

golo Barbaro na morišče. Ko Cuk dvigne

obredno sekiro, da sam kaznuje neposlušno

hči, se zasliši oglušujoče rohnjenje motorjev:

nori Bogdan in njegov prijatelj Srečko

pridrvita na prizorišče, v krvavem obračunu

rešita Barbaro in se z njo odpeljeta v novo

prihodnost.

V glavnih vlogah zasavski poslanci

Snovalcem filma je bojda uspelo

angažirati vse zasavske poslance. Norega

Bogdana igra Bogdan Barovič, ki je vsaj

tako dober kot kralj cestnih bojevnikov

Mel Gibson, njegovega prijatelja Srečka pa

prav tako izvrstni Srečko Prijatelj. Barbara

je prepričljiva Barbara Žgajner Tavš, ki si

tudi za gole prizore ni želela zamenjave,

njen oče Cuk pa je France Cukjati, ki je

mojstrsko uprizoril težke osebne obračune

sodobnega Kreona, ki niha med očetovsko

ljubeznijo in vladarsko strogostjo. V vlogi

velikega gradbinca Čižeka se je izkazal

Matjaž Švagan, ki je dosedanje izkušnje

prenesel tudi na film, odlična pa sta tudi

njegova prijatelja, spretni vodnik Jerko, ki

ga igra Miran Jerič, in zlatousti Leko, ki ga

je upodobil Aleš Gulič. V vlogi upornega

Hanota se je izkazal Matjaž Han, kot

nesojeni ženin Franci brez rokava pa je

prav tako zelo dober Franci Rokavec, ki je

vskočil kot včerajšnji poslanec in današnji

skoraj minister.

Roman Rozina pravi, da je skušal

scenarij kar se da prilagoditi igralcem,

vendar vedno ni šlo. Barovič in Prijatelj

Srečno, Barbara v tunelu! • stran 38


sta kot zaprisežena nacionalista želela, da

bi se film razpletel manj ameriško in bolj

slovensko. Da bi eden kot Peter Klepec izruval

v zemljo zakopani labirint, drugi pa bi ga kot

Martin Krpan prestavil na varno. Producent

o takšnem predlogu, seveda, ni hotel niti

slišati, ker da bi to pomenilo finančni polom,

saj bi se napeta, dramaturško dobro grajena

akcijska grozljivka sprevrgla v nenavadno

otroško pravljico.

Prav tako sem moral zavrniti nekatere

druge ideje. Švagan je predlagal, da bi dodali

prizor z otvoritvijo tunela oziroma labirinta,

Gulič in Jerič pa sta si želela, da bi Barbare

ne reševala v dvoje. Prvi je menil, da bi lahko

s svojim motorjem prebil vse barikade in se

pripeljal do jetnice, Jerič pa je menil, da bi jo

pridobil na svojo stran z izkazanim pogumom,

brez besed. Tudi Han je predlagal, da bi jo

osvobodili on in njegovi uporniki, ko bi vrgli

predsednika in uničili prestol, Žgajnerjeva

pa je dolgo vztrajala, da bi se nekako sama

rešila in maščevala očetovo okrutnost. Res

povsem na glavo pa bi stvari obrnili predlogi

Rokavca in Cukjatija, ki pa zdaj menda že

iščeta producenta za nadaljevanje filma, kjer

naj bi se izkazalo, da so levičarji zamenjali

pravo Barbaro z njeno dvojnico, ker bi želeli

priključiti Trojane k Zasavju.

Ciljajo na dobiček in številne nagrade

Razkrili smo že imena glavnih igralcev

in scenarista, po naših podatkih pa so

odlično zasedene tudi druge vloge na

nevidni strani kamere. V režiserskem

stolčku naj bi sedel starosta Matjaž Klopčič,

ki je po Dediščini želel Zasavju svojih

staršev postaviti še en spomenik. Mojster

fotografije pa bo mladi Simon Tanšek, ki

si je po nizkoproračunskem prostem teku

in ruševinah zaželel sodelovanja pravem

filmskem spektaklu.

