PDF formatu (3.1 Mb) - Kapucini

veroizpovedim ter različnim narodom. Polegmladih iz Evrope smo v Ljubljani videli šemlade iz Indonezije, Nepala in celo daljneNove Zelandije.Mednarodno srečanje v Ljubljani je bilo delRomanja zaupanja na zemlji, katerega začetnikje bil brat Roger, ustanovitelj taizéjske skupnosti.Romarji so se prvič ustavili v Ljubljani žepred 25 leti, kar je v svojih nagovorih večkratomenil brat Alois, prior taizéjske skupnostiin naslednik brata Rogerja. Taizéjski bratje so28tudi sicer zelo povezani s slovensko mladino,saj je bil prav br. Roger gost prvega srečanjamladih v Stični. Tokrat so v Ljubljano prišlištirje bratje, tudi br. András, ki je v Taizéjuodgovoren za Slovence.Mlade so v centru Ljubljane sprejeli vsoboto popoldne in jih nato poslali v različnežupnije, kjer so dobili prenočišče pri družinah.Gostoljubje družin jim je še dodatno omogočilo,da bolje spoznajo Slovenijo in njeneprebivalce.Program je bil preprost, a hkrati zelopester. Dopoldanski program je potekal požupnijah, kjer je bila skupna molitev in natopogovor po skupinah, popoldne pa so potekalerazlične zanimive delavnice. Dan se je zaključils skupno molitvijo. Vsak večer je bila molitev vcerkvi sv. Jožefa h kateri je prihajalo tudi velikodomačinov, družin gostiteljic in mladih, kisicer niso bili »uradno« prijavljeni na srečanje.Pri skupnih molitvah je brat Alois nagovorilvse navzoče. Govoril je o aktualnih temah skaterimi se srečujejo mladi in sploh vsi kristjani.V prvem nagovoru se je dotaknil verev vstajenje. Med drugim je povedal: »Soočenis trpljenjem in smrtjo se bomo vedno počutilinemočne. Zaupanje v Jezusovo vstajenjene odgovori na vsa vprašanja o trpljenju insmrti. Zaupanje v Kristusovo vstajenje je boljpodobno sidru, ki ga vržemo, da nas zasidrav upanju. V naših vsakodnevnih skrbeh inradostih, celo v naših preizkušnjah, se lahkoobrnemo na Kristusa. On je živ, tudi če ga našeoči tega ne vidijo in čeprav ne čutimo vednonjegove navzočnosti.« Tudi nedeljski večer jebil tesno povezan z zaupanjem v vstajenje inzaupanjem v Boga. Ob misli na zaupanje vBoga je brat Alois spregovoril o pomembnihodločitvah, ki čakajo mlade, odločitvah oživljenjski poti in poslanstvu. Na koncu jedodal: »Včeraj zvečer sem rekel: Drznite siverjeti! Danes bi rad dodal: Drznite si vednozaupati v Boga! To je zelo pomembno. Ali nebi bilo to za marsikoga resnična življenjskanaloga?« Nagovor pri zadnji večerni molitvije spodbujal k dejavnemu krščanskemu življenju:»Evangelij nas opominja, da je Kristussolidaren z najrevnejšimi. Čaka nas v lačnih,bolnih ali zapuščenih. Kako lahko živimo v solidarnostitudi z njimi? Ob pretresih v svetovnemgospodarstvu se nam porajajo vprašanja.Neenakosti, celo v bogatih družbah, pa tudinenadzorovano izkoriščanje naravnih virov soizvir jutrišnjih konfliktov. Predstavljajo težkobreme za prihodnje rodove. Neodgovorno bibilo, če bi zanikali to dejstvo.Rešitve ne bodo samo tehnične. Trenutnidružbeni nemir kliče po spremembah v našihživljenjih. Delitev materialnih dobrin je nujna.V družbah, kjer vlada blaginja, se bomomorali naučiti, da bomo zadovoljni z manj,da bomo iskali osebno izpolnitev predvsemv odnosih in ne v kopičenju dobrin. Vse tozahteva odrekanje. Toda ali obstaja resničnasvoboda, ali obstaja globoka in trajna radostbrez odpovedovanja?«Br. Alois je postavil še eno vprašanje, skaterim se veliko ukvarjajo v Taizéju: »Kakolahko z zelo preprostimi dejanji dosežemovečjo povezanost vseh, ki ljubijo Kristusa, inodpremo naša občestva tistim, ki Kristusa nepoznajo?«Tako so bila ta vprašanja in spodbude,poleg izkušnje skupnosti, novih prijateljstevin poznanstev ter znanja kake nove besede vkakem »čudnem« jeziku, pomembna popotnica,ki so jo mladi odnesli v svoja vsakdanjaživljenja.Helena Rebek29