Komuniciranje z javnostjo - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

Breda Ogorelec 

Komuniciranje z javnostjo - priročnik za urbaniste 

Ljubljana, 1995 

1

© Breda Ogorelec 

Verzija za splet brez ilustracij in fotografij 

Lektorirala: 

Sonja Pezdirc 

Naklada: 

500 

Založnik: 

Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana 

Izdajo priročnika sta sofinancirala Ministrstvo za okolje in prostor in Mesto 

Ljubljana 

Ljubljana, 1995 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji 

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 

711.4:659.44 

OGORELEC, Breda 

Komuniciranje z javnostjo : priročnik za urbaniste / Breda Ogorelec ; (ilustracije Ivan 

Stanič, Saša Dalla Valle ; fotografije Tone Urbas). - Ljubljana : Urbanistični inštitut 

Republike Slovenije, 1995 

ISBN 961-90276-0-4 

54688256 

Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-857/95 z dne 25. 10. 1995 se za 

knjigo plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%. 

2

Vsebina: 

Predgovor 4 

0. Uvod 6 

1. Komuniciranje z javnostjo: argumenti 8 

2. Ne pričakujmo čudežev: izhodišča 12 

3. Komuniciranje: osnovni pojmi 14 

4. Učinkovito komuniciranje: načrtovanje 16 

4.1 Ciljne javnosti: opredelitev 19 

4.2 Želen odziv javnosti: določitev cilja 22 

4.3 Oblikovanje sporočila in izbor medijev 25 

4.4 Vrednotenje rezultatov 32 

5. Sodelovanje javnosti v urbanizmu 33 

6. Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej 39 

6.1 Posvetovalne skupine - Sheffield, Anglija 40 

6.2 Zgoščevanje stanovanjskih območij - Burlington, Kanada 42 

7. Javna razgrnitev in javna razprava 44 

Viri 48 

Priloga: Naslovi uredništev 50 

3

Predgovor 

Strokovnjaki, ki delujejo na različnih področjih rabe prostora, praviloma 

doživljajo obvezne javne razgrnitve in obravnave kot izgubo časa. V takih 

dogodkih skupinica lokalnih nezadovoljnežev predstavlja javnost. Prisotni 

urbanisti tako postanejo odgovorni za vse, kar je po njihovem mnenju v 

določenem kraju neustreznega. V obravnavo se vključijo tudi posamezniki, 

ki so spoznali, da načrt v razpravi negativno posega v sfero njihovih 

zasebnih interesov. Ostale "predstavnike javnosti" bodo poskušali vpreči v 

svoj voz in tako razviti skupino za pristisk na lokalne politike. Politiki 

praviloma na obravnavi ne sodelujejo in čakajo v ozadju na razplet umetnega 

konflikta med "stroko" in "javnostjo". Če je skupina za pritisk dovolj močna, 

oziroma interesi v igri dovolj šibki, bodo politiki naročeni načrt žrtvovali. 

Urbanist bo tako, poleg frustracije strelovoda javnega nezadovoljstva, 

doživel še frustracijo strokovnjaka, ki svoje ustvarjalnosti ne more 

materializirati v življenju. 

Take ali podobne razmere so voda na mlin neki drugi skupini strokovnjakov. 

Slednji razpoložljivih virov ne trošijo za komuniciranje z javnostjo, temveč 

jih namenjajo tihi diplomaciji dogovarjanja z merodajnimi dejavniki za 

zaprtimi vrati. Rešitve sicer niso nujno v skladu z nenapisanim kodeksom 

profesionalne etike. Mogoče pa bodo, v soočenju z javnostjo, doživele več 

podpore, ker bo za oblikovanje javnega mnenja skrbelo več dejavnikov, kot 

je to bilo v prvem primeru. 

Mogoče pa sta potrebni obe skupini strokovnjakov. Prvi zato, ker s svojo 

doslednostjo prispevajo k legitimnosti državnih posegov v prostor in drugi 

zato, ker s svojo pragmatičnostjo omogočajo investitorjem dostop do 

prostora, kar je v nepravnih državah vedno izredno težka in draga naloga. 

Mogoče pa potrebujemo še tretjo skupino strokovnjakov? 

Pričujoči priročnik ne bi nastal, če ne bi obstajala še tretja možnost 

razumevanja vloge urbanista. V tem primeru se strokovnjaki z javnostjo ne 

bodo naivno srečali samo v formalno predpisanih postopkih ali pa se javnosti 

celo izogibali. Samo komuniciranje z javnostjo ni cilj, ampak sredstvo 

dvosmernih odnosov, pri katerem tako vloge kot predmet komuniciranja niso 

predhodno zakovane. Skratka, cilj je doseči čim širšo participacijo različnih 

javnosti pri načrtovanju prostora. Vloga strokovnjaka ni samo priprava 

rešitev, o katerih naj se odloča javnost, temveč mnogo več. Različne javnosti 

naj bi sodelovale tako pri opredelitvi samega problema, kot pri njihovem 

vrednotenju. Strokovnjaki v tem postopku sodelujejo z ekspertnim znanjem, 

vendar na način, ki spodbuja in zagotavlja enakopravno participacijo 

bodočih uporabnikov. Cilj torej ni s preglasovanjem zagotoviti izbor 

optimalne rešitve, temveč zagotoviti tak proces priprave rešitev, ki bo 

omogočal oblikovanje konsenza o uporabi neobnovljivih naravnih virov. 

Vsekakor gre za ambiciozen poizkus dograjevanja predstavniške 

demokracije, ki se sicer uvršča med največje dosežke zahodne civilizacije. 

Velja pa se tudi vprašati, ali nista ti dve obliki - posredna in neposredna 

demokracija - odločanja o javnih zadevah med seboj tesno povezani. Ali se 

lahko razvije predstavniško odločanje, če se prebivalci nikoli neposredno ne 

spopadajo z javnimi problemi svojega kraja? 

V družbah, kjer si institucije predstavniške demokracije šele utirajo pot, in ki 

se z velikimi materialnimi in človeškimi izgubami rešujejo iz projekta 

totalnega samoupravljanja, se z zgodovinsko zamudo uveljavljajo 

centralistično-hierarhični modeli, ki na zahodu niso več deležni enoglasne 

podpore. 

4

S tem razmišljanjem smo poskušali opredeliti različne možne poglede na 

vprašanje komuniciranja z javnostjo. Prepričani smo, da so neurejene 

razmere na področju načrtovanja prostora velika prepreka uveljavitvi pravne 

države v Sloveniji in tudi ena od poglavitnih ovir, ki nas čaka na poti k 

približevanju k Evropski uniji. Pričakuje se, da bodo v Evropski uniji na 

področju načrtovanja prostora sprejete enotne usmeritve prav za področje 

participacije javnosti v načrtovanju, kar pomeni, da bodo strokovnjaki morali 

obvladati tehnike, ki so predmet tega priročnika, pa ne glede na to, v katero 

od navedenih skupin se uvrščajo. 

Jože Dekleva 

5

0. Uvod 

komu je priročnik 

namenjen 

cilj 

Priročnik temelji na povzetku iz raziskovalne naloge Tehnike in načini 

odnosov z javnostjo v urbanističnem načrtovanju, ki smo jo izdelali na 

Urbanističnem inštitutu, financiralo pa jo je Mesto Ljubljana. Gradivo je 

dopolnjeno z dodatnimi primeri iz tujine in z lastnimi izkušnjami. 

Gradivo naj bi pomagalo pri delu predvsem strokovnjakom za prostorsko 

planiranje in urbanistično načrtovanje (v nadaljevanju bom zanje uporabljala 

kar izraz urbanisti), in sicer tistim v upravi in tistim v organizacijah za 

načrtovanje. Čeprav so priporočila namenjena predvsem urbanistom, upam, 

da bodo v priročniku našli koristne podatke in napotke tudi politiki, 

investitorji in seveda tudi javnost. Upam pa, da bo kmalu izšel tudi priročnik, 

ki bo namenjen prav javnosti (podoben priročnik o varstvu okolja je namreč 

že izšel 1 ). 

Priročnik naj bi v procesu urbanističnega načrtovanja urbanistom pomagal 

predvsem pri komuniciranju z javnostjo in njenem vključevanju v 

načrtovanje. 

Urbanisti pri komuniciranju z javnostjo pogosto delamo napake, saj med 

študijem nismo bili deležni izobraževanja, ki bi vključevalo tudi 

komuniciranje z javnostjo, odnose z javnostjo, vključevanje javnosti v 

načrtovanje in ravnanje v konfliktih. Te napake pa dodatno otežujejo, sicer 

že precej napete, odnose med nami in javnostjo. Zato priročnik opozarja na 

značilne nepravilnosti ter svetuje, kako bi nasprotja morda lahko ublažili. 

Čeprav je gradivo usmerjeno predvsem v komuniciranje pri urbanističnem 

načrtovanju, bodo urbanisti v njem našli tudi splošna načela v zvezi s 

komuniciranjem, ki jim bodo lahko v pomoč tudi pri komuniciranju z 

naročniki (pri trženju), pa tudi pri komuniciranju v lastnih organizacijah (z 

notranjo javnostjo). 

vsebina ... 

... in oblika priročnika 

V uvodnih treh poglavjih so navedeni argumenti, ki govorijo v prid 

komuniciranju z javnostjo in njenemu vključevanju v načrtovanje, pa tudi 

številni nasprotni argumenti, nato so predstavljena izhodišča in osnovni 

pojmi. Sledita osrednji poglavji: prvo o učinkovitem načrtovanju 

komuniciranja in drugo o sodelovanju javnosti v urbanizmu. Posebna 

pozornost je posvečena fazi vključevanja javnosti v načrtovanje, ki jo 

zahteva tudi zakon (javnim razgrnitvam in javnim razpravam). V prilogi je 

seznam množičnih medijev v Sloveniji z njihovimi naslovi, ki ga bo lahko 

marsikdo koristno uporabljal. 

Ker je priročnik namenjen predvsem urbanistom v praksi, so predstavljene 

najpogostejše pomanjkljivosti sedanjega stanja, tem pa sledijo napotki za 

boljše komuniciranje in večje vključevanje javnosti. Ilustriran je z opisi 

številnih primerov iz Slovenije, dodala pa sem tudi dva iz tujine. Teoretične 

1 Priročnik o udeležbi javnosti v postopkih sprejemanja odločitev na področju 

varstva okolja: sedanja praksa in možnosti razvoja v prihodnje, REC, Ljubljana, 

1994, 175 str. 

6

kako ga uporabljati 

povratne informacije, 

prosim 

utemeljitve in razlage so karseda kratke, bralcu, ki ga to področje bolj 

zanima, pa priporočam v branje literaturo, navedeno na koncu poglavij. Pri 

izboru publikacij so upoštevane predvsem tiste, ki so širše dostopne, in tiste, 

ki so na voljo v strokovnih knjižnicah. 

Priročnik naj ne bi bil nekakšna kuharska knjiga, kjer moramo karseda 

natančno upoštevati recept. Naj bi bil le zbirka priporočil, med katerimi pa 

izbirajte sami, in sicer tisto priporočilo, ki ga zahteva vaš primer in vaša 

javnost. Praktične izkušnje drugih, zbrane na naslednjih straneh, naj vam 

bodo le v pomoč in spodbudo. Bodite ustvarjalni in preizkušajte vedno nove 

pristope. 

Vesela bom, če me boste, bralci, opozorili na morebitne napake in 

pomanjkljivosti priročnika, posredujte pa mi tudi svoje lastne prijeme, ki so 

se izkazali za uspešne. 

Pri pripravi priročnika sta mi z nasveti pomagala Igor Medjugorac in Jože 

Dekleva, Siniša Tomi} pa me je seznanil s primeri iz Kanade. Vsem trem se 

za njihovo pomoč zahvaljujem. 

7

1. Komuniciranje z javnostjo: argumenti 

ilustracija: planer-javnost 

Časi se spreminjajo in minila so leta, ko je javnost še zaupala politikom in 

načrtovalcem, da bodo analizirali probleme in določili rešitve. To so bili 

časi, ko so ljudje pričakovali, da je tisto, kar je novo, tudi boljše, zato je bila 

vsaka sprememba dobrodošla. Tudi obdobje, ko so urbanisti javnosti 

predstavili alternativne rešitve, ljudje pa so o njih izrazili svoje mnenje, 

preden so politiki sprejeli končno odločitev, je že mimo. 

Lokalne skupnosti, društva in posamezniki danes zahtevajo pravico do 

besede že v fazi, ko je treba problem definirati. Sodelovati hočejo že pri 

določanju primernih rešitev in pri samem izvajanju izbranih projektov. (1) 

Urbanista - prosvetljenega izvedenca, ki vedno ve, kaj je dobro za ljudi, in v 

skladu s tem določa dokončne rešitve, zato postopoma nadomešča drugačen 

tip strokovnjaka. Takšen - novi - tip strokovnjaka mora svojo energijo med 

drugim usmerjati tudi v iskanje rešitev, pri katerih bo sodelovala javnost 

oziroma uporabniki (26). Gre torej za dialog, v katerem urbanist predstavlja 

svoja mnenja, zagotavlja tehnično znanje in razpravlja o posledicah različnih 

rešitev. Pri tem pa se ves čas srečuje z mnenji in informacijami, ki mu jih 

posreduje javnost. Z njo tudi sodeluje pri opredeljevanju ciljev in potrebnih 

sredstev. 

argumenti za: 

V številnih uspešnih podjetjih, ki opravljajo različne dejavnosti, sedaj pri 

svojem delu upoštevajo pomen odnosov z javnostjo. Ugotovili so namreč, da 

je model odnosov, ki temelji na doseganju soglasja, ne le najbolj etičen, 

temveč je za obvladovanje konfliktov tudi najbolj učinkovit. Vprašanja o 

tem, kaj je prav, rešujejo s pogajanjem. V podjetjih, v katerih niso odgovorni 

do javnosti, seveda ne morejo ne morejo imeti dobrih odnosov z njo. (14) 

V prid komuniciranju z javnostjo in njenemu vključevanju v načrtovalski 

proces govorijo številni argumenti: 

• Urbanizem ima pomembne socialne implikacije, kajti z vsako prostorsko 

odločitvijo se implicitno ali eksplicitno prerazporeja dohodek. 

8

argumenti proti: 

vmešavanje laikov 

počasno in drago 

nereprezentativnost 

sodelujočih 

• Dialoški način razreševanja konfliktov je ena od bistvenih značilnosti 

sodobnih demokracij. Javnost ima priznan status partnerja, zato je proces 

sodelovanja javnosti bolj pomemben od rezultatov. 

• Odločitve, ki jih podpira javnost, lažje dobijo legitimnost. 

• Vključevanje javnosti omogoča, da se med uporabniki in oblastjo 

razvijajo humanejši odnosi. Udeleženci namreč lahko spoznajo možnosti 

in omejitve posameznega akterja. 

• Odziv javnosti je ena od pomembnih informacij, ki politikom omogoča 

sprejemanje odločitev oziroma interpretacijo odločitev pred volilci. 

• Dejstvo, da javnost predlogu urbanistov ne nasprotuje, povečuje 

možnosti za uspešno uresničitev projekta. Slednje velja predvsem za 

urbanistične dokumente, ki določajo obveznosti in omejitve večjemu 

številu investitorjev. 

