Letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2007 (PDF)

Letno poročilo Varuha človekovih pravic 2007
Vsebina dela in pregled problematike - 2.1 Ustavne pravice / splošni del
2
da je bil zaradi javnega izražanja svojega verskega prepričanja v radijskih oddajah pristranski
in da je neupravičeno uveljavljal ugovor vesti s tem, ko je zavračal podajanje vsebin, ki so v
nasprotju z njegovim verskim prepričanjem (npr. branja horoskopov in astroloških napovedi).
Spraševal se je, ali sme na javnem delovnem mestu (na RTV Slovenija) brez ovir izražati svoje
versko prepričanje ali pa bi moral ostajati nevtralen, češ da naj bi bila vera njegova zasebna
stvar. Pobudniku smo pojasnili pravne poti v primeru suma diskriminacije in ga posebej opozorili
tudi na pravilo o prenosu dokaznega bremena v teh postopkih. Pobudnik nas pozneje
kljub pozivu ni več seznanil s podrobnostmi uveljavljanja svojih pravic.
ima le malo možnosti, da opere svoj omadeževan ugled, če se očitki ali domneve izkažejo za
neutemeljene. Dosojene odškodnine, ko in če se postopek na sodišču po dolgem času konča,
so očitno prenizke, da bi medije odvračale od senzacionalističnosti. Prizadeti mora v teh
postopkih dokazovati materialno in nematerialno škodo, ki mu je nastala z objavo neupravičenih
očitkov, saj se pri nas (še) premalo uporablja možnost izreka odškodnine kot civilne kazni,
zaradi samega neupravičenega posega v zasebnost z javno objavo. Menimo, da bi bilo to za
takšne primere učinkoviteje in bi delovalo preventivno na medije in novinarje, ki etičnih načel
zavestno ne upoštevajo.
Svoboda vesti
vključuje tudi
pravico do ugovora
vesti. Zakon o
verski svobodi je pri
tem ostal le na pol
poti in je vprašanje
določitve položajev
za uveljavljanje
ugovora vesti
prepustil posebnim
zakonom.
Varuh znova
opozarja, da
je treba pri
medijskih objavah
spoštovati ustavna
načela domneve
nedolžnosti, varstva
zasebnosti in
osebnostnih pravic
posameznikov.
Ob tem primeru se nam je zastavilo širše vprašanje glede pravice do uveljavljanja ugovora
vesti. Pravica do ugovora vesti je po drugem odstavku 123. člena ustave zagotovljena zoper
opravljanje vojaške obveznosti. Po 46. členu ustave pa je ugovor vesti dopusten (le) v primerih,
ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. Pomembno je,
da je uživanje pravice do ugovora vesti skladno z novim Zakonom o verski svobodi pripoznano
kot sestavni del uresničevanja verske svobode. Svoboda vesti torej vključuje tudi pravico do
ugovora vesti. Žal je Zakon o verski svobodi pri tem ostal le na pol poti in je vprašanje določitve
položajev za uveljavljanje ugovora vesti prepustil posebnim zakonom. Zakonodajalec je
možnost ugovora vesti predvidel le za zaposlene v javnih službah v zvezi z vojaško dolžnostjo
in v zdravstvu. Menimo, da bi z vidika učinkovitega varstva svobode vesti kazalo pretehtati, ali
je zakonska ureditev ugovora vesti dovolj prožna, jasna in določna. To vprašanje se zastavlja
zlasti z vidika sistemske povezave s prepovedjo diskriminacije. Ni mogoče izključiti, da bi lahko
neka na videz nevtralna dolžnost (npr. javnega uslužbenca) povzročala tudi posredno diskriminacijo
na podlagi verskega prepričanja, ker ne bi bil zagotovljen ugovor vesti (oz. izjema ali
prilagoditev neki skupini oseb z določenim verskim prepričanjem). K takemu razmišljanju
so nas napeljale nekatere pobude, obravnavane v preteklosti, in nekatera žal premalo določna
opozorila, da naj bi ob zaposlitvi v javni upravi npr. od žensk, ki so muslimanskega prepričanja,
terjali, naj snamejo ruto, s katero si pokrivajo glavo. Vprašanje diskriminacije na podlagi
prepričanja odpira tudi zakonski pogoj za zaposlitev v Policiji, ta izključuje vse, ki so uveljavljali
ugovor vesti vojaški dolžnosti. Ni mogoče prezreti, da takšna norma diskvalificira npr. vse
pripadnike Jehovovih prič, kar je mogoče oceniti kot prekomeren poseg v svobodo vesti in krši
prepoved diskriminacije pri zaposlovanju (glej primer štev. 107).
2.1.3 Etika javne besede
Število pobud na tem področju se je zmanjšalo, kar ne pomeni tudi zmanjšanje teže problemov,
ki jih ugotavljamo. Manjši pripad je gotovo povezan s ponavljanjem opozoril o naši
nepristojnosti do medijev in novinarjev. Varuh nima, na to opozarjamo tudi pobudnike in
druge, neposrednih pristojnosti v razmerju do novinarjev in medijev. Njegova vloga tudi ni
preganjati ali sankcionirati neustrezna ravnanja posameznikov v javnem prostoru. Pobudnike
zato napotimo na možnosti, ki jih lahko uporabijo za varstvo svojih pravic. Če ima poseg
v zasebnost znake kaznivega dejanja, je mogoče ukrepati v okviru kazenskopravnih predpisov.
