BF-2-2007 - Frančiškani v Sloveniji

18bratFrančišek 2 • 2007Frančiškov svetni redv župnijiPapeški svet za laike je prenovi župnijeposvetil svoje zadnje plenarno zasedanje, ki jepotekalo od 20. do 23. septembra 2006. Delozasedanja se je navdihovalo tudi pri spodbudisvetega očeta Benedikta XVI., da je treba »župnijonarediti za notranjo domovino za ljudi – zaveliko družino, v kateri istočasno doživljamoše večjo družino vesoljne Cerkve, ko se prekoliturgije, kateheze in vseh izrazov župnijskegaživljenja učimo hoditi skupaj po poti resničnegaživljenja« (Homilija pri večernicah, München,10. septembra 2006). Te misli povzemajo, kar jeizraženo v št. 26 Apostolske spodbude o krščanskihlaikih, kjer je rečeno, da je v župniji navzočain dejavna skrivnost Cerkve same: »Župnijaprvenstveno ni struktura, ozemlje, stavba. Župnijaje prej 'Božja družina, je kot bratstvo, kiga oživlja duh edinosti', je 'družinska, bratska,prijazna hiša', je 'skupnost verujočih'. Skratka,župnija je utemeljena na teološki resničnosti,ker je evharistična skupnost.«Predavanja strokovnjakov, okrogle mize inrazprave v dvorani so pokazale zelo zanimiveanalize, poglede in pobude za razmišljanje,kako s prenovljeno zavestjo in v slogu, ki odgovarjana »znamenja časov«, živeti cerkvenoobčestvo. Vsak od teh vidikov nas kot članeFSR neposredno zadeva in zahteva naš osebniin skupnostni razmislek.Vsi so poudarjali, da za razmišljanje o župnijiin iskanje poti za njeno prenovo danes ne zadoščajonekakšni površinski lepotilni posegi alistrukturni in institucionalni popravki. Vrnitise moramo k prvotni resnici. Začeti moramopri kristjanovi identiteti. Kristjan je tisti, ki jesrečal Kristusa v krstu: iz tega se rodi novastvar, iz tega izhajajo vse naše pravice in dolžnosti.Zaradi krsta ima vsak laik dolžnost (inobenem pravico), da tako individualno kotskupaj z drugimi dela za to, da bodo Božjesporočilo odrešenja spoznali in sprejeli vsi ljudjepo vsem svetu. Ta dolžnost postane še boljnujna v tistih razmerah, ko lahko ljudje samopreko posredovanja laika poslušajo evangelij inspoznajo Jezusa Kristusa.Takšne razmere so se čezmerno pomnožiletudi v družbah s staro krščansko tradicijo. Vše ne tako daljni preteklosti je tradicionalnapripadnost Cerkvi tekla skoraj naravno od enegeneracije na drugo ob podpori ustanov, ki sose zdele trdne in trajne: družina, šola, družbeniobičaji, obredi, ljudske pobožnosti ... V nekajdesetletjih je bilo vse to skoraj izničeno in vednoveč je ljudi, ki nikoli niso imeli možnosti, dabi se srečali s temeljnimi resnicami vere. Kolikoje ljudi, ki niso krščeni, ker starši mislijo, da greza odločitev, ki jo bodo morali narediti sami,ko bodo odrasli? Koliko je otrok, ki po prvemobhajilu ne pristopajo več k obhajilu, ker jim nestarši in ne kdo drug ni nikoli pokazal, kolikoveselja in moči je v notranji povezanosti z Jezusom?Koliko je odraslih, ki so okuženi s prevladujočokulturo, ki jo prepajajo sekularizem,relativizem in potrošništvo? Za vse ljudi vsehstarosti do srečanja lahko pride samo okoljihvsakdanjega življenja: v soseski in prijateljstvu,pri delu in družbenih odnosih, pri športu in zabavi,pri osebnem in skupnem prizadevanju. Vtakšnih okoliščinah se pojavi nenadomestljivavloga krščanskega laika, ki je sprejel apostolovklic: »Gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal«,ko dan za dnem s pričevanjem svoje vere skušadati čast Bogu (prim. FSRVod, 6).Oznanilo je lahko samo prvi korak, saj semoramo vedno imeti za orodje Cerkve in k njejmoramo tudi pripeljati vse, ki pokažejo pozornostin zanimanje za naše pričevanje. Pripeljatijih k Cerkvi pomeni pripeljati jih v župnijo, ki jefoto: Klemen Lajevecživljenjska