• Če bivalno okolje načrtujemo skupaj z uporabniki, tako odraslimi kot 

otroki in mladino, zmanjšamo verjetnost za odtujenost in nevarnost 

vandalizma. Udeleženci, ki so vključeni v načrtovanje, vzpostavijo do 

skupnih prostorov drugačen odnos, kajti skupni prostori so načrtovani v 

skladu z njihovimi potrebami in nekako postanejo del njihove "lastnine". 

• Lokalni prebivalci in prihodnji uporabniki so lahko vir dragocenih 

informacij, ki pripomorejo k izboljšanju urbanističnega dokumenta. 

• Poznavanje lokalnih virov in sodelovanje pri odločanju o njihovi rabi je 

tudi pomemben vzvod za racionalnejše gospodarjenje z viri in ima 

ugodne okoljske učinke. 

Izkušnje kažejo, da večina urbanistov na javne razgrnitve in razprave, pa tudi 

na siceršnje stike z javnostjo in sodelovanje javnosti, gleda z bolj ali manj 

prikritim odporom. 

Oglejmo si poglavitne vzroke za odpor urbanistov do komuniciranja z 

javnostjo, še bolj pa do sodelovanja javnosti v načrtovanju: 

• Mnogi urbanisti svoje delo pojmujejo zgolj tehnično, kot delo, ki ga 

lahko opravljajo samo izvedenci. Tudi v drugih strokah se laiki ne 

vmešavajo, npr. v delo strojnih inženirjev, zato se naj ne bi vpletali tudi 

v strokovno odločanje v zvezi z urbanizmom. Hkrati naj bi vmešavanje 

amaterjev ogrožalo avtonomnost stroke in povzročalo degradacijo 

urbanizma in arhitekture, kreativnih dejavnosti, ki jim laično vmešavanje 

lahko odvzame osebno noto. 

Številne kritike komuniciranja z javnostjo izhajajo iz vidika hitrosti in 

stroškov načrtovanja (7, 21) saj naj bi sodelovanje javnosti pri odločanju 

pomenilo: 

• zahtevo po času načrtovalcev, državne uprave, politikov, s tem pa tudi 

zahtevo po javnih sredstvih (denarju davkoplačevalcev); 

• podaljšanje že tako dolgotrajnega postopka načrtovanja; 

• podaljšanje obdobja pravne negotovosti lastnikov zemljišč, 

• povečanje finančnega bremena investitorjev zaradi daljšega postopka - 

kasneje končana investicija bo tudi kasneje povrnila vloženi denar; 

• majhno zanimanje javnosti ne upravičuje velikega prizadevanja, ki ga je 

zahtevalo njeno vključevanje. 

9

• Z urbanisti komunicirajo le nekateri segmenti javnosti, ki pa pogosto 

niso reprezentativni predstavniki javnega mnenja. Nadpovprečno se 

vključujejo srednji sloji in neposredno prizadeti, podpovprečno pa npr. 

nižji sloji in mladina. 

konzervativnost javnosti 

• Za sodelujoče je pogosto značilen tako imenovani NIMBY sindrom: ne 

na mojem dvorišču, oziroma bolje rečeno, ne pred mojim pragom. Gre 

za primere, ko se prebivalci nikakor ne strinjajo s povečano 

obremenitvijo svoje neposredne okolice. Pri tem ne gre le za 

nasprotovanje dejavnostim, ki bi bile lahko moteče - npr. odlagališču 

odpadkov ali avtocesti - temveč vsakršni spremembi nasploh. V mnogih 

lokalnih skupnostih si prizadevajo ohraniti svoj trenutni položaj, tudi za 

ceno izključevanja drugih, to pa je v nasprotju s pravico do enakih 

možnosti. Tudi glede oblikovanja javnost pogosto nasprotuje novemu. 

grožnja predstavniški 

demokraciji 

Nekateri teoretiki nasprotujejo temu, da bi se sodelovanje javnosti v 

odločanju povečalo, predvsem glede ohranjanja osnovnih načel 

predstavniške demokracije (10, 16): 

nezanimanje javnosti 

javnost reagira 

nekulturno 

urbanisti kot dežurni 

krivci 

urbanisti niso šolani za 

PR 

neizpolnjena 

pričakovanja 

učinkovitosti ne 

vrednotimo 

• radikalna demokracija je neustavna, ker zmanjšuje moč izvršilne oblasti; 

sodelovanje javnosti naj bi zato tolerirali le v okviru informiranja in 

razprave: v demokratičnih ureditvah naj odločajo izvoljeni predstavniki. 

• Na splošno velja, da javnost v zvezi z regionalnim planiranjem 

(načrtovanjem v velikih merilih) in dolgoročnimi plani večinoma ni 

motivirana za vključevanje. 

• Neredko predstavniki javnosti niso pripravljeni prisluhniti argumentom z 

nasprotne strani, zato prihaja do medsebojnih prerekanj in žalitev. 

• Še v nedavni preteklosti so bili urbanistični projekti predmet spopada 

med uradno politiko in nezadovoljno javnostjo ali pa med občinsko 

upravo in razlaščenimi kmeti. Danes v razpravah o urbanističnih 

vprašanjih pogosto privrejo na dan komunalni, okoljski in drugi 

problemi, s katerimi se ubada lokalno prebivalstvo. 

• Komuniciranje z javnostjo in ravnanje v konfliktnih situacijah nista del 

znanja, ki bi ga urbanisti (razen družboslovcev) dobili na fakultetah. 

• Prvotno zastavljeni cilji v ambicioznem modelu sodelovanja javnosti - 

zlasti glede vključevanja revnih in deprivilegiranih - se niso uresničili, 

saj ni prišlo do bistvenih družbenih sprememb in prerazporeditve moči. 

Rezultati poskusa so zagovornikom takega sodelovanja javnosti prinesli 

razočaranje. 

10

• Rezultate akcij, s katerimi so spodbujali sodelovanje javnosti v 

načrtovanju, je izredno težko objektivno vrednotiti, zato je težko tudi 

utemeljiti porabo časa in denarja. 

Primer: odnos (do) 

javnosti 

Argumenti za stike z javnostjo: 

• odnos do javnosti, ki temelji na doseganju soglasja, je bolj etičen in 

učinkovit pri obvladovanju konfliktov; 

• poveča se kvaliteta urbanističnega dokumenta, ker so v njem izkoriščeni 

tudi lokalni viri znanja; 

• politiki se lažje odločajo, za svoje odločitve pa lažje pridobijo 

legitimnost; 

• možnosti za uspešno uresničitev projekta so večje, zmanjšajo se možnosti 

za pojav odtujenosti in vandalizma. 

Odnos strokovnjakov do sodelovanja javnosti v fazi načrtovanja zgovorno 

ponazarja razmišljanje, vpisano v knjigo pripomb ob razstavi preureditve 

trga v mestu X. Avtor projekta preureditve je bil eden najpomembnejših 

slovenskih arhitektov. Zaradi pretežno odklonilnega odnosa javnosti, se je 

pisec omenjenih vrstic vprašal: “Kako ste mogli tako strokovno obdelavo 

izpostaviti laičnemu kritikarstvu!!!”(9). 

Ponazoritev za majhno zanimanje javnosti za sodelovanje pri načrtovanju pa 

lahko dobimo iz rezultatov v danski analizi o vključevanju javnosti v 

regionalno planiranje. Število aktivno sodelujočih po posameznih okrožjih 

se večinoma giblje okrog 4%, pripravo regionalnega plana pa naj bi 

spremljalo 26-38% ljudi. Število tistih, ki so sploh vedeli, da se plan 

izdeluje, se je gibalo od 43 do 75%. Pri tem je zlasti važen podatek, da so v 

posameznih okrožjih za informiranje in vključevanje javnosti namenili 

precej sredstev (15). 

Priporočeno branje: Alan Fogg: Public Participation in Australia, Town Planning Review, 

Vol. 52, No. 3, julij 1981, str. 259-266; Pavel Gantar in Drago Kos: Sociološka presoja 

pripomb in predlogov občanov ob javni razgrnitvi projekta preureditve Prešernovega trga v 

Ljubljani (raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, 

Ljubljana, 1988; Otto Kimminich: Public Participation in the Federal Republic of Germany, 

Town Planning Review, vol. 52, št. 3, 1981; People and Planning, HMSO, London, 1969; 

Sven Illers: Public participation in Denmark, Town Planning Review, Vol. 54, No. 4, oktober 

1981, str. 425-436, Henry Sanoff: Integrating Programming, Evaluation and Participation in 

Design - a Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992. 

11

2. Ne pričakujmo čudežev: izhodišča 

Nasprotja med javnostjo na eni ter načrtovalci, upravo, politiko in 

investitorji na drugi strani, imajo različne vzroke. Del problemov je 

posledica motenj v komuniciranju, delno pa so nesoglasja rezultat nasprotnih 

interesov. 

motnje v komuniciranju 

Motnje v komuniciranju so praviloma tehničnega značaja, zato jih lahko 

odpravimo z uporabo primernih medijev in postopkov pri komuniciranju. In 

k temu naj bi pripomogel tudi ta priročnik. 

nasprotni interesi 

Nestvarno bi bilo pričakovati, da bo predlog urbanistov - čeprav bi bil 

predstavljen po vseh pravilih kvalitetnega komuniciranja - pri javnosti 

doživel le naklonjenost. Zavedati se namreč moramo, da vseh različnih 

interesov v prostoru ne moremo uskladiti in da bo vedno prihajalo do 

konfliktov. Tedaj se bo problem iz sfere komuniciranja preselil v sfero 

politike, kjer se bodo nekateri interesi uspeli uveljaviti, drugi pa se bodo 

prisiljeni podrediti. 

Kadar pride do odločanja o tem, če lahko spreminjamo prostor, pa tudi o 

tem, kako ga bomo spremenili, v procesu običajno sodeluje (vsaj) pet 

interesnih skupin: 

• javnost(i) - npr. lokalni prebivalci, nevladne organizacije (društva); 

• investitorji; 

• politiki; 

• uprava - npr. urbanisti v državni ali občinski upravi; 

• načrtovalci - npr. urbanisti, načrtovalci prometa, okoljski strokovnjaki. 

Le izjemoma se z investitorjevo namero vsi strinjajo, zato ne pride do 

medsebojnih nasprotovanj. Mnogo pogosteje pa so interesi investitorjev 

nasprotni interesom, ki jih zastopa vsaj določen del javnosti. Takrat se 

politiki, uprava in načrtovalci pridružijo eni ali drugi strani oziroma 

zavzamejo nekakšen vmesen položaj, obenem pa skušajo pri tem uveljaviti 

še lastne interese. 

dosegljivi cilji 

Običajno se oblikujeta dva tabora. Na eni strani je javnost, na drugi pa so 

urbanisti (načrtovalci in uradniki) ter investitorji. Politiki v takšnem položaju 

pogosto čakajo ob robu prizorišča spopada, v javno razpravo pa se le 

izjemoma aktivno vključujejo. 

Cilj komunikacije med urbanisti in javnostjo, je predvsem oblikovanje 

dialoga, izmenjava argumentov. Napačno pa bi bilo, če bi v izboljšanju 

tehničnega vidika komuniciranja videli rešitev za vse probleme, še zlasti za 

tiste, ki izvirajo iz različnih interesov. Tedaj bi se komuniciranje namreč 

sprevrglo v manipulacijo. 

Izhodišča učinkovitega komuniciranja: 

• s komuniciranjem ni mogoče odpraviti konfliktov, ki nastanejo zaradi 

različnih interesov; 

• stvarni cilj komuniciranja z javnostjo je vzpostavitev dialoga in 

izmenjava argumentov. 

Primer: konflikt ostaja 

12

V občini X so iskali lokacijo za novo deponijo komunalnih odpadkov. 

Pričakovali so, da se bo javnost temu uprla, zato so že v prvih fazah 

strokovnega dela pripravili celovit program informiranja javnosti. V 

krajevnih skupnostih so organizirali sestanke, na katerih so prebivalcem 

pojasnili, katera merila bodo pri izboru najprimernejše lokacije upoštevali. 

Vendar je bila udeležba javnosti na teh sestankih dokaj skromna. Ko pa so 

objavili seznam možnih lokacij, so se lokalne skupnosti in posamezniki v 

prizadetih območjih s svojim nasprotovanjem aktivno odzvali. 

Primer nam kaže, da zgolj korektno izvedeno komuniciranje z javnostjo še 

ne preprečuje konflikta. To velja predvsem za primere, pri katerih prihaja do 

nasprotujočih si interesov širše skupnosti in neposredno prizadetega 

prebivalstva. Z medsebojnim obveščanjem in posvetovanjem lahko 

ustvarimo zgolj vzdušje večjega zaupanja in spoznavamo argumente 

nasprotne strani. V opisanem primeru bodo tako razrešitev verjetno prinesla 

pogajanja, na katerih se bodo s prebivalci dogovorili o odškodnini za 

prizadeto okolje. 

13

3. Komuniciranje: osnovni pojmi 

Vsaka dejavnost organizacije vključuje tudi določeno količino informacij oz. 

sporočil, zato spada v dejavnost vsake organizacije (seveda poleg njene 

redne dejavnosti) tudi komuniciranje. V nadaljevanju nas bo zanimalo 

predvsem načrtno in bolj ali manj nadzorovano sporočanje, bodisi urbanistov 

bodisi javnosti. 

Pri tem je komuniciranje lahko: 

• enosmerno - tok informacij je enosmeren, urbanist na primer obvešča 

javnost; 

• dvosmerno - tok informacij je dvosmeren, urbanist na primer posreduje 

javnosti svoj predlog in sprejema odzive javnosti nanj. 

Znotraj splošnega pojma, ki zajema komuniciranje, nadalje ločimo še odnose 

z javnostjo in oglaševanje. Za uspešno in učinkovito komuniciranje sta 

praviloma potrebni obe obliki, čeprav je razmerje med njima odvisno od 

organizacije in njenih komunikacijskih problemov. Z obema oblikama 

komuniciranja - z odnosi z javnostjo in oglaševanjem - lahko organizacija 

doseže večjo naklonjenost javnosti ter ugodnejši vtis organizacije in njene 

dejavnosti v javnosti (17). 

odnosi z javnostjo 

oglaševanje 

sodelovanje javnosti 

javnost(i) 

Pri odnosih z javnostjo (tudi: stiki z javnostjo, angl. public relations - PR) 

organizacija uporablja predvsem naslednja sredstva: tiskano in 

avdiovizualno gradivo, medije, s katerimi organizacija izraža svojo identiteto 

identitete organizacije (elementi celostne podobe), sporočila za javnost, 

organizacijo dogodkov, govore, telefonskoinformativne storitve in osebne 

stike. 

Oglaševanje (angl. advertising) so plačane predstavitve in promocije v 

sredstvih javnega obveščanja (17). 

Participacija oz. sodelovanje javnosti (angl. public participation) je pojem, ki 

ga uporabljamo v zvezi z zelo širokim spektrom različnih oblik vključevanja 

javnosti v proces planiranja, zlasti pa odločanja, vse od samega obveščanja 

do dejanskega vpliva javnosti na odločitve. 

Javnost ni enoznačna skupina posameznikov z enakimi značilnostmi. 

Sestavljena je iz večjega števila javnosti, njihove značilnosti pa oblikuje 

položaj posameznikov, ki jih vključujejo. Različne javnosti so lahko tako 

nevladne organizacije (društva), strokovna javnost, notranja javnost (na 

primer zaposleni v urbanistični organizaciji, zaposleni v drugih upravnih 

oddelkih) itn. Tudi samo skupino lokalnih prebivalcev lahko uvrstimo v več 

javnosti, saj so med njimi mladi, upokojenci, predstavniki srednjega sloja, 

mnenjski voditelji itn. 

