BF-2-2007 - Frančiškani v Sloveniji

30bratFrančišek 2 • 2007Posoda BesedeFoto: M. KunšičRazmišljanje o besedi v letu Svetega pisma,ki bo imelo skozi vse letošnje leto v krščanskihcerkvah na Slovenskem osrednje mesto, saj jeSvet krščanskih Cerkva v Republiki Sloveniji, vkaterega so povezane Katoliška Cerkev, Srbskapravoslavna Cerkev in Evangeličanska Cerkev,to leto razglasil za leto Svetega pisma, želim začetiz morda nekoliko nenavadnim vprašanjem.In sicer: kakšne so vaše prehrambene navade?Kaj je najbolj pogosto na vašem krožniku? Stemorda zaradi nekoliko višjega standarda postalipretežno jedci mesa, imate raje jedi, ki jih je kuhalavaša mama ali babica, morda prisegate nazelenjavne jedi, ali pa je vaš jedilnik nekakšnamešanica vsakega po malem?Rekli boste: Kaj pa koga briga, kaj je največkratna mojem krožniku?! Pravzaprav resnikogar. In vendar smo pred časom dobivalivprašalnike o našem zdravju, v katerih sobila tudi vprašanja o naših prehrambenihnavadah. Ko obiščemo zdravnika, nas nikakorne začudi, če nam reče, da moramo svojeprehrambene navade spremeniti, če hočemoohraniti svoje zdravje ali ga morda celo izboljšati.Ne bi me presenetilo, če bi obstajaliljudje, ki bi nam iz našega jedilnika napovedalidolžino in kakovost našega življenja.Mislim, da je pošteno, če gornje vprašanjedopolnim. Ko si priznamo, kaj je naše najboljpogosto živilo, se je potrebno vprašati, kajpa sami pri sebi mislimo, da bi moralo bitinajbolj pogosto na našem krožniku? Medtem kar vem, da bi moral jesti, in med tem,kar v resnici jem, ni vedno enačaja. Marsikdose zaveda, da bi si moral privzgojiti drugačnenavade, pa vseeno ostaja pri starih, čeprav sezaveda, da si s tem škodi. Opravičuje se z zalase privlečenimi opravičili, ki jim niti sam neverjame, pa vendar zaradi njih z manj očitkivesti nadaljuje staro prakso.Naj sedaj preidem na razmišljanje o Svetempismu. Ena od obdarovanosti, po katerismo ljudje ljudje, je sposobnost besede. Sammislim, da je beseda eden največjih darov,s katerim smo kot ljudje odlikovani, pa najse njene veličine zavedamo ali ne. Beseda jeposoda naših misli, čustev, doživetij, strahovin pričakovanj, našega veselja in naše žalosti,naših ljubezni in naših sovraštev, naših prošenjin naših molitev, z eno besedo posodavsega, kar smo in kar doživljamo. Navsezadnjeje beseda posoda naših srečanj z ljudmiin z Bogom. S to posodo hodimo po svetu in joponujamo ljudem, naj zajamejo iz nje, naj se iznje odžejajo, ali pa naj ob njej samo začutijo,kdo smo in kaj smo.Ne morem si predstavljati sveta, v katerembi beseda umolknila, utihnila. Ko je ne bi biloveč. Ne izgovorjene ne napisane besede. Kotudi v naših mislih ne bi bilo več besede. Kone bi mogel ničesar več povedati, ne napisati,ne prebrati. Kako nedopovedljivo prazen biv tistem trenutku postal naš svet, v kakšennič bi se razblinili naši odnosi, kako hipomabi prenehala vsa srečevanja med nami, kolikostrašljivo praznega bi bilo v nas samih. Kakoledeno prazno bi zavelo preko sveta in skozinas. Že ob sami misli na to me zazebe.Mislim, da bi vsak človek, ki bi se vsajmegleno zavedal milostnosti besede, začelbesedo spoštovati in skrbeti zanjo. Začelbi skrbeti za to posodo, v katero vsak danpolaga samega sebe in jo podarja drugim.Pa se bojim, da beseda v našem življenju nideležna posebne skrbi. Česa vsega ne namešamov posodo svoje besede. Kdo bi mordacelo rekel, da brez vsakega izoblikovanegaokusa dovolimo, da vanjo vsak polaga svojokramo. Pa ni res. V resnici