Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Fotografija je nastala<br />
leta 1944 v Beneški<br />
Sloveniji. Od leve na<br />
desno so: dr. Lev<br />
Svetek-Zorin, Janko<br />
Volčič iz črnič v<br />
v Vipavski dolini, Dušan<br />
Likar iz Ljubljane, Leo<br />
Ponikvar iz Ljubljane,<br />
Jože Erjavec iz Novega<br />
mesta, Andrej Komel iz<br />
Bilj v Vipavski dolini ter<br />
Joco Turk iz okolice<br />
Trsta<br />
2al nismo imeli na pretek časa za občudovanje edinstvenega razgleda z grebena nad<br />
vasico Štijak. Naši nestrpni spremljevalci-kurirji so nas priganjali, ker so imeli pred<br />
seboj točno določeno uro naslednjega srečanja s kurirji karavle onstran vipavske<br />
doline. Poslovili smo se od gostoljubnih domačinov in se spustili iz Štijaka v dolino.<br />
Po kakšnih dveh urah smo prišli v vasico Goče tik nad vipavsko dolino in tam počakali<br />
prvega mraka. Vipavsko dolino smo morali namreč prekoračiti zvečer, v temi, kajti po njej<br />
so neprestano prehajale sovražne enote s kamioni pa tudi z blindiranimi vozili in celo<br />
s tanki, saj so morali okupatorji za vsako ceno vzdrževati tako važno prometno zvezo, kot<br />
je bila tedaj med Gorico in Ljubljano.<br />
Tako smo se zvečer, ko se je spustil nad vipavsko dolino prvi mrak, previdno sestopili<br />
najprej do vasice Slap, nato pa prekoračili reko Vipavo in glavno cesto med Ajdovščino<br />
in Vipavo ter kmalu dosegli na drugi strani nekoliko nad dolino vzvišeno vasico Gotov-<br />
Ije. Nato smo v zimski noči, ki jo je osvetljevala luna s svojim bledim sijem, spešiii<br />
v strmine Angelske gore proti naslednji kurirski postaji na Križni gori, kar je terjalo<br />
dobre tri ure hoda. Tudi tu nas je spremljala silovita kraška burja, naša zvesta spremljevalka<br />
skoraj na vsej poti po Primorski.<br />
Na Križni gori<br />
Tisto noč smo prespali v kurirski karavli pod Križno goro, naslednji dan, bilo je v ponedeljek,<br />
7. februarja smo se sprehodili po slikovitem naselju — Križni gori. Imeli smo<br />
kaj videti! Na daleč razpotegnjena vasica, s samimi mogočnimi kmečkimi domovi, skoraj<br />
podobnimi graščinam, ki so raztresena po pobočjih Trnovske planote tudi tisoč metrov<br />
visoko. S Tomažem sva sklenila, da si po tednu dni dolgih maršev z vso partizansko<br />
opremo in orožjem privoščiva dan počitka, za kar je bilo slikovito okolje Križne gore kot<br />
nalašč. S tovariši, ki so prišli iz Ljubljane, smo se čez dan domenili, da priredimo vaščanom<br />
in kurirjem zvečer pravi pravcati partizanski miting, ki ga ta, od sveta in ljudi odmaknjena<br />
vasica, najbrž še ni doživela.<br />
In res, zvečer smo se zbrali v bahati kmečki hiši približno na sredi vasi. Soba je polna<br />
mladih, prijatenih obrazov primorskih fantov-partizanov, kurirjev iz bližnje karavle, ter<br />
starejših vaščanov, ki so ostali doma, medtem ko je skoraj vsa mladina odšla v partizane.<br />
Sredi med njimi pa mi, Ljubljančani. Besedo povzame politični delavec tovariš<br />
Platon in razloži cilje našega boja in trenuten položaj na bojiščih in na svetu sploh.<br />
Nato smo se zvrstili ostali z recitacijami partizanskih pesmi. Globoka tišina je zavladala,<br />
ko sem recitiral svojo v Gorskem kotarju spesnjeno pesem »Rdeče rože«, posvečeno<br />
trem mladim partizanom, ki so padli v patroli v Gorskem kotarju. Rdeče rože — krvave<br />
rane partizanskih borcev po vsej naši domovini, ki so se razcvele kot prečuden cvet<br />
po temačnih grapah in sončnih pobočjih slovenskih dolin in planin! In še tisto: Mi gremo<br />
naprej kot silen vihar v široka, svobodna obzorja, tja prek gora in prek voda, vse dalje<br />
do našega morja! In ko sem povedal še tisto »Vstajenje Primorske«, je izbruhnil pravi<br />
360 val navdušenja, saj je bila ta pesem napisana prav Primorcem na srce. Potem nas je
Change language