glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

36AKTUALNOljanja storitev - efektivnih ur (prvi odstavek). Vse ure v dežurstvuse s stališča pravice do odmorov in počitkov štejejo v delovni čas(drugi odstavek). Plačilo za efektivne in neefektivne ure je različno inse uredi s kolektivno pogodbo (tretji odstavek). Plačilo za dežurstvose všteva v osnovo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (četrtiodstavek). Zdravniku, ki je dopolnil 50 let starosti, praviloma nitreba opravljati dežurne službe, ob pogojih, ki jih določi Minister(peti odstavek).19. Pobudnik meni, da izpodbijana določba o dežurni zdravniški službineutemeljeno odstopa od splošne ureditve v ZDR, ki ne predvidevainstituta dežurstva. Kot takšna naj bi ta določba diskriminiralazdravnike na podlagi poklica in naj bi bila v neskladju z ustavnimnačelom enakosti pred zakonom. Iz enakih razlogov, kot so navedeniv 15. točki obrazložitve, je Ustavno sodišče izpodbijano ureditevpresojalo zgolj z vidika skladnosti z drugim odstavkom 14. členaUstave.20. Očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka14. člena Ustave, ki naj bi bilo kršeno s tem, ko ZZdrS za zdravnikepredvideva dežurstvo kot posebno obliko dela, je neutemeljen. Pooceni Ustavnega sodišča je imel namreč zakonodajalec za sprejemtakšne ureditve razumne in stvarne razloge. Iz prvega odstavka 42.člena ZZdrS izhaja, da je dežurstvo sestavljeno iz ur opravljanjastoritev, to je dejanskega opravljanja dela, in ur prisotnosti na delovnemmestu, torej čakanja na delo. Dežurstvo po ZZdrS pomenitorej posebno obliko dela, pri kateri se že vnaprej predvideva, dadelavec med dežurstvom praviloma ne bo ves čas dejansko delal. 3Pri tem razmerje ur dejanskega opravljanja dela in čakanja na delomed dežurstvom sicer ni znano vnaprej in je odvisno od potrebepo zagotavljanju storitev dežurne službe v vsakem posameznemprimeru, vendar pa naj bi praviloma šlo za kombinacijo dejanskegaopravljanja dela in čakanja na delo. Kot takšno je dežurstvo primernaoblika dela za zagotavljanje storitev zdravniške službe v obdobjih,ko sicer ni predviden splošen dostop do storitev te službe, temvečle dostop do nujnih zdravniških storitev, če je upoštevaje konkretneokoliščine pri posameznem delodajalcu v teh obdobjih utemeljenomogoče pričakovati praviloma manjšo potrebo po dejanskem deludežurnih delavcev. Glede na to ni mogoče trditi, da zakonodajalec niimel razumnih razlogov za to, da je predvidel možnost organiziranjadežurne zdravniške službe kot posebne oblike dela zdravnikov. Kerkombinacija dejanskega dela in čakanja na delo kot lastnost dežurstvapo ZZdrS ni tudi bistvena lastnost izmenskega dela, je neutemeljenočitek pobudnika, da poseben institut dežurstva ni potreben, kerobstaja možnost organiziranja dela v izmenah. Prav tako pobudnikneutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnegačasa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, prikaterem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, alidejansko pomeni tudi nadurno delo.21. Neutemeljen je tudi očitek pobudnika, da zakonodajalec ne bi smelpredvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dela vdežurstvu, kot to izhaja iz tretjega odstavka 42. člena ZZdrS. Zakonodajalecje utemeljeno predvidel dežurstvo kot posebno oblikodela zdravnikov ter predvidel v primerjavi z drugimi oblikami delatudi določene druge posebnosti, ki naj veljajo za dežurstvo. Takšnaposebnost je na primer različno vrednotenje ur v dežurstvu v odvisnostiod tega, ali gre za ure opravljanja storitev ali pa zgolj zaprisotnost na delovnem mestu in čakanje na delo. Razlika med uramiv dežurstvu, ko delavec dejansko opravlja delo, in urami čakanja nadelo, med katerimi lahko delavec v bistveno večji meri razpolaga ssvojim časom in nenazadnje tudi počiva, je namreč z vidika intenzitetedela ter obremenitve delavcev tako očitna, da jo je, upoštevajevnaprejšnjo