ODLOČBA - Ustavno sodišče

Številka: Up-1454/10-16
Datum: 14. 6. 2012
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franca Majcna iz Gornje
Radgone, na seji 14. junija 2012
odločilo:
Sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II Ks 85146/2010 z dne 17. 11. 2010
in sklep Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. K 14/2008 z dne 5. 10. 2010 se
razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni v novo
odločanje.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Sodišče prve stopnje je pritožniku, ki je v kazenskem postopku nastopal v vlogi
oškodovanca kot tožilca, z izpodbijanim sklepom naložilo stroške kazenskega
postopka, to je nagrado odvetniku za zagovor dveh soobdolžencev v kazenskem
postopku. Kot tretji soobdolženec je v istem kazenskem postopku nastopal tudi
omenjeni odvetnik. V obrazložitvi sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je bilo
v sodbi glede stroškov kazenskega postopka odločeno, da je po drugem odstavku 96.
člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno
besedilo, 68/08, 77/09 in 91/11 – v nadaljevanju ZKP) subsidiarni tožilec dolžan
povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati takso. Pritožnikovo pritožbo je
zunajobravnavni senat zavrnil kot neutemeljeno, češ da je bilo po temelju o plačilu
stroškov že odločeno s pravnomočno sodbo.
2. Pritožnik zatrjuje, da niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi sodišča druge
stopnje ni bilo odločeno, da je dolžan plačati nagrado odvetnika. Navaja, da so se
obdolženci na obravnavi zagovarjali sami, da so se odrekli zastopanju po zagovorniku

in da odvetnik odvetniškega dela v tej zadevi sploh ni mogel opravljati, saj je bil
sam obdolženec. Pritožnik nadalje navaja, da je pritožbeno sodišče potrdilo sklep
sodišča prve stopnje, ne da bi upoštevalo njegove pritožbene navedbe, zlasti pa je
sodišče odvetniku priznalo nagrado za delo, ki ga ni opravil in ga ni mogel opraviti,
ker je bil sam obdolženec v predmetnem postopku. S takšno odločitvijo naj bi mu bili
kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega
varstva iz 23. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1454/10 z dne 10. 10. 2011
sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem
sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju
ZUstS) je o tem obvestilo Okrožno sodišče v Murski Soboti.
B.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. K
14/2008. Iz spisa je razvidno, da je pritožnik sprva vložil zahtevo za preiskavo samo
zoper obdolženega I. R. in obdolženo A. E. R. Na zaslišanju po 431. členu ZKP
(oprava posameznih preiskovalnih dejanj) je oba obdolžena po pooblastilu zagovarjal
odvetnik I. D. Obtožni predlog je pritožnik po opravljenih zaslišanjih vložil tako zoper
obdolžena I. R. in A. E. R. kot tudi zoper odvetnika I. D. Sodišče je opravilo le en
narok za glavno obravnavo, na katerem so vsi trije obdolženi izjavili, da se bodo
zagovarjali sami in si zagovornika ne bodo vzeli. Sodišče je s sodbo, s katero je vse
tri obdolžence oprostilo obtožbe, odločilo tudi, da je po drugem odstavku 96. člena
ZKP 1 subsidiarni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke
drugega odstavka 92. člena ZKP. Ob odločanju o pritožbi je višje sodišče obtožni
predlog zoper odvetnika I. D. zavrglo in odločilo, da je pritožnik kot oškodovanec kot
tožilec dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji
iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.
Sicer pa je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in glede stroškov pritožbenega postopka
odločilo, da jih je dolžan plačati oškodovanec kot tožilec.
1 Drugi odstavek 96. člena ZKP se glasi:
"Zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec morata povrniti stroške kazenskega postopka iz 1.
do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če se postopek konča s sodbo, s katero
se obdolženec oprosti obtožbe ali s sodbo, s katero se obtožba zavrne oziroma iz 1. do 5.
točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če se postopek konča s sklepom, s katerim se
postopek ustavi ali obtožnica zavrže, in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in
nagrado za njegovega zagovornika, razen če se postopek ustavi oziroma če se obtožba s
sodbo zavrne zaradi obdolženčeve smrti, ali pa zaradi tega, ker je kazenski pregon zastaral
zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu ali
oškodovancu kot tožilcu, kot tudi v primeru iz drugega odstavka 63. člena tega zakona. V
slednjem primeru obremenjujejo stroški zasebnega tožilca, oškodovanca kot tožilca in njunih
pooblaščencev proračun. Če se postopek ustavi zaradi umika obtožbe, se obdolženec in
zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec lahko poravnata o svojih medsebojnih stroških. Če
je več zasebnih tožilcev oziroma oškodovancev kot tožilcev, plačajo stroške vsi nerazdelno."

