Julij Nardin - Zdravniška zbornica Slovenije

IntervjuDomnevam, da so posegi, ki jih opravljate,kljub rutini ter izkušenosti v bistvu hojapo ostrini britve. Vas je kdaj strah? Kajstorite takrat, da vas ne premaga?Pri delu ne razmišljam veliko o vseh možnih zapletih, osebnihali drugih težavah, temveč se poskušam zbrati in osredotočitina tisto fazo posega, ki jo opravljam. Če so vse faze dobroopravljene, bo tudi končni uspeh dober. Zanimivo je, kakohitro takrat mine čas. Ura ali dve sta včasih kot trenutek. Vse,kar moti proces osredotočanja, lahko zelo zmoti delo in končnirezultat posega.Eno predavanje v vaši delavnici je bilomed drugim pregled stranskih učinkov terzapletov. Med drugimi tudi tamponada.Se pravi, pri energiji ablacije gre za»dovolj, a ne preveč«. Kako se v tempogledu orientirate vi? Kako se odzivapacient, ko ga opozorite na to? Kdaj jepacientu opozorila dovolj, a ne preveč?K sreči zapletov ni veliko in so, tako kot drugod, odvisni odzbranosti, izkušenosti in spretnosti operaterja. Določeni zapletipa se enostavno zgodijo, na primer tamponada. Pomembno jetakojšnje razumno ukrepanje. Nepogrešljiva v teh primerih jepomoč kolegov. Odgovora na vprašanje o ravno pravšnji količiniablacijske energije nimamo. Bolj se zanašamo na ablacijske ciljeali tarče, ki jih pri določeni aritmiji želimo doseči ali uničiti. Priparoksizmalni atrijski fibrilaciji je na primer tak cilj popolnaelektrična izolacija pljučnih ven. Dodatne linijske ablacije so seizkazale za problematične, ker so verjetno nepotrebne in celoaritmogene. S tehnologijo, ki je na voljo, je namreč zelo težkonapraviti neprekinjeno lezijo in lezijo prek celotne debeline stene,še zlasti brez poškodbe okolnega tkiva. Vrzeli, ki ostanejo, sovzrok za nove tahikardije – krožeče (re-entry) atrijske tahikardije(undulacije). Ko pacientom predstavim metodo ablacije, jihopozorim tudi na možne zaplete, še zlasti tiste, ki smo jih samidoživeli. Povsem jasno povem, da je poseg lahko tudi boleč. Zopozorili sem verjetno bolj na tistem koncu – »preveč«. Nekakoželim izbrati paciente, ki so zelo motivirani za poseg.Za razvoj vsake discipline je nujno, da sepreseže intelektualna kritična masa. Jeta pogoj na vašem oddelku izpolnjen?Da in ne. Za vzdrževanje stanja morda, za nadaljnji razvoj panikakor. Tudi v medicini velja pravilo: če ne napreduješ, potem nazaduješ.K sreči se bomo v prihodnjem obdobju kadrovsko okrepili.Mlajši kolega je na izobraževanju pri prof. Kautznerju v Pragi.Nekje sem prebral, da zdravnik ni prodajalec,pacient pa ne kupec zdravstvenih storitev.Da je prav nasprotno: zdravnik in pacientsta partnerja in oba (oba!) sta odgovornaza uspešnost zdravljenja. Komentar?Da, vsekakor se strinjam. Za primer naj navedem urejenost arterijskegatlaka. Če bolnik ne uživa predpisanih zdravil in domane beleži tlaka, le-ta ne bo dobro urejen. Zaradi tega bo tudidolgoročna uspešnost ablacije atrijske fibrilacije slaba. Večinomaso naši bolniki dobro motivirani za uspešen izid zdravljenja inupoštevajo naše napotke.Domnevajva, da imate ne le čarobnopaličico, temveč tudi licenco za čaranjev našem zdravstvu. Kam, ali kako, aliproti komu (čemu) bi s čarobno paličicozamahnili, da bi (vi) svoje delo lahkoopravljali skladno s svojo poklicanostjo?Čarobni paličici ustreza tudi naslednja pravljična formulacija:da bi dobili moč odločanja razumni in pošteni ljudje, željni insposobni spremeniti razmere v zdravstvu za naše skupno dobro.Za svoje nadaljnje delo pa potrebujemo: razmeroma majhnasredstva za nadomestilo iztrošene opreme, plačilo po opravljenemablacijskem posegu in nekaj formalnih pristojnosti zaorganiziranje in vodenje aritmološke dejavnosti. Omenil sem žearitmološki oddelek ali center.Spominjam se, kako ste nekoč pred mnogimileti, pred začetkom predavanja, svoje kolegezaprosili za tišino ter jih nato vprašali: »Alibi mi kdo posodil dereze? V nedeljo bi radšel na Rodico.« Ali še hodite v gore? Kajpočnete, da »se odklopite«? In ker tokratsvojih kolegov ne morete nič vprašati, siod njih nič izposoditi, pa jim morda želitepovedati, kar vam leži na duši. Lahko?Hoja v gore je v prostem času moja najljubša dejavnost. Poletihodim rad po brezpotjih prek naravnih prehodov, do drugetežavnostne stopnje, ali pa po »feratah«, pozimi pa na turnesmuke. Največkrat grem s prijateljem ali dvema; včasih pregovorim16-letnega sina. Drugi »odklop« je glasba. Že vrsto letprepevam v vokalni skupini Vox medicorum, ki jo v zadnjihletih odlično vodi Tomaž Faganel. Lani smo ob 30-letnicidelovanja izdali zgoščenko s slovensko ljudsko in umetnoglasbo z zgovornim naslovom: Musicaanimimedicina. Še najboljpa se spominjam družinskih jadralskih počitnic v Dalmaciji. Teso bile res pravi odklop in najžlahtnejši spomin. Večkrat semrazmišljal, z drobcem krivde, o svojih kar številnih dodatnihdejavnostih in prišel do spoznanja, da so te del mene in da bibrez njih težko preživel, tako zasebno kot v poklicu. Za konecbi rad kolegom citiral Groucha Marxa, ko je dejal: »To so mojanačela; če vam niso všeč, imam tudi druga.«Revija ISIS - Marec 201043