predvidljivost takšnih obdobij dela v dežurstvu, mogočešteti za razumen razlog za razlikovanje.22. Zmotno je prepričanje pobudnika, da je ena izmed posebnostiopravljanja dela v dežurstvu tudi ta, da se v delovni čas zdravnikov,razen s stališča pravice do odmorov in počitkov, štejejo samo uredejanskega opravljanja dela, ne pa tudi ure čakanja na delo. Drugiodstavek 42. člena ZZdrS določa, da se s stališča pravice do odmorovin počitkov vse ure v dežurstvu štejejo v delovni čas zdravnikov.To določbo je treba razumeti tako, da glede počitkov in odmorovše posebej poudarja vštevanje vseh ur v dežurstvu v delovni časzdravnikov. Za takšno razlago poleg jezikovne govorijo tudi drugemetode razlage (zgodovinska, logična in sistematična razlaga). Takože iz zakonodajnega gradiva izhaja, da se čas dežurstva v celotivšteva v delovni čas, ne glede na to, ali je zdravnik opravljal storitveali pa je le čakal na delo (Poročevalec DZ, št. 56/02). Do enakegarezultata pripelje tudi upoštevanje dejstva, da so določbe ZZdrS, kiurejajo delovna razmerja zdravnikov, in določbe ZDR v razmerjuposebnih (specialnih) in splošnih (generalnih) določb. Argumentuma contrario (sklepanje po nasprotnem razlogovanju) nam pove, dalahko specialno pravilo vedno uporabimo samo za primer, ki je vnjem izrecno opredeljen. V nasprotnem primeru je treba uporabitisplošno pravilo. 4 Izpodbijana določba drugega odstavka 42. členaZZdrS, ki izrecno ne izključuje vštevanja ur v dežurstvu v delovni časzdravnikov, zato ne more izključiti uporabe določb ZDR o delovnemčasu. To pa pomeni, da je treba tudi glede dežurnega dela zdravnikovuporabiti splošno definicijo delovnega časa iz 141. člena ZDR, ki delidelovni čas na efektivni delovni čas in čas odmora med dnevnimdelom ter čas upravičenih odsotnosti z dela, pri čemer je efektivnidelovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je narazpolago delodajalcu in da izpolnjuje svoje delovne obveznosti izpogodbe o zaposlitvi. Takšna definicija efektivnega delovnega časane izključuje obdobij, ko delavec na delovnem mestu čaka na delo.Na drugačno razlago tudi ne odkazuje določba prvega odstavka 42.člena ZZdrS, ki omenja efektivne in neefektivne ure v dežurstvuin ki po mnenju pobudnika uvaja drugačno definicijo efektivnegadelovnega časa zdravnikov, kot je uveljavljena v splošni ureditvi.Glede na tretji odstavek 42. člena ZZdrS, ki predvideva različnoplačilo za efektivne in neefektivne ure v dežurstvu, je namreč jasno,da je treba pojma efektivne in neefektivne ure v določbi 42. členaZZdrS povezovati zgolj z nagrajevanjem dežurnega dela, ne pa tudiz opredelitvijo delovnega časa zdravnikov.23. Glede na navedeno je 42. člen ZZdrS mogoče razlagati le tako, da sevse ure v dežurstvu štejejo v delovni čas zdravnikov. Ob tem veljadodati, da sporno določbo enako razumeta tudi Vlada in Državnizbor. Poleg tega bi bila drugačna razlaga po oceni Ustavnega sodiščatudi v neskladju z Ustavo (drugi odstavek 14. člena Ustave).Za razlikovanje med urami opravljanja storitev in čakanja na delov dežurstvu glede vštevanja teh ur v delovni čas zdravnikov namrečni najti razumnih razlogov. Drugače kot pri pripravljenosti na delo,ko mora biti zdravnik izven delovnega mesta dosegljiv po telefonuali s pomočjo drugih sredstev z namenom, da sta zagotovljenamožnost svetovanja in v primeru potrebe prihod na delovno mesto(prvi odstavek 42.a člena ZZdrS), mora biti zdravnik med dežurnoslužbo ves čas prisoten na delovnem mestu. V času opravljanjadežurne zdravniške službe se torej zdravnik zadržuje izven svojegadružinskega in socialnega okolja ter je pri razpolaganju s svojimprostim časom, četudi zgolj čaka na delo, omejen v tolikšni meri, daglede vštevanja ur v delovni čas ur prisotnosti na delu ni utemeljenorazlikovati od ur dejanskega opravljanja storitev. Nenazadnje narekujetakšno razlago tudi načelo lojalne razlage, v skladu s katerimISIS julij 2004