Ludvik Kramberger Matevž Luzar Branko Majes

Poštnina plačana pri pošti 

1410 Zagorje ob Savi 

Hrastnik ∙ Litija ∙ Radeče ∙ Šmartno ∙ Trbovlje ∙ Zagorje 

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ • ISSN 1581-9957 • WWW.RCR-ZASAVJE.SI • december 2007 • LETNIK IX • ŠT. 4 

Ludvik Kramberger 

Matevž Luzar 

Branko Majes 

foto Roman Rozina

logotipi 

dopisni listi 

Tu smo zato, da so vaša sporočila lepo 

povedana in narisana. 

vizitke 

Znamo biti zlatousti in zlatoprsti. 

letaki 

Naša orodja so besede, barve in oblike. 

Uporabljamo svinčnik in računalnik, 

fotoaparat in škarje, 

znanje in domišljijo. 

Poslušamo in svetujemo. 

zgibanke 

brošure 

knjige 

letna poročila 

oglasi 

spletne strani 

Poiščite nas 

- ko potrebujete tiskano delo: pišemo, 

fotografiramo, urejamo, oblikujemo, 

natisnemo in zvežemo; od zgibanke do 

knjige, od oglasa do časopisa 

- če se želite predstaviti na svetovnem 

spletu: poskrbimo za vse od oblikovnih 

do programskih rešitev vaše strani 

- če želite biti bolj prepoznavni: 

ustvarimo tako zaščitni znak vaše družbe 

kot njeno celostno podobo 

revije 

vabila 

čestitke 

plakati 

transparenti 

koledarji 

RCROblika 

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ, Podvine 36, 1410 Zagorje ob Savi 

t:+ 386 (0)3 56-60-500, 56-60-515, 56-60-508 f: 56-60-510 

e-mail: info@rcr-zasavje.si, roman.rozina@rcr-zasavje.si, natasa.gala@rcr-zasavje.si, http://www.rcr-zasavje.si

Uvodnik 

V središču tokratnega, letos zadnjega 

Razvoja, smo postavili spodbujanje 

podjetništva. Ob vseh v preteklosti 

razvitih orodjih zdaj dobivamo še mrežni 

podjetniški inkubator: v vseh treh občinah 

bodo imeli podjetni možnost pridobiti 

poceni prostore in različno pomoč, od 

svetovanja do denarnih ugodnosti, da 

bodo lažje prebrodili začetne težave. 

V spodbudo tistim, ki kolebate, pa so 

predstavljene tri družbe, ki imajo to 

izkušnjo že za sabo. 

V tej številki iščemo odgovore na 

vprašanja, komu naj gredo včerajšnja 

rudniška stanovanja, v katere ceste 

so občine vložile pridobljena evropska 

sredstva, kaj lahko pričakujemo v letu, ki se 

bo začelo s slovenskim predsedovanjem 

Evropski uniji. Pišemo o socialnem 

kapitalu in učenju, o odločenosti mladih, 

da bodo dejavni soustvarjalci prihodnosti, 

in o tem, kako pesniška druščina Z.poeti 

lovi naš čas in svet v stihe. 

Predstavljamo vam tri Zasavčane, ki 

jih zaradi njihovega dela in dosežkov 

verjetno na določen način poznate. Ludvik 

Kramberger je legenda zasavskega 

otroškega zdravstva, Brane Majes bo 

še pet let predstavljal interese Zasavja v 

državnem svetu, Matevž Luzar je filmski 

avtor, ki se odločno in uspešno prebija 

v prvi plan. 

Regionalni razvojni program 

Ceste z evropskim denarjem 

Rudniška stanovanja 

Kdo naj jih dobi v last? 

Evropska unija 

Pred slovenskim predsedovanjem 

10 

Na srednjih straneh 

Mrežni podjetniški inkubatorv 

Kazalo 

4 

6 

15 

Dovolj vsebin za vabilo k prebiranju in 

precej izzivov za aktivno sodelovanje: 

Razvoj ostaja odprt za vse, ki imajo in 

želijo kaj povedati. 

Časopis Razvoj je v brezplačno branje 

postavljen na različnih javnih mestih, 

njegovo vsebino pa si lahko vedno 

ogledate tudi na spletni strani www.rcrzasavje.si. 

Mladi v akciji 

Izkoristili bomo priložnost 

Manj znana preteklost 

Mobilizacija v Zasavju 

26 

28 

Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o. 

Podvine 36 

1410 Zagorje ob Savi 

Urednik: Roman Rozina 

Telefon: 03-56-60-515 

e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si 

Oblika: Nataša Gala 

Tisk: Grafex Izlake 

Naklada: 3000 izvodov 

ISSN 1581 - 9957 

Elektronski razvoj: www.rcr-zasavje.si 

ISSN 1581 - 9965 

Razvoj je vpisan v razvid medijev, ki ga 

vodi Ministrstvo za kulturo RS 

Časopis Razvoj je brezplačen 

Poeti iz naših krajev 

Ogovarjanje tišine 

Rdeči Revir 

V dimu prekaljeni 

30 

34

Regionalni razvojni program 

Janez Kraner 

Andrej Drnovšek 

Vesna Jesih 

Začelo se je z 

gradnjo cest 

Zasavska regija je bila izjemno uspešna na prvem javnem razpisu za 

prednostno usmeritev Regionalni razvojni programi v okviru operativnega 

programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013, 

razvojne prioritete razvoj regij, saj so ji bila edini odobrena vsa razpoložljiva 

sredstva, torej 5,9 milijona evrov za prva tri leta izvajanja programa. Zasavska 

regija ima za letošnje leto odobrene programe v višini 1,8 milijona evrov, 

prihodnje leto naj bi ta sredstva znašala 2,2 milijona evrov, v letu 2009 pa 

1,9 milijona evrov. 

Največji projekt je gradnja mrežnega 

podjetniškega inkubatorja v Zasavju, ki 

ga je prijavil Regionalni center za razvoj. 

Občina Hrastnik je prijavila štiri projekte: 

rekonstrukcijo oziroma modernizacijo 

lokalnih cest Hrastnik-Radeče, Marno-Turje- 

Gore in Čeče-Boben ter vodovod Turje-Gore- 

Kopitnik, Občini Trbovlje sta bili odobreni 

rekonstrukcija ceste od Vreskovega do 

obrtno-industrijske cone Neža in prenova 

mestnega jedra v urbanem degradiranem 

rudarskem območju Trg svobode, v zagorski 

občini pa bodo izvedeni trije projekti: 

rekonstrukcija in modernizacija lokalne 

ceste Izlake-Čemšenik, komunalno urejanje 

obrtno-industrijske cone in sejemskega 

prireditvenega prostora Selo ter izgradnja in 

prenova komunalne infrastrukture soseske 

Polje. 

Boljša povezava z Radečami 

Hrastniška občina je v letošnjem letu 

opravila glavnino del pri rekonstrukciji 

lokalne ceste Hrastnik-Radeče. Izvedli so 

rekonstrukcijo ceste v dolžini dobrega 1,1 

kilometra, pri čemer so uredili odvodnjavanje 

foto Arhiv Občine Zagorje 

zalednih in talnih voda, izgradnjo kamnitih 

podpornih zidov, sanacijo spodnjega ustroja, 

asfaltiranje vozišča in novih izogibališč ter 

namestitev odbojne ograje v celotni dolžini 

trase, s čimer so zagotovili večjo varnost 

uporabnikov. 

Vrednost letošnjih del je bila dobrih 

400 tisoč evrov, od tega jih Evropski sklad 

za regionalni razvoj prispeva 280 tisoč. 

Preostala dela, ki so načrtovana v letih 2008 

in 2009, bodo vrednost projekta povečala na 

več kot 600 tisoč evrov, od česar bo več kot 

400 tisoč evrov znašal prispevek Evropske 

unije. 

