SLOVENSKI ALPINIZEM 2007

Druga odprava (2006) je bila zimska. Zima traja tukaj do začetka junija. Oborožen z
izkušnjami s prve poti sem po namigu lokalnega mačka Stefana spoznal, da se
logistične težave pozimi bistveno zmanjšajo, ker lahko uporabiš motorne sani,
fjordi so globoko zamrznjeni, vreme pa stabilnejše. »Le mraz je, in če pihne, te
lahko odpihne. Pa v Atomfjello je treba za najstrmejše stene, ker je tudi skala tam
najboljša, « mi je dopovedoval. V prepričanju, da tokrat vem več kot dovolj, sva s
Klemnom žal tudi takrat kmalu ugotovila, da sva zelena kot trava. To je bil ponovno
drug svet, izkušnje iz Alp, Andov, Himalaje in od drugod sva si lahko vtaknila v žep.
Računice tam so bile povsem drugačne. In tisti mraz boli. Edino, česar sem se dobro
zavedal iz prejšnjega leta, je bilo, da morava biti previdna. In sva tudi bila, zraven pa
zaključila, da če bova kdaj želela priplezati na katero izmed najtežjih špic, morava
tudi to odpravo deloma vzeti kot izvidnico ... Neznank, ki so se razpletale šele v bazi,
je bilo spet čisto preveč. Vseeno sva po nekaj začetnih vzponih s težko smerjo po
stebru Irwina ugotovila, da je tukaj pozimi možno preplezati čisto nore stvari.
Tretja odprava (2007) je bila prav tako zimska. Vse se je končno sestavilo v piko.
Prostor baznega tabora sredi obroča odštekanih sten sva s Klemnom določila že
leto poprej. Zamenjal sem pot pristopa, vodnike, hrano, opremo, logistiko plezanja,
podaljšal čas bivanja, »računalniško« predelal vse podatke obeh prejšnjih odprav
in skušal izvleči samo najboljše. Ko so se nama priključili še Klemnov brat Boris,
pa Crni ter nemško govoreča asa Stofer in Jasper, je bilo to povsem dovolj, da
smo uresničili in na koncu nekajkrat presegli celo najvišje leteče cilje. Dolgo je
trajalo, dve leti, vendar mi je formula zdaj jasna. Tokratna bera je bila sedemnajst
prvenstvenih smeri in skoraj še enkrat toliko divjih spustov po ozkih ozebnikih.
Da pa vse le ni bilo tako pravljično in da sem beležko tudi tokrat vztrajno polnil z
zapiski in opombami, je bil kriv peklenski mraz, ki nam je ves čas bivanja v bazi
pačil obraze in poskrbel za to, da bodo naslednje arktične odprave lahko pripravljene
še za odtenek bolje. Menda je bila to spet prva prava zima po letu 2006.
Dovolj za letos
foto: Andrej Erceg
22