Letnik XV/3 - Ministrstvo za obrambo

More documents

Recommendations

Info

Psihološke korenine nasilja pri posamezniku S t ro ko v n e te m e Iračan Marvan Abu Ubeida (ime je lažno in izbrano za intervju v reviji Time) živi v prepričanju in s strastno željo, da se bo razstrelil med Američani, ki so okupirali njegovo domovino. Marvan je bil rojen v Faludži. Star je dvajset let, vsak dan se uri v streljanju in bere Koran. Na pamet ponavlja svojo poslednjo molitev: »Alaha bom najprej prosil, naj blagoslovi mojo misijo s čim več žrtvami med Američani. Ko je vodja teroristične skupine Abu Musab al Zarkavi privolil, da so me sprejeli med samomorilske napadalce, je bil to najsrečnejši dan v mojem življenju.« Analiza njegovega intervjuja nam razkrije hladen odnos do staršev in sorodnikov, saj je z njimi prekinil stike. »Poklical jih bom, da se poslovim, preden grem v napad,« je še izjavil v intervjuju. Kaj se zgodi s posameznikom, mladim človekom, da se tako hladnokrvno odloči za prostovoljno smrt? V nadaljevanju bom analiziral psihološke korenine strahu, ki se pri posamezniku stopnjujejo v različne vrste sovraštva oziroma nasilnega vedenja in v najbolj skrajni obliki privedejo do strahovlade ali terorističnega dejanja, ki povzroči smrt nedolžne žrtve. Pogled v dušo terorista – tvegana pustolovščina Sovraštvo, strah in nasilje so medsebojno povezani bolj, kot si predstavljamo. Poglobitev v dušo terorista je tvegana pustolovščina v njegov otroški svet. Mogoče tudi zaradi tveganosti še ni bil nare- Izražanje narcističnih potreb jen zanesljiv psihološki portret terorista, kajti kdo na tem svetu nam lahko z gotovostjo opiše teroristovo osebnost in ali ne izzivamo s tem vprašanja, ali lahko vsak izmed nas v določenih okoliščinah postane prenosnik nasilja in strahu na bližnje ter druge posameznike. Nasilje rodi nasilje, pravi pregovor. Življenje otroka, ki živi v nenehnem strahu, pomanjkanju ne toliko materialnih dobrin kot človeške pozornosti, empatije, prijaznosti, razumevanja in ljubezni staršev ter bližnjih, povzroča pri majhnem bitju v podzavesti čustveno otopelost in krepi zamero do drugih ter drugačnih ljudi. Ta zamera se spremeni v strah in nasilje, še posebej če je bil otrok tepen ali ustrahovan. Takšna oseba zaide v labirint odvisnosti, ki se prikrade v spomin njegovega telesa in duše. Svobodno izražanje čustev je onemogočeno, ker ni bilo ljubezni in potrditve. Okoliščine, v katerih živi takšen posameznik, pomenijo vztrajanje v strahu, »Če se drugi ne vedejo tako, kot pričakujemo ali potrebujemo, smo včasih neskončno razočarani in užaljeni.(…) Vsak otrok ima upravičeno narcistično potrebo, da ga mati vidi, razume, upošteva in spoštuje. Odvisen je od tega, koliko lahko v prvih tednih in mesecih življenja razpolaga z materjo, jo uporablja, se v njej zrcali. Najlepše to lahko prikažemo z Winnicottovo podobo. Mati v rokah drži otroka in ga gleda, otrok gleda materin obraz in v njem najde samega sebe … seveda, če predvidevamo, da mati zares gleda malo, enkratno, nebogljeno bitje in ne svojih introjektov ali pričakovanj, strahov in načrtov, ki jih kuje za otroka in jih nanj projecira. V tem primeru otrok v materini podobi ne najde sebe, temveč materino stisko. Tako ostane brez ogledala, zato ga bo vse poznejše življenje zaman iskal.