Film naj bi zakrožil po kinodvoranah

sredi prihodnjega leta. Če producenti upajo

na bogat denarni izplen, pa ustvarjalci

računajo na prestižne nagrade na največjih

festivalih. Film se bo potegoval za oskarja

za najboljši neameriški film, objadral

naj bi vse velike mediteranske festivale.

Martin Bizjak, dolgoletni direktor puljskega

festivala, ki bo zaradi bogatih izkušenj vodil

tovrstne aktivnosti, naj bi se vse podrobnosti

z avtorji dogovoril že julija, ko je deset dni

bival na Izlakah. Da bi njegova prisotnost ne

bila sumljiva, si je nadel krinko udeleženca

tukajšnje slikarske kolonije.

Med pomembnimi člani ekipe velja

omeniti še Slavka Kmetiča, ki je pred leti

zaslovel kot strojevodja, ki vlakov ne vozi,

ampak jih zaustavlja. Prav zaradi tega so ga

angažirali kot direktorja logistike, saj je bilo

v snemalnih terminih potrebno ustavljati

promet skozi trojanske predore. Govori

se, da se je veteran urejanja prometa tudi

tokrat izkazal: kot v dobrih starih časih je

vse stalo.

Glavni producent filma bo Dare Sadar,

ki se je posebej za to priložnost vrnil iz

Amerike. Pripadajo mu tudi vse distribucijske

pravice, razen za švicarski trg, kjer jih je

odkupil Leonardo Peklar. Po neuradnih, a

precej zanesljivih podatkih, naj bi film stal

nekaj milijard tolarjev, navrgel pa kar nekaj

desetkrat toliko. Ob tem naj bi Barbara v

tunelu kar precej milijardni zaslužek in še

stotine delovnih mest prinesla tudi lokalni

industriji, saj bodo začetek predvajanja

filma spremljali številni spominski izdelki,

poznavalci pa napovedujejo tudi razcvet

turizma.

Srečno, Barbara!

Daleč so časi Metoda Badjure in Arnošta

Adamiča, Tanja Ribič in Janez Starina sta

lačna filmskega traku, Simon Tanšek se

mora udinjati zunaj naših meja… Tako bi

lahko modrovali še včeraj, danes pa so naše

upanja polne oči uprte v prihodnje dni.

Nastaja prvi povsem zasavski celovečerni

film, posnet na naši zemlji, z našimi ljudmi

in močmi.

Čeprav bi bil tak zaključek prav imeniten,

pa bomo imenitnost žrtvovali še eni

informaciji o filmu Barbara v tunelu. Glasbo

zanj je napisal Vlado Poredoš, izvajajo pa jo

njegove zasedbe: rockovski Orleki, ljudski

Gallenberg Vaganti in popevkarski Paxi.

Vlado Poredoš nam je po dolgem

vztrajanju le povedal, da je vsa glasba

napisana posebej za ta film, da niso

uporabili doslej že znanih pesmi. Edina

izjema je ljudska pesem o sveti Barbari, s

katero se film končuje. Ko se film izteče v

zadnji kader, ko oklopni terenski avtomobil v

zahajajoče sonce odpelje Bogdana in Srečka

ter rešeno Barbaro, se prejšnja trda, udarna

rockovska glasba prelevi v nežno akustično

balado. Bogdan Barovič odpoje uvodni

solistični del, ki gre takole:

Zdaj te iskreno vsi častimo

in za zavetnico želimo,

o sprejmi nas v zavetje ti!

Glej, čisto se ti v varstvo damo,

telo in dušo, dom in jamo,

ti varuj nas vseh nevarnosti!

Potem pa, ko je oranžno sonce že skoraj

pogoltnilo naše junake, se zasliši še zbor:

Pozdravljena mučenka sveta,

med zbore angelske sprejeta,

devica sveta Barbara!

foto Boštjan Rome

Posnetki s snemanja filma Barbara v tunelu

Srečno, Barbara v tunelu! • stran 39

More magazines by this user
Similar magazines