BF-2-2007 - Frančiškani v Sloveniji

42bratFrančišek 2 • 2007Marije Magdalene, kjer se ji je Jezus prikazalna velikonočno jutro, in se vrne v kapeloNajsvetejšega zakramenta, počasti spominJezusovega prikazanja Materi Mariji in sesklene z evharističnim blagoslovom. Medprocesijo so pri vsaki postaji in vmes posebnepesmi in molitve.Po končani procesiji je še čas za kakšnoromarsko mašo v kapeli Najsvetejšega zakramenta.S tem pa se sklene čas za katoliškoliturgijo.Romarji in turisti. Ob vsakodnevni »uradni«liturgiji ne smemo pozabiti na množicoromarjev, ki prihajajo za osebno molitev nasvetih krajih: največ je katoličanov in pravoslavnih,nekaj manj armenskih in koptskihkristjanov; zelo malo je protestantov, sajimajo ti v bližini svojo cerkev. Mnogi romarjiprihajajo z veliko vero in hrepenenjem, da bimolili na tem svetem kraju, zato je njihovamolitev še toliko bolj goreča kakor običajno.Resnici na ljubo je treba žal dodati, da jemed obiskovalci cerkve tudi veliko turistov,ki jim je ta kraj zgolj znamenitost, ki si jo jevedno ogledati. Ti seveda delujejo zelo motečena romarje, ki imajo čisto drug namen obiska.Tako sem na primer večkrat doživel, da me jekdo od turistov vprašal, kaj se je sploh zgodilona tem kraju, da hodi sem toliko ljudi. Obtej grenki izkušnji me je tolažila misel, da jeJezus na tem kraju prelil svojo kri in vstal odmrtvih tudi za tiste, ki vanj ne verujejo in gane priznavajo za Odrešenika.Liturgija drugih skupnosti. V cerkvisem spremljal tudi liturgijo drugih krščanskihskupnosti: zelo lepa je in zgovorna, saj se vsakaskupnost potrudi, da na tem svetem krajučim lepše in slovesneje obhaja liturgijo.Kot prvo moram omeniti grško pravoslavnoCerkev, ki ima tudi največji delež v cerkvi inje tudi nam najbližja. Gre za tipično pravoslavnoliturgijo, ki traja po nekaj ur. Veliko dajona lepoto mašnih oblačil in petja, nasploh jevse tudi na zunaj zelo veličastno. Ker je grškapravoslavna Cerkev najštevilčnejša krščanskaCerkev v Jeruzalemu, je tudi obisk pri liturgijitemu primeren, predvsem prihaja k liturgijiveliko pravoslavnih redovnic. Ko je cerkevodprta ponoči, prihaja veliko vernikov tudik nočni liturgiji, kar za druge skupnosti niznačilno. Pravoslavni praznik Povišanja sv.Križa je bil najslovesnejši in najbolj množičenromarski dogodek v času mojega bivanja v tejcerkvi. Posebej veličastna je bila patriarhovaprocesija z relikvijami sv. Križa.Osebno me je še posebno zelo nagovorilaliturgija armenskih kristjanov, ki se mi zdi šelepša in bogatejša od grške. Mnogi katoličaniso bili podobnega mnenja kot jaz. Morda zato,ker je večini evropskih kristjanov ta liturgijatako rekoč neznana.Svoj posebni čar ima pa tudi koptska insirska liturgija s svojim značilnim petjem,ki sicer ni tako bogato kot pravoslavno inarmensko, je pa v svoji preprostosti tudi zelozgovorno.Vse te različne liturgije se v tej cerkvi zlivajov eno samo hvalnico križanemu in vstalemuGospodu. To bogastvo liturgij lahko doživičlovek samo na tem kraju.Drugi utrinki iz Jeruzalema. Moj prvinamen bivanja v Jeruzalemu je bil, da bi molilna svetih krajih. Poleg molitve in služenja vcerkvi Božjega groba sem si vzel čas tudi zaobisk drugih cerkva v Jeruzalemu in se takosrečal z romarji in domačini.Velikokrat sem molil križev pot po tistipoti, po kateri je Jezus nesel križ. Tako semlahko sredi množice ob cesti, sredi kramarjevin vpitja po ulicah, vsaj malo