Letnik XV/3 - Ministrstvo za obrambo

Teorija upravljanja nasilja 2
Teorija upravljanja nasilja pojasnjuje, zakaj imajo ljudje težave s tistimi, ki
so drugačni. Če kulture uporabljamo kot zanikanje posameznikov, ki so
kulturno različni, se nismo sposobni obraniti strahu pred smrtjo. Skupina
v tem primeru ustvari »grešnega kozla«, ki pooseblja zlo. Najbolj blaga
oblika predstavlja razvrednotenje grožnje, ki jo je (kot posledico) predlagal
alternativni pogled na svet. Tako lahko druge prepričamo, da skrijejo
svoje zamisli in prilagodijo naše ideale kot misijonarsko delo. V najbolj
skrajnem primeru pride do uničenja kulturno različnih posameznikov.
Tako se preizkusi moč, da je naša pot pravilna. Za radikalni islam, ki ga
predstavlja Osama bin Laden, je Zahod zloben in mora biti izkoreninjen.
Na drugi strani je predsednik ZDA George Bush izjavil, da je konflikt križarska
vojna, in je predlagal, da je naš bog boljši kot njihov. Napeljevanje
misli na smrt lahko povzroči povečanje potrebe po kulturnih prepričanjih
in vpliva na nastanek odzivov, ki so usmerjeni proti drugim …«
Nancy K. Dess 3 v raziskavi o vprašanju,
kako kulturne razlike prispevajo k strahu
S t ro ko v n e te m e
ali nezavedno ugoditi željam svojih staršev. V skupini posameznik z izrazitim
travmatičnim otroštvom dobi tudi priložnost, da sovraštvo, ki se je nakopičilo
v njegovi duši in telesu, usmeri navzven, proti drugim. Arno Gruen pravi, da
takrat nastopi nevarnost za demokracijo. To se zgodi, ko so se posamezniki
vtisnili v idealizirane podobe svojih staršev, ko ne smejo več zaznavati življenja
takšnega, kakršno je oziroma kot si ga predstavljajo. Takšne osebnosti
se pustijo voditi avtoritarnim, pogosto tudi totalitarnim voditeljem, ki jih prepričajo
v držo oblasti, da bi obvladali svojo varnost. To je svojevrstno sebično
in preračunljivo vedenje, ki krepi raznovrstno nasilje ter povzroča strah. Nezavedna
želja po moči ne pomeni le tega, da se takšni posamezniki jezno odzovejo
na vse, ki govorijo o resničnem življenju. Obračajo se tudi na voditelje, ki
jim odgovarjajo, da bi jih osvobodili skrbi. Logični dokazi se umaknejo veščini
poziranja. Vodje, tudi terorističnih skupin, ki kažejo odločnost, moč in voljo do
moči, ne upoštevajo resničnosti oziroma dejstev vsakdanjega sveta. Fanatiki
ignorirajo dejstva in obožujejo čustvene govore, ki prepričajo gorečneže. Zakaj
na začetku prispevka predstavljeni mladi terorist nima sočutja do svojih
bližnjih in Američanov? Gruen zatrjuje, da je vzrok nesočutja in čustvene hladnosti
v zanikanju bolečine, ki jo je doživel v otroštvu. To bolečino poskuša,
ko dobi moč, prizadeti drugim. Posmehujemo se bolečini, ki smo jo prizadeli
drugim. V svoji podzavesti se posmehujemo svoji bolečini, ki je nismo smeli
začutiti. Tako pri pripadnikih desnih radikalnih gibanj kot pri teroristih je enak
psihološki izvor nasilja in strahovlade. Oboji v otroštvu niso čutili oziroma niso
razvili občutka bolečine, zato jo prizadevajo drugim. Počutijo se napolnjene z
energijo, ko napadejo druge. Ko človek ne more izraziti dvoma, je velika nevarnost,
da postane destruktiven. Potrebuje sovražnike, da ga ne preplavi lastno
sovraštvo. S pomočjo predstav o sovražniku, kar imenujemo predsodek, se
pri njem ustvarja in ohranja duševno ravnotežje, pravi Arno Grauen.
Skupni imenovalec nasilnežev in teroristov je strah pred doživetjem lastne
bolečine in retorično vprašanje, kako se izogniti bolečini. Predstavljeni opis
nam pomaga razumeti krut opis scenarija samomora že omenjenega Marvana
Abu Ubeida. V intervjuju je zaznati prikriti strah mladeniča, ki je komaj
začel živeti: »Nekateri teroristi samomorilci uničijo vse svoje slike, ker veljajo
za znamenja nečimrnosti, in pripravijo seznam 70 oseb, ki jim lahko s svojim
dejanjem zagotovijo mesto v nebesih.« Marvan se zdaj prvič plaho nasmehne:
»Jaz ga še nimam. Sploh ne poznam toliko ljudi.« Upa, da mu ne treba
izkopati lastnega groba: »Za mano verjetno ne bo ostalo nič.«
Teroriste samomorilce druži doživeto ponižanje v otroštvu, iz česar nastane
potreba, da bi postali pomembni skozi lastno smrt, in potreba ubiti čim več
drugih ljudi. S tako željo se povezuje sovraštvo do sebe in življenja. Psihoanalitiki
se pri tem razlikujejo od drugih razlagalcev duševnosti terorista, ki se
je odločil za samomor in umor nedolžnih ljudi. Posebej opozarjajo na odnos
med materjo in sinom, še posebno v kulturah, v katerih se ženske zaničuje,
matere pa vzdržujejo možje. Matere skušajo pridobiti vlogo v družbi s pomočjo
sinov. Sin zato zavrača svoj jaz. Rezultat je sovraštvo do žensk na splošno
(glej besedilo v okviru: Izražanje narcističnih potreb)
Vsako dejanje nasilja okrepi zaznavanje nasilja pri posamezniku in v skupini.
Živimo v vse bolj različnem svetu, svetu nasprotij in svetu družbenih, kulturnih
in drugih različnosti. Različnost brez diskriminatorne težnje utrjuje našo samozavest,
nas deuniformira, nas okrepi v strpnosti. Kulturne različnosti naj
ne bi utrjevale strahu, ki izvira iz predsodkov in nespoštovanja drugačnosti. Le
razgledani in modri posamezniki v kulturi različnosti ne zaznavajo nestrpnosti,
maščevalnosti in zavisti do drugih, drugačnih in drugače mislečih.
Dr. Beno Arnejčič
Literatura in viri:
• Alice Miller, Drama je biti otrok, Tangram, 1992.
• Alice Miller, Upor telesa, Telo terja resnico, Tangram, 2005.
• Arno Grauen, Durch Feindbilder wird das seelische Gleichgewicht aufrechterhalten, v:
Psychologie Heute,Oktober, Beltz, Weinheim, Deutschland, 38–42.
1
1992, stran 57.
2
Terror Management Theory (TMT).
3
The Psychology of Terror in the 21st Century, APA Books, 2002.
S LOV E N S K A VO J S K A 27