Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2007 (PDF)

Letno poročilo Varuha človekovih pravic 2007
Vsebina dela in pregled problematike - 2.1 Ustavne pravice / primeri
2
pretrgana bo možnost za sledljivost nadaljnjih obdelav, nadzor točnosti in ažurnost podatkov,
ki jo zagotavlja ZVOP-1. Tako zbrani podatki se bodo hranili največ 10 let po vpisu, po poteku
tega roka pa se bodo arhivirali. Tudi ta določba ne koristi varovanju osebnih podatkov. Ne
vidimo legitimnih razlogov za tako dolgo shranjevanje tudi zelo občutljivih osebnih podatkov,
saj v času zbiranja večkrat še ni jasno, ali so razlogi za obdelavo, kot so domnevni primeri
zlorab ali nasilja v družini, sploh utemeljeni. Na podlagi takšne ureditve bo tudi otežen
nadzor. Če prizadete osebe ne bodo seznanjene, ne bo pritožb in ukrepov za zaščito pravic
posameznikov. Zato so v takšnih primerih nenadomestljivi ukrepi nadzora nad obdelavo in
zavarovanjem podatkov, ki jih izvajajo državni nadzorniki za varstvo osebnih podatkov.
Primeri
1. Žaljenje osebnega dostojanstva in izrazi sovražnosti na svetovnem spletu
Pobudnik je Varuha opozoril na šikaniranje in žaljenje njegovega osebnega dostojanstva na
zasebnem spletnem forumu. Varuh resda nima pooblastil v razmerju do zasebnih družb, vendar
smo ob tem naleteli na širše vprašanje načina nadzora ponudnikov spletnih forumov kot
ponudnikov storitev gostiteljstva.
Tržni inšpektorat RS (TIRS) smo zato prosili za pojasnilo o načinu izvajanja inšpekcijskega
nadzora nad določbami Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT), ki opredeljujejo
dolžnost ponudnika storitev gostiteljstva po odstranitvi nezakonitih vsebin po tem, ko je bil z
njimi seznanjen. Inšpektorat smo prosili tudi za pojasnilo, ali in v koliko primerih so naložili
ustavitev ali preprečitev kršitve gostiteljem, ki so obenem tudi ponudniki spletnih forumov,
klepetalnic, komentarjev ali blogov.
Odgovor TIRS je razkril, da v zvezi s tem v Sloveniji še nimamo upravne in sodne prakse.
Pojasnili so, da bi v takšnih primerih lahko šlo za storitve informacijske družbe, vendar pa je
treba presojati vsak primer posebej. V primerih, ko se od uporabnika storitve zahteva določeno
plačilo ali ponudnik storitve svojo spletno stran opremi z oglaševalskim prostorom, bo
načeloma vsakič šlo za storitev informacijske družbe. V vseh drugih primerih pa bo treba po
mnenju TIRS pazljivo presoditi, ali so podane ključne sestavine definicije storitev informacijske
družbe. Od tega bo odvisno, ali gre za določene storitve na trgu, ki spadajo v okvir ZEPT,
ali pa za storitve, ki jih ureja kateri drug zakon.
Ker so po Varuhovem mnenju v primerih nedopustnih izrazov sovražnosti, žaljenja dostojanstva
in različnih oblik diskriminacije pooblastila TIRS precej širša, smo jim v nadaljnji
komunikaciji podali mnenje, da se tudi nadlegovanje šteje kot ena izmed oblik diskriminacije.
Pri tem je odločilno žrtvino dojemanje učinka takšnega ravnanja kot nezaželenega. V posameznih
primerih žaljivih in nestrpnih sporočil na forumih, blogih ali drugih oblikah sinhrone
in asinhrone komunikacije, ki jih omogoča ponudnik storitve gostiteljstva, bi namreč lahko
šlo tudi za primere nadlegovanja. Po Varuhovem mnenju je za takšne primere domnevne
diskriminacije pristojen TIRS. Ob tem smo ga še seznanili s tujo sodno prakso, ki potrjuje, da
gre pri svetovnem spletu za javni prostor, kjer je lahko vsaka spletna stran, ki ponuja različne
oblike sinhrone in asinhrone komunikacije, tolmačena kot ponudba na trgu.
