SLOVENSKI ALPINIZEM 2007

Maja je videla, kako sem izginil v prepadu. Ko me ni več videla, je slišala samo
še moje krike. Preživel sem zaradi serije srečnih naključij. Prvo je to, da se pri
padcu nisem ubil že zaradi udarcev. Tod jih je strmoglavilo že več, a še nikogar
niso odpeljali živega, je povedal reševalec. Drugo naključje je, da sem si z roko
nezavedno izkopal prostor za dihanje pod snegom, sicer bi se zadušil. Velika sreča
je bila tudi, da so me sploh našli, saj se je takoj za mojim padcem priklatila megla in
sem bil ravno v pasu med dvema njenima plastema. Ko so me našli, se je že večerilo.
Dvakrat so leteli preko mene, a me niso opazili. Šele v tretjem, zadnjem prehodu,
ko jim je že začelo zmanjkovati goriva, so zagledali mojo smučko in tako našli tudi
mene.
Podhlajen sem bil na 31 stopinj, zlomljenih sem imel okoli dvanajst kosti, med
njimi ličinci, čeljust, ključnico, rebra, dlančnice, lobanjsko dno. Prvi teden so me
vzdrževali v umetni komi, po prebujenju pa sem v bolnišnici ostal še deset dni,
toliko, da sem prebolel pljučnico in spet shodil. Posledic praktično nimam. Pod to
poglavje bi se dalo napisati še marsikaj, od zgodbic, ki so se mi odvijale v glavi
zaradi pretresa, kome in pomirjeval, do smisla našega početja, vendar ta članek nima
tega namena. Po vrnitvi domov sem takoj začel pridno hoditi na sprehode. Najprej so
bili ti dolgi le kakih petsto metrov, a so se iz dneva v dan daljšali. Postajali so vedno
bolj strmi in po dveh mesecih sem s kolegom Janezom že opravil prvo plezalno
turo – Novo centralno v Jezerski babi. Sledile so najprej lažje, potem pa vedno težje
skalne smeri v naših hribih, osem mesecev po nesreči pa sem že spet stal na vrhu
Grandes Jorasses – z druščino smo preplezali Britansko smer.
Vesel sem, da se je vse končalo tako, kot se je, zahvala pa gre vsem tistim, ki so
pripomogli k takemu izidu in mi stali ob strani.
Jurij na vrhu Storžiča
foto: Tomo Odar
27