Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik
Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik
Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Dobrač, v ozadju Hochalmspitze FoTo: oToN NAGLoST<br />
gorjačo nad valujočo množico, v kateri je<br />
završalo kot v panju. In to ga je opogumilo.<br />
»Ta svet je pokvarjen!« Bela brada ga je<br />
delala preroškega, množica mu je prisluhnila<br />
in obmirovala. Nekoliko je pomolčal,<br />
pustil jih je čakati, nalašč.<br />
»In to še ni vse. Cerkveni turn v Bistrici<br />
se je odlomil in se zapičil v Ziljo, da<br />
sedaj voda premika kemblje v zvonovih,<br />
ki narobe obrnjeni pojejo za duše grešnikov.«<br />
Ljudje so osupnili. Nekaj žensk je<br />
pretresljivo zajokalo, dve ali tri sta se celo<br />
zgrudili na tla.<br />
»Lažeš, krivokljun,« se je oglasilo nekje<br />
od zadaj. »Bistriška cerkev stoji daleč<br />
stran od Zilje!«<br />
Berač se je zdrznil. »Nič ne lažem, naj<br />
me strela božja, če lažem! In kdo si ti, ki<br />
me delaš za lažnivca?« je uperil gorjačo<br />
v tisti konec, od koder je prihajal glas.<br />
»Zaradi takšnih izmečkov je sedaj to<br />
ljudstvo trpinčeno in zemlja tod ne bo<br />
več rodila tisoč rodov, ker jo bo dvajset<br />
sežnjev na debelo pokrilo kamenje. In to<br />
bo šele začetek, nihče ne ve, česa nam še<br />
pošlje gospod Bog za pokoro!«<br />
Razjarjena množica je zavpila in se obrnila.<br />
Tožniku ni preostalo drugega, kakor<br />
da se je nemudoma pognal v beg, sicer bi<br />
ga raztrgali z golimi rokami. Prav vsak<br />
najmanjši povod bi jih lahko spremenil<br />
v morilske pošasti.<br />
In nATO šE VOdA …<br />
»Voda prihaja,« se je zaslišalo od spodnjega<br />
konca. Ozrli so se, toda dolina je bila<br />
videti mirna kakor prej. Johan ni več čakal,<br />
moral se je oglasiti.<br />
»V Beljaku ne stoji več kamen na kamnu,<br />
ljudje božji. Vse vasi do sem so uničene,<br />
preživeli, kolikor jih je, so se zatekli v<br />
podkloštrski samostan.« Nikogar ni bilo,<br />
ki bi si drznil na glas podvomiti, kako je<br />
berač lahko včeraj v pol ure po potresu<br />
prispel iz Beljaka do sem in zakaj je bil vse<br />
do sedaj tiho. Iz ostenja so se sem in tja še<br />
vedno kotalile skale in gora je govorila, da<br />
še zdaleč ni sklenila premirja z grešniki.<br />
Nihče ni vedel, kaj jim bo prinesla naslednja<br />
noč. Severnik je razgnal meglo in<br />
pokazale so se prve blede zvezde.<br />
Jutranja svetloba je prinesla vpitje s<br />
spodnjega konca vasi. Prvi, ki so se opogumili<br />
in se namenili v izvidnico, so bili<br />
pribežniki. Zanimalo jih je, kako je z njihovimi<br />
domovi. Kljub občasnemu, šibkejšemu<br />
podrhtevanju zemlje in padajočim<br />
skalam z Dobrača jih je gnalo nazaj. In<br />
nato so zagledali vodo, ki se je razlivala<br />
tam spodaj in tvorila veliko, plitvo jezero.<br />
Skalovje in drobir sta zasula strugo ter<br />
preprečila Zilji in Ziljici odtok po dolini.<br />
Voda je zaradi slabega zimskega pretoka<br />
naraščala zelo počasi, toda zdržema. Vasici<br />
Prag in Sveti Janez sta se znašli ravno<br />
sredi plitvega jezera. Pregnanci so pozabili<br />
na strah in odšli na domove. Nato so tovorili.<br />
Voda se je razlivala po široki dolini in<br />
omogočala prehod vse do svečnice, ko je<br />
bilo preseljeno premoženje še zadnje bajte<br />
in z dvanajstimi pari volov, ki jim je ledena<br />
voda že močila gobce, izvlečen še zadnji<br />
voz – z zvonovi iz cerkvice svetega Janeza.<br />
Jezero je raslo, nato pa je prišla pomlad in<br />
taleči sneg je napel vodne žile Zilje in Ziljice.<br />
Aprila se je voda raztezala na dolžini<br />
sedmih milj, vse od Rogaj do Blač. A berač<br />
Johan je bil tedaj že zelo daleč.<br />
Tisto poletje so po vsej Tirolski, Štajerski,<br />
Kranjski, Furlaniji in Benečiji govorili<br />
o zasutih vaseh in cerkvah ter mrličih, ki<br />
so jih po deželi v kljunih raznašale vrane,<br />
ker tam ni bilo več živega človeka, da bi jih<br />
pokopal. Voda pa je počasi mezela med<br />
naloženim materialom in rečici sta leto za<br />
letom nanašali prod, ki je počasi prekril<br />
obe potopljeni vasici. Ko je Zilja, ki ji je<br />
skalovje prestavilo strugo, precej kasneje<br />
našla najšibkejšo točko in pri Rogajah<br />
končno pobegnila iz ujetništva, je jezero<br />
presahnilo. Ni pa presahnila pripoved o<br />
sedemnajstih pokopanih vaseh in devetih<br />
farnih cerkvah ter jezeru, ki je odplaknilo<br />
vse, kar je ob podoru na Dobraču gomazelo<br />
po Ziljski dolini.<br />
»nEdOLžnI« POPOTnIšKI<br />
dnEVnIKI<br />
Za to je bil v veliki meri zaslužen oglejski<br />
kancler in potopisec Paolo Santonino, ki<br />
je poldrugo stoletje po dogodku spremljal<br />
oglejskega škofa na treh vizitacijskih potovanjih,<br />
na katerih sta si ogledala kraje, po<br />
katerih so pustošili Turki. Prepotovala sta<br />
Ziljo, Dravsko dolino in južno Štajersko,<br />
vestni Santonino pa je v svoje dnevnike<br />
beležil opise krajev in ljudi. Predvsem<br />
ga je presenetilo kljub turškim vpadom<br />
še vedno razkošno življenje plemstva na<br />
Celjskem gradu ter po dvorcih in samostanih<br />
v krajih, skozi katere sta potovala.<br />
Zanimivo je, da so ga zelo zanimale tudi<br />
popolnoma posvetne razvade plemstva,<br />
saj je v zapisih veliko prostora namenil<br />
bogati kulinariki, zanimanju za tedanjo<br />
modo in nezainteresiranosti za življenje<br />
preprostega ljudstva. Ko je med leti<br />
1485–1487 naredil postanek v Podkloštru,<br />
je pod vtisom golega skalovja na pobočjih<br />
Dobrača in samostanskih ustnih<br />
pripovedi v svoj dnevnik naredil nekaj<br />
vznemirljivih zapisov. Skalovje je v ljudski<br />
domišljiji ponovno zabobnelo in človeški<br />
spomin dogodka ni nikoli več pozabil. m<br />
49