Preostali trije projekti, ki jim bodo v 

Hrastniku namenili neposredne regionalne 

spodbude, so modernizacija lokalne ceste 

Marno-Turje-Gore, vodovod Turje-Gore- 

Kopitnik in rekonstrukcija lokalne ceste 

Čeče-Boben. Vsi štirje projekti so izredno 

pomembni za okolje, v katerem se bodo 

izvajali, in za občino kot celoto, saj z njimi 

izboljšujejo povezavo s sosednjimi občinami 

in večajo dostopnost obrobnih predelov 

občine, s tem pa ustvarjajo pogoje za razvoj 

teh območij in ohranitev poselitve. Z gradnjo 

vodovoda na področju Gor in Kopitnika 

ter njegovo navezavo na vodovodni sistem 

Jepihovec v Turju pa bo na tem območju 

zagotovljena dobava kvalitetne pitne vode 

v zadostnih količinah, saj lokalni viri niso 

zadoščali vsem potrebam in niso omogočali 

širitve omrežja. 

Dela na vseh treh projektih bodo 

potekala v naslednjih dveh letih. V Hrastniku 

računajo, da bodo projektno dokumentacijo 

pripravili do konca februarja 2008, kar bi 

jim omogočilo pravočasno izvedbo javnih 

naročil, pridobitev upravnih dovoljenj in 

izvedbo za prihodnje leto predvidenih del. 

Njihova vrednost je ocenjena na dober 

milijon evrov, podobne pa so tudi finančne 

ocene za leto 2009. Večino potrebnih 

sredstev, nekaj manj kot 1,4 milijona evrov, 

bo za uresničitev teh projektov prispeval 

Evropski sklad za regionalni razvoj. Skupna 

vrednost vseh štirih projektov oziroma 

opravljenih del pa naj bi znašala skoraj 2,5 

milijona evrov. 

Urejena mlečna cesta bo znatno zbližala Čemšenik in Izlake 

Začelo se je z gradnjo cest • stran 4

foto Arhiv Občine Trbovlje 

Urejanje ceste od letnega kopališča proti Vreskovem. 

Gradnja mlečne ceste 

V zagorski občini so se najprej lotili 

rekonstrukcije lokalne ceste Izlake-Čemšenik, 

njenega 1840 metrov dolgega odseka, ki je bil 

še v makadamski izvedbi. V prvi fazi so izvedli 

zemeljska dela vključno z gradnjo drenaž, 

propustov, podpornih konstrukcij ter cestnega 

tampona, do konca septembra prihodnjega 

leta pa naj bi vozišče še asfaltirali, postavili 

prometno opremo in varnostne ograje. 

Vrednost rekonstrukcije, s katero bodo 

na omenjenem odseku izboljšali cestne 

značilnosti, znaša dobrih 600 tisoč evrov, 

finančni prispevek Evropske unije v tem in 

prihodnjem letu pa 430 tisoč evrov. 

Prihodnje leto bodo največ sredstev namenili 

komunalni ureditvi obrtno-industrijske cone in 

sejemsko prireditvenega prostora Selo, ki je tudi 

največji med tremi zagorskimi projekti. Projekt 

predvideva pripravo osnovne infrastrukture za 

vzpostavitev poslovne cone za storitvene in 

proizvodne dejavnosti ter ureditev prostora, na 

katerem bo možno izvajati sejemsko dejavnost 

in razne prireditve. Skupaj bodo urejeni štirje 

hektari zemljišča, za kar bodo iz Evropskega 

sklada za regionalni razvoj prejeli 780 tisoč 

evrov, občinski proračun pa bo prispeval 

še nadaljnjih 330 tisoč evrov. Dela naj bi se 

pričela prihodnjega julija, končana pa bodo v 

septembru 2009. 

Tretji projekt je v celoti postavljen v leto 

2009, izveden pa naj bi bil med julijem in 

septembrom. Izgradnja in prenova komunalne 

infrastrukture območja Polje je ovrednotena 

na 620 tisoč evrov, od tega bo evropski 

prispevek znašal 440 tisoč evrov. Projekt 

pomeni zaključek že pričete revitalizacije 

dela mestnega jedra Zagorja na območju 

naselja Polje, s čimer bodo prebivalcem 

omogočeni vsaj minimalni bivalni standardi 

z vidika komunalne opremljenosti in zunanje 

ureditve naselja. Gre predvsem za ureditev 

prometa, oskrbo s toplotno energijo, javno 

razsvetljavo in obnovo podzemnih dotrajanih 

ali pa neustrezno dimenzioniranih napeljav. 

V treh fazah do Neže 

Tudi v Trbovljah so se najprej lotili cest, 

natančneje rekonstrukcije ceste od letnega 

kopališča prek Vreskovega do Neže, pri 

čemer hkrati obnavljajo vso komunalno 

infrastrukturo: fekalno, meteorno, elektro, 

telefonsko in kabelsko kanalizacijo. Do aprila 

prihodnjega leta bo končana prva faza, 470 

metrov dolg odsek od križišča pri bazenu do 

odcepa Lobnikar. Ob novih zemeljskih vodih 

bo v celoti urejeno tudi asfaltno cestišče in 

poti za pešce. 

Na občini vrednost opravljenih del 

ocenjujejo na 710 tisoč evrov, od tega jim je 

od Evropskega sklada za regionalni razvoj 

uspelo pridobiti dobrih 280 tisoč evrov. V 

prihodnjem letu bodo uresničili še drugo fazo 

na 250 metrov dolgem sredinskem odseku, 

rekonstrukcijo pa končali z ureditvijo zadnjih 

380 metrov ceste do Neže v letu 2009. V 

prihodnjih dveh letih bo Evropska unija za 

omenjeno rekonstrukcijo ceste prispevala še 

670 tisoč evrov, skupaj torej dobrih 950 tisoč 

evrov. 

Druga odobrena vloga Občine Trbovlje 

pa se nanaša na prenovo mestnega jedra v 

urbanem degradiranem rudarskem območju 

Trg svobode. V letih 2008 in 2009 jim 

je za izdelavo investicijske in projektne 

dokumentacije, gradbena, obrtniška in 

inštalacijska dela ter nadzor odobrenih 

skoraj 700 tisoč evrov. 

Občina Trbovlje je vložila še vlogi za 

rekonstrukcijo lokalne ceste Liza-Vrhe in 

za vzpostavitev katastra gospodarske javne 

infrastrukture, vendar imata operaciji status 

rezerve, saj bo regija s prej naštetimi projekti 

v celoti izrabila vsa razpoložljiva sredstva. 

foto Arhiv Občine Hrastnik 

Prvi izmed hrastniških projektov je 

boljša cestna povezava z Radečami. 

Začelo se je z gradnjo cest • stran 5

Jure Nagode 

Stanovanjska politika 

Čigavih bo 

2500 rudniških 

stanovanj 

Ob postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje Hrastnik postajajo vse bolj 

zanimiva tudi rudniška hčerinska podjetja. Naj bodo ta rudniška kapitalska 

naložba ali zgolj posledica številnih reorganizacij, nekatera so zanimiva bolj, 

druga manj. Vlada je kot lastnica Rudnika Trbovlje Hrastnik pred časom 

že sprejela program postopne odprodaje teh podjetij, nekaj jih je tudi že 

prodala. Rudnik pa ima še vedno turistično agencijo, ki med drugim trži tudi 

lastne počitniške kapacitete na Rabu, tamkajšnji Rudarski dom. Invalidsko 

varnostno podjetje Fortuna združuje kar nekaj dejavnosti, rudnik je lastnik 

tudi hrastniške toplarne, medtem ko sta kisovški Kamnolom Borovnik in 

laški Gratex že prodana. 