Razlikovanje posameznih javnosti je pomembno, ker imajo različne skupine 

različne interese, zato so za komuniciranje oz. sodelovanje z urbanisti tudi 

različno motivirane. Razumevanje njihovih interesov pa je eden od osnovnih 

pogojev uspešnega komuniciranja. 

14

urbanisti 

urbanistični dokumenti 

Kadar v tem priročniku govorimo o urbanistih, s tem mislimo na 

strokovnjake z različnih področij: urejanja prostora/prostorskega planiranja, 

urbanizma, urbanističnega načrtovanja, urbanističnega oblikovanja, 

krajinskega načrtovanja itd. Čeprav izraz ne zajema vseh navedenih področij 

dela, ga kljub temu uporabljamo, saj je kratek in dokaj uveljavljen. 

Z urbanističnimi dokumenti označujemo v tem priročniku vso gradivo, ki jih 

v predpisih poimenujejo prostorske sestavine, prostorski izvedbeni akti, 

strokovne podlage, posebne strokovne podlage, variantne rešitve, osnutek 

itd. 

Priporočeno branje: Miro Kline: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v raziskovalni 

nalogi: Tehnike in načini odnosov z javnostjo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993; Todd 

Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995. 

15

4. Učinkovito komuniciranje: načrtovanje 

Za urbaniste je učinkovito komuniciranje z javnostjo izredno pomembno. 

Kljub temu se ga pogosto lotevamo nenačrtno in necelovito, s tem pa si 

nakopljemo nepotrebne težave. 

osnovne faze: 

opredelitev ciljnih 

javnosti 

določitev želenega 

odziva 

oblikovanje sporočila 

Osnovni postopek, ki ga uporabljajo organizacije pri načrtovanju 

komuniciranja z javnostjo: od tovarn pralnega praška do izobraževalnih 

ustanov, sestavlja več faz. 

Osnovnih pet faz je naslednjih (17): 

1. opredelitev ciljnih javnosti, 

2. določitev željenega odziva, 

3. oblikovanje sporočila, 

4. izbor medijev, 

5. vrednotenje rezultatov. 

Najprej moramo določiti, komu želimo poslati sporočilo (kdo je naša ciljna 

javnost) in kaj posamezno ciljno javnost zanima. Pri tem moramo ciljno 

javnost čim natančneje segmentirati. Koristila nam bo recimo delitev glede 

na stopnjo prizadetosti (to pomeni, da moramo upoštevati, kdo bo pri tem 

pridobil, kdo izgubil), glede na vplivnost in na stopnjo motiviranosti za 

komuniciranje. 

V naslednji fazi moramo določiti odziv, ki ga želimo doseči pri ciljnih 

javnostih. Od te odločitve bodo namreč odvisne vse kasnejše faze 

komuniciranja. Cilji, ki jih želimo doseči pri urbanističnem načrtovanju, so 

lahko različni: ustvariti želimo ugodnejše mnenje javnosti o urbanistični 

organizaciji ali upravi, spremeniti želimo že ustvarjeno mnenje javnosti, 

doseči večje zanimanje javnosti, spodbuditi odziv javnosti na predstavljene 

predloge, pridobiti podporo javnosti za svoj predlog itd. 

Sporočilo oblikujemo besedno in grafično. Pri tem skušajmo izbrati takšno 

obliko, ki bo pritegnila pozornost, vzbudila interes, naše sporočilo pa bo 

jasno predstavila. Glede na različne faze komuniciranja oziroma na različne 

cilje, ki jih želimo doseči, uporabljamo različne oblike sporočil. 

Oblika nekaterih sporočil, ki jih urbanisti posredujemo javnosti, je 

predpisana, zlasti to velja za javno razgrnitev urbanističnih dokumentov. 

Vendar nas predpis nikakor ne ovira, da bi vsebino našega sporočila razširili 

ali dopolnili z domiselnejšim oblikovanjem (tlorisom na primer dodamo 

aksonometrije). 

izbor medijev 

Kadar posredujemo sporočilo, uporabljamo dva načina komuniciranja: 

osebno in neosebno. Ponavadi uporabljamo ustrezno kombinacijo obeh, saj 

imata obe obliki dobre in slabe strani. 

16

Predpis zahteva od nas tudi, podobno kot pri oblikovanju, minimalni izbor 

medijev. Če želimo sporočiti javnosti o pričetku javne razgrnitve in o 

sprejetem urbanističnem dokumentu, predpis določa uporabo neosebnega 

komuniciranja (javno objavo), če pa želimo javnosti predstaviti vsebino 

osnutka urbanističnega dokumenta, zahteva osebno komuniciranje (javno 

razpravo). 

vrednotenje rezultatov 

pomanjkljivosti prakse 

Podatki o odzivih javnosti na sporočilo so naše povratne informacije. Proces 

komuniciranja končamo šele z zbiranjem in vrednotenjem rezultatov, to je 

učinkov pri komuniciranju na ciljno javnost. Merila za vrednotenje so na 

primer število objavljenih člankov in število obiskovalcev na javni 

razgrnitvi. Natančnejše rezultate lahko dobimo z raziskavo ciljne javnosti 

(javnomnenjsko raziskavo), in sicer z raziskavo njenih stališč pred začetkom 

komuniciranja in po zaključku. 

Če na podlagi napisanega ocenjujemo značilne pristope, ki jih urbanisti 

uporabljamo v komuniciranju z javnostjo, in zlasti, če ocenjujemo njihovo 

kakovost, hitro opazimo številne vrzeli in primere površnosti. 

Glede na to bomo v naslednjih podpoglavjih posamezne faze podrobneje 

obravnavali. In sicer, najprej bomo opisali stanje, nato pa bomo navedli 

predloge za izboljšave, ki bi lahko povečale učinkovitost komuniciranja. 

Načrtovanje učinkovitega komuniciranja: 

• opredelitev ciljne javnosti, 

• določitev cilja komuniciranja, 

• oblikovanje sporočila, 

• izbor medijev in 

• vrednotenje učinkov komuniciranja. 

primer: nepričakovana 

vključitev laične javnosti 

V okviru strokovnih preverjanj v zvezi z gradnjo novega vodnjaka na 

glavnem trgu v mestu X je mestna uprava poskrbela za postavitev makete. 

Ta naj bi strokovnim krogom olajšala razpravo o primernosti lokacije in 

oblikovanja vodnjaka. V razpravo se je - za mestno upravo nepričakovano in 

zavzeto - vključila tudi laična javnost. Mnenja proti in (redkejša) mnenja za 

ni zapisovala le v knjigo pripomb, temveč se je živahna polemika vnela tudi 

v dnevnem tisku, zlasti v pismih bralcev. Takšen odziv javnosti je bil za 

urbaniste povsem nepričakovan in nenačrtovan. 

Nepričakovana vključitev javnosti povzroči urbanistom številne preglavice, 

še posebej, ker gre pri tem praviloma za visoko motivirane ljudi, ki bodo 

karseda izkoristili razpoložljiva sredstva in tako pomembno vplivala na 

oblikovanje javnega mnenja. Do tovrstnega (nepričakovanega) odziva 

javnosti pride praviloma, kadar konflikt med urbanisti in javnostjo že obstaja 

(vprašanja so že “pregreta”), to pa otežuje nadaljnje komuniciranje. S 

pravočasnim načrtovanjem odnosov z javnostjo bi se takšnim pojavom lahko 

izognili. 

Priporočeno branje: Miro Kline: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v: Tehnike in načini 

odnosov z javnostjo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993 (po katerem sem prevzela tudi 

17

velik del tega poglavja); Todd Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, 

Ljubljana, 1995. 

18

4.1 Ciljne javnosti: opredelitev 

ilustracija: različne javnosti 

Predno začnemo s komuniciranjem moramo ugotoviti oziroma opredeliti 

našo ciljno javnost, to je skupino, s katero želimo komunicirati. Če je treba, 

lahko ciljno javnost razdelimo na več skupin, na posamezne javnosti. Od 

lastnosti posameznih javnosti, to so recimo prizadetost, motiviranost za 

komuniciranje, vplivnost, organiziranost in izobraženost, bodo odvisni 

načini komuniciranja našega sporočila. 

stanje 

Običajno urbanisti (bolj ali manj) načrtno komuniciramo le z lokalnim 

prebivalstvom. Javnost, na katero se obračamo, je teritorialno določena, 

praviloma je to krajevna skupnost, redkeje občina. Le izjemoma v procesu 

načrtovanja in/ali odločanja načrtno komuniciramo z organizirano strokovno 

javnostjo, to so na primer društva urbanistov, arhitektov ali krajinskih 

arhitektov. Druge segmente javnosti in druge javnosti pa komunikacija 

doseže praviloma le po naključju, ob branju časnikov ali v pogovorih med 

ljudmi. 

Javnosti praviloma ne segmentiramo, temveč jo obravnavamo kot 

homogeno. Prav tako ne ugotavljamo mnenja javnosti pred pričetkom 

komunikacije oziroma načrtovanja (ne izvajamo javnomnenjskih raziskav). 

priporočila 

In končno, prebivalcem status javnosti priznamo šele v fazi, ko to od nas 

zahteva zakon - med javno razgrnitvijo osnutka urbanističnega dokumenta. 

Torej ne prej in ne kasneje, temveč takrat, ko nam to najbolj ustreza. 

V fazi identificiranja javnosti opredeljujemo tako javnosti, na katere 

vplivamo s svojo dejavnostjo, kot tudi javnosti, ki vplivajo na nas. 

Osredotočiti se moramo predvsem na tiste javnosti, ki so za nas kritičnega 

pomena - strateške javnosti. To so predvsem javnosti, ki so oziroma utegnejo 

postati aktivno povezane z našim delom, sem pa sodijo investitorji, lokalno 

prebivalstvo, strokovna javnost, institucije oblasti itd. 

Hkrati moramo opredeljene javnosti segmentirati, saj bomo določili za 

različne javnosti različne cilje komuniciranja, za to pa bomo uporabljali 

različne oblike sporočil. Pri tem si lahko pomagamo z različnimi merili: 

19

• stopnja prizadetosti (npr. neposredno prizadeti, posredno prizadeti, 

neprizadeti), 

• stopnja motiviranosti za komuniciranje (aktivni udeleženci, opazovalci, 

nezainteresirani), 

• vplivnost (npr. mnenjski voditelji), 

• stopnja organiziranosti (npr. društva). 

Lokalni prebivalci tako niso homogena javnost, saj nimajo enakih interesov 

in niso enako motivirani za komuniciranje ali sodelovanje. Dosedanje 

izkušnje so pokazale, da se na podeželju javnih razprav udeležujejo 

predvsem moški srednje in starejše generacije, mladi in ženske pa so v 

manjšini. Izkušnje iz tujine pa kažejo, da je najbolj aktiven srednji sloj (ki 

pozna vzvode oblasti), nižji sloj pa je precej pasiven. 

Poleg prej omenjenih “klasičnih” strateških javnosti za urbaniste moramo v 

vsakem posamičnem primeru pretehtati, ali se ne pojavljajo še specifične 

javnosti. V urbanističnih dokumentih, ki obravnavajo okoljsko zahtevne 

projekte, se tako kot ena od javnosti pojavljajo nevladne okoljske 

organizacije. Pri izboru lokacij za meteorološki radar se bomo prej ali slej 

srečali z interesi planincev. 

V fazi opredeljevanja ciljnih javnosti komuniciranja je splošno uporaben 

pripomoček seznam ljudi, ki so povezani z organizacijo oziroma imajo v 

zvezi z njo kakšen interes. Na tak seznam sodijo naročniki, vladna in lokalna 

telesa, uslužbenci, posebne interesne skupine, tekmeci, mediji. 

Javnomnenjske raziskave so koristen pripomoček pri opredeljevanju ciljnih 

javnosti in pri ugotavljanju njihovega odnosa do spornih vprašanj. Kadar 

raziskave zahtevajo več časa in denarja, kot ga imamo na razpolago, si lahko 

pomagamo s fokusnimi skupinami. Pri tem načinu raziskovalec oblikuje več 

manjših skupin ljudi, ki se nato osredotočijo na razpravo o problemu, ki jih 

prizadeva. S takšnimi sestanki lahko recimo identificiramo problematična 

območja, in sicer z vidika varnosti ali kvalitete življenja, in zbiramo ideje za 

izboljšanje položaja. 

Zelo pomembno je tudi pravočasno identificiranje javnosti. Drugače se nam 

utegne zgoditi, da bomo komunikacijo vzpostavili šele, ko bo prišlo med 

urbanisti in javnostjo do konflikta, torej do položaja, ko bo naše 

komuniciranje oteženo in bo zahtevalo posebne načine komuniciranja. 

Neredko se zgodi, da se javnosti, ki jih urbanisti ignorirajo, organizirajo, npr. 

v aktivistično skupino, morda celo v društvo. S tako, organizirano javnostjo, 

je komuniciranje veliko zahtevnejše, pojavi se lahko celo potreba po krizni 

komunikaciji. 

Opredelitev ciljne javnosti: 

• ugotovitev javnosti, ki so kritičnega pomena (strateške javnosti); 

• segmentiranje javnosti; 

• izvedba javnomnenjske raziskave (če nam sredstva in čas dopuščajo); 

• pravočasna identifikacija javnosti, takoj ob pričetku projekta. 

primer: lokalni 

prebivalci kot ena od 

javnosti 

20

Pri urejanju grajskega griča v okviru prenove gradu v mestu X so načrtovalci 

zapostavljali pomen lokalnega prebivalstva in njegovih interesov. 

Anketiranje na terenu pa je pokazalo, da je območje pomembno tudi za 

lokalne prebivalce. Skupina načrtovalcev, ki je izvedla anketo ter tako 

lokalnim prebivalcem priznala status specifične javnosti, je prebivalcem 

omogočila, da so izrazili svoje interese. Te interese so nato lahko primerjali z 

interesi drugih meščanov. 

Primer kaže, da na lokacijah oziroma v prostorih, ki so zelo pomembni za 

celo mesto ali širšo okolico, nekateri načrtovalci v začetni fazi dela lokalnih 

prebivalcev ne identificirajo kot posebne javnosti. Zato z njimi ne 

komunicirajo, ne poznajo njihovih interesov, kar lahko privede do 

nepričakovanega konflikta. Omenjena skupina načrtovalcev, ki je ob pripravi 

ankete lokalne prebivalce identificirala kot eno od javnosti, je torej prvi 

korak - opredelitev javnosti - izvedla pravilno in s tem zmanjšala verjetnost 

nastopa konflikta v naslednjih fazah načrtovanja. 

primer: otroci kot 

javnost 

Načrtovalci so v okviru priprave prostorskih ureditvenih pogojev za vasi kot 

posebno skupino obravnavali otroke v osnovni šoli. Otroci so na predlog 

urbanistov pri likovnem pouku izdelovali risbe s temo "Najlepša hiša v vasi". 

Poudariti moramo, da jim niso sugerirali vrednot, temveč so motiv izbirali 

povsem svobodno. Izbor značilnih risb so kasneje, skupaj z komentarjem, 

vključili v javno razgrnitev osnutka. Otroke so torej identificirali kot 

specifično javnost in jim prilagodili način komuniciranja, zlasti pa način 

njihovega odzivanja. 

