Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

ZGODBA NEUMORNE [TOPARKE
Tudi take se Nadi zgodijo
Polovični 112 – saj na asfaltu se pa znajde
Nada Kostanjevic
Gora nad Ajdovščino FoTo: oToN NAGLoST
Potrkala sem in vstopila
v sobo za osebje, da
bi dobila zdravila, ki jih v
domu delijo pri večerji.
Saj sem večerjo tako ali
tako zamudila. A osebje,
medicinsko in negovalno,
me je sprejelo s smehom
in vprašalo: »Kdaj
bomo o tej pustolovščini
brali v Vestniku?« »Ko
bom imela čas napisati
in oni objaviti!« Použila
sem zdravila in tudi večerjo,
ki je bila vse prej
kot užitna, in začela pripovedovati.
Vendar pojdimo
en mesec nazaj. Takrat
sem se odločila, da
raziščem neskončno veliki
Godovič, ki se razteza
od Medvedjega Brda do
hotedrščice, od Zale skoraj do …
No, v Logu pri Godoviču so me »skipali«
nekakšni – ne vem, ali Nizozemci ali Švedi, ki
so se hoteli iti kopat v idrsko Belo in smo se
menili malo z rokami, malo v zelo polomljeni
francoščini. Podala sem se v grič, odkrila še
en godoviški zaselek krasnih vil, še en tunel
pokojne železnice, enega svetnika v redovniškem
habitu iz mavca, narejenega v lični kapelici,
in se podala po lepi gozdni cesti proti
zaselku Brdo. cesta se je malo cepila, en krak
je šel v Grapo – kar naj bo tam – jaz pa naprej
v Brdo. Zopet zaselek lepih vil in še lepših vrtov,
urejenih sadovnjakov in hlevov ter bal
sena. Pred neko hišo dobim zakonca, ki sta
mi pojasnila dvoje: do godoviške osnovne
šole je manj kot štiri kilometre, zato morajo
otroke voziti tja, in do Zale vodi pot, ki je gotovo
ne bom našla, a me bodo spremili. No,
pa so me res spremili, steza je bila za moja
leta popolnoma užitna in kmalu sem bila pri
skupini hiš v Zali, kjer je stalo več ljudi, začudeno
so gledali »divjo babo«, ki je prišla iz
gozda. Seveda sem se takoj »legitimirala«, da
sem domska iz Ajdovščine in da se nameravam
tja vrniti na štop.
Spustila sem se po cesti do Zale in opazila,
da se je za menoj znašel mladenič kakih
tridesetih let. Vprašal me je, kako mislim do
Ajdovščine in da mi tu gotovo ne bo nihče
ustavil. Prehodila da sem več kot deset kilometrov
– on je domačin in že ve. Bolj na
kratko sem mu odgovarjala in stopila na cesto
štopat. Mladenič je ostal zgoraj. Avti so
kar švigali mimo. Končno me je eden od daleč
zagledal, začel mežikati in ustavil. Možakar
je imel zadaj družinico in me je posedel k
sebi. Pomahala sem onemu mladeniču, ki je
gori stal kot lipov bog – in nekam začel telefonirati,
a na moj pozdrav sploh ni odgovoril.
Povedala sem svojemu prevozniku o tem
čudnem obnašanju, on pa mi je dejal, da je
mladenič njemu mahal, naj gre naprej – on
pa ni hotel …
No, danes sem se odločila, da grem zopet
iz Loga čez Brdo – no, ne čez Brdo, ampak
skozi Grapo, zopet pridem v Zalo in vprašam
mladeniča, kaj je sploh hotel – ter ga pošteno
ozmerjam. Ampak: »Človek snuje, a Bog
odreduje.«
Seveda sem se podala v Grapo, ki je lepa,
gozdnata, cesta je pač (tam je le ena hiša)
bolj tako tako – a za »Peko 40« povsem užitna.
Dolina se je razprla, tu so čudoviti travniki,
skrbno pokošeni, tudi če so nekateri strmi
(ojej, v Ajdovščini in Šturjah toliko trave propada
na ravnem), tu je trdna domačija, pred
njo nekaj ljudi, še tisti, ki so me zadnjič z Brda
napotili v Zalo. okoli hiše vrtički in cvetlični
vrtovi, deklica prenaša velikansko bučo, gospodar
pa mi reče, naj grem kar po dolini, do
Zale nimam več kot pol ure hoda.
Seveda nisem ponovila, kar mi je povedal,
in krepko krenila naprej ter pripravljala
govor za onega mladeniča. Desno sem zagledala
povsem užitno pot v grič, se podala
po njej in se znašla – namesto v Zali – zopet
na Brdu. No, saj recimo – znam do Zale. V
Brdu živega krsta ni. A ko pridem do konca
onega travnika, zagledam novo gozdno cesto
– sicer ne preveč lepe
in dobre, a ker je cesta, se
verjetno mora končati v
Zali. Podam se po njej. oh,
koliko je tam takih cestic,
razoranih od nalivov, ponekod
hudo strmih – levo,
desno – cigu, migu – ne
vem, ali gor ali dol! Končno
skozi drevje že vidim
Zalo in slišim avte. A je vse
prepadno do tja, nobene
steze, ura pa je za domske
pojme že pozna. Na
nekem križišču takih gozdnih
cest, ki se ne končajo
nikjer, se ustavim. Ne
ostane mi drugega, kot da
iz žepa vzamem mobitel
in pokličem 112. Reševalec
mi je najprej svetoval,
naj poskušam priti do asfalta.
Če ga ne bi potrebovala, bi ga nekam
poslala, tako pa sem mu le rekla, da se na
asfaltu več kot dobro znajdem tudi sama.
Vezal me je v idrijo, a preden sem sploh dopovedala,
kje se nahajam, je minilo kar nekaj
časa in smo pokurili kar nekaj telefona.
Seveda so hoteli vedeti, kdo sem in od kod
sem (ter sporočili v dom, da sem se izgubila).
Končno so me poklicali nazaj in rekli,
da so ugotovili, kje sem. Kmalu se prikaže
lep mlad policist peš skozi gozd (ojej, morala
bom navzgor po tej divjini). Potolažil
me je, da je v vasi dobil motovilo, ki zmore
to pot – razen tega me je razveselil s tem,
da je Gorjan, v službi v idriji, in da njegovi
sestri hodita v Varstveno-delovni center z
mojo slavno pastorko Mijo. Svet je res majhen!
Kmalu se pokaže to divje motovilo, ki
me odpelje gor v Brdo. Tam je že čakal policijski
avto. Policista sta takoj uvidela, da nisem
komplicirana duša, in sta me odložila
kar pred tunelom v Godoviču – češ, od tam
si bom pa že pomagala sama. in sem si res.
Ko sem svojemu prevozniku, ki je bil namenjen
čisto drugam, povedala svojo zgodbo,
me je postavil prav pred domska vrata. Tam
so že vsi vedeli za mojo pustolovščino – večerja
je bila razmočena, jaz pa bi snedla še
gada v solati.
Povem še to, da sem policista vprašala o
položnici. »Ne boste je dobila.« Sedaj mi povejte,
kje je tukaj pravica! Pred letom me je
zbil avto na prehodu za pešce pred ajdovsko
pošto in sem plačala 20 €. Sedaj pa so me reševali
dva avta, dva policista in gozdar! m
57