Veliko debat, razmišljanj, ugibanj in 

nenazadnje špekulacij povzročajo zadnje 

čase predvsem tri hčerinske družbe. To so 

trboveljski Spekter, hrastniški Domex in 

senovški Rudar. Vse tri družbe imajo nekaj 

skupnega, to je večji ali manjši stanovanjski 

fond. Vse tri družbe imajo torej v lasti precej 

nepremičnin, po katerih se nekaterim cedijo 

sline. Odprodaja teh družb je zato zelo 

zanimiva, usoda rudniških stanovanj pa 

zaenkrat še negotova. 

Občine si želijo rudniška 

stanovanja 

Namera vlade, da še letos oziroma 

prihodnje leto proda omenjena tri podjetja, 

je zbudila med kupci kar nekaj zanimanja. 

Različne pravne osebe že počasi tipajo teren. 

Približno 2500 stanovanj, kolikor jih imajo ta 

podjetja skupaj, je precej velik fond, katerega 

vrednost je ocenjena na okoli 23 milijonov 

evrov. Gre torej tudi za veliko denarja, zato 

ne preseneča, da bi zasavski župani ter 

župan občine Krško radi dosegli, da država 

pred prodajo teh podjetij njihov stanovanjski 

fond brezplačno prenese v občinsko last. 

Zadaj je strah, da bi bile te občine znova 

prikrajšane za kos državne pogače. Po 

nekaterih predvidevanjih bi namreč država 

ta denar porabila za zapiranje rudnika, s tem 

pa bi za uresničevanje tako imenovanega 

zasavskega zakona v proračunu prihranili 

toliko denarja, kot bi ga iztržili od kupnin. 

Zasavski župani in krški Franci Bogovič so 

se zato pred časom že sestali in predebatirali 

celotno zadevo. In se dogovorili, da vladi 

predlagajo, naj iz prodaje izloči stanovanjski 

fond teh podjetij in jih brezplačno prenese v 

last občin. To bi ne bil prvi primer, da je država 

kakšni občini „podarila“ nepremičnine. 

Kljub takšnim primerom v preteklosti 

kaže, da bodo občine v tem primeru zelo težko 

uresničile svoje zahteve. „S tem želimo priti 

do močnega podjetja, ki bi lažje zagotavljal 

denar za vzdrževanje starih stanovanj in 

novogradnje. Zdajšnja tri podjetja imajo 

na voljo manj denarja, kot bi ga imelo eno 

močno,“ je po skupnem sestanku povedal 

Miran Jerič, župan občine Hrastnik. 

Željo po prenosu stanovanj na občino zelo 

podpirajo tudi v Krškem. „O tem predlogu 

smo obvestili ministrstvo za gospodarstvo in 

zaprosili za skupen sestanek z odgovornimi. 

Upamo, da bodo imeli posluh za naše želje 

in se bodo odločili za prenos lastništva na 

občine,“ pravi Petra Rep iz občine Krško. 

Po posameznih občinah po tihem 

razmišljajo tudi o tem, da bi združili tako 

pridobljena stanovanja s tistimi, ki jih 

imajo že zdaj v lasti. Torej bi iz občinskih 

in rudniških stanovanj naredili osnovo 

skupnega podjetja. 

Trboveljski župan Bogdan Barovič pa 

svojo željo, zahtevo do države, utemeljuje 

tudi s socialnimi razlogi. Precej upravičeno 

se namreč boji, da bi novi lastnik oziroma 

lastniki teh stanovanj močno dvignili 

najemnine in napotili najemnike na občino, 

da si tam uredijo dodatne subvencije. 

Občine pa so s temi že tako ali tako močno 

obremenjene in iz občinskih proračunov za 

takšne ali drugačne oblike lajšanja socialnih 

stisk najšibkejšega sloja prebivalstva namenjajo 

veliko denarja. 

Z župani se ne strinjajo vsi 

Na takšna razmišljanja in dobre namere 

občin in županov – če prezremo možnost, da 

bi občine po prenosu lastništva stanovanj le-ta 

tudi prodajali in s tem polnili občinsko blagajno 

– pa imajo nekateri kar veliko pomislekov. 

Predvsem to velja za vodstvo Rudnika 

Trbovlje Hrastnik in vodstva omenjenih 

podjetij. Direktor Spektra Igor Drobež, na 

primer, meni, da bi bil prenos stanovanj na 

občine slaba rešitev. „Verjamem, da bi župani 

radi storili dobro. A se bojim, da ne vedo 

dobro, v kaj se spuščajo. Zdajšnja oblika in 

organiziranost teh podjetij je najbolj optimalna 

in transparentna. Prodaja stanovanjskega 

fonda ne bi bila dobra poteza, saj lahko pride 

do špekulativnih nakupov. Še manj prenos na 

občine, saj vsaj zasavske občine za svoj fond 

stanovanj ne skrbijo preveč dobro.“ 

Nekaj zamer pa leti na župane tudi s strani 

vodstva Rudnika Trbovlje Hrastnik; predvsem 

zaradi tega, ker so se po njihovem župani o 

tem začeli pogovarjati brez njihovega vedenja, 

torej jih niso povprašali niti za mnenje. V 

Spektru, ki je med trojico največji oziroma 

ima v svoji lastni največ stanovanj, predvsem 

v Zagorju in Trbovljah, opozarjajo tudi na 

nekatera druga dejstva. Predvsem na to, da 

je Spekter skupaj z občinami in republiškim 

stanovanjskim skladom v zadnjih petnajstih 

letih zgradil okoli dvesto novih stanovanj. V 

primeru kakršnegakoli posega v sedanje stanje 

bodo zato tisti, ki bodo dobili stanovanja, 

morali prevzeti nase tudi precej kreditov in 

obveznosti. S tem bo denarja za vzdrževanje 

obstoječih stanovanj in novogradnje v končni 

fazi še precej manj. 

Prodati, odprodati, podariti ali kaj 

povsem drugega 

Rudnik Trbovlje Hrastnik ima medtem 

s stanovanji svoje načrte. Ena od možnosti 

Čigavih bo 2500 rudniških stanovanj • stran 6

Operacija Njiva 

Podjetje Spekter ima v lasti tudi veliko stanovanj na 

trboveljski Njivi. To staro in značilno rudarsko kolonijo 

nameravajo urediti in obnoviti v naslednjih letih. Kot uvod 

v to so pred časom pripravili natečaj za izbor najboljšega 

elaborata za obnovo te več kot sto let stare kolonije. 

Vendar so s tem storili le prvi korak. Po načrtih naj bi 

do leta 2010 število stanovanj iz sedanjih 116 skrčili na 

okoli 80. Na ta način bodo preurejena stanovanja na Njivi 

postala nadstandardna, s tem pa na trgu nepremičnin tudi 

bolj cenjena. 

V Spektru računajo, da se bodo obnove lotili z 

evropskim, državnim in občinskim denarjem. Preden pa 

bodo svoje načrte lahko udejanili, morajo rešiti še kopico 

ovir. Kot prvo morajo zdajšnjim stanovalcem zagotoviti 

nadomestna stanovanja oziroma jim ponuditi druge 

lokacije. Rešiti morajo tudi vprašanje parkirišč, dovoz do 

prenovljene Njive in podobno. Celoten projekt je ocenjen 

na dobrih pet milijonov evrov. 

foto Matjaž Kirn 

Njiva naj bi v treh letih postala elitno stanovanjsko naselje. 

je postopna odprodaja tistega, kar bi sploh lahko prodali. 

Povprečna starost stanovanj je več kot šestdeset let, saj so novejša 

in kvalitetnejša stanovanja prodali že po tako imenovanem 

Jazbinškovem zakonu v začetku devetdesetih let. 

Brezplačen prenos na občine ali prodaja stanovanj 

najemnikom pa vendarle ne bi smela biti preveč problematična, 

saj najemnike ščiti zakon. Imajo predkupno pravico, najemnina 

pa je zakonsko določena. To se ne sme spremeniti tudi v primeru, 

če stanovanja kupi kakšna zasebna družba. 

