Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2007 (PDF)

Letno poročilo Varuha človekovih pravic 2007
Ugotovitve, mnenja in predlogi varuhinje
1
• Nekatera aktualna vprašanja
V prvem letu mandata sem se srečevala tudi z raznimi pritiski. Ti so prihajali iz več virov, tudi političnih,
mnogi so kazali namen zmanjševati avtoriteto in pomen Varuha. V nekoliko drugačnem kontekstu
omenjam razne pobude o nujnosti posebnega varuha za otrokove in pacientove pravice. S pobudniki
smo poskušali vzpostaviti dialog in razpravljati o prednostih in slabostih posebnih varuhov.
O tem vprašanju ima varuh že dolgo izdelano jasno stališče, predstavljeno je bilo tudi v obliki posebne
analize v poročilu za leto 1999 (točka 2.5). Temeljno vprašanje se je vrtelo okrog pooblastil, ki
bi jih imel tak posebni varuh – če bi bila enaka, kot jih ima zdajšnji Varuh, je ustanavljanje novega
varuha vprašljivo tako zaradi delitve dela kot glede ekonomičnosti. Če pa naj bi bila pooblastila
drugačna, predvsem v smislu sodelovanja varuha v posameznih postopkih pobudnikov, ta (posebni)
varuh teh postopkov ne bi mogel nadzorovati. Tako smo v zakonu o pacientovih pravicah pripravljavcu
zakona predlagali uvedbo zastopnika pacientovih pravic s točno določenimi pooblastili, kar
je bilo upoštevano. Podobno rešitev predlagamo tudi za varovanje otrokovih pravic, kjer v pilotskem
projektu preskušamo delovanje zagovornika. Pri tem je pomembno, da gre za institut zagovornika
kot neodvisne in strokovne dejavnosti, čigar delovanje je namenjeno neposrednemu varovanju koristi
otroka v raznih postopkih pred uradnimi oziroma državnimi organi. Če bo na podlagi pozitivnih
izkušenj projekta sprejet zakon o zagovorništvu, bodo zagovorniki delovali po celotni državi in bodo
dostopni otrokom ne glede na njihov kraj bivanja. Proučujemo pa tudi možnosti za uvedbo (enotnega
in neodvisnega) zagovorništva za vse ranljive skupine ljudi. Omeniti kaže tudi izkušnje iz drugih
držav, kjer imajo posebne ombudsmane za otrokove pravice in ugotavljajo, da je zaradi narave dela
in ekonomičnosti postopkov smiselno združevanje s splošnim ombudsmanom, še posebej, če gre za
državo z majhnim številom prebivalcev.
Poskusi politike za zmanjšanje avtoritete in pomena Varuha so bili tako formalni kot vsebinski.
Med formalnimi omenjam zaplete v zvezi s proslavo ob dnevu človekovih pravic, ki jo je v letu 2007
prvič organiziral tudi državni protokol, in to ne oziraje se na že prej načrtovan in več mesecev
vnaprej protokolu Republike Slovenije najavljen tradicionalni sprejem varuhinje človekovih pravic.
Zanimivo je, da v času predsedovanja Slovenije EU ni bilo prostora za srečanje z ombudsmani iz
držav EU. Naša pobuda za takšno srečanje je bila (aprila 2007) označena kot prepozna, čeprav se
je mandat varuhinje začel februarja istega leta.
Umestitev Varuha in njegovih namestnikov v nov plačni sistem zahteva nekoliko širše pojasnilo.
Merila, ki naj bi bila temelj za novo umestitev v plačne razrede, so v primeru Varuha in namestnikov
arbitrarna in neargumentirana. Predlagatelj jih je utemeljeval z zahtevami (nekaterih) poslancev.
Od visokih predstavnikov oblasti smo v neformalnih pogovorih slišali, da je takšna umestitev posledica
»nekorektnega dela« prejšnjega Varuha. Kot posebej problematično ocenjujem znižanje plačnih
razredov za Varuhove funkcionarje, torej za namestnike in generalnega sekretarja. Ti namreč
predstavljajo plačno mejo, prek katere drugi uradniki, zaposleni pri Varuhu, ne bodo mogli. Pravzaprav
bi jo po zakonu lahko celo presegli, saj bi jim lahko izplačevali razne dodatke. To možnost nam
je kot rešitev problema predstavil minister za javno upravo, ki pa ni imel pripravljenega odgovora
na vprašanje, kako si bo Varuh ob takšnih plačnih razmerjih za svoje namestnike (funkcionarje)
in uradnike lahko pridobil resnično sposobne pravnike in druge strokovnjake. Ti bodo odhajali na
bolje plačana delovna mesta, Varuh pa bo izgubljal svoje najmočnejše orodje – moč znanja oziroma
argumentov. Zanimivo je, da so v novem plačnem sistemu v višji plačni razred kot Varuh človekovih
pravic uvrščeni vsi ministri zdajšnje vlade in generalna državna tožilka.
