dobrna

12odstiramoOksidativni stres, 3. delČe v telo vnašamo živo hrano, ta krepi našbioelektrični potencial in odpornost naoksidativni stres. Mrtva, prekuhana hrana,se je od antioksidativnega potencialaže zdavnaj poslovila v celoti, s pečenjemin pripravo pri višjih temperaturah, palahko v njej nastajajo dodatni prostiradikali, takšna hrana je torej močan viroksidativnega stresa.Zavedati se moramo, da ravno tolikoelektronov, kot jih pridobimo z oksidacijohrane v mitohondrijih, potrebujemo zanevtralizacijo prostih radikalov, ki pri temnastanejo. Niti enega manj, niti enegaveč. Te elektrone v presni hrani prispevajoantioksidanti, ki z nevtralizacijo prostihradikalov, zagotavljajo kontroliranoizgorevanje v mitohondrijih, nam pa ostanez oksidacijo hrane pridobljena energija. Vkuhani hrani so antioksidanti, žal uničeni, zatopribitka energije ni. Kuhana hrana predstavljaza organizem Sizifovo delo, saj bi moralienergijo, ki jo pridobimo z oksidacijo hrane, vceloti nameniti nevtralizaciji prostih radikalov,če bi se hoteli izogniti oksidativnemu stresu.Ker del te energije potrošimo za opravljanjepsihofizičnih aktivnosti, prosti radikal nisonevtralizirani v celoti, ter predstavljajo viroksidativnega stresa. Ta se z nalaganjemradikalov v maščobne celice omili in časovnoprestavi. Naraščajočemu oksidativnemustresu, se torej, le s kuhano hrano, trajno nemoremo izogniti, saj se niti iz kemičnega,niti fizikalnega, niti iz matematičnega vidika,račun ne izide. Stanje lahko omili živavoda in živa sol, saj nas oskrbita z elektroni,brez ostanka elektropozitivnih odpadkov,omogočata pa tudi njihovo izločanje.Nekateri mislijo, da bi moral človek za dobroantioksidativno stanje, pojesti kakšnihsedemdeset odstotkov presne hrane, kine bi smela vsebovati pesticidov, težkihkovin in drugih kemikalij, torej bi morala bitipridelana na biološki, biodinamični način.Pred vsakim obrokom se je treba napiti vodein ne alkohola. S tem zagotovimo vodo zaizdelavo prebavnih sokov, s čimer dosežemoneprekinjeno izločanje odpadnih snovi skoziledvice. Hormon motilin, ki se pri tem izločafoto: Teja Grumin je hormonsitosti, omililakoto, da nez a u ž i j e m op r e v e l i k i hk o l i č i nhrane. Zato v črevesju ni kasnejših gnilobnihprocesov in tvorbe endogenih prostihradikalov. Pri obroku kuhane hrane, morabiti obvezno prisotna kar konkretnakoličina solate in ne le par lističev zadekoracijo. Ta s svojimi vlakninami naseveže morebitne elektropozitivne radikale, ins tem prepreči njihovo absorpcijo. Kuhanahrana mora biti pripravljana krajši čas prinižjih temperaturah, tako da je zelenjava šehrustljava in ohrani vsaj del antioksidativnegapotenciala. Taka hrana sigurno ni vir dodatnihprostih radikalov, ki se tvorijo pri termičniobdelavi hrane nad 130 stopinj C. Treba se jetorej izogibati ocvrti in pečeni hrani. Tudi dvedo dve uri in pol po obroku je potrebnopopiti vodo, ki je potrebna za hidrolizo včrevesju, po hitro prebavljivem sadju, pa žečez pol ure. Tedaj ne pride do premestitvevode za hidrolizo iz krvnega obtoka v črevo inzmanjšanega izločanja odpadnih snovi. Te selahko nemoteno izločajo iz telesa skozi ledvice,s tem je omogočeno tekoče vzdrževanjevisokega antioksidativnega potenciala. Medin neposredno po obroku, ne smemo piti,ker s tem razredčimo prebavne sokove,oslabimo prebavo, ter ustvarimo pogoje zakasnejše gnilobne procese v črevesju, zaradinepopolno prebavljene hrane. Na dan jetreba spiti tri litre žive vode in pojestiprimerno količino žive, nerafinirane soli.Prehranski dodatki postajajo vedno večjanuja. Naše poljedelske kulture so namrečdegenerirane in ne vsebujejo dovolj zaščitnihsnovi. Z uporabo pesticidov in drugihmodernih agrotehničnih ukrepov smo rešilile problem kvantitete hrane, kvaliteta pa jevedno slabša. Poljedelske kulture so vednobolj degenerirane in niso več sposobnepreživeti brez številnih škropljenj s strupi. Tudičlovek, ki jé degenerirano hrano, ne morepokati od zdravja, se pa lahko čudi, zakajdegenerativna obolenja močno naraščajo, čese tako odloči.Rastlinski škodljivci ne delajo samo škode,ampak izvajajo tudi selekcijo. Uničijo