Rudnik Trbovlje Hrastnik oziroma Spekter v naslednjih 

mesecih načrtujeta odprodajo kar okoli tridesetih odstotkov 

svojega stanovanjskega fonda. Počasi pripravljajo program 

odprodaje več kot petstotih stanovanj. Predvidoma jih bodo 

v odkup ponudili že v naslednjih mesecih, najprej sedanjim 

najemnikom. 

„Gre za stanovanja, stara šestdeset ali več let, ki jih dajemo 

v najem po simboličnih cenah, njihovi stroški vzdrževanja pa so 

zelo visoki. S tem bomo na nek način revitalizirali družbo in 

izboljšali poslovanje,“ ta načrt opravičuje Igor Drobež in dodaja, 

da bodo stanovanja prodajali pod ugodnimi pogoji in s tem na 

nek način legalizirali velika vlaganja sedanjih najemnikov. 

foto Jure Nagode 

Največ stanovanj ima Spekter v Trbovljah. 

Odločitve še ni 

Kako se bo odločila država, ki je preko Rudnika Trbovlje 

Hrastnik v končni fazi edina lastnica teh stanovanj, je še veliko 

prezgodaj napovedovati. Vendar kaže, da obstaja še ena možnost. 

Zgodi se lahko, da se denar od kupnine za prodana stanovanja 

v določenih deležih nakaže občinam. Te pa lahko denar vložijo 

bodisi v razvoj ali v gradnjo novih stanovanj. 

Župani so s svojo pobudo zaenkrat dosegli le to, da se je 

dokončna odločitev prestavila nekoliko v prihodnost, oziroma, 

da so se postopki prodaje vseh treh podjetij začasno ustavili. 

Vendar morajo še vseeno pokazati jasen interes in tudi vizijo, kaj 

bodo s tem stanovanji počeli. 

„Ena od možnosti je tudi, da del občinskih stanovanjskih 

fondov prenesemo v ta podjetja in s tem dosežemo boljše 

izvajanje stanovanjske politike v občini; in to pod boljšimi 

pogoji, kot če bi se ta podjetja pojavila naprodaj na trgu,“ meni 

Franci Bogovič, župan občine Krško. S tem nakazuje možnost, 

da občine in omenjena stanovanjska podjetja združijo svoje moči 

in izboljšajo svojo stanovanjsko politiko. Morda resna možnost, 

saj je vse bolj jasno, da je zgolj prenos nepremičnin na občine 

praktično skoraj neizvedljiv, saj bi bila vsa tri podjetja brez tega 

v bistvu brez vrednosti. 

foto Roman Rozina 

V Hrastniku je lastnica največjega stanovanjskega fonda družba Domex. 


V Zagorju je glavnina nekdanjih rudniških stanovanj v Toplicah. 

Čigavih bo 2500 rudniških stanovanj • stran 7

Branko Majes 

Marko Planinc 

Še en mandat 

državni svetnik 

»Vloga državnega svetnika iz Zasavja je specifična, saj ima Zasavje v 

parlamentu kar štiri poslance. Vsi trije zasavski župani so poslanci. Vsak tako 

za svojo lokalno skupnost direktno ureja stvari v državni upravi tudi skozi 

svojo poslansko vlogo. V občinah, kjer ni poslancev, pa je vloga državnih 

svetnikov pomembna tudi zaradi tega, ker prav oni večkrat odpirajo vrata v 

državni upravi in skušajo pomagati pri izpeljavi občinskih projektov,« pravi 

državni svetnik Branko Majes. 

Na nedavnih volitvah je bil ponovno izvoljen, pravzaprav izžreban v Državni 

svet Republike Slovenije. 

In kdo je pravzaprav Branko Majes? 

Večina v Zasavju ga pozna po tem, da že 

več kot desetletje vodi Tovarno kemičnih 

izdelkov Hrastnik. Mladost je preživel 

na Dolu pri Hrastniku in v Hrastniku. 

Osnovno šolo je končal na Dolu, gimnazijo 

v Trbovljah, na Univerzi v Mariboru je 

dokončal študij ekonomije. Zaposlil se je v 

TKI Hrastnik, potem se za osem mesecev 

»preselil« v RGD Trbovlje. Nazaj v TKI 

Hrastnik ga je zvabil tedanji direktor Peter 

Kovač. S 25 leti je postal član kolegija 

direktorja za finančno računovodski sektor, 

po Kovačevi smrti pa je konec leta 1995 

postal direktor uprave te delniške družbe. 

Večinski delež v TKI Hrastnik je od konca 

leta 2004 v rokah podjetja Riosi Inženiring, 

oziroma enajstih vodilnih delavcev TKI 

Hrastnik. Riosi inženiring je namreč takrat 

z odkupom delnic družb Arkada Holding 

in treh Aktivinih družb postal več kot 60- 

odstotni lastnik podjetja. Večinski lastniki 

Riosija pa so Branko Majes in nekateri 

njegovi sodelavci. 

Na svetniškem sedežu 

Majes se je s skupščinskim sistemom 

spoznal že v času prejšnje države. Kot 

podpredsednik Skupščine občine Hrastnik 

je za časa županovanja Srečka Klenovška 

deloval v Zboru občin v slovenski skupščini. 

Vseskozi se vključuje v občinske in regijske 

projekte na različnih področjih, najbolj v 

delo regionalne in državne gospodarske 

zbornice ter delo v poslovnih združenjih. 

»V Državnem svetu si lahko najbolj 

učinkovito ob sprejemanju zakonov v 

prvem branju. Takrat še ni amandmajev, so 

le komentarji, predlogi. Včasih predlagatelji 

upoštevajo pripombe iz sej komisij. 

Amandmaji pa le težko pridejo skozi 

parlamentarno proceduro,« pravi državni 

svetnik Branko Majes. 

V petletnem svetniškem mandatu so 

državni svetniki sprejeli 27 vetov, trije 

so bili uspešni. Najbolj odmeven je bil 

veto na zakon o lastništvu zavarovalnic 

ter referendum, kjer so državljani ob 

predsedniških volitvah izglasovali predlog 

Državnega sveta. Prav tako uspešen je bil 

veto na zakon o šolstvu. 

Majes se je še posebej angažiral pri 

predlogu zakona o podaljšanju zapiranja 

Rudnika Trbovlje Hrastnik, ki ga je v 

parlament vložil trboveljski župan in 

poslanec Bogdan Barovič. V Državnem 

svetu so ga podprli z absolutno večino, 

vendar koalicija zakon v Državnem zboru 

ni sprejela. 

Zasavska regija 

V zadnjem letu so bili svetniki najbolj 

aktivni ob sprejemanju pokrajinske 

zakonodaje. Kot pravi, je na predzadnji 

seji Državnega sveta, ko so dobili na mizo 

nov predlog pokrajin, doživel šok. Videl je 

namreč, da je Zasavje padlo iz samostojne 

zasavske regije v novo oblikovano Kamniškozasavsko 

regijo. Majes meni, da za Zasavje 

to ni nobena perspektiva. Za Zasavčane bi 

bila vključitev v takšno regijo prava škoda: 

»Izračuni so pokazali, da bi v treh zasavskih 

občinah ob samostojni regiji imeli letno 

336 evrov glavarine na prebivalca. Izračun 

Predstavniki lokalnih interesovt 

22 mest v državnem svetu je 

prihranjenih za predstavnike 

lokalnih interesov, izvoljenih pa 

jih je bilo le 21. Ustavno sodišče je 

namreč zadržalo izvedbo posrednih 

volitev v koprskem primeru; enako 

je postopalo tudi pri predstavniku 

samostojnih poklicev. 

