Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

oga, rinejo sem gor, ko lahko svoje mestne
razvade brez škode gojijo in razmnožujejo
za stenami domačih zidov! Saj ne reče, večina
obiskovalcev planine je bila prijetnih
ljudi, a oni drugi so bili vedno bolj vsiljivi,
arogantni in, ja, celo prostaški.
mOPEdISTA
Takšne misli so se večkrat podile po Cilkini
glavi. Razen Tilke, Milke in morda še
Ferda, s katerim sta se zadnje čase zbližala
(ups, zdaj smo pa izdali njeno malo skrivnost),
je nihče ni razumel. Gospodarja je
slišala, kako mu je sem in tja ušla kakšna
krepka, a je vedno zamahnil z roko, češ,
dokler gostje prihajajo in posel cvete, bo že
prav. Cilka je globoko vdihnila svež planinski
zrak in razgreto glavo ohladila z nekaj
požirki bistre studenčnice, ki se je stekala v
veliko korito, ter se nekam čemerno lotila
svojih opravil.
Topli žarki so počasi ogreli lesene klopi
pred kočo, iz kuhinje je zadišalo po
Micinih dobrotah. Oskrbnik je prijazno
pozdravljal prve mimoidoče, jih vabil na
sveže kislo mleko in domače štruklje in ob
obilici dela očitno pozabil vključiti tranzistor.
Pohodniki so ob okusni pijači in
jedači tiho kramljali, ob odhodu pospravili
za seboj, tu in tam so celo Cilki, Milki in
Tilki namenili kakšno lepo besedo. Cilka
kar ni mogla verjeti, da je dopoldne minilo
tako mirno, in za trenutek je pomislila,
da je bila v svojih sodbah precej krivična.
Nenadoma pa so se tla pod njenimi nogami
zatresla kakor pred tedni, ko se je s previsne
stene tam zgoraj odlomila velikanska skala
in odbobnela prek pobočij. Takoj za tem
je zasmrdelo po bencinskih hlapih in po
razritem kolovozu sta priropotala dva mopedista.
Ostro sta zavrla tik pred ogrado,
da so izpod koles na vse strani »špricnili«
blatni pljunki, samozavestno razjahala in
že od daleč zavpila naročilo. V zbujanju
pozornosti sta očitno prav uživala. Prisedla
sta k znancu in sezute noge raztegnila kar
čez mizo, steklenice so zažvenketale ob
številnih zdravicah in skupaj so zabavljali
čez dve zagoreli dolgonogi planinki, opravljeni
v, po pravici rečeno, malce izzivalne
kratke hlače in globoke dekolteje.
zArOTnICE SE POSVETujEjO
Cilka je potlačila zavist, saj bila sama nekoliko
zajetnejših oblin, in prhnila skozi
nosnice kot kak razjarjen bikec. Ni si mogla
kaj, da ne bi ves čas skrivaj oprezala za
neotesanimi mladci. Ko se je naslednjič
ozrla, je opazila, da je kombinacija žgočega
sonca in alkoholnega poživila očitno
močno ogrela enega izmed njih. Njegova
črna bombažna majica je zdaj malomarno
visela prek ograje, ki je ločevala gostišče od
preostalega dela planine, kjer so se pasle
krave. Cilko je prešinila ideja. Trikrat je
na kratko potresla z zvoncem, kar je bil
dogovorjeni znak za Milko in Tilko. Stopile
so skupaj in Cilka jima je prav potiho
zašepetala pravkar porojeno zamisel. Tilka
in Milka sta pozorno poslušali, nato pa v
nejeveri nagnili glavi, ozaljšani z rumenimi
uhančki.
»Pa si res upaš?« je malce zaskrbljeno
vprašala Milka.
»Ni debate!« je bila odločna Cilka. »Tu
je cela štala, nobenega miru ni več in na
naše potrebe se nihče ne ozira. Tiste junce,
ki se vedejo kot na kakšni vaški veselici,
in njim podobne je treba podučiti, kdo je
tukaj glavni. In nobena anoreksična trlica
ne bo več s prstom kazala za mano in
me pred otroki zmerjala z debelo kravo.
Dost’mam!«
»Saj …,« sta zavzdihnili Tilka in Milka.
