SLOVENSKI ALPINIZEM 2007

Domišljija
Pokrajina Spitsbergna se ti v trenutku, ko jo prvič uzreš malo bolj od blizu, še iz
letala, tik pred pristankom v Longyearbyenu, zazdi, kot bi jo narisal otrok, črte pa
bi mu pomagala vleči Chagall in Dali. Prvi zaradi barv, drugi zaradi nepričakovanih
oblik. Med posameznimi vodoravnimi nivoji, ki predstavljajo morje (tisti spodaj)
in rob visoke planote nad mestom (tisti zgoraj), so navpične, nenavadno mehke
linije, kot bi nekdo po pobočjih počasi zlival gosto mešanico barv, in zaokrožene,
kot bi vsak oster preskok, ki se je po pomoti nekako pritihotapil v umetnino, pred
razstavo še malo obrusili. Spet z drugega zornega kota bi fjord okoli mesta lahko
mirno zamenjal za gigantskega trilobita, ki se plazi v morje, ali pa enostavno za
pokrajino na Luni. A glej ga, šmenta! Kako je možno, da smo le petnajst minut prej
z mojega sedeža skozi majhne odprtine letala lahko opazovali špico pri špici, saj je
Spitsbergen ime vendar dobil po špičastih gorah – Spits Bergen? Sedaj pa kot da jih
je naenkrat nekdo najprej sploščil in potem toliko časa zalival, da so postale čisto
krotke. Ko sem odprl geološko karto Svalbarda, sem hitro ugotovil, da to za dobro
moje glave, že vse prepolne nenavadnih informacij, morda niti ne bi bilo potrebno,
saj mi je že bežen pogled nanjo pokazal tako neverjetno pestrost, da je že mejila na
kaos. Najti je mogoče vse vrste kamnin, kar se najbolj pozna prav oblikam gora, ki
so si od fjorda do fjorda zelo različne, od povsem mizastih do močno ošiljenih, od
katastrofalno krušljivih do neverjetno trdnih. Če bi s kamenčki različnih geoloških
izvorov želel sestaviti mozaik in pri tem vzel samo po enega vsake vrste, bi bil ta
mozaik nedvomno kar velik. Tudi kakšen povsem zlat bi stal ob tistem iz črnega
premoga.
18
Atomfjella
foto: Gregor Kresal