celica in naravni prostor sodelovanjalaikov v vesoljni Cerkvi. In tu se za krščanskegalaika pokaže še ena obveznost: sodelovati pritem, da župnija ne bi bila več samo »servisnapostaja« za delitev zakramentov in tudi ne»agencija« za izplačevanje družbenih pomoči.Spremeniti župnije v kraje verskega poslušanja,sprejemanja, oznanila Božje besede in srečanjaz osebo Jezusa Kristusa ter iz nje narediti živain življenjska občestva, ki bodo s katehezolahko dosegla vse svoje člane, je neogibna pravica/dolžnostvsakega zavzetega laika, še boljpa to velja za združenja, gibanja in skupine, kidelujejo v župniji.Oblikam sodelovanja laikov pri župnijskemživljenju je bilo v predavanjih in v razpravahnamenjenega precej prostora. Pa tudi pod temvidikom ne manjka problemov in ti so biliizpostavljeni z vso odkritostjo. Prvi je odpormnogih župnikov, da bi priznali in ovrednotilivlogo laikov, ki jih prosijo za različne službe, neuspe jim pa, da bi v odnosu do laikov prešli odtega, da jih imajo za pomočnike, do tega da bijih imeli za sodelavce. Vsak od teh dveh pojmovima svoj poseben poudarek: pomočnik pomeninadomeščanje duhovnika s strani laikov prinalogah, ki so lastne kleru; sodelavec pa predstavljaskupno in organsko odgovornost klerain laikov, ki je posledica enakega dostojanstva.Čeprav so udeleženci priznali, da je nadomeščanjevčasih potrebno, so vendar izrazili zaskrbljenostzaradi težnje po klerikalizaciji laikov,medtem ko so z enako odločnostjo vztrajali prizahtevi po sodelovanju, v katerem posameznevloge ostanejo jasno opredeljene in različne.Foto: M. KunšičDrug problem: sodelovanje združenj ingibanj v župniji. V preteklosti se je s stranihierarhije moglo čutiti določeno nezaupanje inzaskrbljenost zaradi navzočnosti in delovanjarazličnih združenj in gibanj v župniji. Sedaj jeto ozračje nerazumevanja in skoraj neke napetostipreseženo in župnija je predstavljenakot »skupnost skupnosti«. Izhajamo torej izpojmovanja, da župnija ni ustanova, ki bi josestavljali med seboj izolirani posamezniki, ampakjo sestavlja celota drugih manjših ustanov,začenši z družinami, ki se srečujejo med seboj.Župnija mora torej dati prostor vsem darovomDuha in ceniti bogastvo, ki ji ga dajejo razneskupnosti, ki so v njej navzoče. Zanje mora bitine samo navadna »posoda«, ampak »znamenjein orodje občestva«. Seveda je bistvenega pomena,da je med različnimi skupinami dejanskoobčestvo, ne pa tekmovalnost, ali še slabše,nasprotovanje!Preden zaključim se mi zdi primerno, daspomnim na predpise, ki jih glede teh temvsebujejo naše Generalne konstitucije. V njihnajdemo izrecno povabilo, naj bratstva kot takain ne samo posamezni člani FSR sodelujejopri animiranju župnijske skupnosti, liturgijein bratskih odnosov (čl. 102.1), pa tudi prisodelovanju z drugimi cerkvenimi skupnostmina operativnem področju (103.1). Te odredbese mi zdijo posebno pomenljive in aktualne,če upoštevamo, da so člani FSR vedno težili zatem, da bi bili v župniji dejavni zlasti v individualističniobliki, kar je škodovalo čutu pripadnostibratstvu, istočasno pa je osiromašiloprispevek, ki ga FSR lahko da župniji.Kakor je bil začetek tega sestavka vzet izbesed svetega očeta, tako se mi zdi, da moram iznjegovih besed vzeti tudi sklep. Na avdienci zasodelujoče na zasedanju nam je dejal: »Župnija,ki se navdihuje pri apostolskem vzoru, kakršen senam kaže v Apostolskih delih, prepozna samo sebev srečanju s Kristusom, zlasti v evharistiji. Ko sehrani z evharističnim kruhom, raste v katoliškemobčestvu, hodi v polni zvestobi Učiteljstvu in vednopozorno sprejema in razločuje različne karizme, kijih Gospod prebuja v Božjem ljudstvu.« •Emanuela De Nunzio19bratFrančišek 2 • 2007