»S tabo sva, povej, kaj je najina naloga.«
»Vse bom naredila sama, vedve mi bosta
samo krili hrbet in priskočili na pomoč, če
bo potrebno. Verjemita, o tem se bo še dolgo
govorilo.« Zarotniško je pomežiknila
in se umaknila v senco košate smreke premislit
o podrobnostih. Milka in Tilka sta
razumeli, da tokrat misli resno. »Malo me
daje trema,« je Milka zaupala Tilki. »Nisem
čisto prepričana, da ravnamo prav.«
uPOrnICA z rAzLOgOm grE V
AKCIjO
A Cilke ni bilo več mogoče zaustaviti. Ko
se je ob zunanji strani ograje počasi približevala
zloglasnemu omizju, nihče od
prisotnih ni niti slutil, kaj pripravlja.
Že z razdalje nekaj korakov je Cilka zavohala
nezgrešljivi duh človeškega znoja,
odprla je gobec ter s svojim dolgim kosmatim
jezikom snela majico z ograje. Bljak!
To je bil pravi napad na njene občutljive
okušalne brbončice. Milka in Tilka ste se
tesno držali Cilkinih širokih bokov, ko se
je ta med pobegom s prizorišča trudila
neokusno tkanino čim prej pogoltniti in
potisniti v svoj vamp.
Prvi so jo zagledali otroci in se začeli
hihitati. »Glej, mami, nora krava!« Ljudje
so se čudili in spogledovali, kot bi se hoteli
prepričati, če drugi vidijo isto kakor sami,
eden se je hitro znašel in prizor celo fotografiral.
Lastnik odtujene majice je kot
kak razvajen otroče zagnal huronski vik
in krik: »*¨?#&>, jaz hočem svojo majico
nazaj!« Z rokami, uprtimi v boke, je vstal
od mize. »Zahtevam, da mi vaša krava
vrne majico!« je med zdaj že vsesplošnim
smehom terjal slečeni mopedist. Zaman
je bilo prepričevanje o agresivnih sokovih
govejega prebavnega trakta, želeli ste, imejte,
si je mislil oskrbnik, ko je na desnico
natikal velikansko gumijasto rokavico in
stekel za Cilko. Podrobnosti postopka, ki
je sledil, vam bomo prihranili, res niso za
vsak želodec. Cilkin je medtem že opravil
svoje. Oskrbnik je sluzasto in na nekaj
mestih že preluknjano cunjo držal kolikor
je bilo mogoče stran od svojega nosu, ko
jo je nesel k njenemu lastniku. »Boste pomerili,
če vam je še prav?« Izmenjala sta
še nekaj srepih pogledov, a nazadnje sta se
le sporazumela za primerno odškodnino;
napol prežvečena majica je romala v smeti,
gospodar pa je v Cilkinem imenu na mizo
prinesel novo rundo pijače.
POnOS In zAdOščEnjE
Cilka, Milka in Tilka so preostanek dneva
preležale na jasi na drugem bregu potoka.
Milka in Tilka sta bili veseli, da je zadeva
mimo, prebavljali sta in vmes malce zadremali,
Cilka pa se še dolgo ni mogla umiriti.
Obhajali so jo mešani občutki; med ponos
in zadoščenje, da si je končno upala opozoriti
nase, so se vpletala vprašanja o smislu
in razumevanju njenega dejanja. Bo od
zdaj življenje na planini kaj drugačno? Počasi
je tudi ona omahnila v spanec; sanjala
je, kako v mestnem parku pase 20-glavo
čredo ljudi, ki zgrbljeni ali kleče po izsušeni
zemlji brskajo za redkimi koreninicami in
gomolji. Nenavadne sanje, ne res?
Cilka, Milka in Tilka dogodka nikoli več
niso omenjale, čeprav drži, da so ljudje o
njem še dolgo časa govorili. Neka priča ga
je celo opisala v članku, ki je bil objavljen
v popularni planinski reviji. Resnična
imena glavnih junakinj in še nekaj drugih
okoliščin so bili iz razumljivih razlogov
spremenjeni. m
Pri govedu so vid, sluh, vonj in
okus zelo dobro razviti. Živali
okolico zaznavajo v barvah, visoko
frekvenčne zvoke slišijo celo
bolje od človeka. Rastline na paši
izbirajo po vonju in se smrdljivim
izogibajo, njihov okus pa zaznavajo
s pomočjo 25.000 okušalnih
receptorjev. Za primerjavo: človek
jih ima le okoli 10.000.
61