Priporočeno branje: Todd Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, 

Ljubljana, 1995; Karen Pianosi: Intensive Care - Public Participation and Urban Design, 

Plan Canada, november 1991. 

Primera sta povzeta po: Maja Simoneti: Sodelovanje javnosti pri načrtovanju zelenih površin 

- poglavje v raziskovalni nalogi: Tehnike in načini odnosov z javnostjo, op. cit., Vasi pod 

Stolom - posebne strokovne podlage za prostorske ureditvene pogoje, Urbanistični inštitut 

SRS, Ljubljana, 1989. 

21

4.2 Želen odziv javnosti: določitev cilja 

ilustracija: spodbujanje javnosti, da si ogleda naše predloge 

Določanje cilja, ki ga želimo doseči s komunikacijskim programom, pomeni 

definiranje želenega odziva opredeljenih javnosti. Od zastavljenega cilja bo 

namreč odvisno naše nadaljnje ravnanje. Prvo vprašanje torej ni v tem, 

kakšno tehniko naj uporabimo, temveč v tem, kaj je naš cilj. 

stanje 

Načrtno komuniciranje urbanistov z javnostjo je omejeno predvsem na 

komuniciranje z lokalnim prebivalstvom, nekatere urbanistične organizacije 

pa se načrtno lotevajo komuniciranja tudi z morebitnimi naročniki. 

Cilj komuniciranja z lokalnim prebivalstvom pomeni predvsem obveščanje o 

vsebini osnutka urbanističnega dokumenta. Večina urbanistov nikoli ne 

preseže minimuma komunikacije, ki ga od nas zahteva zakon. Javne 

razgrnitve so praviloma pripravljene minimalistično. Tako se pogosto 

dogaja, da takšni dogodki ugledu urbanistične organizacije pri lokalnem 

prebivalstvu in naročnikih še dodatno škodujejo. V zvezi s tem se lahko 

vprašamo, ali je bila vzpostavitev komunikacije sploh cilj urbanistov. 

Le redko urbanisti komunicirajo z javnostjo že pred fazo, ko osnutek javno 

razgrnejo, na primer z zgodnjim obveščanjem ali z anketo o odnosu do 

sedanjih razmer. 

Izjemoma pa urbanistična organizacija poskuša s pomočjo komunikacijskih 

programov doseči ugodnejše mnenje javnosti oziroma pridobiti njeno 

podporo, vendar je to prej izjema kot pravilo. 

priporočila 

Cilji komuniciranja so za različne javnosti različni, a tudi pri isti javnosti 

lahko v različnih primerih poskušamo doseči različne cilje. 

Primeri ciljev, ki jih želimo doseči s pomočjo komunikacije z lokalnim 

prebivalstvom, so lahko: 

• doseganje ugodnejšega mnenja javnosti o urbanistični organizaciji ali o 

upravi (povečanje ugleda); 

22

• spreminjanje že ustvarjenega mnenja javnosti - npr. (sedaj naklonjeno) 

javno mnenje o razpršeni enodružinski gradnji ali odpor do javnega 

prometa; 

• doseganje zanimanja javnosti (npr. spodbujanje lokalnih prebivalcev, da 

bi si ogledali javno razgrnitev ali se udeležili javne razprave); 

• spodbujanje odzivov javnosti na predstavljene predloge (npr. da bi 

javnost posredovala svoje mnenje o variantnih rešitvah - povratne 

informacije). 

Če našo ciljno javnost predstavljajo (morebitni) naročniki, lahko s 

komunikacijskim programom skušamo: 

• doseči ugodnejše mnenje; 

• spodbuditi ciljno javnost, da poišče podrobnejše informacije o naši 

organizaciji ali njenem delu; 

• obvestiti ciljno javnost o novem področju dela (npr. računalniške 

tridimenzionalne predstavitve ali presoje vplivov na okolje) itd. 

Cilji komuniciranja s strokovno javnostjo so lahko: 

• spreminjanje negativnega mnenja strokovne javnosti, npr. do naše 

rešitve urbanističnega problema; 

• pridobitev podpore za naš predlog. 

Iz navedenega seznama lahko razberemo potrebo po izdelavi več 

komunikacijskih programov, ki imajo različne cilje. Tako je lahko prvi cilj 

vplivati na odnos javnosti do določenega urbanističnega vprašanja, npr. 

novih nakupovalnih središč. Drugi cilj je lahko posredovanje prve 

informacije o pričetku dela v zvezi z določenim urbanističnim vprašanjem in 

hkrati vzpostavljenje zaupanja javnosti. Cilj naslednjega programa je lahko 

motiviranje javnosti, ki naj bi se aktivno vključila v proces načrtovanja. 

Temu lahko sledi spodbujanje javnosti, da bi si ogledala naše predloge in se 

nanje odzvala. Nadaljnji cilj je lahko povratno informiranje javnosti o naših 

pogledih na njihov odziv ali pa - v primeru izrazito negativnega odziva 

javnosti - sprememba stališč javnosti za pridobitev večje naklonjenosti itd. 

Večinsko slabo mnenje javnosti, tako o urbanizmu kot o upravi, kaže 

potrebo po izboljšanju takšnega mnenja. Predstavimo lahko primer, kjer so 

stanovalci zadovoljni z urbanistično rešitvijo, ali primer, kjer so urbanisti 

uspeli omiliti vplive avtocest na okolje ali upočasniti promet skozi 

stanovanjska območja. Urbanisti lahko razložimo upravni postopek in 

opozorimo na mehanizme, ki varujejo pravice investitorja in lastnikov 

sosednjih parcel. 

Če to ne bo škodovalo kvaliteti, lahko glavnemu cilju komuniciranja 

pridružimo še sekundarnega. Tak cilj je lahko recimo povečevanje ugleda 

organizacije oz. službe. 

Določitev cilja komuniciranja: 

• za posamezne javnosti določimo specifične cilje komuniciranja, 

• celoten sklop komuniciranja s posamezno javnostjo, če je treba, 

razdelimo na več komunikacijskih programov, za vsakega posebej pa 

določimo cilj. 

23

Primer: izboljšanje 

ugleda 

Ob svoji 30. letnici je neka urbanistična organizacija svojemu mestu 

poklonila maketo ožjega mestnega jedra. S tem je želela mestu in 

urbanistični organizaciji postaviti trajen pomnik. Motiv makete so izbrali 

dokaj spretno, in sicer del mesta, ki je bil zgrajen že v prejšnjih stoletjih in 

prvih desetletjih tega stoletja. Ta del mesta namreč večina meščanov zelo 

ceni in ga ne povezuje z novejšim urbanizmom (torej z donatorjevo 

dejavnostjo). 

O dogodku, ko so maketo izročili mestnemu županu, so v sredstvih javnega 

obveščanja precej poročali. Hkrati pa maketa, ki so jo postavili na izredno 

prometni lokaciji, stalno oddaja pozitivno sporočilo o donatorju. Gre torej za 

uspešno potezo pri povečevanju ugleda, z njeno odmevnostjo pa so 

zadovoljni tudi donatorji sami. 

To je eden od redkih primerov, ko je urbanistična organizacija investirala v 

izboljšanje ugleda v javnosti. Lastno promocijo namreč večinoma usmerjajo 

k naročnikom, izjeme pa tudi k strokovni javnosti. 

24

4.3 Oblikovanje sporočila in izbor medijev 

ilustracija: dve razgrnitvi 

oblikovanje sporočila 

stanje 

Sporočilo oblikujemo besedno in grafično, to pomeni, da oblikujemo 

njegovo vsebino in njegovo zunanjo podobo. Na obliko bistveno vpliva 

izbor medijev, saj mora biti oblikovanje sporočila prilagojeno mediju, ki ga 

bomo uporabili pri našem komuniciranju. Tako z osebnim komuniciranjem 

posredujemo drugače oblikovana sporočila, kot jih posredujemo v tisku in 

spet drugače, kadar gre za razstavo. 

Urbanisti svoja sporočila posredujemo predvsem v obliki grafičnih prikazov, 

ki so opremljeni tudi z besedili. Kot medij lahko uporabljamo oba osnovna 

načina komuniciranja: osebno komuniciranje, to je neposredno 

komuniciranje urbanistov z javnostjo, in komuniciranje v sredstvih 

množičnega obveščanja. 

Čeprav so med urbanisti večinoma šolani oblikovalci (arhitekti, krajinski 

arhitekti), je oblikovanje sporočil, ki jih posredujejo javnosti, pogosto 

neprimerno. Razloge za takšen odnos do sporočil lahko iščemo v neznanju, 

kar zadeva komuniciranje, včasih pa gre tudi za pomanjkanje časa in denarja. 

Posebni so seveda primeri, ki kažejo, da si urbanisti z javnostjo pravzaprav 

ne želijo komunicirati. Zato so njihova sporočila vizualno neprivlačna, 

vsebinsko pa so nerazumljiva in ne vzbujajo posebnega zanimanja. 

Tudi izbor medijev je praviloma zelo ozek. Množičnih medijev urbanisti 

skorajda ne uporabljajo, le izjemoma naletimo na primere, ko uporabijo 

tiskane publikacije. 

Kljub takšnemu odnosu je oblikovanje sporočil edina faza v komuniciranju, 

ki jo izvedejo vsi urbanisti, kadar komunicirajo z javnostjo. Poleg tega da 

niso opravili ne predhodnih in ne nadaljnjih stopenj v komuniciranju, je tudi 

ta faza izvedena karseda skromno. Ravno dejstvo, da nekateri urbanisti 

preskočijo bolj zgodnje faze v komuniciranju, in se torej ne ukvarjajo niti z 

identificiranjem svojih ciljnih javnosti, se dostikrat kaže tudi v 

neučinkovitosti posredovanih sporočil. 

25

priporočila: 

grafična sporočila 

Danes dobiva javnost veliko večino informacij v zvezi z urbanizmom v 

novinarskih člankih. Le redko so osnovni vir teh informacij urbanistične 

organizacije. Pretežno gre za informacije, do katerih se je novinar dokopal s 

pomočjo lastnih virov, informacije lahko dobiva tudi od politikov, le redko 

pa od uprave. Zelo malo je primerov, ko v urbanističnih organizacijah 

organizirajo tiskovno konferenco in pripravijo ustrezno gradivo za novinarje. 

Novinarji menijo tudi, da jim urbanisti ne ponujajo kvalitetnih informacij. 

Zato ne preseneča dejstvo, da imamo tudi urbanisti pogosto slabo mnenje o 

tem, kako novinarji interpretirajo informacije, ki smo jih posredovali. To še 

zlasti velja za novinarje, ki se pri lokalnih časopisih ukvarjajo z vsemi 

področji, nobenega pa podrobneje ne poznajo, zato jim je tudi urbanizem na 

splošno precej tuje področje. 

Oblikovanje grafičnih sporočil je posebej pomembno. Glavni načeli naj 

bosta razumljivost in privlačnost. 

Med oblikovanjem sporočil moramo vedeti, da so javnosti najbolj 

razumljivi: 

• načrti, kjer je kot podloga uporabljen aeroposnetek, 

• makete, 

• aksonometrični ali perspektivni prikazi, 

• fotomontaže in 

• skice. 

Med najbolj nerazumljive prikaze lahko uvrstimo enobarvne (ozalidne) 

prikaze, to so s številnimi različnimi rastri obdelane karte, kjer je podloga 

težko razpoznavna, rastri pa se med seboj slabo ločijo. Zaradi poceni 

izdelave takih kart žal nikakor ne prenehamo uporabljati, čeprav je tudi 

njihovo arhiviranje zelo zahtevno. 

Med nadaljnjimi priporočili za grafično oblikovanje sporočila lahko 

upoštevamo še naslednja: 

• načrti naj bi bili izdelani tako, da se bodo ljudje čim lažje orientirali, na 

primer tako, da so posebej razpoznavne tiste stavbe, ki jih ljudje dobro 

poznajo; 

• legende h kartam naj bi bile popolne - razloženi naj bi bili vsi znaki; 

• sedanje stanje naj bi se nedvoumno razlikovalo od načrtovanega; 

• to, kar bo obvezno, predpisano, naj bi bilo jasno ločeno od (dopustnih) 

variantnih rešitev. 

Uporabimo lahko tudi maketo v naravni velikosti (merilo 1:1). Njena 

uporaba pride v poštev zlasti na zelo izpostavljenih lokacijah, na primer v 

zgodovinskih naseljih ali na območjih, ki imajo za meščane velik simbolen 

pomen. 

besedila 

Tudi pri oblikovanju besedil sta osnovni načeli razumljivost in privlačnost. 

Da bo besedilo čimbolj razumljivo, moramo vse strokovne izraze, ki jih 

ciljna javnost ne pozna in ne razume, nadomestiti z bolj poljudnimi izrazi ali 

pa jih nadomeščati z opisi. Strokovno izrazje, ki ga spodbujajo tudi zakoni in 

drugi predpisi v zvezi z urbanizmom, bralce odbija, nerazumevanje sporočil 

pa lahko povzroči tudi napačno razumevanje vsebine. Da so strokovni izrazi 

26

za širšo javnost težko razumljivi, nam ponazarja že dejstvo, da celo urbanisti 

sami nekatere izraze iz zakona uporabljamo napačno. 

Iz besedila moramo izločiti tudi vse kratice (npr. PSP, PUP, PIA, PIN, LN), 

če pa se njihovi uporabi ne moremo izogniti, jih na začetku obvezno 

razložimo. Izogibajmo se tudi šifram za poimenovanje območij - 

uporabljajmo ledinska imena. 

Da bi javnost pritegnili k branju našega sporočila, moramo že na samem 

začetku vzbuditi njeno zanimanje. Javnost naj takoj spozna, da je sporočilo 

namenjeno njej. Privlačnost besedil pa bomo dosegli tudi z urejenostjo in 

jedrnatostjo ter z živahnim stilom pisanja. Če je le mogoče, naj bo besedilo 

lektorirano. 

izbor medija 

Osebno komuniciranje je neposredno komuniciranje predstavnikov 

organizacije z javnostjo ali pa komuniciranje od ust do ust. 

Prednosti osebnega komuniciranja so: 

• velika moč prepričevanja in 

• hitre povratne informacije 

Slabosti pa so: 

• počasno širjenje sporočila, 

• ker ni množično, lahko z njim dosežemo le del javnosti, 

• pri komuniciranju od ust do ust lahko pride do popačenja sporočila. 

Neosebno komuniciranje vključuje množične medije, dogodke (npr. 

razstave) in direktno pošto. 

stanje 

priporočila 

množični mediji 

Prednosti takšnega načina sporočanja sta predvsem: 

• množičnost in 

• hitrost širjenja sporočila. 

Slabosti pa sta: 

• prepričljivost takšnega sporočila je manjša, 

• nekaterim javnostim tako komuniciranje ne ustreza. 

Urbanisti običajno uporabljamo le določene vrste medijev, predvsem tiste, ki 

jih predpisuje zakon: to so časopisi, v katerih objavimo sklep o javni 

razgrnitvi, Uradni list, v katerem objavimo odlok, in razstave. 

Uporabljali naj bi kombinacijo obeh načinov, torej osebno in neosebno 

komuniciranje. 

Zaradi prednosti, ki jih ima, naj bi urbanisti osebno komuniciranje posebej 

spodbujali. Tako lahko recimo identificiramo vplivne posameznike in 

skupine - mnenjske voditelje - ter jim posredujemo dodatne informacije ali 

jih prosimo za pomoč. 