Poleg Braneta Majesa kot 

predstavnika Zasavja so bili izvoljeni 

še Andrej Rus (Ljubljana), Toni 

Dragar (Kamnik), Vincenc Otoničar 

(Logatec), Drago Žura (Maribor), 

Milan Ozimič (Slovenska Bistrica), 

Drago Bahun (Velenje), Marijan 

Klemenc (Slovenj Gradec), Jože 

Korže (Celje), Rajko Fajt (Ptuj), 

Darko Fras (Ljutomer), Rudi Cipot 

(Murska Sobota), Blaž Kavčič 

(Kranj), Bogomir Vnučec (Jesenice), 

Matej Arčon (Nova Gorica), 

Rastislav Jože Reven (Tolmin), 

Jernej Verbič (Sežana), Bojan 

Kekec (Novo mesto), Jože Mihelčič 

(Črnomelj), Jože Slivšek (Krško) in 

Jernej Lampret (Grosuplje). Tako 

kot v Zasavju se je z neodločenim 

izuidom in žrebom tekma tazpletla 

tudi na Koroškem, kjer se je sreča 

nasmehnila Marijanu Klemencu. 

za novo nastalo pokrajino pa je manjši 

kar za okrog 200 evrov na prebivalca. To 

bi pomenilo, da bi se kratkoročno veliko 

počasneje približali povprečju države, 

dolgoročno pa v takšni pokrajini nimamo 

velikih možnosti.« 

V Sloveniji je vse več ugibanj, ali je 

Državni svet sploh še potreben. Majes 

meni, da lahko opozarja na neumnosti in 

nepravilnosti, da je lahko dobra tehtnica 

med predlaganimi odločitvami parlamenta. 

S pokrajinami pa se zna tudi vloga 

Državnega sveta in sistem volitev vanj 

spremeniti. 

Še en mandat državni svetnik • stran 8

Kolikšna je moč državnega sveta 

Državni svet lahko predlaga sprejem zakonov in daje državnemu 

zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti. Med 

močnejša orožja pa sodi odložilni veto oziroma zahteva, da 

državni zbor ponovno odloči o kakšnem zakonu, in zahteva za 

referendum. Slednjo možnost so svetniki izkoristili v primeru 

nedavnega zakona o lastninjenju zavarovalnic. 

Čeprav je večinsko strokovno in javno mnenje, da sedanja 

ureditev položaja državnega sveta ni dobra, pa so pogledi na 

spreminjanje le-te zelo različni: od ukinitve do oblikovanja 

dvodomnega parlamenta, ki bi povečal njihovo »korektivno« 

funkcijo. S prihajajočo pokrajinizacijo so prišle tudi ideje, da bi 

državni svet preoblikovali v zastopnika pokrajin. 


Majesa je določil žreb 

Prve volitve v Državni svet so bile neposredne. V treh 

zasavskih občinah so se takrat pomerili podjetnik Sandi 

Češko iz Zagorja, tedanji hrastniški župan Leopold 

Grošelj, trboveljski arhitekt Alojz Jeraj in zagorska 

borka za zeleno Zasavje dr. Marinka Draksler. S 

spretno volilno kampanjo je volitve dobil daleč najmlajši 

kandidat, takrat komaj tridesetletni Sandi Češko. 

Pred desetimi leti so se Zasavčani nekako dogovorili 

o skupni podpori enemu kandidatu. Prvič naj bi imeli 

v Državnem svetu predstavnika Trboveljčani, potem 

Hrastničani in zatem Zagorjani. Na volitvah pa se je 

ob Trboveljčanu Branku Lukšiču, takrat uslužbencu 

Termoelektrarne Trbovlje in danes podjetniku, pojavil 

še takratni in sedanji zagorski župan Matjaž Švagan. 

Volitve so prvič potekale s pomočjo elektorjev, ki so jih 

izvolili občinski sveti: po štirje v Zagorju in Trbovljah 

ter trije iz Hrastnika. Zasavski dogovor je takrat zdržal: 

izvoljen je bil Trboveljčan Lukšič. 

Pred petimi leti je bil skladno z omenjenim dogovor 

izvoljen hrastniški gospodarstvenik Branko Majes, 

neuspešen protikandidat je bil Trboveljčan Tomaž Vresk. 

Letos dogovor ni več zdržal. Župani se niso uspeli 

sestati in pogovoriti o primernem, za vse sprejemljivem 

kandidatu iz zagorske občine. Zato je vsak občinski 

svet izvolil svojega kandidata za državnega svetnika: 

v Zagorju Iztoka Živka, v Trbovljah Tomaža Vreska, 

v Hrastniku pa Branka Majesa. Živko in Majes sta na 

volitvah dobila vsak po štiri glasove, Vresk pa tri. Sledilo 

je žrebanje in članica zagorskega občinskega sveta Janka 

Pavšek Bantan je izžrebala Branka Majesa. 

To je povzročilo pravi vihar zamer med zasavskimi 

župani. Zagorski Matjaž Švagan je strankarskega kolega 

Mirana Jeriča obtožil izdaje, trboveljski Bogdan Barovič 

pa je za izdajalko proglasil občinsko svetnico Mici 

Juraja, elektorico iz LDS. Glasovanje pa je bilo tajno 

in v zakulisju so se pojavila tudi ugibanja, da je morda 

kakšen glas prešel tudi iz Zagorja ali od katerega drugega 

elektorja iz Trbovelj. Pravzaprav ni nujno niti, da so vsi 

trije Hrastničani glasovali za Majesa ... 


Tudi Binder bo ponavljal mandat 

Nekdanji direktor hrastniške steklarne Stojan Binder si je 

znova izboril petletni mandat državnega svetnika, saj je eden 

od četverice, ki v tem organu zastopajo interese delodajalcev. 

Binderja je predlagal upravni odbor Gospodarske zbornice 

Slovenije. Na tri preostale sedeže so bili izvoljeni prvi mož 

ajdovskega Primorja Dušan Črnigoj, predsednika uprave družbe 

Prevent Global Borut Meh in predsednik trgovinske zbornice 

Bojan Papič. 

Prav tako je štiričlanska ekipa, ki zastopa interese delojemalcev. 

V državnem svetu še naprej ostaja predsednik Zveze svobodnih 

sindikatov Slovenije Dušan Semolič, pridružujejo pa se mu 

predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije Slovenije 

Lidija Jerkič, sekretar Sindikata državnih in družbenih organov 

Slovenije Drago Ščernjavič in glavni tajnik Sindikata vzgoje, 

izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije Branimir Štrukelj. 

Izvoljeni so bili še naslednji zastopniki interesnih skupin: Jože 

Mencinger bo zastopal interese univerz, Jan Zoltan področje 

vzgoje in izobraževanja, Janvit Golob raziskovalne dejavnosti, 

Peter Požun zdravstvo, Boris Šuštaršič socialno varstvo in Anton 

Peršak kulturo in šport. Zastopnika kmetov ostaja Peter Vrisk in 

Cvetko Zupančič, obrtnike pa bo zastopal Alojz Kovšca. V tej 

interesni skupini se je za svetniški položaj potegovalo kar trinajst 

kandidatov, tudi Božidar Drnovšek iz Trbovelj. 

Še en mandat državni svetnik • stran 9

Pred predsedovanjem Evropski uniji 

Gašper Koprivšek 

Priložnosti in pasti 

našega polletja 

Slovenija bo s prvim januarjem 2008 prevzela polletno predsedovanje 

Evropski uniji. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da gre za zelo zahteven 

projekt, sploh če upoštevamo, da ima dvomilijonska državica tudi pri najboljši 

volji na razpolago le majhen upravno, politični aparat, iz katerega je težko vleči 

rezervne kapacitete, ki so nujno potrebne za opravljanje predsedovanja. 

Širitveni ‘’veliki pok’’ je zahteval ponovno 

uravnoteženje odprtega političnega sistema 

Evropske unije. Odprtega zato, ker ima 

nadnacionalno kot tudi mednacionalno 

oziroma medvladno komponento, zato je 

ta sistem dvotiren. Skozi to dvotirnost pa 

se unija sistemsko prilagaja tako z vidika 

pristojnosti in oblikovanja politik njenih 

institucij kot tudi skozi vse zahtevnejše 

procese odločanja na medvladnih 

konferencah. 

