Julij - Planinski Vestnik

Z ljubljanskimi političnimi aktivisti — vodil jih je tovariš Platon — smo nadaljevali
pot skozi Dolenjo vas med hriboma Ješnico in Terom ter po kakih štirih urah hoje prišli
do naslednje kurirske karavle na Razdolju.
Novica o prijateljevi smrti
Nekje nad Dolenjo vasjo smo s kurirji počivali za kamnito ogrado, ki jih je na Krasu
dosti. Naši kurirji so čakali na zvezo z one strani, da bi prevzeli pošto in se nato vrnili
v svojo karavlo. Ograda nas je vsaj nekoliko varovala pred kraško burjo, ki je s silovitimi
sunki pometala po kraških goličavah. Naenkrat zaslišim iz nasprotne strani hitre
korake in nato pritajeno šepetanje: očitno so prišli na »javko« kurirji iz naslednje
karavle, da bi nas prevzeli v varstvo. Našpičim ušesa: Ni to znan glas iz še mirnih časov
v Ljubljani, ko smo prepevali v tedanjem slovitem Akademskem pevskem zboru in po
italijanski okupaciji snemali z ilegalnim oktetom za ROF (Radio Osvobodilne fronte)? In
res — iz teme se pojavi slok oficir s podpolkovniškimi našitki. Da, to je dr. Slavko
Zore: zanj sem vedel lo to, da je nekje na Primorskem. Prisrčno se pozdraviva in si
izmenjava sredi besnenja kraške burje nekaj zadnjih novic. Dr. Zore odhaja prav iz
štaba IX. korpusa na Glavni štab NOV in POJ v Belo Krajino, kjer bo prevzel še bolj odgovorne
dolžnosti. Vendar prvo veselje se je skalilo ob novici, da je pred dvema tednoma
ob neposrednem napadu sovražnika na štab IX. korpusa padel najin znanec, moj prijatelj
iz mladosti, dr. Samo Lovše, član sodnega odseka štaba IX. korpusa.
Ko sem tisto noč sredi divjanja kraške burje zvedel za prijateljevo smrt, mi je bilo,
kot da bi se mi ustavilo srce. šele pred nekaj dnevi sem bil zvedel, da je tudi njega
zanesla partizanska pot na Primorsko in komaj sem čakal, da bi se srečala in si izmenajala
misli in izkušnje zadnjih mesecev, odkar so se najina pota ločila. Koliko ur sva
pred vojno presedela skupaj pri knjigah kot študijska kolega, koliko nepozabnih planinskih
tur sva napravila kot ljubitelja naših gora, koliko iskrivih domislic je padlo v naši
družbi, ki smo ji bili nadeli pomembno ime »Mladost«. Leto pred odhodom v partizane
se je oženil in pustil doma komaj dva meseca staro hčerkico. Zdaj ga ni več, pokosila
ga je neusmiljena vojna vihra visoko v primorskih hribih, na Laznah. V zadnjem boju,
ki ga je bojeval, ga je zadela sovražna krogla naravnost v srce. Zdaj počiva v slovenski
zemlji, ki ji je daroval poslednjo kapljo svoje krvi, še ne tridesetleten, takorekoč
na pragu življenja. Kogar bogovi ljubijo, ga vzamejo mladega medse — tako sem se
skušal tolažiti s starodavno modrostjo starih Grkov. Bila je to jalova tolažba in največ,
kar sem mogel tedaj storiti, je bila obljuba, da poiščem, če preživim, njegov grob in
popeljem k njemu njegove najbližje, da mu skupaj uredimo dostojno zadnje bivališče. 4
Od Razdolja na Križno goro
Noč od sobote 5. februarja na nedeljo 6. februarja smo prebili v svislih nekega hleva
v Razdolju. Vsaj zame je bila ta noč ena najbolj nemirnih, saj me je še vedno spremljala
misel o prijateljevi smrti. Koliko žrtev bo še potrebnih, koliko obetajočih mladih življenj
bo še ugasnilo, preden bomo dosegli svoj cilj?
Vendar je bila resničnost močnejša od spominov in jutro nas je našlo spet na poti proti
skupnemu cilju, ki pa je bil še precej daleč. Pot nas je vodila naprej na visoki greben
nad Vipavsko dolino, na katerem čepi kakor ptičje gnezdo vasica Štijak. Povzpeli smo se
prav na vrh grebena. In glej! Daleč, daleč pod nami zagledamo sinjo, brezbrežno gladino,
večno valujočo gladino našega morja, pomnika naše zgodovine in našega stoletnega
hrepenenja. Oko se nam ni moglo dovolj nagledati lepot našega bisera, našega
morja, čeprav se je odpiral pogled z visokega razgledišča tudi na druge lepote primorske
zemlje: na prelepo vipavsko dolino z mogočnim ozadjem Angelske gore in
Nanosa pa v šentdanijelsko dolino, prav tako posejano z belimi vasicami, ki so se
kopale v zimskem soncu. Toda morje, naše morje, to je še prav posebno doživetje, saj
teče naša pravda tudi za slovenski emporij, ki naj omogoči našim, slovenskim ladjam,
lastna pristanišča, ladjedelnice in sidrišča pa svobodno plovbo po našem in po vseh
svetovnih morjih.
Tako smo dolgo stali nad vasico Štijak in se opajali s pogledom na to živo, večno
valujočo gladino. Spomnil sem se nekega spisa še iz šolskih dni: Planine, puščava in
morje, z obeležjem teh treh prirodnih fenomenov. Pisatelj se odloči na koncu za morje,
kajti to je življenje, včasih mirno in prizanesljivo, a včasih razburkano in nevarno, da.
prav takšno, kakršno je naše sedanje in morda tudi bodoče življenje.
4 Res sem kmalu po prihodu v štab IX. korpusa poiskal na Laznah nad Lokvami skupni grob žrtev takratnega
nemškega napada na štab korpusa in zabeležil Samov grob, ki mi ga je pokazal tamkajšnji terenec, po
takratnem običaju z listkom z njegovim imenom, vtaknjenim v narobe obrnjeno steklenico; dodal sem še
svoje posvetilo, pesem »Prijatelju«, ki sem jo napisal na večer pred obiskom na Laznah. In res, po osvoboditvi
smo zlahka našli tako obeležen Samov grob. in ga prepeljali v Ljubljano,