« Allice Miller 1 ki postaja vse bolj potlačen. Strah se kopiči in nekega dne, povsem nepričakovano, izbruhne kot vulkan, kot potlačen bes. Skoraj vsi diktatorji so doživeli nasilno otroštvo. Potem ko so prišli na oblast, so izvajali nasilje in ustrahovali milijone nedolžnih ljudi. Njihovo nasilje in strahovlado je krepilo sovraštvo. Njegov nastanek je splet okoliščin osebne odvisnosti in ujetosti v popolno čustveno apatijo. V sovraštvo človeka pripelje njegova suženjska zasvojenost, tudi s fanatičnimi verskimi zamislimi (islamski fanatični samomorilci), ter odvisnost od posameznika ali druge totalitete, ki mu ukazuje, kaj sme in česa ne sme občutiti in storiti. Posameznik je čustveno ranljiv in v otroštvu ni občutil nesebične starševske ljubezni, pozornosti, dotika ipd. Takšen posameznik bo zlahka postal plen retorično veščih in spretnih sejalcev psihološkega sovraštva do drugačnih in drugače mislečih. Sovraštvo in nasilje v skupini – zasnova terorizma Človek se uveljavlja in deluje v skupini, ki je prostor njegove socializacije, identifikacije, varnosti, izražanja čustev in predsodkov. Vsakdo, ki je doživel nasilno otroštvo, ko mu niso bili prizaneseni vsakodnevni tepež in druge oblike ustrahovalnega pritiska, v skupini najde nadomestno zavetišče, nekakšen nadomestni dom. Vsak od nas se različno odzove na travme, ki jih je doživel v otroštvu. Nekateri se na travmatično otroštvo odzovejo s samoagresijo ali samomorom, drugi postanejo duševno bolni, ko obupano poskušajo zavedno 2 6 S LOV E N S K A VO J S K A
Teorija upravljanja nasilja 2 Teorija upravljanja nasilja pojasnjuje, zakaj imajo ljudje težave s tistimi, ki so drugačni. Če kulture uporabljamo kot zanikanje posameznikov, ki so kulturno različni, se nismo sposobni obraniti strahu pred smrtjo. Skupina v tem primeru ustvari »grešnega kozla«, ki pooseblja zlo. Najbolj blaga oblika predstavlja razvrednotenje grožnje, ki jo je (kot posledico) predlagal alternativni pogled na svet. Tako lahko druge prepričamo, da skrijejo svoje zamisli in prilagodijo naše ideale kot misijonarsko delo. V najbolj skrajnem primeru pride do uničenja kulturno različnih posameznikov. Tako se preizkusi moč, da je naša pot pravilna. Za radikalni islam, ki ga predstavlja Osama bin Laden, je Zahod zloben in mora biti izkoreninjen. Na drugi strani je predsednik ZDA George Bush izjavil, da je konflikt križarska vojna, in je predlagal, da je naš bog boljši kot njihov. Napeljevanje misli na smrt lahko povzroči povečanje potrebe po kulturnih prepričanjih in vpliva na nastanek odzivov, ki so usmerjeni proti drugim …« Nancy K. Dess 3 v raziskavi o vprašanju, kako kulturne razlike prispevajo k strahu S t ro ko v n e te m e ali nezavedno ugoditi željam svojih staršev. V skupini posameznik z izrazitim travmatičnim otroštvom dobi tudi priložnost, da sovraštvo, ki se je nakopičilo v njegovi duši in telesu, usmeri navzven, proti drugim. Arno Gruen pravi, da takrat nastopi nevarnost za demokracijo. To se zgodi, ko so se posamezniki vtisnili v idealizirane podobe svojih staršev, ko ne smejo več zaznavati življenja takšnega, kakršno je oziroma kot si ga predstavljajo. Takšne osebnosti se pustijo voditi avtoritarnim, pogosto tudi totalitarnim voditeljem, ki jih prepričajo v držo oblasti, da bi obvladali svojo varnost. To je svojevrstno sebično in preračunljivo vedenje, ki krepi raznovrstno nasilje ter povzroča strah. Nezavedna želja po moči ne pomeni le tega, da se takšni posamezniki jezno odzovejo na vse, ki govorijo o resničnem življenju. Obračajo se tudi na voditelje, ki jim odgovarjajo, da bi jih osvobodili skrbi. Logični dokazi se umaknejo veščini poziranja. Vodje, tudi terorističnih skupin, ki kažejo odločnost, moč in voljo do moči, ne upoštevajo resničnosti oziroma dejstev vsakdanjega sveta. Fanatiki ignorirajo dejstva in obožujejo čustvene govore, ki prepričajo gorečneže. Zakaj na začetku prispevka predstavljeni mladi terorist nima sočutja do svojih bližnjih in Američanov? Gruen zatrjuje, da je vzrok nesočutja in čustvene hladnosti v zanikanju bolečine, ki jo je doživel v otroštvu. To bolečino poskuša, ko dobi moč, prizadeti drugim. Posmehujemo se bolečini, ki smo jo prizadeli drugim. V svoji podzavesti se posmehujemo