2004 december.pdf - Društvo študentov medicine Slovenije

intervju
ASIST. ASIST.
LARISA LARISA
STOJANOVIÈ
OJANOVIÈ, , DR. DR MED. MED
"MEDICINA "MEDICINA
JE VEDA, VEDA,
V KATERI KATERI
MORAŠ IMETI ÈLOVEKA
BREZPOGOJNO RAD, RAD,
ÈE HOÈEŠ SVOJ POKLIC OPRAVLJA
OPRAVLJATI
TI Z
VSEM SRCEM!" SRCEM!"
Marko Saje
Specialistka dermatovenerologije, tenisaèica, veèini medicincev poznana kot asistentka na Inštitutu za anatomijo, kjer
jo imamo vsi priložnost spoznati že v prvem letniku, eni prej, drugi kasneje. Vendar pa se vsi strinjamo, da prej ko jo
spoznamo, prej se zaènemo uèiti anatomijo.
E: Asist. Stojanoviè, kako se je vaša
medicinska pot pravzaprav zaèela?
Ste bili Že v srednji šoli tako zagnani
na podroèju naravoslovja?
V srednji šoli me je pravzaprav vleklo
bolj v družboslovne vode. V bistvu so
me zanimali vsi predmeti, zato sem se
vpisala na družboslovno smer na
gimnziji, kjer v drugem letniku naravoslovnih
predmetov praktièno ni bilo
veè. Zaradi tega je sledil prepis na naravoslovno
smer, s èimer je "matematika"
zopet prišla v igro. Po konèani srednji
šoli, to je moralo biti nekje leta 1989,
sem šla delat sprejemne izpite za
Medicinsko fakulteto. Medicina kot
veda pa mi je bila že od nekdaj všeè, ne
samo zaradi tega, ker vsebuje tako naravoslovne
kot družboslovne prvine,
zelo me je zanimal èlovek oziroma
bolezni in zdravljenje le-teh. Bila pa je
seveda prisotna tudi v družini. Namreè
moj stari oèe je študiral medicino na
Dunaju, prav tako tudi njegova sinova,
se pravi moj oèe in stric.
E: Kaj je bilo pa tisto odloèilno…?
Informativni dan. Pravzaprav sem šla
tistega dne v marcu v dopoldanski rundi
najprej pogledat na ekonomijo, namreè
eno alternativo sem vseeno morala
imeti, popoldne pa sem šla na medicino.
Mene je že sama fakulteta, ko sem
prviè vstopila vanjo, neverjetno impresionirala,
dokonèno pa me je preprièala
sama predstavitev študija. Zanimivo, v
popoldanski skupini nas je bilo kandidatov
na predstavitvi dramatièno
malo, ravno nasprotno dopoldanski
skupini, kjer se jih je dobesedno trlo. To
je omogoèilo, da se je med kandidati ter
profesorji takrat vzpostavilo neko zelo
prijetno, skoraj èarobno vzdušje.
Spomnim se, kako sem v nekem
trenutku samo zaprla oèi ter si rekla: jaz
moram priti na to fakulteto.
E: In kako je izgledal študij na MF v
èasu vašega študija?
Kot sem že omenila, je bilo takrat na
zaèetku potrebno narediti še sprejemni
izpit. Mislim, da smo bili mi zadnja
vpisana generacija, ko je študij na MF
trajal še pet let in pol, vendar se je
poèasi že kazala tendenca k šest let, se
pravi dvanajst semestrov. Poleg tega
takrat študenti še nismo bili tako organizirani
v razna društva kot danes. Imeli
smo npr. Medicinske razglede ter še
eno manjše društvo, ki pa ni bilo tako
moèno kot današnja, kar pomeni, da je
bilo tudi obštudijskih dejavnosti
bistveno manj, kot jih je danes.
Študentje smo že v prvem letniku zelo
hitro vzpostavili dober medsebojni
odnos, med nami je bilo precej kolegialnosti.
S tem hoèem reèi, da smo brez
Asist. Larisa Stojaniviè
težav pomagali drug drugemu, delali in
izmenjevali zapiske z drugimi kolegi. V
poteku celotnega študija sem hodila na
vsa predavanja...
E: Hoèete reèi, da niste niti enkrat
manjkali na predavanjih?
…kot sem rekla, ne glede na to, ali je
bilo predavanje ob sedmih zjutraj ali pa
ob petih popoldne, jaz sem bila vedno
tam. S tem sem imela obèutek, da sem
pol snovi že predelala. Kasneje sem se
po svojih zapiskih tudi uèila, seveda
obvezno s knjigo v naroèju. Vendar je
bila moja pisava takrat rahlo veèja, zato
moji zapiski, kar se tièe kopiranja, niso
bili ravno interesantni (smeh).
Takrat je bila veèina izpitov zgolj ustnih,
npr. kirurgija, interna medicina… Le
redki so že imeli tudi pisno obliko, npr.
na patologiji je bil testni tip vprašanj.
Ravno zato je bilo zelo pomembno
imeti zapiske doloèenih predavateljev,
hkrati pa sem na ta naèin tudi bolje
spoznala predavatelje oziroma njihov
individualen pristop k predavani snovi.
E: Danes ste asistentka na Inštitutu
za anatomijo. Kako pa je ta inštitut
izgledal prej?
Predmet je tudi takrat trajal tri semestre
in je imel tudi med nami študenti nek
poseben status, svojo težo, ki smo se je
vsi zelo dobro zavedali. Na inštitutu sta
bila takrat še oba profesorja, tako prof.
Dekleva kot prof. Širca, prof. Ravnik
pa je bil takrat še asistent, vendar so ga
študentje že takrat imeli zelo radi.
Najbolj zanimivo je bilo, da so ravno
njegovi študentje vedno šli vsi na prvi
rok in ga tudi dobro naredili.
E: Kaj pa danes, ko ste zaposlena na
tem inštitutu? Kakšen je vaš pogled
na anatomijo?
17