Na podlagi Varuhovega mnenja je TIRS zagotovil, da bo nadzor tega področja izvajal po prejetih prijavah,
ki jih bo ustrezno proučil, ob tem pa bo upošteval tudi že izoblikovano prakso. 1.2-9/2007
2. Medijsko poseganje v zasebnost in osebnostne pravice nekdanjega obsojenca
Pobudnik nas je seznanil z vsebino članka, ki opisuje »najkrvoločnejše zločine« v Sloveniji
in skuša med njimi iskati vzporednice. Opisan je bil tudi tragičen dogodek iz sredine 60. let
prejšnjega stoletja, ko je bilo umorjenih pet oseb hkrati, in izpostavljen pobudnik, ki je za umor
kazensko odgovarjal. V članku je avtor navedel tudi imena in starost žrtev v času smrti ter javno
izpostavil tragično usodo nekega mladoletnika, čigar starša sta bila prav tako žrtvi nekega umora.
Pobudnik je opozoril, da je zaradi ravnanja medijev trajno zaznamovan z dogodkom (ne le z
občutkom krivde in obžalovanja). Vztrajno izpostavljanje teh dejstev v javnosti je po njegovem
mnenju povzročilo, da mu ni nikoli uspelo najti zaposlitve, najožje okolje ga ob posameznih
objavah vsakič znova prepoznava kot morilca, s tem dejstvom pa je zaznamovan celo njegov sin.
Navedbo v članku, »da je (po vzorno prestani kazni) zaživel mirno«, je označil za sarkastično, saj
mu prav mediji 40 let po dogodku še vedno »sodijo« v javnosti. Prosil nas je za pomoč.
Glede na vse okoliščine članka smo presodili, da gre za senzacionalističen poseg v zasebnost
in osebnostne pravice vrste oseb. Nismo našli razloga, zakaj bi morala biti javnost več desetletij
po dogodkih obveščena o podrobnostih tragičnih smrti žrtev kaznivih dejanj, njihovi
identiteti in starosti. Novinar je v članku brez vsake potrebe razkrival tudi osebne podatke
mladoletnika (ime, starost); takšna objava otroka še dodatno zaznamuje.
Presodili smo, da glede na kontekst ni bilo niti interesa javnosti po izčrpni obveščenosti o
identiteti pobudnika. Ta je že pred desetletji vzorno odslužil kazen za svoje kaznivo dejanje
(storjeno v najstniških letih), pozneje pa ni storil več nobenega kaznivega dejanja. Kazenska
obsodba je bila v času objave članka že izbrisana iz sodne evidence. To pomeni, da je bil namen
kaznovanja v celoti dosežen.
Smisel kaznovanja storilca kaznivega dejanja je med drugim tudi, da se po prestani kazni
aktivno vključi v okolje. Tega pa ni mogoče doseči, če se njegova identiteta v zvezi z zločinom
stalno omenja v medijih. Pobudnik po tem, ko je odslužil kazen, v javnosti v ničemer ni več
vzbujal interesa po tem, da bi se kakorkoli medijsko izpostavljal v zvezi s kaznivim dejanjem.
Obsojencu, ki je kazen prestal, gredo vse pravice, določene v ustavi, zakonih in drugih predpisih.
Ker smo menili, da gre pri varstvu zasebnosti nekdanjega obsojenca za pomembno načelno
vprašanje, smo vložili pobudo, naj Novinarsko častno razsodišče (NČR) presodi o etičnosti
ravnanja novinarja in urednika, ki sta odgovorna za objavo.
Z obžalovanjem ugotavljamo, da naša pobuda NČR ni bila uspešna. To v svojem mnenju ni
sledilo našemu stališču, da gre za nedopusten, z vidika kodeksa poklicne etike novinarjev
nesprejemljiv poseg v osebnostne pravice nekdanjega obsojenca in žrtev kaznivih dejanj,
ampak je ugotovilo kršitev v zvezi z razkrivanjem zasebnosti otroka. Ne moremo sprejeti
stališča Novinarskega častnega razsodišča (NČR), po katerem to, da so bili podatki objavljeni
pred skoraj pol stoletja, samo po sebi opravičuje njihovo vnovično objavljanje. Takšno ravnanje
medijev gre šteti za samostojen poseg, in ne za golo reprodukcijo novice izpred desetletij. Zato
se zastavlja vprašanje, ali v takšnih primerih morda ne prihaja do kršitve pravice do enakega
obravnavanja, ki med drugim prepoveduje diskriminacijo pri uživanju vseh pravic na podlagi
osebnih okoliščin, med katerimi je lahko tudi predkaznovanost. Odklonilen ali celo odkrito sovražen
odnos do nekdanjih obsojencev (npr. nadlegovanje na delovnem mestu in prizadevanja
za izgon iz kolektiva) smo zaznali tudi v več drugih pobudah. 1.2-6/2007
3. Medijske zgodbe o odvzemu otrok članom osovražene družine
V letu 2007 smo pozorno spremljali reševanje stiske družine Strojan. V vrsti medijskih
prispevkov več medijskih hiš, vključno z RTV Slovenija, smo opazili senzacionalistične opise
34
35