Svetovno združenje ombudsmanov poudarja, da so pomembni elementi neodvisnosti ombudsmana
avtonomno delovanje institucije v finančnem in kadrovskem pogledu, zagotovljena široka pristojnost
in pooblastila brez nepotrebnih ali nejasnih omejitev ter določila, ki ščitijo nosilca funkcije pred
samovoljo in povračilnimi ukrepi katerekoli strani. Neodvisnost je torej poleg nepristranskosti preiskav
in zaupnosti postopka na prvem mestu med temeljnimi značilnostmi ombudsmanov. Tudi slovenski
ZVarČP je predvidel elemente Varuhove neodvisnosti: način izvolitve, način financiranja, njegova
razmerja do drugih državnih organov, mandatna doba, način in pogoji njegove razrešitve, nezdružljivost
funkcije in poklicna imuniteta. Posebej je treba poudariti način izvolitve Varuha, ki ga
izvoli Državni zbor na predlog predsednika republike, za kar je predpisana dvetretjinska večina vseh
poslancev in ki se ne zahteva za izvolitev nobenega drugega funkcionarja, ki ga voli Državni zbor.
Spodbujanje pravičnosti in dobrega upravljanja je ena izmed glavnih tem evropskih ombudsmanov,
ti pa se ukvarjajo tudi z vprašanjem učinkovitosti svojega dela in vpliva na splošno raven človekovih
pravic v državi. Tudi pri nas bi radi začeli sistematičneje spremljati uresničevanje Varuhovih priporočil,
za kar bi potrebovali dodatne kadre in sredstva ali pa tovrstne raziskave naročiti pri akademskih
(neodvisnih) ustanovah in jih plačati neposredno iz državnega proračuna.
Naslednja tema, mimo katere kot varuhinja ne morem in ne smem, je vprašanje splošnih človeških
vrednot, kot so dostojanstvo, medsebojno spoštovanje, zaupanje, poštenost, nenasilje, pripravljenost za
pomoč šibkejšim, sodelovanje pri omogočanju boljše kakovosti življenja za vse prebivalce. Z zanimanjem
spremljam odzive na svoje izjave, povezane z vrednotami. Na medosebni ravni so izrazito
pozitivni, v nekaterih medijih pa dostikrat omalovažujoči – tako zame kot varuhinjo kot za institucijo,
ki jo predstavljam. To me skrbi, saj novinarji in mediji (tudi spletne strani) s takšnim poročanjem
nedvomno vplivajo na vrednote, jih slabijo, s tem pa (nehote) tvegajo, da bodo zaradi tako spremenjenih
vrednot prizadeti tudi sami. Skrbi me tudi, da se reševanja problemov lotevamo tako, da najprej
poskusimo prizadeti drugo stran, namesto da bi si skupaj z njo prizadevali za rešitev. Tako »reševanje«
problemov vodi v iskanje pravice na druge načine, dostikrat tudi z nasiljem.
Pri svojem delu opažam, da je varuh človekovih pravic lep slovenski izraz za ombudsmana, vendar je
lahko tudi nefunkcionalen. Navaja namreč na to, da Varuh neposredno varuje ljudi in njihove pravice,
zato se pobudniki s takšnim prepričanjem tudi obračajo nanj. Tako jim moramo pojasnjevati, da
Varuh varuje posameznikove pravice le v njegovem razmerju do državnih organov, organov lokalne
samouprave in nosilcev javnih pooblastil, ne pa neposredno v družinskem ali delovnem okolju (posredujemo
lahko, če gre za javni sektor). Dodatno nejasnost v izrazih povzročajo tudi drugi, že delujoči
varuhi, kot so varuh konkurence, varuh pravic gledalcev in poslušalcev na javni RTV, varuh pravic
dijakov in podobno. Tudi pogosto uporabljen izraz Urad varuha (človekovih pravic) ni ustrezen,
nima zakonske podlage in napačno spominja na druge (vladne) urade, na primer Urad za verske
skupnosti, Urad za enake možnosti ali Urad za narodnosti, ki so vladne organizacije. Poudariti je
treba, da je Varuh človekovih pravic RS samostojen in neodvisen državni organ in da ga je tako treba
tudi naslavljati; urad je v skladu s poslovnikom le organizacijska ureditev službe Varuha.
Varuhovo delo bo tudi v prihodnjih letih pred velikimi izzivi. Odločiti se bo treba, katerim področjem
dela dajati večji poudarek in kako. Kot sem napovedala ob začetku delovanja, so in bodo v
ospredju ostale pravice otrok. Poleg njih pa bo nujno izboljšati raven pravic tudi za druge ranljive
skupine ljudi: invalide in hendikepirane, starejše, revne in žrtve nasilja. Za te je v naši državi
zelo slabo poskrbljeno, saj pravzaprav ne uživajo nobene posebne zaščite. Druga pomembna tema
Varuha ostaja prizadevanje za zmanjševanje vseh oblik nasilja. Nekaj tovrstnih zakonov je že bilo
sprejetih, drugi še čakajo, tako na primer prepoved telesnega kaznovanja otrok. Presoditi bo treba,
kako spremenjena zakonodaja vpliva na zmanjšanje nasilja v družini, prometu in na delovnem
mestu. Varuh se bo tudi v prihodnje enako intenzivno vključeval v problematiko varovanja okolja,
zmanjševanja revščine in odpravljanja sodnih zaostankov, spremljanje razmer v zaporih in drugih
ustanovah, kjer je ljudem omejena pravica gibanja, spremljal bo izvajanje zakona o pravicah pacientov
in o duševnem zdravju ter novega kazenskega zakonika.
V letu 2008 bomo praznovali nekaj obletnic, med drugim 60-letnico sprejema Univerzalne deklaracije
o človekovih pravicah in 15-letnico sprejetja Zakona o varuhu človekovih pravic. To bo priložnost,
da povzamemo, česa smo se o varovanju človekovih pravic doslej naučili iz svojih in tujih izkušenj.
22
23