PDF formatu (3.1 Mb) - Kapucini

v Piranu. Tako je dozorevala odločitev za pričetekskupnega noviciata dvanajstih sester in bratov. Odtakrat je minilo že več kot dvajset let.Kaj pa tvoja nadaljna pot v Frančiškovem svetnemredu?Že v času noviciata sem imel priložnost srečatisestre in brate iz drugih krajev v Sloveniji. Spoznalsem tedanjega predsednika br. Jakoba Emeršičain druge člane narodnega sveta, ki so me s svojoodprtostjo, preprostostjo in zagnanostjo navdušili.Enako kot tudi takratni narodni duhovni asistentipokojni p. Jože Kunšek, p. Filip Rupnik in Janez Šamperl.Povsem nepričakovano so mi zaupali nekakšenuvodni nagovor na srečanju v Štepanji vasi, kjerbr. Mirko na hitroRad bi imel: Zaupanje, kot ga je imelaMati BožjaNajljubši šport: košarka (čeprav semmajhen)Mesec rojstva: novemberNajljubša hrana: fižolova mineštraZadnja prebrana knjiga: Frančiškan v SSZvrst glasbe: ljudska in »zimzelena« neglede na zvrstHobi: petje v pevskem zboru16sem razmišljal o likuin vlogi predsednikakrajevnega bratstva.To je bilo zanimivozato, ker nisem imelnobenih izkušenj nitinisem poznal razmerpo bratstvih. Zdaj potolikih letih sem vesel,da sem razmišljalpravilno in mnogi sedanjipredsedniki alipredsednice še celopresegajo moje tedanjepredstave o tem.Kako tvoja družinasprejema tvoje služenje znotraj FSR?Z velikim razumevanjem, včasih zaskrbljeno invečkrat tudi kritično. Tudi žena Marija je že kmalunajini poroki vstopila v FSR (in je trenutno predsednicapiranskega krajevnega bratstva). To miveliko pomeni. Tudi zato, ker sva se spoznala prekosrečanj v Duhu Assisija, ki so jih takrat organiziralibratje minoriti.Kako pa je v službi – sodelavci vedo, kje se šeangažiraš?Ja, v službi že od prvega dne vedo, da sem aktivenv naši župniji in v FSR. Trenutno nisem nikjerdrugje angažiran. V mladosti pa sem si nekaj organizacijskihsposobnosti nabral z delom in vodenjemfolklorne skupine, bil pa sem tudi prvi predsednikobčinskega odbora nekdanje SKD v Piranu.Glede na to, da so bratstva FSR precej starejša, kjevidiš možne vstopne točke za mlade in kakšna jepovezava s Frančiškovo mladino?Na to gledam najprej kot kristjan, ki svoje življenjeod krsta dalje uresničuje v svojem okolju,družini, župniji in različnih skupinah znotraj Cerkve.V sodobnem svetu kristjan svoje poklicanosti nemore izpolnjevati, če je samo pasiven udeleženecdogajanja v svojem okolju. Povsem naravno se mizdi, da skupaj z odraščanjem »odrašča« tudi veraotrok in mladih. To pomeni, da jih npr. vključenost vskupino Frančiškovih otrok privede do Frančiškovemladine, do animatorstva in na koncu do Frančiškovegasvetnega reda. Ker pa gre vedno tudi zaodgovor na Božji klic, ki ga niso vsi deležni ali paga »ne slišijo«, je razumljivo, da je mladih v FRAMImanj, kot Frančiškovih otrok.Morda še bolj preprosto povedano. Vstopnatočka za mlade je v tem, da svojo poklicanost vskladu z Vodilom sv. Frančiška in Evangelija živijonaprej, vendar na način, ki je njihov.Kje sam črpaš energijo za delo? Čeprav sam živiš namorju – kam greš sam »na morje«?Prav bi bilo, če bi je »načrpal« še več. Največje načrpam v trenutkih sicer prekratke molitve zženo in otroki. Tudi ko je ta molitev morda navzvennezbrana. Pri sveti maši in pri zakramentu sprave.Čeprav živim ob morju, se mi še ni izpolnilaželja, da bi na morje odjadral, niti dobesedno inniti v prenesenem pomenu. Grem pa na »samotenkraj«, ki ga najdem kjerkoli, včasih celo v gnečinepoznanih ljudi.Še kakšna spodbuda za konec …Morda je nekoliko drugačna od običajne spodbude.V življenju je veliko nepomembnih stvari, kiso pomembne za ravnovesje v našem življenju. Jaztemu pravim varnostni ventili. Vsak dan doživljamostresne situacije in ne mine dneva brez skrbi. Sajpoznate tisto zdravniško: »Ne smete se sekirati.« Inpotem se ravno zaradi tega opozorila še bolj vznemirjate.Kultura, rekreacija in šport (tudi navijanjepred TV), prostovoljstvo in še kaj nas lahko razbremeni,da ne živimo pod stresom zaradi izpitov,iskanja službe, čakanja na pravo ljubezen…In ko na vse to, kar sem omenil dodamo (ali papred to) redno prejemanje zakramentov, molitevin dobre prijatelje, nam bo Gospod podelil tudiblagoslov.Pogovarjala se je Fani PečarPRIŠEL JE DANPrišel je dan,ko spet slišim brnenjenotranjega sveta.Davi je prišla vanj počivatmoja brezmejno utrujena miselin z njo moje telo, utrujeno od nemira.Odpravil sem se v zapuščeno pokrajino,da bi te našel;zdaj se vračam v spečo vas,kjer se bosa dušasprehaja na kamnitih ploščahin kjer jo osamljeni ljudje čakajo,zaprti v puščavskih celicah.Rad bi sadil polja upanjain žel klasje ljubezniza njih...Rad bi prosil za mir uličnih korakov,za spokojnost večera v utrujenih očeh,za vzhajajoči dan...Vem, samo za hip sem se ustavil.Jutri bo zopet tekel čas.Gospod, daj,da me ne bi premagal.(NN)17