Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

Ruschletalm v zatrepu spodnjega dela doline
in Gaishörndl. To sta dva izmed najlepših
turnih smukov v Alpah.
gAIShOErndL
Dan se prične z bogatim zajtrkom. Mamca
so vstali v trdi temi. Na mizi čaka vse, kar
si želodec poželi, v termovkah pravkar pripravljen
sadni čaj. Po pripravi opreme se
odpeljemo do Kalksteina. Izhodišče je ob
gostišču, v katerem smo se ustavili včeraj.
Nadenemo smuči. Takoj nad gozdičkom je
razcep. Desno vodi pot proti Kreuzspitze,
mi pa nadaljujemo do naslednjega razcepa,
kjer zavijemo v dolino Alfental. Levo
se tu odcepi dolinica Marchental, obdana
je s strmimi pobočji. Pot se zlagoma dviga
ob potoku. Plazovit je zatrep pri planini
Ruschletalm. Do tod je pred kratkim priletel
ogromen plaz z desnega, prisojnega
pobočja, drugi pa s pobočja, ki zapira
dolino. Čez strm skok se povzpnemo
na obsežen plato. Pod sedlom Pfanntörl
(2508 m) zavijemo desno v vršni del. Do
vrha potrebujemo dobre tri ure. Od tod se
odpre razgled na bližnje Dolomite. Monte
Cristallo privlači pogled, Hohe Gaisl zakriva
Tofane. Komur je tura prekratka, se
lahko povzpne še na Toblacher Pfannhorn
(2663 m) na nasprotni strani sedla. Smučanje
v Alfental je privlačnejše. Zadnji del
nad planino Ruschletalm presmučamo po
trdih severnih pobočjih gorske pregrade,
ki poteka od Toblacher Pfannhorna na
44
zahodu do Gannekofla na vzhodu. Po
opoldanskem počitku zavijemo v Rosstal.
Ogledamo si del poti do Kreuzspitze. Tako
z osojnih kot prisojnih bregov so vidni
ostanki plazov. Večinoma so izpred tedna,
dveh, ko so bile tod obilne padavine. Strma
severna pobočja se bleščijo od vode, ki
mezi po površini. Od domačinov izvemo,
da je bila tod večji del sezone velika
nevarnost plazov, razmere so se uredile
pred kratkim. Turo ob vstopu v zgornjo
krnico zaključimo, popoldanska ura je,
pri kolegu so se pojavile težave z vezmi.
nEKdAj SO bILE TOd mEjE …
Med pohajkovanjem po mejni dolini
Rosstal naletimo na učno tablo o tihotapskih
poteh. V Gsiesertalu je bilo po teh
virih po prvi svetovni vojni do trideset
carinikov, imenovali so se »financarji«
(it. finanzieri) in prebivali v ljudski šoli.
Izvajali so temeljit nadzor. Pri domačinih
so brskali tudi po smetani, da ne bi
česa naskrivaj prenašali naokrog. Konec
šestdesetih let prejšnjega stoletja jih v
Gsiesu ni bilo več. Če pa se je zgodilo,
da je bil kdo od tihotapcev ulovljen na
avstrijski strani meje, so mu naložili hudo
kazen. Na tej strani, v Villgratentalu, je
bilo naenkrat le do osem carinikov. Z
družinami so živeli v carinskih hišicah,
katerih ostanki so vidni še danes. Ti so po
ustnem izročilu spoštovali načelo »živi in
pusti živeti« in so se tu pa tam namenoma
umaknili pred tihotapci. A provokacij
tudi tu niso trpeli. V sedemdesetih letih
prejšnjega stoletja je tudi njim zmanjkalo
dela. Hermann Buhl opisuje srečanje z
obmejnimi italijanskimi policaji pri ilegalnem
prehodu meje pri Brennerju leta
1946 v sestavku »Naskrivaj v čudežno
deželo«. Ob povratku s plezanja v Mali
in Veliki Cini so druščino ujeli pri nočnem
prehodu meje. Ker pa so v oprtnikih
namesto mastnega plena »našli le vrvi,
železje, hrano in prepoteno perilo«, so
pokazali sočutje in jih izpustili, ti pa so
»jim hvaležno pokazali pete«.
Po turi se podamo na kavo v gostišče v
Kalksteinu. Poleg kapučina si privoščimo
tirolski »štrudl«. Srce se upočasni na utrip,
ki ga živi dolina. Čas se je tu ustavil, kar
deluje blagodejno. Pospravimo opremo,
ob pol šestih se podamo peš v vas na večerjo.
Po večerji vzamem v roke knjigo in
se odzibam v sanje.
KrEuzSPITzE
Tudi ta dan že dolgo pred svitom oznanjajo
drsajoči koraki naše gostiteljice. Čas
priganja, saj je ob šestih napovedan obred
v vaški cerkvi. A vendar se pri zajtrku v
miru pomenimo. Uredimo opremo in se
odpeljemo do Kalksteina. Nad gozdičkom
sledimo smučini v Rosstal. Pot vodi po
kolovozu in se konča na planini Lipperalm