Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

Južna stena Barre des Ecrins z Mount Pelvouxa FoTo: eDi BULiĆ
greva?« Napetost in priprave so v trenutku
povedale svoje: »Ja, itak!« Napetost je
popustila, začela pa se je živčnost, ki je bila
premo sorazmerna z najinimi izkušnjami.
Kaj bova vzela s seboj? Pakiranje, tehtanje
nahrbtnikov in podobne stvari so nama
vzele dobršen del popoldneva. Smer sva
nameravala splezati v enem dnevu, zato sva
vzela malo opreme. Če bi šlo kaj narobe,
bi bila v težavah.
AKCIjA
Kratka noč se je vlekla v neskončnost.
Končno je ura odbila 3.15. Med kratko vožnjo
do izhodišča sem vase zmetal zajtrk. V
trdi temi sva prečila potok in zavila v dolino
proti južni steni Barre des Ecrins. Kmalu
sva se znašla na ledeniški moreni. Prvič v
življenju sem dostopal z MP3-predvajalnikom.
Ramon (ne Ramones!) in njihov
refren »Vsaka brazgotina je samo izkušnja
več« so mi krajšali pot. Ja, knjiga Marka
Twighta, Poljubi ali ubij, je tudi na meni
pustila vtis. Zaradi teme se nama pot po
grušču niti ni preveč vlekla in tako sva se
krepko pred prvim svitom znašla pod steno.
V temi sva v bednem poskusu spanja
na mrzlih skalah in vrveh predregetala
toliko časa, da se je v daljavi začelo svetlikati.
Takoj sva si nadela dereze in vzela
cepin v roke, saj je bil pod steno ledenik
malce bolj strm. Kar hitro sva bila čez. Tik
pod steno sva sezula dereze, pojedla vsak
svojo energijsko ploščico ter se navesila s
plezalno opremo. Spodnji, lažji del stene
(mesta do III+) sva plezala nenavezana.
Tine je bil kar naspidiran, meni pa nekaj
ni štimalo in sem se vlekel. Ko sva uspela
zgrešiti smer in sva se morala spustiti po
vrvi, sem se odločil, da je čas za pavzo.
Seveda so naju zavedli klini, dobra skala
in pa pomožna vrvica v zgornjem klinu.
Iskanje smeri je bilo vzrok nervoze.
Med plezanjem sva se večino časa prepričevala,
da sva višje, kot sva dejansko bila.
Ves čas sva spremljala vreme in morebitne
padavinske oblake. V nekem trenutku sva
se morala odločiti, ali greva naprej in tvegava
vremenski preobrat ali obrneva in se
spustiva po že preplezani smeri. Odločila
sva se, da greva naprej. Od te točke naprej
bi se težko spustila do izhodišča. Edinstven
občutek, ko se zaveš, da je sestop
možen le preko vrha. No, te edinstvenosti
takrat mogoče nisem bil tako zelo vesel.
Bila sva prepričana, da bova do večera
preplezala steno in sestopila.
Nekje na polovici stene je Tine postal
utrujen. Dogovorila sva se, da bo on prevzel
logistiko sestopa, jaz pa bom poskusil
čim hitreje plezati. Zaradi odgovornosti
sem postal še bolj živčen. Čim prej ven iz
stene! Začelo je po malem pihati, padavinskih
oblakov pa ni bilo videti. Nekje ob 14
uri sva prišla pod zadnji, tehnično najbolj
zahteven del smeri, visok dobrih 200 m.
Zapleten opis smeri sem pospravil v žep in
po občutku plezal po najlažjih prehodih.
Odveč je razlagati, da sem plezal stran od
prave linije, zadel sem samo prvi raztežaj
v tem delu. Tam sem prijel oprimek, ki
bi se mu v naših krajih na daleč izognil.
Ampak to je pač granit. Seveda je plezanje
po svoje potegnilo za seboj časovno potratno
iskanje prave smeri, sva pa nedvomno
vedno bila v njeni bližini. Izstopni raztežaj
sva celo zadela. Bil je baročno opremljen.
Ob 16. uri sva po 9 urah plezanja stala na
robu stene. Kar dobro za amaterja, saj je
časovnica za steno 8 do 10 ur.
SESTOP
Do piva je bilo še daleč. Bilo je že kar
mrzlo, pihal je močan veter, od ne vem
kod so se pripodili oblaki. Do vrha sva
imela še 300 višinskih metrov pobočja,
prekritega s snegom in ledom. Spet sva si
nadela dereze in vzela cepin v roke. Mojo
blažjo psihično izčrpanost je opazil Tine
in pričel z gaženjem. Začel sem se vleči
zelo počasi. Nekje na polovici snežnega
pobočja je začelo ob vedno močnejšem
vetru še snežiti. Hotel sem iti čim hitreje,
kar pa mi zaradi preteklih 12 ur akcije ni
najbolje uspevalo. Končno sva se znašla
na grebenu, 5 minut stran od vrha. Etika
in pristop na vrh gore ter sploh moj prvi
štiritisočak? Kratka debata, oba sva se strinjala,
da se lahko zgodi, da nama bo sneg
prekril gaz čez ledenik, kjer poteka sestop.
Na sebi sem imel kratko švic majico,
51