1. PDF dokument (2248 kB) - dLib.si

ponovno dobila brzojavko, da moram takoj nazaj
na operacijo. Takrat sem edinkrat zajokala, ne prej,
ne potem. Nikoli ve~.
Tatjana Jenko: Zanimivo je, da sem tudi jaz
zbolela pred 30 leti, vendar en mesec prej - meseca
oktobra. Takrat še nisem vedela, da sem zbolela za
rakom.
Kaj je bilo v tistem trenutku za vaju najte`je
Je bil to strah, kako bosta prenesli zdravljenje
ali je bila bolj kot strah prisotna negotovost,
kaj bo
Angela Pozderac: Na za~etku si nisem nikdar
mislila, da bo kaj narobe. Takrat sem bila ~isto
sproš~ena, nisem imela nobene skrbi, ~eš, saj se da
vse rešiti. Potem pa je kot grom prišla novica, da
moram takoj na operacijo. Ko sem šla iz Sarajeva
spet nazaj v Ljubljano, je mo` rekel, da me bo
spremljal. Rekla sem mu, da je `e mene novica o
bolezni tako prizadela, da ne morem še njega tola-
`iti in da je bolje, da ostane doma. Po naravi je za
takšne stvari bolj ob~utljiv in ga je bolj strah, jaz pa
takšne situacije veliko la`je in mirno prenašam.
Kakšne pa so bile okoliš~ine, v katerih vas je
diagnoza doletela Ste `e imeli dru`ino
Angela Pozderac: Takrat sem `e imela dru`ino -
mo`a in dva sinova. Eden je `e študiral, drugi pa je
hodil v ~etrti razred. Najbolj me je skrbelo, kako
bo z njima po moji operaciji. Po operaciji sem namre~
imela obsevanje, in sicer dvakrat po 24 obsevanj.
To pomeni dva meseca obsevanj in seveda tudi
odsotnost od doma.
Ste bili ves ta ~as lo~eni od dru`ine
Angela Pozderac: Dru`ina - mo` in otroka - je
bila ves ~as v Sarajevu. Ker nisem vedela, kako bi
uredila za mlajšega sina, ki je bil takrat še premajhen,
da bi bil sam, smo šli v Cazin, od koder je doma
moj mo`. Mo` je imel tam sestro in ona je
prevzela vso skrb za sina. Jaz sem lahko šla, kamor
sem `elela in me pri tem ni obremenjevala skrb za
sina. To je bilo najve~ vredno zaradi otroka. Starejši
sin je bil `e ve~ji, tako da je mojo odsotnost druga~e
prenašal.
Tatjana Jenko: Tudi pri meni je bilo podobno.
Imam dva otroka, sina in h~er, ki sta bila ob moji
bolezni stara 8 in 14 let. Zaradi otrok bi mi bilo
najbolj hudo. Za razliko od gospe Pozderac nisem
vedela, za kakšno vrsto bolezni pri meni gre. Moje
stanje je bilo akutno. Te`ave so se sicer za~ele `e 3
tedne prej z bole~inami v trebuhu in prebavnimi
motnjami. Ko pa je nastopila zapora ~revesja, pa je
postalo stanje nevzdr`no. Brat mi je pomagal, da
sem takoj prišla do zdravnika in še isti dan sem bila
operirana. Ob petih popoldan sem bila sprejeta,
ob osmih sem bila na operacijski mizi. Tako se je
Tatjana je v svojem ateljeju najbolj sre~na
za~elo. Potem ni bilo moje stanje ni~ boljše in šele
kasneje sem prišla na Onkološki inštitut. Imela
sem namre~ hude bole~ine in nobeno zdravilo ni
pomagalo. Na onkološkem inštitutu me je zdravil
dr. Bojan Pirc. Takrat nisem vedela, kako hudo je z
mano, vendar mi je uspelo s pomo~jo dr. Pirca bolezen
premagati. Uspelo je s potrpljenjem - mojim
in njegovim - in seveda njegovim znanjem.
Niso me zdravili z obsevanji, pa~ pa samo s kemoterapijo,
ki sem jo dobro prenašala. Nisem imela
stranskih te`av, kot so bruhanje, izpadanje las...
Najprej sem dobivala kemoterapijo vsak dan, nato
vsak drugi dan, nato enkrat na teden. Zdravili so
7