skrbno izbiramo,da v posodo naše besede pride samo tisto, karhočemo, da je v njej. Kakor sem prepričan,da nihče ne dovoli, da mu nekdo na krožniknaloži nekaj, česar ne mara, tako sem tudiprepričan, da nihče ne dovoli, da bi v posodonjegove besede prišle stvari, ki jih v njej nočeimeti. Če so torej v njej stvari, ki včasih niti nezaslužijo, da bi jih odlikovali z izrazom beseda,potem je to sad našejasne izbire in odločitve.Sami se odločamo insami izbiramo, kaj bomoposlušali, gledali in brali,kakor se tudi sami odločamo,kaj in kako bomopripovedovali. Naj nambo to všeč ali ne, zadaj,za našimi besedami, jevedno naša odločitev innaša odgovornost. Zaposodo svoje besede smoodgovorni tako glede tega, kaj pustimo, dadrugi polagajo vanjo, kot tudi glede tega, kajiz nje ponujamo drugim.In kaj je v posodi naše besede. Da bi našlipravi odgovor na to, bi bilo potrebno preveriti,kakšni časopisi prihajajo v naše domove,kakšne knjige so na naših knjižnih policah,kakšne oddaje spremljamo na televiziji in kajposlušamo po radiu. Glede na naklade našihtiskanih medijev bi človek rekel, da Slovenijapostaja dežela rumenega tiska in da Slovencipostajamo nekam ceneni, nezahtevni ljudje.Kaj se pri nas danes najbolje prodaja? Kajprinaša največ dobička? Nekaj žgečkljivosti izživljenja slavnih ljudi, zraven malo golote, vseto servirano po meri naše največje slabosti,opravljivosti, nad vse to pa postavljeni veliki,mastni, udarni naslovi. Povprečen Slovenecse prelista skozi tak časopis, preleti naslove,pregleda slike in morda še prebere napise podnjimi – in je prepričan, da ve, kaj se po svetuNajmanjše Sv. pismo hranijo v Muzeju krščanstva v Marylandu.dogaja, da ve, kako ljudje živijo, prepričan je,da je informiran. In njegov duh je potešen.In potem se čudimo, da nam intelektualnaraven pada, da je naš duhovni portret vednobolj zapacan, vedno bolj silikonski in je v njemvedno manj pristne, sveže lepote. Odločilismo se, da bomo taki. Odločili smo se, dabomo izbirali tisto, kar nasičuje našo čutnost,duh pa sestradan tolče lakoto. Odločili smose, da bomo nezahtevni in bogati, pri tem pasmo spregledali, da smo se hkrati tudi odločili,da bomo prazni in nezadovoljni. Točno tako,nezadovoljni. Končni sad prej opisanih izbir,za katere se odločamo, jenezadovoljstvo.In kaj ima z vsem temopraviti Sveto pismo?Pravzaprav nič. Razen zanekatere častne izjemeje za večino Slovencev,žal tudi za precejšnještevilo kristjanov, Svetopismo v resnici knjigas sedmimi pečati. Predleti sem naivno mislil, daima Sveto pismo domavečina slovenskih družin. Ne zato, ker bi biliverni, ampak kot zaklad svetovne literature,kot znamenje svoje široke razgledanosti in nekegaosnovnega spoštovanja naših narodnihin kulturnih korenin. Pa sem se motil. Svetopismo ima žal doma precej manj od polovicenaših družin. Seveda je še veliko manj tistih,pri katerih ta knjiga ni samo eksponat v knjižniomari, ampak ga tudi vzamejo v roko inzalistajo vanj. Zato me ne preseneča to, karse je zgodilo na eni od naših gimnazij. Svetopismo je namreč tudi v učnem načrtu pri slovenščini.In ko je profesorica dijaku postavilaneko literarno vprašanje iz Svetega pisma, jeta zagnano povedal, da on pač ni veren in zatoodgovora na njeno vprašanje ne pozna. Nakarmu je profesorica pojasnila, da ga ne sprašujeo njegovi veri ali neveri, pač pa o Svetempismu kot literarni umetnini, kar spada ksplošni razgledanosti izobraženega človeka.Zato ga bo preprosto moral poznati.31bratFrančišek 2 • 2007