1. PDF dokument (2248 kB) - dLib.si

More documents

Recommendations

Info

pomo~i svoje ène, ki mi je neprestano stala ob strani, kljub dvema majhnima otrokoma, ki sta jo ~akala doma. Vsak dan me je obiskovala v bolnišnici, pa naj je to bilo v Ljubljani ali na Golniku. Vedno znova mi je dajala novo voljo do ìvljenja. Otroka sta bila na sre~o še premajhna, da bi razumela najine teàve. Še enkrat pa velja zahvala in pohvala tudi celotnemu osebju Onkološkega inštituta, še zlasti na oddelku D II in intenzivni negi, kakor tudi oddelku Torakalne kirurgije v Klini~nem centru, kjer bi se rad spomnil še zlasti dr. Hrabarja, pod ~igar vodstvom so potekale vse štiri operacije plju~nih kril. Ni~ posebnega ni, ~e je kdo izobraèn; ni~ posebnega ni, ~e je kdo zelo bogat, samo ~e ima ~lovek toplo srce, je vse to osmi{ljeno. Izrabiti moramo vsako prilo`nost, da udejanimo resnico in da izbolj{amo sami sebe, ne pa da ~akamo na ~as. ko ne bomo imeli toliko dela. Milan Mrak SKOZI BOLEZEN V NOVO @IVLJENJE Leta 1991 sem bila prvi~ sprejeta na Onkološkem inštitutu. Takrat mi je bilo 18 let. Bolnišnica se mi je zdela taka kot ostale. Le starši so imeli velike pomisleke in strahove. Po preiskavah in operaciji sum na raka š~itnice ni bil potrjen. V zelo lepem spominu pa mi je ostala prijaznost in zavzetost sester in zdravnikov. Nato sem hodila na redne kontrole. Vedno me je o~arala zdravnikova duhovitost. Le ~akanje v ~akalnici je bilo neprijetno. Vedno so me spremljali tudi starši. Ko sem se privadila Ljubljane, sem raje prihajala sama. Opazovala sem ~akajo~e. Vsak bi bil rad ~im prej na vrsti in rešen muk in dvomov glede svoje bolezni. Tam sem se nau~ila potrpljenja in tudi razumevanja. Leta so minevala. êz pet let, leta 1996 pa se mi je pojavila majcena zatrdlinica nad dojko. Dr. Pompe mi jo je operativno odstranil. Ni me bilo strah. Spraševala sem bolj malo, zaupala sem zdravniku. Kmalu, è decembra istega leta pa je vsa zadeva postala bolj resna. Pojavila se je zatrdlina na vratu. Bila je pove~ana bezgavka. Nadaljnje vodenje je prevzela dr. Vovkova, ki mi je mirno povedala, da bodo potrebne dodatne preiskave. V roku enega meseca sem bila sprejeta v stavbo B. Spominjam se, kako je tistega dne mo~no sneìlo. Sobolnice so bile zelo prijetne. Opogumljale so me in postale smo prave zaveznice. V roke smo vzele karte in igrale vse tja do polno~i. Sestre so nam rekle: »Kaj delate sploh tukaj, saj ve ste zdrave.« Na pretek je bilo smeha. êz vikend sem šla lahko domov. V ponedeljek pa me je ~akalo presene~enje. Premestili so me v drugo sobo. Sledilo je grenko spoznanje resni~ne bolezni raka – Hodgkinova bolezen. Tudi sobolnice so bile mrke in ~rnoglede. Svet se mi je sesul. ^rnogledost me je sesula. Potem sem se odlo~ila: »- Ho~em ìveti, ne pa umreti.« Te besede so me spremljala skozi celo zdravljenje. Bile so »moja 26
mantra«, ko sem v trenutnih krizah kemoterapije razmišljala, da bi si celo sama kon~ala svoje trpljenje. Kajti bruhala sem teden dni prej, pa še en teden pozneje. To mi je bilo hujše kot izgubiti svoje dolge lase. Dr. Vovkova je opazila moje muke, zato me je poslala domov na ~akanje izvidov z besedami: »Doma boš la`je okrevala kot tukaj.« Res sem. Milica je odkrila novo ljubezen – ljubezen do gora Bolezen sem sprejela pogumno. Zdravljenje je potekalo brez zapletov. Najprej kemoterapija nato še obsevanje. Celotno zdravljenje sem zaklju~ila 22. aprila 1997. S 1. majem pa so mi è zaklju~ili bolniški stale` in me poslali delati za 8 ur. Za 1. maj smo imeli doma obiske. Bila sem še vedno po duši otrok, zato sem se šla z otroki ògat. Pri tem sem si izvinila gleènj. Zaradi tega so mi stale` podaljšali še za mesec dni. S 1. junijem pa sem morala, še vedno z lasuljo, delati v proizvodnji, kjer je bilo 34ºC vro~ine. Imela sem te`ko delo, ki mi ga je uspelo opravljati le 8 dni, nakar sem zaradi bole~in omagala. Kljub temu pa mi nih~e ni mogel vzeti smeha, radosti in optimizma. Bolezen me je oplemenitila, mi dala mo~ in vero, da za oblaki še vedno