Kadar komuniciramo s pomočjo množičnih medijev, moramo upoštevati 

njihova pravila. Sporočila, ki jih želimo posredovati po televiziji, naj bodo 

kratka in vizualno pestra. Predolgo sporočilo nam bo urednik skrajšal, morda 

celo drugače, kot bi si to sami želeli. 

27

Pri uporabi množičnih medijev moramo tudi upoštevati, da nekatera 

zajemajo zelo širok spekter javnosti (na primer državna televizija), druga pa 

so predvsem lokalno usmerjena (krajevni časopis, lokalni radio). Nekateri 

mediji posredujejo daljše novinarske komentarje, "rumenega tiska" pa 

novice v zvezi z urbanizmom ne bodo zanimale, če že ne nakazujejo 

skorajšnjega konflikta. Poleg narave samega medija je pomembna tudi 

struktura bralcev oziroma tistih, ki ga spremljajo. Nekateri časopisi imajo 

tako večji krog bralcev v določenih družbenih skupinah, nekateri pa so 

namenjeni samo določeni starostni ali izobrazbeni skupini. 

Če sporočilo posredujemo preko množičnih medijev, imamo na voljo dve 

možnosti: 

• objavo našega sporočila v nespremenjeni obliki ali 

• objavo naših informacij v novinarskem članku. 

Če želimo, da bo sporočilo objavljeno tako, kot smo ga oblikovali, bomo 

morali objavo praviloma plačati. Primer plačane objave je na primer objava 

sklepa o pričetku javne razgrnitve. Zakon namreč zahteva, da sklep objavimo 

na krajevno običajen način, zatorej tej zahtevi ne bi zadoščal novinarski 

članek, čeprav bi posredoval vso vsebino. 

Nekateri časopisi objavljajo nespremenjena sporočila v posebnih rubrikah, 

na primer v Pismih bralcev ali v rubriki Prejeli smo. Tovrstna objava je 

brezplačna, vendar je glede dolžine sporočila omejena, poleg tega pa o 

objavi ali neobjavi prispevka ter o tem, kdaj bo sporočilo objavljeno, odloča 

urednik. 

Tretja možnost je objava popravka informacije, ki jo imamo pravico 

zahtevati, kadar je objavljena informacija napačna - tudi tu gre za neplačano 

objavo nespremenjenega sporočila. 

Z večino informacij v zvezi z urbanizmom se javnost seznani v novinarskih 

člankih. To pomeni, da novinarji sami izbirajo informacije, za katere menijo, 

da bodo za javnost zanimive, največkrat pa jih tudi komentirajo. Prav tako se 

novinarji oziroma uredniki sami odločijo, kdaj bodo objavili članek. 

sporočilo za objavo 

Če želimo z javnostjo načrtno komunicirati s pomočjo množičnih medijev, 

upoštevajmo zlasti naslednja priporočila: 

• informacije redno posredujmo novinarjem - presojo, ali so zanimive za 

javnost ali ne, moramo prepustiti njim samim; 

• omogočajmo jim izobraževanje v zvezi z urbanizmom; 

• za novinarje pripravljajmo gradiva v obliki izvlečkov, saj praviloma 

nimajo časa, da bi se prebijali skozi celotne urbanistične elaborate - 

seveda pa novinarju, če to želi, omogočimo tudi pregled celotnega 

elaborata; 

• izogibajmo se posredovanju informacij po telefonu, kajti verjetno je, da 

bo objavljena informacija napačna ali nepopolna; z novinarjem se 

poskušajmo dogovoriti, da mu bomo takoj posredovali informacijo v 

pisni obliki (po telefaksu ali z elektronsko pošto bo novinar prejel naš 

odgovor že po nekaj minutah), seveda pa mu moramo odgovor poslati 

takoj, saj je naglica ena od stalnic novinarskega dela. 

Kadar želimo z javnostjo komunicirati s pomočjo množičnih medijev, je pri 

tej obliki komunikacije ena od ključnih faz priprava sporočil za objavo (angl. 

28

press release). To je sporočilo, ki ga pošljemo novinarju ali uredniku. Ta ga 

bo morda objavil nespremenjenega, večinoma pa ga bo skrajšal in dopolnil z 

informacijami iz lastnih virov. 

Za pripravo kvalitetnega sporočila za objavo veljajo zelo stroga pravila: 

• Informacije naj bodo podane v obliki piramide: bistvo naj bo v zelo 

zgoščeni obliki podano že na začetku, nato pa postopoma dodajamo vse 

več informacij (dejstev, razlag). To novinarju omogoča, da prevzame le 

uvodni odstavek ali dva ali pa besedilo v nadaljevanju na katerikoli točki 

skrajša. 

skica - piramida 

....................................................................... 

....................................................................... 

....................................................................... 

• Sporočilo naj bo kratko, praviloma na eni strani, le izjemoma na dveh. S 

sporočili, ki so dolga več strani, v uvodnih odstavkih pa mlatijo prazno 

slamo, se novinarji in uredniki ne ukvarjajo. 

• V prvem odstavku, uvajalniku, moramo napovedati vsebino sporočila, iz 

tega pa mora bralec razbrati, zakaj je sporočilo zanj pomembno. 

Napisano naj bo tako, da bo lahko objavljeno samostojno (14). 

• Obvezni dodatni elementi sporočila so: navedba "sporočilo za objavo", 

naslov sporočila, datum in navedba kontaktnih oseb z njihovimi 

telefonskimi številkami. 

• Besedilo naj bo napisano z dvojnimi razmiki med vrsticami, tako da 

novinar ali urednik lahko vnaša popravke. Ne uporabljajmo ležečega 

tiska. 

• Gradivo za novinarje naj bo zelo natančno in nedvoumno napisano, saj 

se s tem se izognemo nevarnosti, da nas bodo napačno razumeli in bo 

zato v članku objavljena neresnična informacija (novinarji ne pristajajo 

na to, da bi urbanisti - ali katerikoli drugi viri informacij - preverili 

pravilnost povzetih informacij - Hunt in Grunig celo navajata, da bi bilo 

tako ravnanje kršitev novinarske etike). 

• Pri pripravi sporočila si delo olajšajmo tako, da se poskušamo vživeti v 

vlogo bralca - zamislimo si, katere informacije bi se nam zdele zanimive, 

če bi sami prelistavali časopis. 

• V izvlečku naj bodo osnovni numerični podatki, na primer o velikosti 

območja ali stroških realizacije - čeprav se nam zdijo te številke za 

javnost morda nezanimive, nekateri novinarji mislijo drugače. 

• Gradivo opremimo z grafičnim prikazom, če je le dovolj kvaliteten in 

razumljiv javnosti. 

razstava 

Priložnosti, ko lahko pripravimo sporočilo za objavo, so številne. Ne 

pripravljajmo jih le v kriznih situacijah. Poročamo lahko tudi o zanimivih 

dogodkih v organizaciji, na primer obisku znanega gosta iz tujine, 

predavanju itn. 

Razstave so eden od najbolj primernih načinov informiranja javnosti o 

vsebini urbanističnih dokumentov. Žal imajo tudi dve slabi plati: postavitev 

29

kvalitetne razstave je draga, hkrati pa si jo bo ogledal le del javnosti (objave 

v časopisih dosežejo bistveno več ljudi). 

Pri organizaciji razstav priporočamo predvsem: 

• o razstavi je treba čimbolj obveščati, in sicer s pomočjo tiska, plakatov, 

neposrednega obveščanja društev ipd.; 

• ciljna skupina je najširša javnost, zato naj bo gradivo predstavljeno 

preprosto, tako da za razumevanje ne bo potrebno strokovno znanje; 

• predstavitve naj bodo zanimive, zabavne, uporabljajmo slike, skice, 

makete, filme, barvo; 

• lokacija za razstavo naj bo primerno izbrana, zlasti točke, ki so že sicer 

privlačne, tako da si jo ljudje ogledajo spotoma (npr. v središču naselja, 

nakupovalne točke ipd.); 

• ljudje naj imajo občutek, da so aktivno vključeni, da od njih pričakujemo 

odzive, zato naj bodo na voljo vprašalniki, panoji za komentarje in 

podobno; 

• za dodatna pojasnila naj bo na voljo dovolj strokovno usposobljeno 

osebje. 

komunikator 

Komunikator je oseba, ki je za javnost vir informacij, zato moramo skrbno 

pretehtati njegove lastnosti. Če je vir, ki posreduje sporočilo, po mnenju 

javnosti verodostojen, se s tem poveča prepričljivost komunikacije. Javnost 

komunikatorja presoja zlasti po naslednjih treh lastnostih: 

• strokovnost - komunikator naj bi bil kar zadeva urbanizem, okolje, 

promet, naravno in kulturno dediščino ipd. avtoriteta; 

• zaupanje - objektivnost, poštenost, odkritost (javnomnenjske raziskave 

na primer kažejo, da novinarji in politiki pri nas ne uživajo velikega 

zaupanja); 

• simpatičnost - naravni videz, sproščenost, humor. 

Oblikovanje sporočila: 

• vsebino in obliko sporočila prilagodimo ciljni javnosti, njeni 

motiviranosti in sposobnostim; 

• besedila in grafični prikazi naj bodo razumljivi, nedvoumni (brez 

strokovnega izrazja, kratic ali šifer), 

• vsebina naj bo privlačna (jedrnata, urejena sporočila), spodbuja naj 

zanimanje, 

• novinarjem posredujmo informacije (sporočila za objavo, tiskovne 

konference). 

• čimveč naj bo osebnega komuniciranja, 

Primer: sporočilo za 

objavo 

Ob pričetku uresničevanja ureditvenega načrta je urbanist pripravil sporočilo 

za objavo, ki ga je občina nato poslala medijem. Objavljena sta bila dva 

članka. Urednik regionalnega časopisa se je odločil, da dobesedno in v celoti 

objavi vsebino sporočila za objavo. Novinar osrednjega dnevnika pa je 

sporočilo uporabil kot spodbudo, da je pridobil dodatne informacije. 

Sporočilo za javnost: 

30

Za takojšnjo objavo 

ZELENCI BOLJ UREJENI ZA OBISKOVALCE 

Kranjska Gora, 10. 10. 1995 

V Zelencih, izviru Save Dolinke in naravnem rezervatu, te dni nasipavajo poti in postavljajo mostovž ob 

jezercu. 

Okolico jezerca in poti do njega bodo letos uredili za obiskovalce, ki so bili sedaj prisiljeni hoditi po 

blatu. Ob jezercu bodo postavili lesen mostovž, s katerega si bodo lahko od blizu ogledovali zanimivo 

jezersko dno, kjer iz belih vulkančkov vre Sava. Med okoliške smreke bodo postavili razgledni stolp, s 

katerega se bo odpiral edinstven pogled na Zelence, Planico in v ozadje Ponce. Poti od parkirišča do 

jezerca bodo posuli s peskom, s tem pa zaščitili tudi drevesne korenine, ki so jih številni sprehajalci že 

poškodovali. Kasneje bodo za obiskovalce postavili še informativne table in uredili informacijski center. 

Dela financirata občina Kranjska gora in Triglavski narodni park, izvaja pa Gradbeno podjetje Bohinj po 

načrtih Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Zaradi izrednega naravovarstvenega pomena 

Zelencev pri načrtovanju in izvedbi del stalno sodelujejo predstavniki kranjskega Zavoda za varstvo 

naravne in kulturne dediščine. 

Kontaktni osebi: 

Jože Kotnik, župan občine Kranjska Gora, tel. 064 881-846 

Saša Dalla Valle, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, tel. 061 125-0712 

Priporočeno branje: zbornik Public Participation in Physical Planning - the Role of 

Cartography and other Visual Means, Lillehamer, 1984; Todd Hunt in James Grunig: 

Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995. 

31

4.4 Vrednotenje rezultatov 

stanje 

priporočila 

Zadnja faza komunikacijskega programa je zbiranje informacij o reakcijah 

na naše sporočilo. V tej fazi zberemo in vrednotimo rezultate oziroma učinke 

komuniciranja na določeno javnost. 

O zbiranju povratnih informacij kot sklepni fazi komunikacijskega programa 

pri urbanistih skorajda ne moremo govoriti. Zakon od nas sicer zahteva 

evidentiranje nekaterih povratnih informacij, tako da v sklopu javne 

razgrnitve zbiramo morebitne pripombe in predloge - vendar gre tu bolj za 

pasivno registriranje, ne pa za aktivno zbiranje. Niso znani recimo primeri, 

ko bi urbanisti - ali nekdo po njihovem naročilu - ugotavljali, koga je 

njihovo sporočilo doseglo in kako je nanj reagiral. 

Način zbiranja in zlasti merila vrednotenja so odvisni od cilja, ki smo si ga 

zastavili v programu komuniciranja. Če hočemo pritegniti javnost, da bi si 

ogledala razstavljen projekt, rezultate vrednotimo glede na število 

obiskovalcev. Kadar pa je cilj spodbujanje javnosti, da bi reagirala na naš 

predlog, bomo učinke komuniciranja ocenili s številom prejetih odzivov: 

pripomb, stališč, predlogov. 

V primerih, ko pa je bil naš cilj zbuditi zanimanje ali spremeniti/izboljšati 

odnos javnosti do nekega splošnega vprašanja (na primer razpršene 

enodružinske gradnje) ali do našega dela oziroma naše organizacije, bo treba 

rezultate zbrati z raziskavo ciljne javnosti pred začetkom komuniciranja in 

po končanem komuniciranju. Le tako namreč lahko ugotovimo, ali se je 

ugled organizacije ali uprave povečal, ali je javnost spremenila že vnaprej 

odklonilen odnos do našega predloga. Ob tem moramo biti pazljivi, saj do 

nekaterih sprememb v odnosu javnosti ni prišlo zaradi našega 

komunikacijskega programa. 

Kot smo omenili že prej, pa so kvalitetne raziskave ciljnih javnosti finančno 

in časovno precej zahtevne in se bomo verjetno zanje odločali le izjemoma. 

Vrednotenje rezultatov: 

• zberimo in ovrednotimo rezultate, 

• ali nam rezultati dajejo poduk za naprej? 

32

5. Sodelovanje javnosti v urbanizmu 

ilustracija: predstavniki javnosti v odboru za planiranje 

Sodelovanje (participacija) javnosti v procesu načrtovanja in odločanja je 

pravica, ki jo zagotavlja sodobna demokratična ureditev. Zato ji v priročniku 

posvečamo posebno pozornost. 

Nekateri teoretiki sicer opozarjajo na zlorabo izraza sodelovanje, saj gre 

pogosto le za enosmerno komunikacijo ali celo za manipulacijo z javnostjo. 

Pravo sodelovanje javnosti naj bi namreč javnosti omogočalo, da se vključi v 

proces odločanja ter tako bistveno vpliva na končne odločitve. 

Obravnavali bomo le vključevanje javnosti v postopek načrtovanja, ki naj bi 

uresničevalo dva cilja: 

• informiranje/obveščanje javnosti in 

• omogočanje aktivnega sodelovanja tistim posameznikom ali skupinam, 

ki to želijo. 

Vpliv mnenja javnosti na (politične) odločitve v urbanizmu, je odvisen 

predvsem od politikov samih. Nekaterih mnenje javnosti, kot kaže, ne 

zanima, zato informacij o javnem mnenju niti ne iščejo, drugi se pred 

odločitvijo posvetujejo s posebej za to organizirano skupino ljudi, v kateri so 

predstavniki javnosti, drugi spet pa so celo pripravljeni sodelovati z 

javnostjo v neposrednem dialogu in svoje odločitve - zlasti če so drugačne 

od pričakovanj javnosti - javno utemeljijo. 

program sodelovanja 

javnosti 

Program sodelovanja javnosti obsega dejavnosti, ki jih opravijo urbanisti ali 

drugi strokovnjaki, in sicer z namenom, da bi dosegli prej omenjena cilja: 

posredovanje informacij in sprejemanje odzivov javnosti. 

