SLOVENSKI ALPINIZEM 2007

1. septembra so začeli z vzponom na zahodni vrh K7. Predvidevali so štiri dni
plezanja. Prvi dan so preplezali veliko zajedo levo od visečega seraka. Približno
150 metrom lažjega sočasnega plezanja je sledilo sedem polnih raztežajev strmega
prostega plezanja (do 6b+/6c) v grobem, sivem granitu. Težje raztežaje je prvi plezal
brez nahrbtnika, eden od ostalih dveh plezalcev pa dvakrat z nahrbtnikom. Na vrhu
zajede so pustili del opreme za skalno plezanje in prečili na viseči ledenik, kjer so si
hitro uredili udoben in varen bivak.
Drugi dan so ob svitu začeli s plezanjem. V oblačnem vremenu z rahlim sneženjem
so nekaj sto metrov najprej plezali sočasno, na začetku ozkega ledenega traku
pa so se začeli varovati. Popoldne so priplezali do predvidenega mesta za bivak.
Pričakovali so snežen raz, našli pa ozko ledno opast. Več kot dve uri so kopali v led,
preden so lahko za silo postavili šotor na izpostavljeno polico. Utrujenost je ponoči
prekrila zaskrbljenost, ki se je zjutraj prebudila skupaj z njimi.
Oblačno vreme s sneženjem jih je spremljalo pretežen del tretjega dneva. Po
daljšem prečenju so preplezali več mešanih raztežajev, da so dosegli raz, ki je obetal
enostaven prehod proti vrhu. Na razu so se soočili s praznimi upi. Snežne razmere
na razu so bile precej nenavadne za področje, kjer so plezali. Sneg v grobi kristalni
obliki ni nudil opore in se je sesipal v luknjasto strukturo ostrega in strmega raza,
ki je bil na obeh straneh okrašen z mogočnimi opastmi. Za prečenje stotih metrov
brezupnega sneženega raza so potrebovali več kot dve uri. Vršno pobočje so dosegli
zgodaj popoldne, v močnem vetru in sneženju; vidljivost je bila zelo slaba. Med
iskrenim veseljem in fotografiranjem na vrhu so opazili, da je pravi vrh sto petdeset
metrov oddaljena in 20 metrov višja snežna opast, ki je počila, ko so splezali na vrh.
Sestopali so s plezanjem po smeri vzpona in s spusti po vrvi. Bivak na ledni opasti
so dosegli ponoči in naslednje jutro nadaljevali s sestopom. Na ledeniku Charakusa
so spet sproščeno stali popoldne četrtega dne, po tridesetih spustih (60 m) in več sto
metrov plezanja navzdol. Po prvem vzponu na zahodni vrh K7, »odkar svet stoji«,
so ostali teden dni v bazi, ker je vsak dan deževalo in snežilo. Teden dni sneženja je
razmere za plezanje zelo spremenil. 12. septembra so zato plezali v dolgem skalnem
grebenu zahodno od piramidne konice Naisa. Po približno dveh kilometrih plezanja
(do 6a+) so v temi sestopili z grebenskega vrha v široko grapo zahodno od grebena.
Dva dni za tem vzponom so odšli pod SZ steno zahodnega vrha K6. Preko spodnjega
dela lednega slapu so našli prehod v srednji del. Od tam so z diagonalnim prečenjem
razbitega ledenika prišli na rob široke in globoke razpoke, prek katere ni bilo
naravnega prehoda. Njihova odločenost, da se preizkusijo v zanimivi steni, je
dokončno zgubila ostrino, ko so spoznali, da je konkavno pobočje pod steno resno
izpostavljeno nekaj visečim serakom, sveži sneg pa ne omogoča hitrega prečenja.
Po bivaku so zjutraj skrušeno ugotovili, da ne morejo varno priti do stene, zato so
111