SLOVENSKI ALPINIZEM 2007

Še dva dneva sta minila, preden smo končno razprostrli šotore na planini
Pangpema (5100 m), ki se najpogosteje uporablja kot severna baza za pristop na
Kangčendzengo.Tja smo iz Slovenije potovali kar dvajset dni (od tega je od zadnje
ceste minilo enajst dni), kar je sicer v primerjavi s prvimi slovenskimi odpravami v
Himalajo še vedno precej manj – leta 1965 je dvajset dni trajala samo hoja do baze
pod Kangbačenom. Za pripadnike mlajše, mehkužnejše generacije, ki smo navajeni
hitrega tempa življenja, je bil to kar precejšen preizkus in dobra šola potrpežljivosti.
Da nismo ničesar zamudili, nam je dokazalo vreme, ki se je šele po našem prihodu
v bazo prevesilo iz vsakodnevnega monsunskega cikla v stabilno jesensko obdobje.
Rezervni cilji pridejo prav
Po aklimatizaciji nad bazo smo se morali dogovoriti o razdelitvi rezervnih ciljev.
Zaradi novonastalega položaja je prišlo do konflikta interesov in alpinističnih
ambicij med posameznimi navezami, a smo ga k sreči dokaj hitro in mirno rešili. V
nadaljevanju smo delovali v navezah, vsaka z mislijo na svoj cilj.
Aleš Koželj in Mitja Šorn sta za aklimatizacijo opravila vzpon v bližini Južnega
stebra srednjega vrha Drohma (6855 m). V dveh dneh sta dosegla greben in se
le na nekaterih mestih dotaknila smeri iz leta 1998 (Doug Scott, Roger Mear).
Osemstometrsko plezanje je oteževala naklonina do 80 o /60 o . Zaradi ugodnih snežnih
razmer sta sestopila po varianti. Po nekaj dneh počitka sta vstopila v severno steno
Wedge Peaka (6750 m). Preplezala sta spodnji, položnejši del in prespala na višini
5600 metrov. Naslednji dan sta preplezala še kakšnih 100 višinskih metrov, potem pa
sta se zaradi izredno slabih snežnih razmer odločila za povratek.
38
Mitja Šorn na
vrhu Drohma
foto: Aleš
Koželj