slabe,neodporne rastline, zdrave, odporne preživein so vir zdrave hrane. Tako je bilo vedno.Naturopati ugotavljajo, da ima rastlina, ki samaraste v naravi, sto odstotkov zaščitnih snovi,če ista rastlina raste v plantažni monokulturi,količina zaščitnih snovi pade za polovico. Zuporabo kemikalij, se ta odstotek še dodatnozniža za nekaj deset odstotkov.Izmerjena količina magnezija v bananah,je od leta 1983 do danes manjša za kar 82odstotkov, kajti banane dandanes, so nabraneže ko so še zelene in dozorevajo v ladijskempodpalubju pod umetno svetlobo.Ameriška agencija za hrano in zdravilaugotavlja, da 75 odstotkov šolskih otrok shrano ne vnese dovolj zaščitnih snovi. Zaraditega prihaja do sindroma »daj mi še« ali»give me more«, kot ga imenujejo Američani.Ko možgani ne zaznajo vnosa esencialnihhranil sprožijo ponovno lakoto. Pričakujejovnos zaščitnih snovi, ki ga ne dočakajo, zatoponovno sprožijo lakoto. Posledica takegaterme DOBRNAverižnega ponavljanja, je povišana telesnateža, ki v ZDA postaja prvovrsten zdravstveniin vedno večji splošni problem.Največ zaščitnih snovi oziroma antioksidantovimajo rastline, ki v naravi rastejo samoniklo,brez človeške pomoči, po možnosti na velikihvišinah. Le velike količine antioksidantov, jimomogočijo preživetje v ekstremnih pogojih zzelo močnim ultravioletnim sevanjem. Vemo,da je na teh višinah to sevanje tako močno,da nam lahko zelo hitro poškoduje mrežnicos posledično snežno slepoto, ki jo lahkopreprečimo le z ustreznimi zaščitnimi očali.Rastline lahko ekstremen oksidativni stres UVžarkov na teh višinah, prenesejo le z velikovsebnostjo antioksidantov.Tak samonikel prehranski dodatek z velikih višinso klamatske alge, ki negojene rastejo v jezeruKlamath v Oregonu na višini 2600 metrov.To jezero v neokrnjenem okolju CascadeMountains, je kar tristo dni letno obsijanoz visokogorskim soncem. Južnoameriškamaca uspeva v Andih, na višini od 3500 do4500 metrov in prav tako zlahka premagujeoksidativni stres visokogorskih sončnih žarkov.Oba so in ju v prehrani še vedno uporabljajoseverno in južnoameriški Indijanci, postajata patudi vedno bolj znana, vedno bolj cenjena invedno bolj potrebna prehranska dodatka.Njuna genska osnova je enkratna inneponovljiva kombinacija genov. Je plodmilijonov let naravne selekcije, zato bi jo moraliceniti kot enkratni dar iz zakladnice narave.Prav tak, neponovljivi dar narave pa je tudihimalajska sol, ki je nastala pred 250do 330 milijoni let. Takrat je na Zemljiobstajal le en kontinent, imenovan Pangea.Razdrobil se je na pet današnjih kontinentov,ki so potovali po planetu na današnja mesta.Takrat je Indijski podkontinent, z veliko silotrčil ob Azijo, kot posledica tega je nastalanajvečja izboklina na planetu, himalajskogorovje. Indijski podkontinent je pred sebojin pod himalajske masive zrinil sklade soli,ki so nastali na mestu izhlapelega pramorja.Ta sol je bila izpostavljena zelo visokimpritiskom, pod katerimi se je izkristaliziralakristalna himalajska sol, oziroma mineral halit.V njem sta glavna dva iona, Na in Cl. Vsakion natrija obdaja šest ionov klora in obratno.Mineral NaCl oz. halit z volumnom kubičnegacentimetra vsebuje 1,8 x 10 na dvaindvajsetotakih elementarnih celic, v rudnikih soli pa senajdejo kristali s stranico tudi do enega metra.V teh kristalih je, zaradi visokih pritiskov,vezane zelo veliko energije. To so energijskonajbolj bogate soli, kar jih poznamo. Sestavosoli je kemično težko opredeliti, saj jeza kemijo sol natrijev klorid. Živa voda vnaelektrenem oblaku, je za kemijo H2O, patudi v razelektrenem oblaku, iz katerega jepravkar udarila strela, je za kemijo še vednoista H2O.Žal kemija na tem področju popolnomaodpove. Kamen in kamena strela sta zakemijo isti snovi, čeprav je njuna strukturarazlična. Kamena strela ima elemente, kiso nastali pod velikim pritiskom, urejene vprozorno kristalno mrežo, ki vsebuje velikokristalne energije. Ime pravi, da je v njemzaprta strela, oziroma energija. Kristali so obizvajanju pritiskov nanje, sposobni elektronetudi oddajati. Vsi poznamo »peizo« efekt, kise uporablja pri vžigalnikih. S pritiskom na