Gremo na počitnice - Naša lekarna

SANJSKA KOLUMNA
beseda sanje
V svetu, v katerem je koristno “trenirati jezik”
in ki je preplavljen z eksplozijo slušno-tipnih vizualnih
sporočil, so sanje prejkone odveč. Ob jutrih
se ob zavedanju dnevnih odgovornosti hitro
otresemo nočno-jutranjih blodenj, v zaresni budnosti
pa so sanje vredne kvečjemu pogovora ob
kavi, kakšnega obrobnega bloga ali čudaških
krožkov. Kot bi tisti, ki jezik obvladajo in ga izgovarjajo
najglasneje, želeli prikriti temeljno gibalo
in silo vsakega, tudi današnjega sveta: moč podeljevanja
jasnosti besedam in sanjam.
Da, nič drugače: beseda spreminja svet. In so
knjige, ki svet obračajo na glavo.
Alamut. Tista slovenska knjiga, katere liste v
tem času obračajo mnogi, se je v zgodovino prikradla
v čudnem času. Ko jo je avtor napisal, tik
pred zgodovinsko prelomnico, ko so bili Hitler,
Stalin in Mussolini na vrhuncu moči, ga je obšla
slutnja, da ga bo razumelo šele bralstvo, ki bo
prišlo 50 let pozneje. Preblisk, ki ga je Vladimir
Bartol zapisal v svoj dnevnik leta 1938, je bil
preroško navdahnjen: uspeh Alamuta se je dogodil
leta 1988 v Franciji in je odtlej prevajan v
številne jezike po svetu.
Že dolgo vemo, da je Alamut preveden v
turščino. Vemo tudi za angleški prevod Alamuta,
ki je bil na voljo v Egiptu precej pred licencirano
izdajo v ZDA – o njem je pred leti pisala
ugledna novinarka za Dnevnik. Pred nekaj dnevi
pa smo izvedeli, da je Alamut izšel tudi v
iranskem jeziku. Od izida v letu 1995 je doživel
več ponatisov in izdaj. In prav v tem tednu so
nam iz Bejruta končno potrdili, da obstaja prevod
v arabskem jeziku – izdaja nosi letnico 2001.
V tistih predelih sveta, kjer se sanje in življenje
dnevno sesipajo v prah in vrstice dnevnih novic
polnijo s stotinami mrtvih, Bartola očitno poznajo
bolje, kot smo doslej mislili. Čeprav še ne
vemo, ali gre za izvirniku zveste ali “prilagojene”
prevode, pa je nekaj zanesljivo: Bartolove sanje
danes sotkejo svet mnogih. In glede na to, da za
14. november novo izdajo Alamuta v angleščini
napoveduje svetovna založba, ga bodo tudi jutri.
Svet se je Bredi Smolnikarjevi podrl leta 1999.
Ko je njen kratki poetični roman Ko se tam gori
olistajo breze, s podnaslovom Ena od zlatih
depovških pripovedk doživel večletni sodni pregon
… vse do aprila 2007, ko je ustavno sodišče
končno razveljavilo sodbe proti njej. In svet se je
podiral tudi vsem tistim, ki smo tesno povezani z
literaturo – saj so sodbe proti njej na stežaj odprle
vrata velikim bratom v prostor zadnjega intimnega
zatočišča življenja: v svet domišljije.
Za tiste, ki smo knjigo prebrali, povedano velja
dvakrat podčrtano. Ponižana in zavržena je
bila namreč resnično lepa beseda. A ne pozabimo:
tudi ko je Prešeren pisal Poezije, je izzival
hude duhove, ki so gnezdili v višavah duhovne in
materialne oblasti. In dragó, z zlatom, ki je
življenje samo, plačeval svojo predrznost. Danes
ni prinašalcem sanj nič drugače.
O tem, kakšne težave imamo ljudje s sprejemanjem
dejstev, smo se lahko lepo prepričali v
zadnjih tednih, ko smo imeli priložnost opazovati
odzive domačih medijev na senzacionalno vest,
da je skupina znanstvenikov in novinarjev odkrila
grobnico Jezusa in njegove družine. Četudi gre
za prvo osebo v zgodovini zahodne civilizacije,
katere zgodovinska resnica nas močno zadeva in
bi nas torej morala nadvse zanimati, smo lahko
prebirali le kratke agencijske novice, ki so jih redaktorji
hiteli mehčati z navajanjem spodbijajočih
mnenj “znanstvenikov”. Trditev, da so odkrili
kostnice z imeni “Jezus, Jožefov sin”, “Marija”,
“Marija Magdalena” in treh drugih svetopisemskih
oseb, je zadostovala, da sem se želel z ozadjem
podrobneje seznaniti ter si priskrbel knjigo.
Priznam, da me že dolgo ni nobeno branje tako
pritegnilo. In še preden sem obrnil zadnji list,
sem vedel, da gre za delo, ki mu je treba nasprotovati,
saj je njeno sporočilo v resnici rušilno, saj
je zelo prepričljivo. Avtorji so se tega najbrž dobro
zavedali. Vzeli so si čas in več kot tri leta v
tajnosti in sodelovanju z najuglednejšimi strokovnjaki
preverili dokazne vidike, da bi svojemu
odkritju zagotovili kar največjo verodostojnost.
In ga zaščitili pred tistim, kar je seveda neizogibno
sledilo: plazu obtožb, češ da so navadni epigoni
in zaslužkarji.
Kljub vsemu: Pandorina skrinjica neke nove
zgodovinske perspektive je odprta. Danes že preproste
resnice lahko zamajejo tisočletne sanje
evropske civilizacije, ki so, med drugim,
povzročile toliko gorja, kot ga ne beleži nobena
druga zapisana zgodovina.
Sicer pa ima človek že od nekdaj resne težave
z resnicoljubnostjo, ki si jo tako rad in tako zlahka
pripisuje. Le dobrih sto let je minilo, odkar so legendarnega
pomorščaka, Joshuo Slocuma – tistega,
ki je prvi sam objadral svet – v elitni “beli”
druščini v Južni Afriki napadli kot krivoverca in
lažnivca, ker si je na predavanju drznil omeniti
prepričanje, da je zemlja okrogla – bogokletno,
zemlja je vendar ravna. Pa se je porušil še en
svet.
Rok Zavrtanik je urednik založbe Sanje.
t Knjiga Brede Smolnikar Ko se tam gori olistajo
breze izide v juniju.
Nova izdaja romana Alamut znova izide junija.
Knjiga Jezusova družinska grobnica v slovenskem
prevodu izide v septembru.
Več na www.sanje.si
56 NA©A LEKARNA
NA©A LEKARNA 57