Da bi dosegli čim večji učinek, moramo dobro pretehtati: 

• katere informacije bomo posredovali oziroma katere povratne 

informacije bomo skušali pridobiti, 

• kdaj in 

• kako bomo to storili? 

33

urbanisti sporočajo 

javnosti 

pomen izobraževanja 

Informacije, ki jih posreduje urbanistična organizacija/služba, se nanašajo 

predvsem na: 

• vsebino posameznega urbanističnega dokumenta, 

• postopke v načrtovanju in možnosti vplivanja javnosti in 

• splošna spoznanja o prostoru, pokrajini, okolju, mestih itd. 

Te informacije posredujejo na lastno pobudo oziroma kot odziv na reakcije 

javnosti. O načinih enosmernega komuniciranja urbanistov z javnostjo smo 

govorili že v prejšnjih poglavjih. 

Vključevanje informacij, ki so povezane z urbanizmom, v izobraževalne 

programe ne bi le olajšalo delo urbanistov, temveč bi koristilo tudi javnim 

interesom. 

Znanja so nam potrebna na številnih področjih. Kako opazovati, brati mesto 

in pokrajino, ju analizirati in kritično vrednotiti? Kako svoje misli 

posredovati drugim in kako razumeti njihov jezik? Kako sodelovati pri 

odločanju (pogajanja, doseganje soglasja)? Izobraževanje naj zato postane 

množično, zajelo naj bi otroke in odrasle, politike, uradnike, investitorje in 

projektante. 

odzivi javnosti 

kdaj 

pristopi k spodbujanju 

javnosti: 

Pogoj za vključevanje javnosti v načrtovanje je interakcija med urbanisti in 

javnostjo. Pri tem so možne različne oblike. Od oblik, pri katerih je javnost 

pravzaprav objekt proučevanja in vir informacij, do oblik, pri katerih 

resnično pride do interakcije med urbanisti in javnostjo, vendar javnost ne 

odloča, in končno do oblik, pri katerih javnost (so)odloča: 

• javnomnenjske raziskave o posameznih vprašanjih (ankete); 

• med urbanisti in javnostjo se vzpostavi dialog, urbanisti se posvetujejo z 

javnostjo - javnost tako posreduje informacije in mnenja o predlogih 

urbanistov, vendar ne odloča; 

• javnost izbira med različnimi ponujenimi rešitvami; 

• javnost oblikuje svoje predloge, to so pogosto alternative predlogom 

urbanistov; 

• javnost (so)odloča s posredovanjem svojih predstavnikov ali 

neposredno. 

Žal še vedno velja splošno pravilo, da je urbanist tisti, ki določa, kdaj bo 

pripustil javnost k svojemu delu. Običajno je to šele takrat, ko je načrt že v 

končnih fazah, tik pred začetkom formalnega potrjevanja. Vzrokov za to je 

več, nekatere med njimi smo našteli v 1. poglavju. 

Obstaja vrsta različnih organizacijskih prijemov, s katerimi spodbujamo 

vključevanje javnosti v načrtovanje (4, 21, 26): 

• organiziranje mestne tribune, 

• ustanovitev posvetovalnih skupin, 

• vključevanje v odbore za planiranje, 

• določitev predstavnika, ki zastopa krajevne interese, 

• vključevanje z aktivnostmi, 

34

mestna tribuna 

• organiziranje iger, 

• delo z modeli in 

• ustanovitev informacijskega središča. 

Mestna/krajevna tribuna (angl. city/community forum) je oblika sodelovanja 

javnosti, ki je aktivna in že organizirana v obliki društev ali združenj - 

vključuje na primer predstavnike prostovoljnih socialnih organizacij, 

društev, združenj stanovalcev, sindikatov, verskih skupnosti, političnih 

strank, gospodarskih zbornic, mladine itd. Na tribuni se razvije razprava in 

soočenje različnih interesov. 

Prednost tega pristopa je: 

• da na enem mestu v nekaj urah zberemo predstavnike javnosti, ki 

zastopajo različne poglede. 

Slabosti pa so: 

• vodenje take tribune je izredno zahtevno; 

• razprava je pogosto razpršena na različne teme, zato udeleženci le s 

težavo oblikujejo sklepe, 

• zajamemo le aktivno in organizirano javnost, 

• nekateri ljudje neradi javno nastopajo pred številnim občinstvom, zato 

na tribuni ne sodelujejo aktivno. 

posvetovalne skupine 

Ena od oblik vključevanja organizirane javnosti in posameznikov (pogosto 

izvedencev) so tudi posvetovalne skupine (angl. advisory panels). V Veliki 

Britaniji so dokaj pogoste kar zadeva varstvo krajine in dediščine. 

vključevanje v odbore za 

planiranje 

V odbore za planiranje, ki so del mestne oziroma občinske oblasti, se lahko 

javnost vključuje na več načinov: lahko gre za stalno članstvo ali za začasno 

članstvo, ki ga med izdelavo načrta sestavljajo zunanji člani. Člani imajo 

lahko polnopraven ali pa zgolj posvetovalni status. 

Prednosti odborov za planiranje: 

• za mestno upravo je ta oblika vključevanja javnosti finančno in 

organizacijsko najbolj enostavna; 

• pri tej obliki vključevanja javnosti pogosto sodelujejo tudi ugledni 

posamezniki, ki lahko s svojim znanjem koristijo pri delu odbora. 

Slabosti: 

• ker je število članov omejeno, nekateri deli javnosti pri tej obliki ne 

morejo sodelovati, 

• članov pogosto ne določa javnost sama, temveč člane, ki naj bi 

predstavljali javnost, določijo občinski politiki ali uprava. 

predstavnik, ki zastopa 

krajevne interese 

Da bi pritegnili tudi pasivni ali neorganizirani del javnosti, lahko občina 

imenuje predstavnika, ki zastopa krajevne interese (angl. community 

development officer). Njegova funkcija je aktivna: posreduje informacije, 

sprejema odzive javnosti in jih posreduje mestni upravi, ugotavlja, katere 

javnosti so pasivne in spodbuja nastanek posvetovalnih skupin. Njegova 

ustanovitev je zlasti smiselna, kadar gre za izvedbene urbanistične 

dokumente, manj pa pri pripravi planov. 

35

vključevanje v obliki 

aktivnosti 

igre 

delo z modeli 

informacijsko središče 

pogoji za vključevanje 

javnosti 

Eden od načinov, kako doseči intenzivno vključevanje javnosti, je 

pritegnitev posameznikov ali skupin, ki lahko izvedejo posamezne faze pri 

programu sodelovanja javnosti. Sodelujejo lahko pri: 

• terenskih raziskavah, 

• organizaciji sestankov, 

• pripravi in distribuciji informativnih gradiv, 

• pripravi razstav. 

Za to obliko dela lahko občinska uprava zagotovi tudi plačilo. 

S sodelovanjem v obliki iger (angl. games) javnost spozna različne interese 

posameznih udeležencev v načrtovanju. Posamezniki ali manjše skupine 

prevzamejo vloge lastnikov zemljišč, občinskih svetnikov, urbanistov, 

arhitektov, investitorjev, stanovalcev, občinske uprave in tiska. 

Najprimernejša je skupina, ki ima 26 do 30 udeležencev. Takšna oblika 

sodelovanja je predvsem izobraževalna, saj javnost tako spozna proces 

načrtovanja, zlasti pa vlogo in interese ostalih sodelujočih (2). 

To obliko (angl. planning for real) uspešno uporabljajo že vrsto let, saj od 

javnosti ne zahteva tehničnega predznanja. Različne skupine: mladi, starejši, 

šole, organizirani stanovalci in planerji izdelujejo posamezne dele na veliki 

maketi območja. Velikost makete je od 3 do 6 m2, posamezni deli pa so 

dolgi na primer meter in pol, tako da jih lahko prenašajo. Ta oblika 

omogoča, da se ljudje lažje orientirajo. Kmalu pričnejo pri delu razpravljati 

tudi o problemih in neizkoriščenih možnostih ter predlagajo različne rešitve. 

(26) 

Informacijsko središče ustanovimo na primer pri pripravi urbanističnega 

načrta za celo mesto. Opravlja dve funkciji: javnosti stalno ponuja sveže 

informacije o poteku načrtovanja in splošne informacije o mestu (brošure, 

videoprojekcije), hkrati pa javnosti omogoča, da ves čas načrtovanja 

sodeluje s svojimi mnenji. 

Prednosti informacijskega središča so: 

• stalnost pretoka informacij (vsak dan je odprto nekaj ur), 

• dopušča osebno, neformalizirano komuniciranje, tako da urbanisti lahko 

vzpostavijo stik tudi s tistimi ljudmi, ki se sestankov ne udeležujejo in ne 

želijo javno nastopati. 

Njegova slabost pa je v tem, da je: 

• finančno in organizacijsko zahtevno. 

Urbanist bo vključeval javnost, če se zaveda, da je v pluralni družbi 

sodelovanje javnosti sestavni del odločanja, ter če bo imel dovolj časa (in 

denarja), ki to omogočata. 

Pogoji na strani javnosti pa so: 

• zanimanje in pripravljenost/motiviranost javnosti, da se vključi v 

načrtovanje; 

• obstoj zadostnega števila ljudi s sorodnimi interesi v zvezi s problemom. 

36

Na motiviranost močno vplivajo pretekle izkušnje, saj doživeta razočaranja 

pri javnosti povzročijo apatijo ali pa vodijo v iskanje drugačnih poti, s 

katerimi bi lahko vplivali na odločitve (lobiranje pri politikih, pritisk v 

množičnih medijih, radikalni upori in protestne akcije ter podobno). 

priporočila 

Če namerava urbanist v načrtovanje vključiti tudi javnost, bo vzpostavil stik 

z njo že na začetku dela: 

• javnost bo informiral o pričetku dela, ciljih in - kar je zelo pomembno - 

o fazah dela, ko bo javnost že aktivno vključena; 

• če mu bodo razmere dopuščale, bo z javnomnenjsko raziskavo ugotovil 

odnos javnosti do problema. 

Javnost bo imela ves čas načrtovanja možnosti za medsebojno 

komuniciranje. Tako bo lahko stalno postavljala vprašanja in dobivala nanje 

odgovore, prav tako pa bo lahko posredovala svoja mnenja v zvezi s 

problemi. 

Urbanist bo v vnaprej določenih fazah dela, napovedanih že ob začetku dela, 

če bo treba pa tudi vmes, aktivno vključeval javnost. Te oblike vključevanja 

pa so, kot smo že omenili, lahko različne: od dialoga in razprave o različnih 

variantah, do spodbujanja javnosti, naj predlaga svoje alternative, ali celo 

konsenzualnega odločanja. 

Pomembno je tudi, da bo javnost, ki se je aktivno vključila v načrtovanje, o 

usodi njenih pobud povratno informiral, drugače utegne motivacija pri 

javnosti počasi usahniti. Če javnost ne bo videla rezultatov svojega 

vključevanja, bo enostavno prenehala sodelovati. 

Problematika urejanja mest je široka, v mestni upravi se z njo ukvarjajo 

številni oddelki. Zato bi bilo koristno, če bi se v program sodelovanja 

javnosti vključili tudi vsi ti oddelki (na primer za promet, komunalo, 

socialne zadeve, stanovanja) in ne zgolj urbanistični oddelki. 

Pri vsem tem pa je treba imeti pravo mero. Če bomo javnost pretirano 

zasipali z informacijami in jo silili v aktivno sodelovanje v kopici začetnih 

faz dela - ko je implementacija še daleč, nas verjetno čaka razočaranje. 

Spomnimo se lahko pretiravanj v samoupravljanju pred slabimi desetimi leti. 

Predvsem moramo javnosti omogočati, da se vključi. Aktivno spodbujanje 

javnosti je potrebno le ponekod, predvsem pri nekaterih socialnih skupinah. 

Neposredno (so)odločanje je možno le redko, predvsem kadar gre za majhne 

skupine ali za problem, ki pritegne zelo specifično kategorijo javnosti: 

prebivalce nekaj stanovanjskih blokov, manjše vasi, uporabnike stavbe 

(knjižnice, šole, bolnice) in podobno. Drugače pa javnost izbere 

predstavnike, ki zastopajo njene interese, ali pa jo predstavljajo člani društev 

in združenj. 

Seveda pa bo - v sedanjih razmerah - vse te faze vključevanja javnosti 

mogoče izvesti le izjemoma. 

Eno od osnovnih pravil pri vključevanju javnosti naj bo: ljudem nikoli ne 

postavljajte vprašanja kar naravnost "Kaj hočete?". Vzrok za številne 

37

neuspele poizkuse je bil prav v tem napačnem vprašanju. Odgovore nanj 

bomo prej dobili z drugače postavljenimi vprašanji, in sicer z vprašanji o 

potrebah, željah, nezadovoljstvu. 

Sodelovanje javnosti: 

• ustvarimo atmosfero medsebojnega zaupanja; 

• javnost začnemo obveščati že v prvih fazah načrtovanja; 

• javnosti omogočimo, da se bo odzvala; 

• v fazah dela, ki to omogočajo, vzpostavimo z javnostjo dialog, v katerem 

bo lahko posredovala svoje predloge. 

primer: 

nepripravljenost za 

informiranje pred 

pričetkom terenskih 

raziskav 

primer: raziskava 

javnega mnenja 

Predstavniki ene od državnih uprav so razmišljali o tem, kdaj in kako naj 

vključijo javnost v načrtovanje objekta X, ki ga je javnost zaradi vpliva na 

okolje na neki lokaciji že zavrnila. Strokovno delo urbanistov se je 

začenjalo, saj so bili v fazi, ko so šele začeli vrednotiti različne možne 

lokacije. Strokovnjak za komuniciranje jim je predlagal takojšnjo pripravo 

prve informacijo za javnost, in sicer še pred začetkom terenskih raziskav. Le 

tako je namreč mogoče graditi zaupanje, saj takoj na začetku seznanimo 

javnost s svojimi namerami. Žal pa predstavniki državne uprave na to niso 

pristali. Sodili so namreč, da bi v že tako zgodnji fazi povsem po 

nepotrebnem razburjali javnost. 

Ena od redkih novejših javnomnenjskih raziskav v zvezi z urbanističnim 

načrtovanjem ugotavlja odnos javnosti do upravičenosti projekta avtocest v 

Sloveniji, prednostne vrednote pri načrtovanju ter zaupanje v glavne nosilce 

tega projekta in njihove odločitve. Načrtovalcem avtocest daje raziskava 

dragocene podatke o tem, kolikšen pomen pripisuje javnost posameznim 

merilom: varnosti, varstvu naravnega okolja, ekonomskim merilom, ter o 

tem, ali javnost podpira gradnjo avtocest v bližini naselij ali pa naj bi bile 

avtoceste od naselij čimbolj oddaljene. 

Tovrstne podatke bi lahko v nadaljnjih fazah načrtovanja avtocest uporabili 

na dva načina: 

• kot eno od meril za ponderiranje pomena posameznih elementov 

naravnega in bivalnega okolja, 

• kot opozorilo, na katerih področjih bi bilo treba javnost izobraževati. 