Posameznik, ki je bil prizadet zaradi javnih objav, ima tudi možnost zahtevati odškodnino
po civilni sodni poti.
Varuh vsako leto prejme nekaj pobud posameznikov, ki so prizadeti zaradi objave njihovih
imen oziroma drugih podatkov, po katerih se v javnosti lahko identificirajo, v zvezi z domnevno
storitvijo kaznivih dejanj oziroma objav ugotovitev policije v predkazenskih postopkih.
V javnih izjavah in letnih poročilih smo večkrat opozarjali, da je treba pri medijskih objavah
spoštovati ustavna načela domneve nedolžnosti, varstva zasebnosti in osebnostnih pravic
posameznikov. Kljub temu se še dogaja, da mediji dajejo prednost senzacionalizmu, ki jim
lahko povečuje naklado, zato so pripravljeni očrniti posameznike z očitki dejanj v fazi predkazenskega
postopka, ko ne gre niti za utemeljen sum, da so očitana dejanja storili. Posameznik
Že več let opozarjamo na potrebo, da se v okviru novinarskih združenj oblikujejo učinkovitejši
mehanizmi za nepristransko obravnavo etičnih pravil novinarskega poklica. Razsodb Novinarskega
častnega razsodišča (NČR), kot skupnega samoregulativnega organa sindikata in
Društva novinarjev Slovenije, ne upoštevajo ravno v tistih medijih, ki najpogosteje neupravičeno
posegajo v osebnostne pravice. Zato bi bilo treba razmišljati o učinkovitejših mehanizmih,
saj ta samoregulacija očitno ne deluje.
2.1.4 Zaščita otrok v medijih
Tudi v letu 2007 smo bili opozorjeni na nedopustno razkrivanje identitete otrok v medijih;
nekaj tovrstnih zadev pa smo obravnavali na lastno pobudo. Zato bi ob tem znova radi opozorili
na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, v kateri je posebej zagotovljena pravica do
spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen). Tudi Konvencija OZN o otrokovih
pravicah v 16. členu določa, da noben otrok ne sme biti izpostavljen samovoljnemu ali nezakonitemu
vmešavanju v njegovo zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje, niti nezakonitim
napadom na njegovo čast in ugled. Otrok ima pravico do zakonitega varstva proti takšnemu
vmešavanju ali napadom. Otroci po Ustavi RS uživajo posebno varstvo in skrb.
Kljub večkratnim javnim opozorilom Varuha na nedopustnost senzacionalističnega
razkrivanja zasebnosti otrok in družinskih tragedij v medijskih prispevkih (objavljenih
na spletnih straneh Varuha in v njegovih poročilih za leti 2005 in 2006) ter jasnim in
nedvoumnim opozorilom NČR, se te kršiteve nadaljujejo in celo stopnjujejo. Tovrstni
prispevki so bili objavljeni celo v osrednji informativni oddaji javne RTV in v mediju, ki se
dojema kot osrednji slovenski časnik. To nas navaja na trditev, da se raven spoštovanja etičnih
standardov novinarskega poklica še naprej znižuje.
Varuh že več let opozarja na potrebo po ustreznejšem urejanju primerov, ko starši ali zakoniti
zastopniki otrok ravnajo v nasprotju z njihovimi koristmi (npr. ob razvezi, namestitvi v
rejništvo ali v primeru postopkov v zvezi s sumi spolnih zlorab otrok). Večkrat smo opozoril na
potrebo po zakonodajni ureditvi t. i. zagovornika otrokovih pravic, ki bi lahko v takšnih primerih
– ko so se starši zavestno odločili za razkrivanje družinskega življenja v medijih, ne oziraje
se na otrokove koristi – učinkovito zastopal interese otroka v različnih pravnih postopkih.
Opozarjali smo tudi, da bi bilo treba pravila za poročanje o otrocih v medijih urediti sistemsko,
najbolje v zakonu o medijih. K temu je vlado s sklepom ob obravnavi Varuhovega letnega poročila
zavezal tudi državni zbor. Na to obveznost je varuhinja človekovih pravic posebej opozorila
ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija ob delovnem obisku na sedežu Varuha decembra 2007.
Ob takšnih ravnanjih medijev se zastavlja tudi vprašanje etičnosti ravnanja novinarjev in urednikov,
ki so odgovorni za objave. Kodeks novinarjev Slovenije v 20. točki novinarje zavezuje,
da spoštujejo pravico posameznika do zasebnosti in se izogibajo senzacionalističnemu in neupravičenemu
razkrivanju zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen
le, če za to obstaja javni interes. V 22. točki Kodeks zapoveduje, da morajo novinarji posebno
obzirnost pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav
Kljub večkratnim
javnim opozorilom
Varuha človekovih
pravic na
nedopustnost
senzacionalističnega
razkrivanja
zasebnosti otrok
in družinskih
tragedij v medijskih
prispevkih ter jasnim
in nedvoumnim
opozorilom NČR, se
te kršitve nadaljujejo
in celo stopnjujejo.
26
27