Julij - Planinski Vestnik

še naprej do Bašeljskega sedla, nisem videl niti ene stare markacije. Ob prihodu iz
gozda na eno od travnatih jas, smo se od blizu spogledali z velikim jelenom, ki se je
le umaknil, da smo lahko brez ovinka nadaljevali pot.
Na poti čez Škarjev rob in naprej na vrh Storžiča je sestra, ki za tako pot ni imela primernih
čevljev, začela pešati, hkrati pa je izgubila občutek varnosti. Na bolj odprtih
odsekih je lezla kar po štirih. Podobne težave je imel tudi mlajši brat, ki jih je premagoval
z nič kolikokrat samemu sebi izrečeno obljubo: »Nikoli več!«
Menda je bilo dve leti kasneje, ko sem sam šel na to turo in sicer v obratni smeri.
Poti cez planine so mi namreč zelo všeč. Pod Stegovnikom sem zgrešil pot proti planini
Zaradl tega sem se s P u stil na gozdno cesto v Mantovi in po njej kmalu prišel
v Medvodje. Od tod sem šel spet navzgor do pičle dve uri oddaljene planšarske koče
v Dolgi njivi in tako obšel planini Fevčo in Brsnino
8. SESTANEK NA RODICI Z ROJAKI IZ BAŠKE GRAPE
Bilo je poleti 1939, ko se nas je večja skupina planincev odpravila na Rodico. Cez njen
vrh je tedaj potekala meja z Italijo. Organizator sestanka na Rodici je bil emigrant Rudi
doma iz Kneze v Baški grapi. Kranjčani (večina iz okolice) smo od sobote na nedeljo
prenočili v Oroznovi koči na planini za Liscem. Ko smo zarana odšli proti vrhu Črne
prsti, smo že lahko zanesljivo pričakovali, da bo nedelja lepa in sončna. Do Rodice
smo imeli še 4 ure hoje in sicer uro do vrha Črne prsti, od tod naprej pa tri ure. Na
sam vrh Črne prsti nismo smeli, saj je bila na južni strani, tik pod vrhom, večja italijanska
karavla (v tej preurejeni karavli je zdaj dom Z. Jelinčiča). Pot je šla mimo naše
karavle, ki je bila stisnjena k pečinam severno pod vrhom (meja je potekala tako da so
bile vse strateške točke na italijanski strani). Od naše karavle je pot sprva šla tik pod
grebenom na severni strani in je bila ponekod kar malce zahtevna.
Na Rodico smo prišli okrog 9. ure in sicer uro prej, kot je bilo domenjeno. Kmalu smo
opazili rojake, ki so spešili z južne strani po strmem travnatem pobočju. Čeprav se je
zdelo, da so ze blizu, so bili vendar še tako daleč, da so zadnji komaj prišli do 10 ure
Snidenje je bilo zelo prisrčno. Po prepričanju smo bili brez dvoma vsi antifašisti.
Sestali smo se na prisojni strani, to je na tedanjem italijanskem ozemlju. Približno
poldrugo uro smo se sproščeno pogovarjali, ko smo zagledali italijanske stražarje; šli
so naravnost proti nam. Z njihove karavle so se verjetno odpravili potem, ko so nas
opazili z daljnogledom. Razšli smo se prej, preden so stražarji prišli do nas. Kranjčani
smo jo ubrali nazaj na jugoslovansko stran, rojaki pa so počasi sestopali po poti po
kateri so bili prišli.
Večina Kranjčanov se je z Rodice vrnila v Bohinj in nato domov, Ivan, Tine in jaz,
pa smo nadaljevali pot proti Komni; tu smo prenočili. Med potjo so nas graničarji
s karavle, ki je bila ob poti nekje med Voglom in Podrto goro, pogostili s kislim mlekom.
Dejali so nam, da je to mleko bolj zdravo in higiensko, ker ga pred kisanjem zavro
V ponedeljek smo zgodaj šli s Komne naprej na Triglav in sicer po Dolini Triglavskih
jezer in cez Hribarice. Popoldne so sestopili čez Uskovnico v Bohinjsko Bistrico; tu
sem imel shranjeno manjše motorno kolo. V Kranj sem se pripeljal tako, da sem vso
pot drzal_ vodilo samo z desno roko, v levi pa mi je stal odlomljen del z mehanizmom
za plin. Sele v Bohinju sem zapazil, da sem iz Kranja do Bohinja vozil z zalomljenim
Planina Šija — zadaj
Stegovnik, M. in
V. Javornik
in Storžič