Priporočeno branje: People and Planning, HMSO, London, 1969; Cityplan '91 1 - A 

Framework for Preparing the 1991 Central Area Plan, City of Toronto - Planning & 

Development Department, 1991; Henry Sanoff: Integrating Programming. Evaluation and 

Participation in Design - A Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992.). 

Drugi primer predstavlja raziskavo Draga Kosa et al.: Socialno-prostorski vplivi avtocest v 

Sloveniji - zaključno poročilo, Fakulteta za družbene vede - Inštitut za družbene vede, 


38

6. Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej 

Primerjalna analiza, ki zajema šest zahodnoevropskih držav (Danska, 

Nizozemska, Belgija, Francija, Nemčija in Velika Britanija), Avstralijo 2 in 

Kanado, pokaže, da večjih razlik med državami, v zakonsko predpisanem 

vključevanju javnosti v prostorsko planiranje in urbanizem, ni. Ugotavljamo 

tudi, da je sedanja zakonska ureditev v Sloveniji podobna kot v zgoraj 

naštetih državah - le trajanje javne razgrnitve predlogov urbanističnih 

dokumentov je drugod praviloma daljše. 

Vendar so v nekaterih državah v zvezi s tem naredili korak naprej, in sicer: 

• v zahtevi, da se javno obravnava že namera o izdelavi urbanističnega 

dokumenta - Nizozemska; 

• v zahtevi, da se lastnike zemljišč in stanovalce pisno obvesti o razgrnitvi 

- Kanada; 

• v zahtevi, da se razgrneta najprej osnutek in nato še predlog 

urbanističnega dokumenta - Danska (zanimivo, da je to zahteval tudi 

zakon 3 v stari Jugoslaviji); 

• v zahtevi, da se mora za nekatere vrste objektov ali ureditev obveščati 

javnost tudi o vlogi za dovoljenje - Avstralija; 

• z obvezno fazo vključevanja javnosti, kadar gre za nevarne objekte - 

Francija. 

Splošna težnja pa je, da bi imela javnost tudi zakonsko vse več možnosti za 

sodelovanje pri načrtovanju, in to v vse bolj zgodnjih fazah. Primer za to so 

tovrstne spremembe zakonov v Franciji, na Nizozemskem in v Nemčiji. 

2 Gl. poglavje 3.1 Formalizirane oblike sodelovanja v raziskavi Tehnike in načini 

odnosov z javnostjo v procesu urbanističnega načrtovanja, str. 71-84. 

3 Zakon o graditvi iz leta 1933 je zahteval tudi dalj{i čas javne razgrnitve - kar tri 

mesece (kolikor je sedaj zahtevano v Belgiji), dopu{čal je možnost, da se pripombe 

po{lje {e dva tedna po koncu razgrnitve. 

39

6.1 Posvetovalne skupine - Sheffield, Anglija 

V mestnem središču Sheffielda so se že več kot desetletje ubadali z 

zaostajanjem v razvoju, zato naj bi novi plan prinesel tudi nove investicije. 

Da pa komercialni interesi ne bi prevladali nad lokalnimi, se je mestni svet 

odločil, da v obravnavo osnutka plana intenzivno vključi tudi javnost. 

cilji 

ciljne javnosti 

prva informacija 

pomoč mestnih 

planerjev in uprave 

Program sodelovanja javnosti je vseboval več elementov 4 , vendar si tu 

oglejmo le enega od njih: posvetovalne skupine kot eno od metod za zbiranje 

informacij in idej. 

Oblikovali so 12 posvetovalnih skupin, ki naj bi zastopale posamezna 

stališča o mestnem središču. Cilji organizacije skupin so bili: 

• ponuditi ljudem pomoč, da bi lažje komentirali plan; 

• omogočiti tistim skupinam, ki sicer ne bi mogle sodelovati, da se 

vključijo; 

• spoznati potrebe posameznih skupin. 

Ciljne javnosti, ki so sestavljale posvetovalne skupine, so bile: 

• ženske, 

• starši z majhnimi otroki, 

• starejši prebivalci, 

• funkcionalno ovirani, 

• nezaposleni, 

• zaposleni z nizkimi dohodki in sindikati, 

• mladi, 

• azijske skupnosti in 

• afriške skupnosti. 

Že na samem začetku so jasno predstavili: 

• kaj predlagajo; 

• kaj mestni svet pričakuje od programa sodelovanja javnosti in 

• kakšne koristi bodo posamezne skupine imele od sodelovanja. 

Na prvem sestanku so urbanisti predstavili tudi: 

• proces sodelovanja javnosti; 

• pristojnosti, ki jih imajo lokalne skupnosti v načrtovalskem procesu; 

• osnutek plana; 

• posledice, ki jih utegne imeti načrtovana ureditev za posamezno skupino 

prebivalcev. 

Oglejmo si, kakšno pomoč so posvetovalnim skupinam ponudili urbanisti in 

mestna uprava: 

• možnost, da dobijo prostore in pomoč pri organizaciji sestankov; 

• možnost, da svoja stališča posredujejo neposredno članom mestnega 

odbora za planiranje; 

• pomoč pri delu skupine, zato sta na vsak sestanek skupine sta prišla dva 

urbanista (urbanisti so pisali zapisnike, odgovarjali na vprašanja, vodili 

4 Celoten primer - od teoretskih izhodi{č do vrednotenja rezultatov - je predstavljen 

v poglavju 3.2.2 v raziskavi Tehnike in načini odnosov z javnostjo v procesu 

urbanističnega načrtovanja (str. 105-115). 

40

sestanke, organizirali tipkanje in razmnoževanje gradiv, zagotavljali 

prostore za sestanke, pisali prve osnutke stališč skupin); 

• možnost, da si skupine naravo, urnik in kraj sestankov določajo same. 

razlogi za uspešnost 

Uspešnost tega pristopa kažejo naslednji podatki: 

• sestajale so se vse skupine (v štirih mesecih so se sestale štirikrat ali 

petkrat, vsak sestanek je trajal približno dve uri); 

• vse skupine, razen nezaposlenih, so pripravile gradivo za mestni svet; 

• vodje skupin so ugotavljali, da so se naučili mnogo novega o planskem 

sistemu, da jim je pomoč urbanistov omogočila temeljit razmislek, da so 

lahko posredovali svoje poglede in - kar je najpomembnejše - da so 

vplivali na ljudi, ki odločajo; 

• za tak način dela so se začeli zanimati tudi drugi oddelki v mestni 

upravi. 

Raziskovalci, ki so spremljali in vrednotili program, navajajo za uspešnost 

programa naslednje razloge: 

• cilji so bili ves čas programa trdno določeni in jasni - hkrati pa se 

programa niso togo oklepali, temveč so dopuščali prilagajanje potrebam 

posamezne skupine, 

• mestni politiki so bili programu naklonjeni in so v njem aktivno 

sodelovali - prav neposredni stiki posvetovalnih skupin s politiki so 

ljudem zagotavljali, da se bodo člani mestnega sveta (ko bodo sprejemali 

odločitve) odzvali na pobude posvetovalnih skupin; 

• planerji in politiki so pristali na to, da so se pravočasno umaknili v 

ozadje, tako da so bili določen čas le opazovalci. 

(Predstavitev je povzeta po poglavju Richarda Altyja in Roya Darkea: A City Centre for the 

People, Involving the Community in Planning for Sheffield’s Central Area, v: Vincent Nadin 

in Joe Doak, ur.: Town Planning Responses to City Change, Avebury, 1991, str. 120-131.) 

41

6.2 Zgoščevanje stanovanjskih območij - 

Burlington, Kanada 

Povečana intenzivnost rabe v stanovanjskih območjih je za urbaniste 

zaželena, ponekod celo nujno potrebna. Zaradi nekaterih slabih izkušenj in 

splošnega odpora do sprememb, pa javnost na povečano intenzivnost gleda 

skeptično ali pa mu celo nasprotuje. Ker nameravajo v mestu Burlington v 

Kanadi 30% novih stanovanj locirati znotraj obstoječih meja mesta, a se 

hkrati zavedajo odpora javnosti, so se odločili, da bodo stanovalce vključili v 

oblikovanje nove mestne urbanistične politike. 

Mestna uprava je pritegnila strokovnjake, ki so pripravili in izvedli program 

sodelovanja javnosti. S programom naj bi zmanjšali nezaupanje javnosti in 

pridobili ljudi, da bi podprli potrebne spremembe mestnega načrta. Zato so 

posebej poudarili izobraževanje javnosti. 

Urbanisti so v zvezi s tem organizirali: 

• tiskovno konferenco; 

• javno tribuno; 

• dva niza sestankov fokusnih skupin; 

• vmesno predstavitev mestnemu odboru za planiranje; 

• program na lokalni kabelski televiziji; 

• dva dneva odprtih vrat, da so javnosti predstavili rezultate študije; 

• končno predstavitev mestnemu odboru za planiranje. 

Posebej so poudarili vključevanje množičnih medijev. Tako je bilo 

objavljenih več časopisnih člankov ter radijskih in televizijskih intervjujev, 

vse to pa je spodbujalo sodelovanje javnosti. 

Gradivo so poživili s primeri zgoščevanja iz Burlingtona, kar je pri javnosti 

naletelo na posebej ugoden odziv. Slikovno gradivo so urbanisti predstavili 

na javni tribuni in kot podlago za razpravo v fokusnih skupinah. 

Naslednja oblika je bila karta točk, ki je na načrtu mesta prikazovala, kje vse 

so možnosti za zgoščevanje. Tematiko so tako uspeli zelo plastično prikazati, 

in sicer s perspektive celega mesta, v nasprotju z običajno perspektivo 

lastnega dvorišča. 

Učinkovit je bil tudi prikaz štirih modelov, ki so ponazarjali možne 

stanovanjske projekte na lokacijah v mestu Burlington, skupaj z načrti za 

stanovanja. To je ljudem pomagalo, da so si predlog zgoščevanja lažje 

predstavljali. 

Opravili so tudi dve raziskavi javnega mnenja, prvo ob pričetku dela in 

drugo v sklepni fazi. V prvi raziskavi so predstavili odnos javnosti do 

predlogov za zgoščevanje, na podlagi rezultatov v raziskavi pa so se odločili, 

da običajne oblike vključevanja javnosti ne bodo zadoščale. Izbrali so 

metodo fokusnih skupin, ki dopušča razpravo, izmenjavo informacij, razlage 

- skratka metodo, ki omogoča boljšo komunikacijo. Sprva je bilo zamišljeno, 

da bodo skupine sestavljali prostovoljci, toda javili so se le tisti, ki zastopajo 

srednji sloj in srednjo generacijo belcev. Zato so z dodatnimi sestanki 

pritegnili še: 

• ljudi z nizkimi dohodki, 

42

• etnične skupine, 

• mlade samske ljudi, 

• mlade pare in 

• starejše ljudi. 

Razgovor z meščani je imel sicer status formalnega sestanka, vendar so ga 

vodili tako, da so spodbujali sodelovanje. Voditelj razgovora ni sedel na 

govorniškem odru, temveč je stal pred poslušalci. Ko je odgovarjal na 

vprašanja, se je vsakokrat približal spraševalcu. Vzdušje je bilo zato 

neformalno, osebno, tako da je spodbujalo sodelovanje udeležencev 

sestanka. 

Pozitivni rezultati tako zastavljenega programa so bili: 

• ljudje so aktivno sodelovali v fokusnih skupinah - razpravljali so o tem, 

kaj jim je v mestu všeč in kaj ne, katere značilnosti mesta si želijo 

ohraniti, kakšen je njihov odnos do posameznih tipov stanovanjske 

zazidave, urbanistom in politikom pa so posredovali svoje predloge 

zgoščevanja in glede sodelovanja javnosti; 

• iskali so podrobnejše informacije; 

• predlagali so alternativne rešitve; 

• javno mnenje se je nekoliko spremenilo v prid zgoščevanja, kot ene od 

mestnih politik, saj so spoznali, da jo že izvajajo, vendar pa zanjo 

obstajajo še številne možnosti, torej je boljše, da jo mesto načrtno 

usmerja. 

(Predstavitev je povzeta po članku Karen Pianosi: Intensive Care - Public Participation and 

Urban Design v: Plan Canada 31:6/1991). 

43

7. Javna razgrnitev in javna razprava 

ilustracija: javna razprava 

S to obliko komuniciranja z javnostjo se v sklopu urbanističnega načrtovanja 

sreča večina urbanistov, zato ji v priročniku posvečam posebno, zadnje 

poglavje. 

pogosti konflikti 

faze 

Javna razgrnitev je edina z zakonom zahtevana faza, v kateri v postopku 

sprejemanja urbanističnega dokumenta sodeluje javnost. Pogosto to pomeni, 

da šele takrat pride do prvega stika urbanista in javnosti. Javnost ima zato 

občutek, da je pravzaprav že vse odločeno. Dodatni zapleti nastajajo tudi 

zaradi nestrokovnega in neredko malomarnega odnosa urbanistov na eni in 

pomanjkanja kulture dialoga na drugi strani. 

V nadaljevanju na kratko predstavljamo posamezne faze, in sicer glede na 

sedanje razmere in predlog v zvezi z ravnanjem. O načinih komuniciranja v 

posamezni fazi pa smo podrobneje govorili že v prejšnjih poglavjih. 

Informiranje o tem, da se je pričela javna razgrnitev 

Sedanje razmere: 

• enkratna objava o pričetku javne razgrnitve v časopisu - objavljen je 

sklep o javni razgrnitvi, ki deluje odbijajoče, včasih še ena ali tudi več 

objav po lokalnem radiu; 

• obvestilo na kraju razgrnitve: občina in krajevna skupnost; 

• občasno: članek v dnevnem časopisu, vir informacije: seja, ki se jo 

udeleži novinar. 

Predlog: 

• (plačana) objava o javni razgrnitvi v časopisu, ki naj bo po vsebini in 

grafično privlačna, zanimiva; 

• (plačana) objava na lokalnem radiu, kabelski televiziji ipd.; 

• informacija za novinarje, tiskovna konferenca; 

• plakati, zlasti na točkah, kjer se ljudje srečujejo (npr. trgovina lokalne 

oskrbe, pošta, knjižnica); 

• vabljivo napisana in oblikovana obvestila po gospodinjstvih. 

Informiranje o namenu javne razgrnitve in o postopku obravnave pripomb 


44

• praviloma ga ni. 

Predlog: 

• tovrstne informacije je mogoče vključiti v prejšnjo fazo ali pa jih 

posredovati ločeno - vsekakor pa naj bodo na voljo v razstavnem 

prostoru. 

Javna razgrnitev 


• postavljena je praviloma v prostorih, ki so za ljudi neprivlačni, na primer 

na hodnikih občinskih stavb; 

• gradivo je večinoma pripravljeno z minimalnimi stroški in s čim manj 

dela (nebarvane ozalidne kopije, rastri, slabe geodetske podloge, 

besedila niso prilagojena laikom, ni izvlečkov); 

Predlog: 

• kraj razgrnitve naj bo privlačen (na primer galerija, muzej) ali na 

prometni točki (ob nakupovalni ulici); 

• grafični prikazi naj bodo razumljivi tudi laikom, omogočajo naj 

orientacijo in identifikacijo parcel, izdelani naj bodo v barvni tehniki, če 

je le mogoče naj bodo prikazi v perspektivi ali aksonometriji ali celo 

makete, fotomontaže; nedvoumno naj se ločijo pravno obvezni elementi 

od drugih; 

• besedila naj bodo razumljiva, na voljo kot celota in v izvlečku, dodane 

naj bodo poljudne splošne razlage ali utemeljitve; 

• natisnimo zloženko ali brošuro; 

• po možnosti naj bo vsaj ob določenih dneh na voljo nekdo, ki bo lahko 

obiskovalcem kaj pojasnil. 