zaslutil, kako jebilo pri srcu Jezusu, ko je z težkim križem stopalpo teh ulicah, ki se tudi po dva tisoč letihniso kaj dosti spremenile. Podobe posameznihpostaj mi bodo ostale za vedno v spominu.Posebej močno se m je dotaknila tudi katoliškacerkev Marijinega »zaspanja« na Sionu,ki je po izročilu kraj Marijine smrti. Tu sem šeposebej rad molil, saj je ta cerkev v glavnemmirna in tiha, pravo nasprotje cerkvi Božjegagroba. Mir in zbranost vejeta tudi iz cerkveKristusovega smrtnega boja v Getsemaniju, vkateri je skala, kjer je Kristus potil krvavi pot.V bližini te cerkve je pravoslavna podzemnacerkev Marijinega groba. Imel sem srečo, dasem bil tu navzoč pri liturgiji na pravoslavnipraznik Marijinega vnebovzetja.Med kraji, ki so mi bili še posebej dragi,ne smem pozabiti cerkve sv. Ane na krajuMarijinega rojstva, pa dvorane zadnje večerjein armenske katoliške cerkve, kjer je bilovsak dan med tednom celodnevno češčenjeNajsvetejšega.Lepotica med jeruzalemskimi cerkvami jevsekakor tudi ruska pravoslavna cerkev sv.Marije Magdalene na Oljski gori. Tam semse večkrat srečal s pravoslavno redovnico izSrbije, ki mi je veliko povedala o sami cerkviin o rodbini zadnjega ruskega carja Nikolaja:on sam in njegova celotna družina so razglašeniza svetnike ruske Cerkve, ker so odruskih komunistov pretrpeli mučeniško smrt.Omenjena cesarska rodbina je s cerkvijo šeposebno povezana, saj so jo v 19. stoletju pravoni dali zgraditi. V cerkvi ob glavnem oltarjupočiva v stekleni krsti sv. Elizabeta, svakinjacarja Nikolaja, ki je zadnja leta živela v nekemruskem samostanu, od koder so jo odgnali vgozd in jo tam pobili. Verni Rusi jo tukaj zeločastijo in se ji priporočajo.Slovenke v Jeruzalemu. Košček domovinev Jeruzalemu so mi pomenile sestre izskupnosti Loyola. Med nami so se spletleprijateljske vezi. V duhu svoje karizme, razpoložljivostikrajevni Cerkvi in škofu, delajo vrazličnih službah. Vse sestre iz skupnosti resniso Slovenke, vse pa govorijo odlično slovensko,zato se jih je v jeruzalemskih katoliškihkrogih prijelo ime »slovenske sestre«.Posebno in težko misijonsko poslanstvoopravlja slovenska sestra salezijanka s. MilenaZadravec. Ker tako kakor jaz prihaja iz Prekmurja,sva si bila takoj blizu, čeprav se prejnisva poznala. Mnogo mi je povedala o samemživljenju v Jeruzalemu in me tudi seznanilaz medverskimi stiki v tem svetem mestu. S.Milena v okviru sestrske hiše v Jeruzalemuvodi vrtec za 120 otrok. Od teh jih je čez stomuslimanskih. Voditi vrtec z muslimanskimiotroki sredi pravoverne judovske četrti resni lahko in enostavno poslanstvo in zahtevadobršno mero poguma in vere, ki ju sestranosi v svojem plemenitem srcu.Vesel, da sem bil tam. To je le nekajutrinkov iz mojega bivanja v Jeruzalemu,čeprav sem doživel veliko zanimivih stvari.Veliko bi še lahko povedal o Judih in njihoviverski gorečnosti ter o muslimanih in njihovemverskem fanatizmu, ki velikokrat meji nanestrpnost do drugih.V Jeruzalemu je vsak dan nova posebnadogodivščina in velik Božji dar, ki se človekuvelikodušno ponuja. Bivanje v svetem mestubo ostalo v mojem srcu kot dragocen biser, kime bo spremljal vse življenje. Naj zaključim zbesedami, ki mi jih je ob odhodu iz Jeruzalemarekla redovna sestra iz avstrijske Koroške,ki živi v tem mestu: »Ne bodite žalostni, kergreste iz Jeruzalema; bodite veseli, da stelahko tri mesece živeli tukaj.« •p. Benedikt43bratFrančišek 2 • 2007