Princip trojk 

Ena izmed teh uravnoteženj je tudi 

princip predsedovanja trojke, torej treh 

držav članic skupaj. Predsedujoče države 

pri tekočih obveznostih in časovno gledano 

še vedno predsedujejo vsaka zase, hkrati 

pa za skupno predsedovanje, ki traja 

leto in pol, oblikujejo skupni program s 

strateškim okvirjem in prioritetami. Sestava 

predsedujočih trojk seveda ni naključna, 

ampak je skrbno pretehtana politična 

tvorba. Slovenija je v trojki skupaj z Nemčijo 

in Portugalsko, naslednja trojka bodo 

Francija, Češka in Švedska. Obe trojki tako 

vsebujeta ‘’staro’’ državo članico, ki je med 

največjimi in najpomembnejšimi članicami 

Unije (takšni sta Nemčija in Francija), 

zatem v evropskih integracijah izkušeno, 

vendar manj pomembno ‘’staro’’ članico 

(Portugalska in Švedska), ter ‘’novo’’ in na 

evropskem političnem parketu vsekakor 

šibkejšo članico (Slovenija, Češka). Hkrati 

pa članice predsedujoče trojke nikdar niso 

sosede, kar drastično zmanjša možnost, da 

bi morebitna bilateralna nesoglasja ogrožala 

predsedovanje. 

Poglejmo na kratko, katere so najbolj 

pomembne politične prioritete v ‘’slovenski’’ 

trojki. Vzpostavitev schengenskega območja, 

širitev euroobmočja, krepitev odnosov 

unije z državami na njeni južni in vzhodni 

meji, za kar služijo mehanizmi evropske 

sosedske politike, ponovni gospodarski 

zagon Evrope, uresničevanje prenovljene 

Lizbonske strategije, vzpostavljanje 

evropske energetske politike in tako dalje. 

Zakaj prvenstvo Slovenije 

Zanimivo je vprašanje, zakaj se je 

Slovenija kot prva izmed novih članic 

uvrstila v prvo predsedujočo trojko. 

Razlogov je verjetno več. Med boljšimi je 

gotovo dejstvo, da smo Slovenci zelo lepo 

peljali proces pristopnih pogajanj, da smo 

ves čas držali makroekonomsko stabilnost, 

relativno veliko stopnjo socialne kohezije, 

prvi smo prevzeli evro. Po drugi strani pa 

smo bili ‘’disciplinsko’’ neproblematični 

– razen nekaterih manjših vladnih ali 

predsedniških zdrsov v mednarodni politiki, 

ki pa so zaradi svoje benignosti ostali 

brez posledic; skratka, smo zelo politično 

korektni in zaradi tega predvidljivi ter 

nenevarni. 

Dejstvo je tudi, da znotraj naše trojke 

Slovenija predseduje zadnja, kar pomeni, 

da se je večina bistvenih zadev že zgodila. 

Sredi oktobra so na Portugalskem podpisali 

reformno Lizbonsko pogodbo, ki naj bi 

predstavljala nekakšen obliž na propadli 

ustavni proces. Ta podpis je bil verjetno 

najpomembnejši trenutek predsedovanja 

sedanje trojke, Sloveniji pa skozi 

lastno predsedovanje ostaja promocija 

ratifikacijskega procesa. Tudi zato bomo 

ponudili dober zgled in pogodbo predvidoma 

zelo hitro ratificirali v parlamentu. 

Opozoriti velja, da Lizbonska pogodba 

prinaša pomembno novost: možnost izstopa 

države članice iz Evropske unije. V prvem 

trenutku se morda sliši nevarno, vendar 

se ta možnost odločno dotika pojma in 

pomena suverenosti. Tudi v Sloveniji smo bili 

namreč priča debatam o tem, kaj se zgodi z 

nacionalno suverenostjo ob vstopu v unijo, 

pri čemer je bilo veliko govora o tem, da 

prenašamo suverenost oziroma da jo tako 

morda celo izgubljamo. V resnici suverenost 

nikdar ne more biti v rokah države Slovenije 

niti Evropske unije, temveč je vedno v rokah 

ljudi, v tem primeru Slovencev, ne glede 

na to, v katerih političnih tvorbah živimo 

kot državljani nacije, ki imajo ultimativno 

politično moč in odločanje vedno v svojih 

rokah. 

Ta mehanizem je pomemben korak 

k zmanjševanju tako imenovanega 

demokratičnega deficita, saj celotna unija s 

tem postaja mnogo bolj transparentna in 

– kot se moderno reče – sproščena. Druga 

pomembnost, ki jo prinaša Lizbonska 

pogodba, pa je začetek vzpostavljanja 

skupne diplomatske službe, kar bo za 

slovenske državljane velika prednost in 

ugodnost. 

Za kaj izkoristiti naše polletje 

Skozi predsedovanje se utegnejo pokazati 

tudi nekatere pomanjkljivosti slovenske 

zunanje politike. Do sedaj namreč nikoli 

ni bilo povsem jasno, kje oziroma kaj je 

njena najpomembnejša strateška usmeritev. 

Dejstvo je, da sta glede na vse okoliščine 

Francija in Nemčija še vedno motor 

integracije. Uravnotežena stabilnost med 

njima še vedno in nič manj kot v preteklosti 

predstavlja evropsko stabilnost, čeprav je to 

morda manj opazno kot pred leti. Slovenija 

je v trojki skupaj z Nemčijo, takoj za nami 

pa bo predsedovanje prevzela Francija. To 

bi morali izkoristiti za močnejšo navezavo 

na Berlin in Pariz, kar bi nam olajšalo 

tudi marsikatero drugo zunanjepolitično 

dejavnost. 

Med najpomembnejše spadajo vprašanje 

Kosova, (ne)stabilnost Makedonije, proces 

pristopanja oziroma približevanja Hrvaške in 

Srbije in tako dalje. Dostikrat se utemeljuje, 

da mora Slovenija v balkanski regiji igrati 

čimbolj opazno vlogo, da mora imeti 

strategijo za Balkan. O tem še najraje pišejo 

Priložnosti in pasti našega polletja • stran 10

kakšni ameriški strateški ‘’strokovnjaki’’, ki 

dobro vedo, da bi takšna vloga Slovenije 

škodovala skupnemu evropskemu nastopu 

v regiji. Slovenija je bila namreč še ne 

dolgo nazaj del skupne države, s Hrvaško, 

denimo, niti nimamo rešenih bilateralnih 

vprašanj. Enostavno nismo v položaju igrati 

mediatorja in vojaka hkrati. Kljub temu 

naše ‘’bivše’’ brate vse po vrsti zelo dobro 

poznamo, zato bi morali igrati neopazno, 

‘’skrito’’ vlogo svetovalca, kar bi nam bilo 

lahko omogočeno, če bi igrali na jasno 

usmeritev Berlin – Pariz. Močna svetovalna 

vloga prinaša dobre ekonomske koncesije, 

kar je dosti bolje, kod da rijemo sami in 

‘’zapenjamo’’ za razne Sunčane Hvare. 

Slovenija v Bruslju 

Naslednja zanimiva okoliščina 

slovenskega predsedovanja je Leto 

medkulturnega dialoga v 2008. Tukaj je 

maneverski prostor dejavne in odkrite vloge 

Slovenije na Balkanu. Tu že stoletja živijo 

avtohtoni evropski muslimani in ne v Franciji, 

kjer so šele druga ali tretja generacija, in še 

to predvsem zaradi kolonialne zgodovine 

vélikih evropskih narodov. To se splača 

promovirati. 

