Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

VZGOJA
Kratka zgodba
o ~eladi
Kako prepričati najstnika,
da je njeno mesto na glavi
igor Drnovšek
naši družini se je zgodba o čeladi in
V glavi pravzaprav začela že dosti pred
planinskimi pohodi v višje, bolj izpostavljene
gore. Najprej, v starosti, ko so otrokom
še zanimive pravljice, smo jo uporabljali
na kolesu. Takrat se spomnim, da sem v
vzgojne namene uporabil tistega zmaja s
sedmimi glavami. Saj razumete – če izgubi
eno, jih še vedno ostane šest. Pri ljudeh je
seveda drugače. Če si poškodujemo eno,
je stvar lahko zelo resna. in je delovalo kar
nekaj let. Delovali so najbrž tudi zgledi. Na
družinskih kolesarjenjih smo čelado dosledno
uporabljali tudi odrasli, ki smo trdno
prepričani, da trdota glave v dobesednem
pomenu čeladi »ne seže do kolen«. Delovalo
je do šolskih kolesarskih izpitov. Na
izpitu so jo še vsi pridno nosili, kasneje pa
so se je začeli enako pridno vsi tudi izogibati.
in gospodje miličniki (danes policisti),
ki jih niso zanimala ne dovoljenja za vožnjo
koles in ne čelade na glavi, so nehote postali
njihovi veliki zaščitniki.
izleti v gore so medtem postajali čedalje
pogostejši, njihova stalnica je bilo med
drugim moje neomajno stališče, da čelada v
stenah in pod njimi sodi na glavo. Ampak v
… razen enega – bil je najin rojak. FoTo: ZVoNe KoSoVeLj
naših gorah so čelade na glavah planincev
še redkejše kot pri kolesarjih. Povrhu vsega
padajoče kamenje v gorah ni tako zgoščeno
kot promet na cesti. Na srečo vseh, ki obiskujemo
gorski svet, seveda. Pri argumentiranju
prej omenjenega stališča pa mi to
dejstvo pač ni bilo v pomoč.
Potem sva se v topli oktobrski nedelji odpravila
na Viš. Za stanje poti vprašam oskrbnika
koče corsi. in na koncu njegove razlage
sledi še vprašanje: »Avete i caschi?« »Si, si,
seveda,« sem že prej ugotovil, da razume
tudi malo slovensko. Potem pa malce počakam
in upam, da me bo sin vprašal po vsebini
razgovora. »je vprašal, če imava čeladi,«
se mi želja hitro uresniči. hvala oskrbniku za
vprašanje, ki je imelo veliko težo, kot sem
hitro opazil.
Pot proti vrhu se v nadaljevanju vije po
travnatih pobočjih, ki postajajo čedalje strmejša,
dokler ne pridemo do vstopa, kjer se
stikata vršni skalni gmoti Viša in Gamsove
matere. Kot sva ugotovila kasneje, je žleb
pravi naravni zbiralnik zapadlega kamenja,
ki v obliki razpadlega drobirja višje na pobočju
samo čaka na planinčevo nepazljivost.
Lijakasto oblikovano pobočje padajoče
kamenje z vrhnjega dela poti usmerja
proti žlebu.
Na mestu, kjer se pričenja varovani del
poti, sva dohitela dva planinca, ki sta si
nataknila čeladi in samovarovalna kompleta.
Brez besed in nepotrebnih vprašanj sva
storila enako. Smiselnost dejanja sva ugotavljala
kasneje ob sestopu. Takrat je sinu
malce popustila zbranost, glava je izbrala
razmajan stop na robu steze, izpod čevlja se
je zajeten kos kamenja odkotalil po pobočju
in vsako sekundo pridobival na hitrosti. Z
glasnim kričanjem sem opozoril morebitne
spodaj prisotne na nevarnost, midva pa sva
zgoraj le upala na ugoden razplet. K sreči je
bila ura za vzpon že precej pozna in na poti
navzdol do koče nisva srečala nikogar več.
Sva se pa malce zamislila. Prav lahko bi se
namreč takšna majhna nepazljivost primerila
komur koli in prav lahko bi se takrat midva
nahajala nekje spodaj. in čisto mogoče
bi lahko …
Tako sva se tisti dan seveda še pogovarjala
o varnosti in nevarnostih v gorah. in nisva
mogla mimo dejstva, da so bili vsi planinci, ki
sva jih tisti dan srečala na gori, opremljeni s
čeladami. Razen enega – bil je najin rojak. m
63