Javna razprava 


• pogosto je v občinski stavbi, to pa ljudi odbija (čutijo, da niso na 

nevtralnih tleh); 

• vodijo jo funkcionarji iz krajevne skupnosti, urbanisti iz občinske uprave 

ali načrtovalske organizacije; 

• politiki se jo le redko udeležijo. 

Predlog: 

• če je le mogoče, naj poteka javna razprava na nevtralnih tleh; 

• razpravo naj vodi nevtralna oseba, ki ni niti predstavnik oblasti, niti 

urbanist; 

• zagotoviti moramo čim bolj neformalno vzdušje, ki bo preprečilo delitev 

na dva nasprotna tabora - javnost na eni strani in urbanisti na drugi; 

• prisotni naj bodo tudi politiki. 

Informiranje o poteku javne razgrnitve in javne razprave 


• občasno (le izjemoma) članek v dnevnem časopisju, in še to na pobudo 

novinarjev. 

Predlog: 

• novinarje naj bi spodbujali k obveščanju (na primer tako, da jim 

sporočimo kdaj in kje so razprave), saj tovrstni članki spodbujajo 

udeležbo javnosti na javni razgrnitvi; hkrati bo to za nekatere prva 

informacija o razgrnitvi sploh. 

Zbiranje pripomb 

45


• rok za oddajo pripomb je zadnji dan javne razgrnitve; 

• pripombe lahko obiskovalci vpisujejo v knjigo pripomb (ki pa utegne 

izginiti), pošljejo ali (ponekod) povejo na javni razpravi (ker zapisnikov 

dostikrat nihče ne piše, se utegne taka pripomba izgubiti). 

Predlog: 

• rok za pripombe naj bo vsaj za teden dni daljši od javne razgrnitve; 

• ljudem naj bodo v razstavnem prostoru na voljo že naslovljene kuverte 

in vzorec, kako se napiše pripombo; 

• ljudje naj imajo možnost tudi za ustne in anonimne pripombe. 

ilustracija: knjiga pripomb drugam?????????? 

pripombe z zamudo 

Informiranje o odločitvah glede rezultatov javne razgrnitve (stališčih 

občinske oblasti do pripomb) 


• v nekaterih občinah so pripombe in stališča v zvezi s pripombami 

objavljeni v gradivu za sejo sveta, ponekod pa ostanejo kar med štirimi 

stenami občinske stavbe. 

Predlog: 

• vsem, ki so dali pripombe in navedli svoj polni naslov, naj bi pisno 

odgovorili; 

• varianta: vsem tistim, ki to posebej zahtevajo, ko oddajo svoje pripombe, 

naj bi pisno odgovorili (po vzoru iz Velike Britanije). 

Ena od točk stalnih nesporazumov so predhodno sprejete odločitve, npr. 

odločitve v občinskem planu, ki morajo biti v izvedbenem dokumentu 

obvezno upoštevane. Javnost se nanje praviloma ne odzove, ko se plan 

sprejema, temveč šele, ko je izdelan izvedbeni dokument. 

Zato naj bi predhodne, že sprejete odločitve nazorno in večkrat predstavili, 

saj formalno zahtevani povzetek iz občinskega plana ne zadošča. V vseh 

delih besedila, v katerih se pojavljajo take odločitve, naj bi posebej 

opozorili, da gre za že prej sprejete elemente, ki jih urbanist mora upoštevati. 

Nasprotovanja takim odločitvam namreč ni namenjeno izvedbenemu 

dokumentu, temveč občinskemu planu. 

Kadar je kritičnih pripomb izredno veliko, izkažejo pa se za utemeljene, bi 

bilo plansko odločitev smotrno ponovno pretehtati. Ob takih nasprotovanjih 

46

pripombe, poslane na 

napačen naslov 

se danes enostavno izgovorimo, da so imeli ljudje možnost nasprotovati že 

prej, sedaj pa je žal že prepozno. 

Ljudje dajejo pisne pripombe in razpravljajo tudi o vprašanjih, ki niso 

neposredno povezana z obravnavanim planom oz. načrtom. To kaže na 

njihovo pomanjkljivo obveščenost o pristojnosti posameznih upravnih 

organov, predvsem pa na to, da jih na teh področjih marsikaj moti, a nimajo 

možnosti, da bi povedali svoje mnenje. Najpogosteje gre za komunalne 

probleme, zlasti za vzdrževanje komunalnih naprav. Na take pripombe naj bi 

opozorili službo, ki je za to pristojna. 

Četudi boste upoštevali priporočila, boste prej ali slej deležni kritike, da je 

bilo informacij in medsebojnih komunikacij premalo. Včasih celo tedaj, ko 

ste v obveščanje javnosti vložili ogromno truda. Takrat je treba brati med 

vrsticami: gre morda za nezaupanje javnosti do oblasti ali za slabe izkušnje z 

urbanisti v preteklosti? Ali za konflikt interesov? 

47

Viri 

1. Adams, Eileen in Colin Ward: Art and the Built Environment, Longman, 1982. 

2. Alty, Richard & Roy Darke: A City Centre for the People, Involving the 

Community in Planning for Sheffield's Central Area; v: Nadin, Vincent & Joe 

Doak, ur.: Town Planning Responses to City Change, Avebury, 1991, str. 120- 

131. 

3. Bežan, Marjan: Pismo dr. Marjanu Tepini, Delo, 15. 6. 1993. 

4. Bishop, Jeff in Graham Russel: The Land Development Game, The Planning 

Public Inquiry Game, The Future Communities Game, RLDU, Bristol, 1994. 

5. Cityplan '91 1 - A Framework for Preparing the 1991 Central Area Plan, City of 

Toronto - Planning & Development Department. 

6. Darke, R.: Attitudes to Public Participation, Local Government Studies, 1981. 

7. Fogg, Alan: Public Participation in Australia, Town Planning Review, Vol. 52, 

No. 3, July 1981, str. 259-266. 

8. Gantar, Pavel in Drago Kos: Problemi socialne in prostorske strukture Krajevne 

skupnosti Rakova jelša (raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične 

vede in novinarstvo, Ljubljana, 1988. 

9. Gantar, Pavel in Drago Kos: Sociološka presoja pripomb in predlogov občanov 

ob javni razgrnitvi projekta preureditve Prešernovega trga v Ljubljani 

(raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, 


10. Garner, J. F.: Comparative Perspectives on Public Participation, Town Planning 

Review, Vol. 52, No. 3, July 1981, str. 257-258. 

11. Gottschalk, Georg: Public Participation in the Danish Planning System, 

Scandinavian Housing and Planning Research 1/1984, str. 65-79. 

12. Grmek, Jadranka: Problemi urbanističnega načrtovanja v mestnem središču. 

Referat na 12. srečanju prostorskih planerjev Jugoslavije, Dubrovnik, 12.-13. 

april 1990. 

13. Grunig, James E. (ur.): Excellence in Public Relations and Communication 

Management, Lawrence Erlbaum Associates, 1992, 653 str. 

14. Hunt, Todd in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 

1995. 

15. Illers, Sven: Public participation in Denmark, Town Planning Review, Vol. 54, 

No. 4, October 1981, str. 425-436. 

16. Kimminich, Otto: Public Participation in the Federal Republic of Germany, 

Town Planning Review, Vol. 52, No. 3, July 1981, str. 274-279. 

17. Kline, Miro: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v: Tehnike in načini odnosov z 

javnostjo (raziskovalna naloga), Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993. 

18. Kos, Drago et al.: Socialno-prostorski vplivi avtocest v Sloveniji - zaključno 

poročilo, Fakulteta za družbene vede - Inštitut za družbene vede, Ljubljana, 

1994. 

19. Ogorelec, Breda et al.: : Tehnike in načini odnosov z javnostjo (raziskovalna 

naloga), Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993. 

20. Pacione, Michael: Urban Problems - an Applied Urban Analysis, Routledge, 

London, 1990. 

21. People and Planning, HMSO, London, 1969. 

48

22. Pianosi, Karen: Intensive Care - Public Participation and Urban Design, Plan 

Canada, November 1991. 

23. Planning Control, HMSO, London, 1989. 

24. Public Participation in the Central Area - Discussion Paper, Central Area Plan 

Implementation Committee, Hamilton, Canada, 1992. 

25. Sanoff, Henry: Integrating Programming. Evaluation and Participation in Design 

- a Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992. 

26. Sanoff, Henry (ur.) Participatory Design - Theory and Techniques, Bookmasters, 

1990. 

27. Simmie, James: Public Participation in Planning: Theory and Practice in 

Yugoslavia, Planner, 7. July 1989, str. 19-22. 

28. Simoneti, Maja: Sodelovanje javnosti pri načrtovanju zelenih površin, poglavje 

v: Tehnike in načini odnosov z javnostjo (raziskovalna naloga), Urbanistični 

inštitut RS, Ljubljana, 1993. 

29. Suetens, L. P.: Public Participation in Belgium, Town Planning Review, Vol. 52, 

No. 3, July 1981, str. 267-273. 

30. Vasi pod Stolom - posebne strokovne podlage za prostorske ureditvene pogoje 

(Saša Dalla Valle in Breda Ogorelec), Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana, 1989. 

31. Vrišer, Igor: Urbanistično planiranje in javno mnenje, IB - revija za planiranje, 

št. 5/1984, str. 12-17. 

32. Zakon o graditvi (Sl. N. št. 133, 174 in 297/1931). 

33. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84). 

34. Zakon o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84). 

49

Priloga: naslovi uredništev 

Tiskovna agencija 

Časopisi 

Slovenska tiskovna agencija (STA) 

Cankarjeva cesta 5 

61 000 Ljubljana 

tel. 061/126 2222 

fax 061/301 321 

Delo 

Dunajska cesta 5 


tel. 061/131 8255 

fax 061/133 4032 

Dnevnik 

Kopitarjeva ulica 2 


tel. 061/132 5261 

fax 061/312 775 

Republika 

Slovenska cesta 54 


tel. 061/131 3121 

fax 061/132 0126 

Slovenec 



tel. 061/320 841 

fax 061/320 179 

Slovenske novice 



tel. 061/131 8255 

fax 061/318 193 

Tedniki 

Regionalni časopisi 

Večer 

Svetozarevska ulica 14 

62 000 Maribor 

tel 062/211 879 

fax 062/227 736 

Mladina 

Resljeva cesta 16 


tel. 061/132 8175 

fax 061/133 1239 

MAG 

Tivolska cesta 50 


tel. 061/319 573 

fax 061/1329 158 

Dolenjski list 

Glavni trg 24 

50

68 000 Novo mesto 

tel 068/323 606 

fax 068 322 898 

Gorenjski glas 

Zoisova 1 

64 000 Kranj 

tel. 064/223 111 

fax 064/222 917 

Novi tednik 

Prešernova ulica 19 

63 000 Celje 

tel. 063/442 500 

fax 063/441 032 

Primorske novice 

Ulica OF 12 

66 000 Koper 

tel 066/23 561 

fax 066/25200 

Pomurski vestnik 

Ulica arhitekta Novaka 13 

69 000 Murska Sobota 

tel 069/33 019 

fax 069/32 175 

Radio 

Lokalne radijske postaje 

Ptujski tednik 

Raičeva ulica 6 

62250 Ptuj 

tel 062/771 261 

fax 062/771 223 

Radio Slovenija 

Tavčarjeva ulica 17 


tel. 061/131 1333 

fax 061/133 4007 

Radio Celje 

Prešernova ulica 19 

63 000 Celje 

tel. 063/442 500 

fax 063/441 032 

Radio City Maribor 

Slovenska ulica 35 


tel. 062/227 344 

fax 224 044 

Radio Glas Ljubljane 

Kopitarjeva ulica 6 


tel. 061/132 2210 

fax 061/133 3001 

Radio Koper Capodistria 

51

Ulica OF 15 

tel. 066/38 861 

fax 066/391 051 

Radio Kranj 

Slovenski trg 1 

64 000 Kranj 

tel. 064/221 186 

fax 064/221 865 

Radio Krka 

Adamičeva ulica 2 

68 000 Novo mesto 

tel. 068/341 150 

fax 068/341 170 

Radio Maribor 

Ilichova 33 


tel. 062/ 101 333 

fax 062/100 667 

Radio Marš 

Gosposvetska cesta 87b 


tel. 062/221 442 

fax 062/221 442 

Radio Murski val 

Ulica arhitekta Novaka 13 

69 000 Murska Sobota 

tel 069/21 383 

fax 069/22 419 

Radio Ognjišče 

Štula 23 


tel. 061/152 1126 

fax 061/152 1362 

Radio Ptuj 

Raičeva ul. 6 

62250 Ptuj 

tel 062/771 261 

fax062/771 223 

Radio Študent 

ŠN blok 8 

Cesta 27. aprila 31 


tel. 061/ 123 1431 

fax 061/123 5176 

Televizija 

Radio Triglav Jesenice 

Čufarjev trg 4 

64 270 Jesenice 

tel. 064/861 012 

fax 064/861 302 

52

Kanal A 

Tivolska cesta 50 


tel. 061/133 4133 

fax 061/133 4222 

MMTV 

Žorgova ulica 70 


tel. 061/371 569 

fax 061/161 2022 

Televizija Koper Capodistria 

Ulica OF 12 

66 000 Koper 

tel. 066/38 433 

fax 066/34 402 

Televizija Slovenija 

Kolodvorska 10 


tel. 061/131 1333 

fax 061/131 1211 

. 

53

ZADNJA STRAN NASLOVNICE 

Komuniciranje z javnostjo - priročnik za urbaniste naj bi pomagal pri delu 

predvsem strokovnjakom za prostorsko planiranje in urbanistično 

načrtovanje: tistim v upravi in v organizacijah za načrtovanje. 

Priročnik jim bo koristil predvsem pri komuniciranju z javnostjo in njenem 

vključevanju v načrtovanje. V njem pa bodo našli tudi splošna načela v zvezi 

s komuniciranjem, ki jim bodo lahko v pomoč pri trženju in pri 

komuniciranju v lastnih organizacijah. 

• Komuniciranje z javnostjo: argumenti 

• Ne pričakujmo čudežev: izhodišča 

• Komuniciranje: osnovni pojmi 

• Učinkovito komuniciranje: načrtovanje 

Ciljne javnosti: opredelitev 

Želen odziv javnosti: določitev cilja 

Oblikovanje sporočila 

Izbor medijev 

Vrednotenje rezultatov 

• Sodelovanje javnosti v urbanizmu 

• Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej 

• Javna razgrnitev in javna razprava 

Poglavja predstavljajo najpogostejše pomanjkljivosti sedanjega stanja, tem 

pa sledijo napotki za boljše komuniciranje in večje vključevanje javnosti. 

Ilustriran je z opisi številnih primerov iz Slovenije in tujine. 

Priročnik bo zanimiv za strokovnjake raznih področij: prostorskega 

planiranja, urbanističnega načrtovanja, krajinskega planiranja, pritegnil pa 

bo tudi politike, investitorje in seveda javnost. 

54

Komuniciranje z javnostjo - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?