svoji bolečini, ki je nismo smeli začutiti. Tako pri pripadnikih desnih radikalnih gibanj kot pri teroristih je enak psihološki izvor nasilja in strahovlade. Oboji v otroštvu niso čutili oziroma niso razvili občutka bolečine, zato jo prizadevajo drugim. Počutijo se napolnjene z energijo, ko napadejo druge. Ko človek ne more izraziti dvoma, je velika nevarnost, da postane destruktiven. Potrebuje sovražnike, da ga ne preplavi lastno sovraštvo. S pomočjo predstav o sovražniku, kar imenujemo predsodek, se pri njem ustvarja in ohranja duševno ravnotežje, pravi Arno Grauen. Skupni imenovalec nasilnežev in teroristov je strah pred doživetjem lastne bolečine in retorično vprašanje, kako se izogniti bolečini. Predstavljeni opis nam pomaga razumeti krut opis scenarija samomora že omenjenega Marvana Abu Ubeida. V intervjuju je zaznati prikriti strah mladeniča, ki je komaj začel živeti: »Nekateri teroristi samomorilci uničijo vse svoje slike, ker veljajo za znamenja nečimrnosti, in pripravijo seznam 70 oseb, ki jim lahko s svojim dejanjem zagotovijo mesto v nebesih.« Marvan se zdaj prvič plaho nasmehne: »Jaz ga še nimam. Sploh ne poznam toliko ljudi.« Upa, da mu ne treba izkopati lastnega groba: »Za mano verjetno ne bo ostalo nič.« Teroriste samomorilce druži doživeto ponižanje v otroštvu, iz česar nastane potreba, da bi postali pomembni skozi lastno smrt, in potreba ubiti čim več drugih ljudi. S tako željo se povezuje sovraštvo do sebe in življenja. Psihoanalitiki se pri tem razlikujejo od drugih razlagalcev duševnosti terorista, ki se je odločil za samomor in umor nedolžnih ljudi. Posebej opozarjajo na odnos med materjo in sinom, še posebno v kulturah, v katerih se ženske zaničuje, matere pa vzdržujejo možje. Matere skušajo pridobiti vlogo v družbi s pomočjo sinov. Sin zato zavrača svoj jaz. Rezultat je sovraštvo do žensk na splošno (glej besedilo v okviru: Izražanje narcističnih potreb) Vsako dejanje nasilja okrepi zaznavanje nasilja pri posamezniku in v skupini. Živimo v vse bolj različnem svetu, svetu nasprotij in svetu družbenih, kulturnih in drugih različnosti. Različnost brez diskriminatorne težnje utrjuje našo samozavest, nas deuniformira, nas okrepi v strpnosti. Kulturne različnosti naj ne bi utrjevale strahu, ki izvira iz predsodkov in nespoštovanja drugačnosti. Le razgledani in modri posamezniki v kulturi različnosti ne zaznavajo nestrpnosti, maščevalnosti in zavisti do drugih, drugačnih in drugače mislečih. Dr. Beno Arnejčič Literatura in viri: • Alice Miller, Drama je biti otrok, Tangram, 1992. • Alice Miller, Upor telesa, Telo terja resnico, Tangram, 2005. • Arno Grauen, Durch Feindbilder wird das seelische Gleichgewicht aufrechterhalten, v: Psychologie Heute,Oktober, Beltz, Weinheim, Deutschland, 38–42. 1 1992, stran 57. 2 Terror Management Theory (TMT). 3 The Psychology of Terror in the 21st Century, APA Books, 2002. S LOV E N S K A VO J S K A 27
Page 1 and 2: Informativno vojaškostrokovno glas
Page 3 and 4: Foto: Bruno Toič V Slovenski vojsk
Page 5 and 6: Lani je bila državna vaja organizi
Page 7 and 8: Vojašnico generala Maistra obiskal
Page 9 and 10: poklica je veliko Bi morali spremen
Page 11 and 12: Priložnosti tudi v pogodbeni P re
Page 13 and 14: Slovenska vojska po opustitvi obvez
Page 15 and 16: O b j a v e Objave Ministrstva za o
Page 17 and 18: 10. motorizirani bataljon 2. medalj
Page 19 and 20: Letos promocija vojaškega poklica
Page 21 and 22: Hrano preveč solimo Projekt je pot
Page 23 and 24: Z a š č i ta i n re š e v a n j
Page 25: Pripadniki 20. MOTB na Kosovu rofes
Page 29 and 30: Š p o r t v v o j s k i Minister o
Page 31 and 32: R a z v e d r i l o Reševalcem nag

Letnik XV/3 - Ministrstvo za obrambo

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?