SLOVENSKI ALPINIZEM 2007

Adrenalinska je bila že pot do baznega tabora; najprej z
vozili ...
Na pot smo se odpravili v drugi polovici septembra, predvidoma za dva meseca.
Ker je letalska družba Austrian Airlines ukinila daleč najudobnejši nekajurni polet z
Dunaja naravnost v Katmandu, smo morali izbirati med bolj eksotičnimi možnostmi.
Iz Ljubljane smo leteli v Istanbul, kjer smo prespali, naslednji dan v New Delhi in
šele tretji dan smo prispeli v nekaterim že precej domači Katmandu in v slovensko
zatočišče – Thorong Peak Guest House.
V udobju glavnega mesta smo se razvajali dva dni, toliko, da smo uredili potrebne
papirje, nakupili hrano in pripravili tovore. Zaradi še vedno precej močnega
monsuna je bilo do Taplejunga nemogoče leteti, saj imajo tam travnato pristajalno
stezo, ki je uporabna le v sušnem obdobju. Zato smo se za petdeset ur prepustili
nepalskim cestam in lokalnim voznikom. Lep uvod v 900-kilometrsko vožnjo nam
je pripravil voznik, ki je na avtobusu glasno smrčal. Ko so bili vsi tovori naloženi,
mi pa pripravljeni na odhod, so ga le uspeli prebuditi in dobili smo občutek, kot da bi
ga ravnokar sneli z nekajdnevne zabave. Verjetno v Nepalu akcije merjenja promilov
in alkotesti niso tako pogosti kot pri nas ... Po začetnem šoku je vožnja kar hitro
minevala in brez večjih zapletov smo naslednje jutro prišli do skrajnega jugovzhoda
Nepala, kjer smo presedli na »terenski« avtobus oziroma »drvarnico«. V vzhodnih
deželah precej manj komplicirajo s tehnično ustreznostjo vozil, saj se vozijo, dokler
nekaj ne crkne, potem pa to rešujejo na licu mesta, pač kakor vejo in znajo. Na
začetku smo bili še živčni, ko smo morali vsakič potiskati avtobus, da je vžgal,
ko pa nam je odpovedal diferencial in smo obstali za šest ur, so se nam težave z
zaganjačem zazdele nepomembne. Še toliko bolj, ko nam je na blatnem kolovozu ob
treh zjutraj odpadel del volanskega mehanizma in sta se sprednji kolesi obrnili vsako
v svojo smer ne glede na položaj volana.Vsi smo bili soglasni, da je bila vožnja po
razmočenih kolovozih nad mogočnimi prepadi verjetno najnevarnejši del odprave.
Nato na »lastni pogon«...
36
Psihično načeti in z manjšimi težavami s prebavo smo po dveh dneh poskakovanja
le prispeli do konca ceste, v hitro rastoče mestece Taplejung. Od tod naprej poteka
ves promet peš, tovori pa potujejo na hrbtih nosačev. Kljub za naše razmere smešno
nizkemu plačilu – približno šestih dolarjev za dan nošnje tridesetkilogramskega
tovora – je to v Nepalu zelo cenjeno in zaželeno delo, ki ga ni lahko dobiti.
Najmočnejši posamezniki za dvojno plačilo nesejo šestdeset kilogramov, če nosijo
za svoje potrebe, pa celo kakšen kilogram več. Tudi bolne ljudi, ki ne morejo več
hoditi, na hrbtih nosijo do zdravnika, ki je lahko oddaljen celo več dni. Hoja za nas
ni bila naporna, saj so etape prilagojene težko obteženim nosačem. Prve dni smo
hodili na precej nizki nadmorski višini in močna tropska sopara nam je preprečevala,