Komuniciranje z javnostjo - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

• Z urbanisti komunicirajo le nekateri segmenti javnosti, ki pa pogosto
niso reprezentativni predstavniki javnega mnenja. Nadpovprečno se
vključujejo srednji sloji in neposredno prizadeti, podpovprečno pa npr.
nižji sloji in mladina.
konzervativnost javnosti
• Za sodelujoče je pogosto značilen tako imenovani NIMBY sindrom: ne
na mojem dvorišču, oziroma bolje rečeno, ne pred mojim pragom. Gre
za primere, ko se prebivalci nikakor ne strinjajo s povečano
obremenitvijo svoje neposredne okolice. Pri tem ne gre le za
nasprotovanje dejavnostim, ki bi bile lahko moteče - npr. odlagališču
odpadkov ali avtocesti - temveč vsakršni spremembi nasploh. V mnogih
lokalnih skupnostih si prizadevajo ohraniti svoj trenutni položaj, tudi za
ceno izključevanja drugih, to pa je v nasprotju s pravico do enakih
možnosti. Tudi glede oblikovanja javnost pogosto nasprotuje novemu.
grožnja predstavniški
demokraciji
Nekateri teoretiki nasprotujejo temu, da bi se sodelovanje javnosti v
odločanju povečalo, predvsem glede ohranjanja osnovnih načel
predstavniške demokracije (10, 16):
nezanimanje javnosti
javnost reagira
nekulturno
urbanisti kot dežurni
krivci
urbanisti niso šolani za
PR
neizpolnjena
pričakovanja
učinkovitosti ne
vrednotimo
• radikalna demokracija je neustavna, ker zmanjšuje moč izvršilne oblasti;
sodelovanje javnosti naj bi zato tolerirali le v okviru informiranja in
razprave: v demokratičnih ureditvah naj odločajo izvoljeni predstavniki.
• Na splošno velja, da javnost v zvezi z regionalnim planiranjem
(načrtovanjem v velikih merilih) in dolgoročnimi plani večinoma ni
motivirana za vključevanje.
• Neredko predstavniki javnosti niso pripravljeni prisluhniti argumentom z
nasprotne strani, zato prihaja do medsebojnih prerekanj in žalitev.
• Še v nedavni preteklosti so bili urbanistični projekti predmet spopada
med uradno politiko in nezadovoljno javnostjo ali pa med občinsko
upravo in razlaščenimi kmeti. Danes v razpravah o urbanističnih
vprašanjih pogosto privrejo na dan komunalni, okoljski in drugi
problemi, s katerimi se ubada lokalno prebivalstvo.
• Komuniciranje z javnostjo in ravnanje v konfliktnih situacijah nista del
znanja, ki bi ga urbanisti (razen družboslovcev) dobili na fakultetah.
• Prvotno zastavljeni cilji v ambicioznem modelu sodelovanja javnosti -
zlasti glede vključevanja revnih in deprivilegiranih - se niso uresničili,
saj ni prišlo do bistvenih družbenih sprememb in prerazporeditve moči.
Rezultati poskusa so zagovornikom takega sodelovanja javnosti prinesli
razočaranje.
10