Predsedovanje je tudi lepa priložnost 

za promoviranje gospodarskega razvoja 

Slovenije. Oblikovanje razvojnih politik 

čedalje bolj tangira k nad- in sub- nacionalni 

ravni, pri čemer bi morala država predvsem 

uravnoteženo servisirati pogoje, ki so nujni 

za razvojne potrebe vseh delov svojega 

ozemlja. Države članice in regije imajo v 

Bruslju veliko močnih predstavništev in 

lobistov, ki se trudijo kanalizirati čimveč 

sredstev v svoja okolja. Irske regije imajo 

več svojih lastnih izpostav, Wales ima v 

Bruslju močno lobistično ekipo. 

Ravno Wales je tisto področje, kjer je 

v osemdesetih letih počasi propadla težka 

industrija na čelu s premogovništvom. 

Stare industrijske kapacitete so v nekaj 

letih napolnili z avtomobilsko industrijo, 

danes pa tam v glavnem proizvajajo visoko 

tehnološke produkte. Seveda smo daleč od 

tega, lahko pa se vsaj potrudimo, da od nas 

ne bodo bežali razni ‘’Šefenakerji’’. Zaenkrat 

imamo Slovenci v Bruslju eno Slovensko 

hišo, ki pa se v glavnem uporablja za žure 

ob cvičku in potici. V evropski prestolnici 

enostavno moramo imeti ljudi, ki se bodo 

zavzemali za slovenske razvojne interese 

in to še preden se bodo navzkrižni učinki 

lobiranja izničili. Predsedovanje bi bilo lepo 

zaključiti z odprtjem enega ali dveh resnih 

gospodarskih predstavništev. 

Odsotnost evropske vizije 

Zaključil bi z odsotnostjo slovenske 

vizije Evropske unije kot celote. Seveda 

ne mislim, da bi celotni slovenski politični 

prostor moral imeti neko monolitno idejo, 

kako in zakaj naj se integracija v prihodnosti 

razvija. Pogrešam pa debate o Evropski uniji 

kot taki: naj bo neka ohlapna zveza narodov, 

naj bo tesna federacija, naj postane nekaj 

posebnega, zakaj je takšen ali drugačen razvoj 

za nas dober … 

Ko smo se včlanili v unijo, nam je preprosto 

‘’padlo dol’’. Z včlanitvijo se nam je zopet 

zgodila zgodovina, in nočem, da se nam vsakih 

petnajst let dogaja zgodovina. Ljudje namreč 

zadnjo zgodovino že čutijo v svojih denarnicah 

… 

Debate o tem, kakšno unijo želimo imeti, 

se bodo začele takrat, ko bodo politične elite 

v Sloveniji razumele, da evropski prostor ni 

nekaj tujega in zunanjega, v kar smo vstopili 

pred par leti, ampak je del nas že zelo dolgo. 

Ko bodo razumele, da je nekaj notranjega 

in odprtega; da je popolnoma absurdno 

zaradi predsedovanja zahtevati nekakšno 

postrojevanje vseh družbenih podsistemov. 

Pa to ni zgolj slab politični stil, temveč 

je zarjavela osamosvojiteljska logika, ki 

evropskega v Sloveniji sploh ne čuti. Logika, ki 

hoče povsem normalne okoliščine izkoristiti 

za to, da politični podsistem zopet postane 

tako superioren nad ostalimi družbenimi 

podsistemi, kot je bil v preteklosti in je v veliki 

meri še danes! 

Ljudje smo namreč suvereni, nikdar tisti, ki 

mu dovolimo, da vlada! 

Barbara Kaluža 

Štipendijska shema v Zasavju 

Štipendije po novem 

Regionalni center za razvoj je z drugimi 

slovenskimi regionalnimi agencijami preko 

Javnega sklada RS za razvoj kadrov in 

štipendije pričel izvajati novo, poenoteno 

štipendijsko shemo, v okviru katere so 

bile na podlagi sodelovanja z zasavskimi 

delodajalci razpisane posredne kadrovske 

štipendije. 

V okviru javnega razpisa enotnih 

regijskih štipendijskih shem je bilo v 

Zasavju za šolsko oziroma študijsko leto 

2007/2008 razpisanih 90 štipendij. Od 

skupno štirinajstih zasavskih delodajalcev, 

ki so bili izbrani na osnovi javnega poziva 

in jim je bila ponujena možnost, da 

sodelujejo v shemi, se je za so-štipendiranje 

zasavske mladine odločilo deset podjetij in 

ena občina. Ti so iz seznama predlaganih 

kandidatov lahko izbirali le tiste, ki so 

izpolnjevali razpisne pogoje; odločali so 

se lahko samo za tiste profile, za katere so 

se opredelili v javnem pozivu in ki so bili 

v celoti skladni z njihovimi predhodno 

izraženimi kadrovskimi potrebami. 

Deset zasavskih delodajalcev bo tako v 

šolskem letu 2007/2008 petindvajsetim 

izbranim dijakom in študentom 

zagotavljalo polovico štipendije, preostali 

del pa bo kot štipenditor preko Javnega 

sklada RS za razvoj kadrov in štipendije 

prispeval Regionalni center za razvoj. 

Zaradi velikega števila prijavljenih 

kandidatov, ki se izobražujejo za poklice 

ter študijske smeri, ki jih delodajalci 

niso razpisali oziroma opredelili kot 

svoje kadrovske potrebe, je ostalo veliko 

razpisanih štipendijskih mest nezasedenih. 

Gre predvsem za poklice in izobraževalne 

smeri, ki so s strani zasavskih podjetij zelo 

iskane oziroma jih močno primanjkuje. Za 

določene deficitarne profile se zasavska 

mladina očitno ne odloča v tolikšni meri, 

Priložnosti in pasti našega polletja • stran 11 

kot so potrebe zasavskega gospodarstva; 

še vedno so zelo iskani oblikovalci kovin, 

orodjarji, mizarji, tesarji, zidarji, grafičarji, 

elektrikarji, lesarski tehniki, gradbeni 

tehniki, inženirji lesarstva, strojništva, 

elektrotehnike in lesarstva. 

Glede na to, da se prenovljena 

štipendijska politika na regionalni ravni 

izvaja šele prvo leto, nas je prijetno presenetil 

pozitiven odziv zasavskih delodajalcev 

in njihova pripravljenost za sodelovanje 

v okviru sheme. V prihodnje pa želimo 

čimbolj izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja 

nova zakonodaja, ter posledično spodbujati 

podjetja za kadrovsko štipendiranje 

in motivirati mlade, da se vpisujejo v 

takšne vrste in področja izobraževanja, 

ki izboljšujejo njihovo zaposljivost in 

pospešujejo gospodarski razvoj v regiji.

Ludvik Kramberger 

Irena Ivančič Lebar 

Legenda zasavskega 

otroškega zdravstva 

Čeprav bi lahko rekla, da je 90 let zgolj številka, moram priznati, da človek s 

takšnim številom let tudi danes zbuja spoštovanje. Še posebno, če je vitalen 

in »pri zdravi pameti«. In primarij Ludvik Kramberger, zdravnik pediater, 

dolgoletni predstojnik otroškega oddelka splošne bolnišnice v Trbovljah, 

takšen prav gotovo je. Čeprav ga pestijo bolezni in pravi, da zjutraj traja 

kar nekaj časa, da »se spravi k sebi«, je zanimiv sogovornik, ki ga je užitek 

poslušati, ko hudomušno pripoveduje o razmerah v zdravstvu od začetka 

njegovega službovanja v Trbovljah. Vmes natrosi tudi drobtinice iz svojega 

življenja. 

Pričujoči prispevek ni nastal le zaradi častitljive obletnice: k pisanju me je 

spodbudilo predvsem najino sodelovanje pri pripravi publikacije o zgodovini 

zasavskega zdravstva, ki naj bi izšla prihodnje leto. 