5. Naknadno, torej že po pravnomočni odločitvi, da je pritožnik dolžan povrniti "le"
stroške iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, je odvetnik I. D. vložil
stroškovnik, o katerem je sodišče odločilo z izpodbijanima sklepoma. Iz obrazložitve
teh sklepov med drugim izhaja, da je odločitev o naložitvi stroškov, da je pritožnik kot
subsidiarni tožilec dolžan te stroške povrniti po drugem odstavku 96. člena ZKP, že
postala pravnomočna s pravnomočnostjo sodbe v predmetni zadevi, zato je pritožnik
ne more več izpodbijati.
6. Pritožnikove navedbe po vsebini pomenijo predvsem zatrjevanje kršitve pravice do
sodnega varstva. Pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno
jamstvo in posamezniku zagotavlja pravico do meritorne odločitve sodišča v sporu
(tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000, Uradni list RS, št.
64/2000, 91/2000 popr., in OdlUS IX, 294). Sestavni del pravice do učinkovitega
sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je tudi zahteva po
(spoštovanju) pravnomočnosti iz 158. člena Ustave (glej npr. sklep Ustavnega
sodišča št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003, OdlUS XII, 116).
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008 (Uradni list RS, št.
111/08, OdlUS XVII, 90) že sprejelo stališče, da je v primeru, ko je sodišče odločilo,
"da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in
nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun", to predstavljalo za pritožnika (ki
sta v postopku nastopala kot subsidiarna tožilca) negativni vidik pravice iz prvega
odstavka 23. člena Ustave. Ta odločitev je namreč pomenila, da sta pritožnika
dokončno razbremenjena obveznosti povrnitve stroškov postopka ter da mora ta vidik
pravice do sodnega varstva spoštovati tudi sodišče.
8. V obravnavanem primeru je sodišče s sodbo, s katero je oprostilo obdolžence,
odločilo, da je pritožnik kot subsidiarni tožilec dolžan povrniti stroške iz 1. do 6. točke
drugega odstavka 92. člena ZKP, 2 kamor pa nagrada in potrebni izdatki zagovornika
ne sodijo. Ti so namreč zajeti v 7. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Takšna
2 Drugi odstavek 92. člena ZKP se glasi:
"(2) Stroški kazenskega postopka so:
1) stroški za priče in za ogled ter nagrada in stroški za izvedence, tolmače in strokovnjake,
stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem
postopku;
2) vozni stroški za obdolženca;
3) izdatki za privedbo ali za spremljanje oseb tistega, ki mu je bila odvzeta prostost;
4) vozni in potni stroški uradnih oseb;
5) stroški za zdravljenje obdolženca, dokler je v priporu in stroški poroda, razen če se ti stroški
plačajo iz sredstev zdravstvenega zavarovanja;
6) sodna taksa;
7) nagrada in potrebni izdatki zagovornika, potrebni izdatki zasebnega tožilca in oškodovanca
kot tožilca ter njunih zastopnikov in pa nagrada in potrebni izdatki njihovih pooblaščencev;
8) potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni
izdatki njegovega pooblaščenca."

odločitev sodišča je postala pravnomočna in nanjo se je pritožnik upravičeno lahko
zanesel. Odločitev, s katero je sodišče naknadno, po pravnomočnosti sodbe, nagrado
in potrebne izdatke zagovornika naložilo v plačilo pritožniku, je v nasprotju z že
pravnomočno odločitvijo o stroških kazenskega postopka in v nasprotju z zahtevo po
spoštovanju pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Okrajno sodišče je s takšno
odločitvijo kršilo pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23.
člena Ustave.
9. Ker je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave nastala pri prvostopenjskem
odločanju, je Ustavno sodišče razveljavilo tudi sklep Višjega sodišča in zadevo vrnilo
v novo odločanje Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena
ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja
Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat,
mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo
je sprejelo soglasno.
dr. Ernest Petrič
Predsednik