posije sonce. Borila sem se in na novo odkrivala ìvljenje. Med zdravljenjem sem precej ~asa pre`dela pred TV. V nekem trenutku pa mi je bilo tega dovolj. Jezilo me je, da mi še TV krade ìvljenje. »To pa ne,« sem si rekla in se napotila na oddelek za psihoonkologijo. Povprašala sem po nasvetih in ~e imajo kakšne knjige. Prijazna gospa mi je ponudila knjigo Ozdraveti. Odlo~ila sem se, da bom druga~e zaìvela. Knjiga me je popeljala na pot sprememb mojega notranjega zaznavanja sveta. No~ni sprehodi, zvezdnato nebo, vse, prav vse me je o~aralo. Prej tega sploh nisem opazila. V sebi sem za- ~ela odkrivati skrite talente. Porajati so se mi za~ele misli v verzih. Sprva jih sploh nisem zaznala. Ko pa sem znova pogledala v nebo, posuto z zvezdami, se mi je pojavil isti verz kot prejšnji dan. Kar nekaj dni je trajalo, da sem prejela za svin~nik in si rekla: »Kaj se pa greš, ali boš zdaj še pisati za~ela« Pa se je za~elo. Za~elo se je pisanje mojih misli. Za oporo sem poiskala tudi skupino, v kateri sem našla tudi prijatelje. Lepo sem napredovala s svojim zdravjem. V meni je raslo tudi zaupanje. Zaèlela sem si še malce ve~ in leta 2001 v samozalo`bi izdala knji- ìco Misli mojega srca. To je bila ljubezen do narave, do vseh lepih trenutkov in uìtkov, ki mi jih ne bo mogel vzeti nih~e. Bili so le moji, preliti v misli in spisani na papir. Moj naslednji ve~ji podvig je bil vzpon na Triglav. Odkrila sem ljubezen do gora. To so nepopisni notranji ob~utki na vrhu te mogo~ne gore – uspeh, sre~a, radost, pogum, volja, zaupanje, širina. Vse to me je o~aralo, za~aralo in opogumilo za nadaljnje podvige. V tem samozdravljenju sem za~ela odkrivati pozabljene stvari in trenutke ìvljenja. Eden mojih skritih talentov je bil tudi tek. Kot nisem nikomur povedala, da pišem za knjiìco svoje misli, ravno tako nisem nikomur povedala, da se nameravam pripraviti na mali maraton. To sem si èlela è iz otroških let. Tako sem se oktobra lani udeleìla ljubljanskega maratona in pretekla do cilja 21 km. Uspelo mi je. Ponosna sem bila nase. Uresni~ila sem si še eno èljo. Polna upanja in èlja sem bila tudi letos, 15. maja 2002, na dan kontrole. Saj je minilo 5 let od zdravljenja in tako sem po desetih letih in pol sre~- 27
Page 1 and 2: Foto: Janez Koprivec Mir v svetu je
Page 3 and 4: Redno poslušam jutranje radijske o
Page 5 and 6: prla še otrokoma - kar lile so sol
Page 7 and 8: ponovno dobila brzojavko, da moram
Page 9 and 10: Tatjana Jenko: Ne, nikoli. êprav j
Page 11 and 12: RAK NA MODIH Ob izdaji knjiìce Rak
Page 13 and 14: da opravil naslednje preiskave: ren
Page 15 and 16: anesteziolog. Ko potrebuje kirurg m
Page 17 and 18: voju neke bolezni (fotodermatoze);
Page 19 and 20: Ve~ina aktivnih u~inkovin v zaš~it
Page 21 and 22: nas postavljala vprašanje, kako bi
Page 23 and 24: DOBRO JE VEDETI, KAJ POMENI Ureja:
Page 25: Po devetem ciklusu terapije so se z
Page 29 and 30: Vsak ima svoj odgovor. Vendar bi se
Page 31 and 32: MOJA SESTRICA Dobil sem sestrico, m
Page 33 and 34: zmanjšano kostno gostoto, ki redke
Page 35 and 36: Naslednja se nanaša na u~inek ljub
Page 37 and 38: i pripomogli k pojasnitvi vprašanj
Page 39 and 40: • slaba prehranjenost in izsušen
Page 41 and 42: stop. To pomeni, da pri reševanju
Page 43 and 44: Potek vaje: - ob vdihu iztegnemo le
Page 45 and 46: cink, baker, mangan, karoteni, cela
Page 47 and 48: oste zmeraj ~utili kot nekaj posebn
Page 49 and 50: Nadalje govori o ~loveku in stvarst
Page 51 and 52: ìle tradicionalnega pohoda po Jur~
Page 53 and 54: NOVA POMLAD @IVLJENJA 10. vsesloven
Page 55 and 56: Nastop Marte Mo~nik in Sama Iva~i~a
Page 57 and 58: ga je na orglah izvedla Barbara Sev
Page 59 and 60: 6. SREÂNJE GINEKOLOGOV ALPE ADRIA
Page 61 and 62: najpomembnejši dejavnik, ki vpliva
Page 63 and 64: lahko povemo, da so bolnice zdravlj
Page 65 and 66: POT K OKREVANJU organizirana samopo
Page 67 and 68: PSIHOONKOLOGIJA Oddelek za psihoonk

1. PDF dokument (2248 kB) - dLib.si

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?