Intervju Anton Kranjc, Javno podjetje VO-KA Davek na ... - Sintal

kakovost
ISO 9001
Ekonomska obveščevalna dejavnost
Ostre oči in uπesa podjetij
Nek nemški univerzitetni profesor je povabil kolege iz Japonske, naj
obiščejo njegov laboratorij. Izkazalo se je, da so bili njegovi raziskovalni
dosežki zares spektakularni; bil je namreč prvi, ki mu je uspelo izpeljati
proces kemične sinteze z uporabo plina v nadkritičnem stanju. Pred
odhodom so Japonci predlagali še skupno fotografijo za spomin.
Fotografiranje pa se je kmalu sprevrglo v pravo “poziranje” pred strojem,
ki ga je profesor izumil.
Dobro leto in pol kasneje je dobil isti nemški profesor povabilo za predstavitev
"prve proizvodne enote na svetu, ki uporablja nadkritični plin" in še letalsko
vozovnico Pariz-Tokio-Pariz. Japonci so, kot kaže, med obiskom v Nemčiji dobili
dovolj uporabnih informacij za ponovno oblikovanje omenjenega procesa sinteze
in industrializacijo izuma.
Takšnih zgodb, ki so za eno stran velikanski uspehi, za drugo pa nedopustni
poslovni spodrsljaji in dober poduk za prihodnost, je v sodobnem svetu, ki ga zaznamujeta
globalizacija poslovanja in celo proizvodnje, na tisoče. Vsem pa je skupna
preprosta ugotovitev, da so se poslovne informacije v zadnjem času postavile
ob bok tradicionalnim produkcijskim faktorjem - delu in kapitalu.
Dinamična in prav zaradi tega tudi uspešna podjetja našega časa (tako velika
kot majhna) se tega še kako dobro zavedajo, saj so se že pred leti pustila
prepričati o pomenu takoimenovane ekonomske in konkurenčne obveščevalne
dejavnosti (izraz je nastal po vzoru na uveljavljen angleški strokovni termin, "economic
and competitve intelligence", op.p.).
virov in torej vnaprej izključuje tajno ali ilegalno zbiranje informacij (s sredstvi, kot
so, denimo, nezakonita sledenja, snemanja, prisluškovanja), kar sodi v klasično
gospodarsko vohunstvo. Kljub takšni opredelitvi v teoriji pa si nikakor ne gre
zatiskati oči pred dejanskim početjem mnogih podjetij, ki se nedvomno spuščajo
tudi v vode gospodarskega vohunstva. Četudi drži, da je ogromno informacij na
voljo že v javno dostopnih virih, pa so odločevalci v podjetjih še naprej prepričani
o nasprotnem; da se je mogoče do ključnih, najbolj kakovostnih informacij prebiti
prav s pomočjo klasičnga vohunstva, s katerim naj si roke mažejo za to zaposleni
ljudje znotraj podjetja ali pa zunanji “sodelavci”.
Teoretiki ekonomske in konkurenčne obveščevalne dejavnosti pa so kljub
temu prepričani, da se kar 95 odstotkov (nekateri govorijo celo o 99 odstotkih)
informacij, ki jih podjetje potrebuje za uspešno poslovanje, nahaja prav v javno
dostopnih virih, ki pa se zdaleč niso dovolj izrabljeni. Uspešna podjetja, ki so torej
že v začetku devetdesetih let uvedla oddelke in odgovorne osebe prav za zbiranje
in uporabo informacij o konkurentih, vedo, da je marsikaj koristnega moč najti
v tiskanih in elektronskih medijih, knjigah, strokovnih člankih, diplomskih in magistrskih
delih, dobrih doktorskih disertacijah... Dragoceni viri informacij o
konkurentih, poslovnih partnerjih in drugih, s katerimi podjetja sodelujejo, ter o
poslovnem okolju nasploh so še gospodarski in registrski oddelki sodišč, gospodarske
zbornice, konkurenti sami (denimo, preko njihovih finančnih izkazov, z
dnevi odprtih vrat ali obiski pri konkurentih) in še za vsakega uspešnega podjetnika
nepogrešljiva službena potovanja, seminarji, kongresi, sejmi, konference in
podobno.
Teoretiki in tisti, ki so se v preteklosti ukvarjali s klasično - torej državno, vladno-obveščevalno
dejavnostjo, so namreč že zelo zgodaj ugotovili, da se v svetu
po koncu hladne vojne dogajajo pomembne spremembe. Te spremembe, ki so
zajele celo klasični koncept nacionalne varnosti, so kmalu zamajale tla pod nogami
tudi klasični obveščevalni dejavnosti. Ta se je začela seliti iz primarno vojaške
in obrambno naravnane dejavnosti v poslovno ali ekonomsko obveščanje, ki zajema
zbiranje in uporabo informacij o konkurentih, o novih poslovnih priložnostih ali
o tveganjih. Po drugi strani gre v teh "tektonskih" premikih zaznati tudi prehod iz
obveščevalne dejavnosti kot državnega monopola v nekakšno "privatizacijo".
Tako, kot so nekoč države potrebovale "oči in ušesa" za informacije o drugih
državah (iz istega ali nasprotnega vojaško-političnega bloka), potrebujejo danes
ozaveščena podjetja informacije o tem, kaj počno, kaj pripravljajo in kako se lotevajo
novih poslov njihovi konkurenti ali pa celo partnerji.
Najboljši odgovor na takšna vprašanja pa jim ponuja prav ekonomska in
konkurenčna obveščevalna dejavnost, ki so jo najbolj uspešna podjetja po svetu
uvedla v svoje organizacije že pred leti. Pri tem velja poudariti, da zajema takšna
poslovna obveščevalna dejavnost po definiciji samo uporabo javno dostopnih
Poleg vseh omenjenih pa imajo tisti, ki so v podjetju zadolženi za zbiranje informacij,
na voljo še nekatere druge vire, denimo dobavitelje, študente, pripravnike
in osebe, ki pridejo v podjetje na pogovor o zaposlitvi. Vse to so namreč ljudje, ki
lahko vodilnim v podjetju skozi svoje izkušnje s konkurenti odkrijejo marsikaj
koristnega. Ne gre pozabiti niti na dragocene zaupne vire, zunanje ponudnike
tovrstnih storitev (ki jih premoremo že tudi v Sloveniji), zasebne detektive ali celo
državne varnostno-obveščevalne službe. Slednje so se namreč v najrazvitejših
državah sveta že dodobra vključile v "ekonomsko vojno" za domača podjetja, za
katera tako doma kot v tujini zbirajo vrsto koristnih informacij o konkurenci.
Zunanji ponudniki storitev ekonomske in konkurenčne obveščevalne dejavnosti
postajajo v zadnjem času tista pot iskanja in pridobivanja informacij, katere
pomen narašča iz dneva v dan. Tako je bilo denimo leta 1988 v Franciji le kakšnih
40 podjetij - ponudnikov tovrstnih storitev, že leta 1993 pa je njihovo število naraslo
čez 200. Upoštevati velja velikokrat izpostavljeno dejstvo, da se v podjetjih kar 80
odstotkov potrebnih informacij že nahaja v strukturi podjetja in je torej treba poiskati
ustrezne poti le še za preostalih 20 odstotkov informacij.
Sicer pa ima odločitev za najemanje zunanjih ponudnikov storitev ekonomske
10