BF-2-2007 - Frančiškani v Sloveniji

38bratFrančišek 2 • 2007ves čas trudilo, da bi v podobah čim resničnejeizrazili božje in sveto.Medtem se je na Vzhodu pojavilo novodogajanje velikega pomena: islam s svojimradikalnim odklanjanjem in prepovedjo upodabljanjasvetih stvari je na začetku svojegaosvajalnega širjenja že takrat začel vplivati nacelotno duhovno življenje Vzhoda. Ni nemogoče,da se je bizantinki cesar Leon III., ki mune moremo odrekati določenih državniških invojaških sposobnosti, odločil posredno tudizaradi muslimanov, da se je postavil zoperčaščenje svetih podob: muslimani so očitalikristjanom malikovanje. Ne trdimo, da je bilocesarjevo dejanje povezano z islamom, vendarse je zgodilo skorajda istočasno z ustreznimediktom kalifa Jazida II.Vendar so odločilni vzgibi so prišli odCerkve same: v dolgem kolebanju v sporu oupravičenosti čaščenja svetih podob, se jecesar postavil na stran nasprotnikov. Pustil seje prepričati, da se s čaščenjem svetih podobrazburja Božja jeza, in iz tega prepričanja seje čutil dolžnega, da poseže vmes z državnimisredstvi moči. Po letu 726 so bili njegoviukrepi vedno močnejši in leta 730 je izdal tudiformalni edikt, da prepovedano izdelovanjein čaščenje svetih podob, z izjemo Križanega,Jezusovih in Marijinih podob.Zato je prišlo do upora in nemirov po celotnemVzhodnem rimskem cesarstvu. V temtrenutku se je dvignil Janez Damaščan, stopilv javnost in napisal Govor zoper uničevalcesvetih podob. Ni sicer poznal vseh zlorab, ki sose dogajale, je pa jasno podal razliko med čaščenjem,ki pristoji samo Bogu, in pobožnostjo,ki jo izkazujemo svetnikom.V obrambo tega jasnega razločevanja jeJanez Damaščanski prepričljivo dvignil glas vobrambo Cerkve za ohranitev pobožnosti.3. Kreposti Janeza DamaščanskegaTretji poudarek Damaščanca je bil njegov čutza Cerkev, njegov »sentire cum Ecclesia«, kot gaimenujemo. Pri tem prvenstveno mislimo nanjegovo budno pripravljenost, da se je močnozavzel za Cerkev pri oblastnikih, ko je bilaDamaščanska vratapahnjena v nevarnost – v zadevi zoper islamin v zadevi o pravem čaščenju podob.Še bolj je pri njem jasen čut razločevanjaduhov, sposobnost, ki mu je služila, da je medintrigami dvora in duhovi časa znal razbratipravi nauk. Prav tako mu je služil ta čut priločevanju duhov na verskem področju: ni iskalsporov, a se jih tudi bal ni, ker je vedel, da greza Božjo stvar in jo je reševal.Omeniti in poudariti pa je potrebno tudinjegovo ponižnost: Čeprav je izhajal iz visokedružbe in ugledne družine in čeprav je prvi delnjegovega življenja potekal med visokimi sloji,sta mu bila razkošje in bahavost popolnomatuja. Ko se je umaknil v samoto Mar Sabe, jehotel le eno: Bogu služiti v meniški samoti.Kljub svoji občudovanja vredni učenosti se ječutil kot »nekoristen in neznaten suženj« predBogom, ki mu je »priznaval svoje lastne grehein slabosti«, ne pa da bi se teološko opravičevalin izvajal teologijo cerkvene politike. V pokorščinido Cerkve pa se je boril za pravo svobodokrščanstva in se zanjo zavzel.Janeza so v Damasku že zelo zgodaj častilikot svetnika. Papež Leon XIII. mu je dodelilpraznik v celotni Cerkvi in ga 1890 postavil zacerkvenega učitelja. Njegov god praznujemo4. decembra. •Pripravil p. Peter Lavrih, ofm.Tri mesecev JeruzalemuMilost. Bog mi je naklonil posebno milost,da sem lahko tri mesece bival v Jeruzalemu, vcerkvi Božjega groba. In kako se je pravzapravvse skupaj začelo?Februarja 2006 sem s skupino romarjev zadva tedna poromal v Egipt in Sveto deželo,kar je bilo moje drugo romanje v svete kraje.Tokratno romanje se me je še posebno močnodotaknilo in pustilo v meni trajne vtise. Porodilase mi je želja, da bi dlje časa bival na tehsvetih krajih. Ker poleti nisem imel kakšnihvelikih obveznosti in časovnih zadržkov, semse odločil zadevo izpeljati: na Kustodijo Svetedežele sem poslal prošnjo, ki je bila ugodnorešena, in konec julija sem se za tri mesecepostal Jeruzalemčan.»Frančiškan« za tri mesece. V Jeruzalemusem se nastanil ob baziliki Božjega groba,v manjšem frančiškanskem samostanu obtej cerkvi. Tu deluje majhna frančiškanskaskupnost, ki za krajši ali daljši čas medsesprejema tudi druge duhovnike, ki bi želeliživeti in sodelovati z njimi. Pred prihodomvsakega opozorijo, da življenje tu ni lahko, dase je vsak novi član skupnosti dolžan držatinatančnega dnevnega reda in sprejeti posamezneodgovornosti in službe.V času mojega bivanja ob Božjem grobu jeskupnost štela tri frančiškanske brate, ki sozakristani, štiri frančiškane duhovnike in štiridruge duhovnike (med temi sem bil tudi jaz).Bili smo tako rekoč z vseh koncev sveta: odItalije, Španije, Poljske in Slovenije, pa vse doKoreje, Japonske, ZDA in Gane. Posebnost jetudi, da tu vsak duhovnik, tudi če ni frančiškan,dobi frančiškansko obleko, habit. To jepogoj, da lahko opravlja liturgično službo vBožjem grobu, saj vse življenje v baziliki Božjegagroba urejajo posebna natančna pravila,t. i. »status quo«.»Status quo« v Božjem grobu. Bazilikani v celoti v lasti katoličanov, marveč jerazdeljena med različne krščanske Cerkve:določen del oziroma določene kapele ima vlasti katoliška stran in to upravljajo frančiškani,druge grški pravoslavni kristjani, spetdruge armenski kristjani; manjši del imajotudi koptski kristjani in sirski jakobitski kristjani.Poleg tega, da je natančno razdeljenprostor, je enako natančno razdeljen tudi čas:vsaka skupnost ima do minute določen urnik,kdaj in kje lahko obhaja liturgijo. Romarji, kipridejo le za krajši čas, tega zaradi delnegavpogleda v urnik niti ne opazijo. Veliko boljopazijo lastništvo posameznih kapel, saj seže iz ureditve, umetniškega sloga in opremeopazi, kdo jih upravlja: tu obhaja liturgijosamo tista skupnost, ki upravlja to kapelooziroma del cerkve.Izjema je kapela Božjega groba. Ta je vskupni lasti katoliških frančiškanov, grškihpravoslavnih in armenskih kristjanov. Polegtega, da je v tej kapeli dnevni red obhajanjaVhod v Božji grob39bratFrančišek 2 • 2007