Ludvik Kramberger se je rodil 22. junija 

1917 v Lenartu v Slovenskih goricah, kjer 

je njegov oče opravljal zasebno zdravniško 

prakso. V kmečkem okolju, kjer se je še 

leta 1971 več kot 60 odstotkov aktivnega 

prebivalstva ukvarjalo s kmetijstvom, je bilo 

delo zdravnika izredno težavno. Kmetom se 

je zdelo pomembneje, da je zdrava živina, 

za ljudi, ki niso bili bolniško zavarovani, pa 

je bilo zdravljenje predrago. Še posebej je to 

veljalo za ženske, saj je menda prevladovalo 

mnenje, da je ženo mogoče zamenjati z 

drugo. Zato je njegov oče vse posege – od 

majhnih kirurških posegov in zdravljenja 

bolezni do porodov – opravljal sam; v 

ordinaciji, pri bolnikih doma, včasih pa je 

kakšnega bolnika za nekaj časa pripeljal 

tudi na svoj dom. 

Iz šole na vojsko 

Očetov zgled je tudi sina pritegnil k 

študiju medicine. Klasično gimnazijo je 

zaključil v Mariboru, študij medicine pa 

začel v Ljubljani, kjer sta bila takrat še samo 

dva letnika, ga nadaljeval v Beogradu in 

Zagrebu ter končal v Gradcu v Avstriji, kjer 

je leta 1942 opravil zadnji izpit. Namesto da 

bi se po študiju vrnil domov in nadaljeval 

očetovo prakso, so ga kot zdravnika poslali 

v Salzburg. 

Začel je v psihiatrični bolnišnici, tam 

razvito opazovanje obnašanja pacientov 

pa mu je pozneje prišlo še kako prav. 

Čez dobro leto se je znašel na vojaškem 

usposabljanju, eksercirju, kar je v praksi 

pomenilo marširanje, plazenje, streljanje … 

v glavnem dril za nabiranje poslušnosti in 

kondicije. In potem na fronto? Kateremu 

normalnemu mlademu moškemu bi to 

dišalo? Hitro je bilo treba ukrepati. Spomnil 

se je, kako se obnašajo “nori” bolniki, in 

vredno je bilo poskusiti. Uspelo mu je. 

Poslali so ga k zdravniku (nekemu Tirolcu, 

ki ravno tako ni bil navdušen nad vojsko), 

ki je ugotovil zelo povečane mandlje in šum 

na srcu. Odstranil mu je mandlje, za šum, 

pravi, da je ostal, a najpomembneje je bilo, 

da mu je omenjeni zdravnik po operaciji 

ponudil, da ostane pri njem in opravlja delo 

zdravnika. Seveda je ponudbo sprejel, kar 

je v praksi pomenilo, da je v dopoldanskem 

času opravljal vse zdravniško delo namesto 

omenjenega zdravnika. 

Prelepo je bilo, da bi trajalo. Vojne kar 

ni hotelo biti konec, nemška vojska pa je 

s svojimi lovkami segala vedno bolj proti 

vzhodu. Potrebovala je vedno več vojakov 

in tudi sanitetnih ekip. Tako se je znašel v 

Romuniji, v zaledju fronte, v idilični vasici, 

ki ga je spominjala na Bohinj. Ko pa je začela 

ruska armada pritiskati in poganjati nemško 

vojsko proti zahodu, so se morali umakniti. 

Ko jih je pot čez Madžarsko vodila proti 

zahodu, je “staknil” bolezen, za katero se 

je izkazalo, da je tifus, in zaradi katere je 

v bolnišnici prebil čas od novembra 1944 

do februarja 1945. Po okrevanju bi se moral 

vrniti v vojsko, a se je lahko zahvalil sreči, 

iznajdljivosti in ne nazadnje svoji mladostni 

predrznosti, da se je počasi pomikal proti 

domu in se pri tem izognil nevarnostim 

ponovne vojaščine. Srečno je prispel do 

Laškega in se tam pridružil partizanom, ki 

so 9. maja vkorakali v osvobojeno Trbovlje. 

Pristanek v Trbovljah 

Ironija je, da je leta 1945 kot splošni 

zdravnik “pristal” v Trbovljah: tistih 

Trbovljah, kjer so se pred vojno, kadar so 

se peljali z vlakom mimo, obrnili stran, saj 

so o njih poslušali same grozljive reči. O 

rdečkarjih, o streljanju, o stavkah ... 

Zakon o državnih uslužbencih je po 

vojni ministrstvom dovoljeval razporejati 

državne uslužbence – sem so spadali 

tudi zdravniki – tja, kjer so menili, da je 

potrebno. V Krambergerjevem primeru so 

bile to Trbovlje, čeprav je bila njegova želja, 

da bi služboval v mariborski bolnišnici, za 

kar je že opravil tudi razgovore. Sicer so mu 

obljubili, da je zaposlitev le začasna, a je 

začasnost postala še kako stalna. Verjetno 

je k temu pripomoglo tudi to, da si je v 

Trbovljah ustvaril družino. Priženil se je 

v družino Vaclava Čada, Čeha, ki je pred 

prvo svetovno vojno kot ladijski strojnik 

služil v avstrijski mornarici v Puli. Po 

razpadu monarhije je najprej brezuspešno 

iskal službo v Radečah, potem pa prišel 

v Trbovlje, kjer se je zaposlil najprej na 

separaciji, potem pa v centralnih rudniških 

delavnicah, ki jih je pozneje tudi vodil. 

Žena Elzo mu je med letoma 1946 in 

1951 rodila tri otroke, kar je začrtalo njegovo 

poklicno pot, ga usmerilo v pediatrijo. V 

prvem nadstropju zdravstvenega doma so 

dobili stanovanje, v katerem je pred vojno 

bival dr. Hugo Baumgarten. 

Službo splošnega zdravnika v Trbovljah 

je začel maja 1945, ko je primanjkovalo 

vsega, tudi zdravnikov. Cel trboveljski okraj 

jih je premogel le sedem, tako da je na enega 

zdravnika prišlo več kot 7000 prebivalcev. 

In vse je bilo potrebno začeti znova. Do leta 

1952, ko je bil sprejet zakon o komunah, je 

bilo tudi zdravstvo centralizirano, nad njim 

je “bedel” Okrajni ljudski odbor Trbovlje. 

V odseku za zdravstvo, od leta 1946 

Legenda zasavskega otroškega zdravstva • stran 12

imenovanem Zdravstveno socialni odsek, 

je deloval tudi okrajni zdravnik, ki ni imel 

svojih zdravniških prostorov, odgovoren pa 

je bil za nadzor ambulant na terenu. To delo 

je takoj po vojni opravljal zdravnik Kajzelj iz 

Zagorja, ki so ga leta 1949 zaradi nesoglasij 

zamenjali z dr. Krambergerjem. Ko so leta 

1952 ustanovili okrajni zdravstveni dom, je 

postal njegov upravnik. Okrajni zdravstveni 

dom je deloval do leta 1956, že pred 

tem, leta 1955, pa so na podlagi zakona 

o komunah v občinah ustanovili svoje 

zdravstvene domove, ki so prevzeli skrb za 

osnovno zdravstvo v posameznih občinah. 

Kot okrajni zdravnik ni premogel niti 

svoje pisarne, zato je ordiniral v ambulanti 

izolirnice; tudi popoldan, za kar je bil 

posebej plačan. To je še bilo obdobje 

privatne zdravniške prakse, in skoraj vsi 

zdravniki so jo, tako kot že pred vojno, 

opravljali v popoldanskem času, običajno 

kar v istih prostorih. 

skrbel za zdravstveno varstvo otrok, so 

takoj po vojni namestili “Bosančke”, sirote 

s Kozare, leta 1947 pa rudniško upravo. 

Nadomestno zgradbo za Dečji dom, ki 

so jo začeli graditi na prostoru nasproti 

zdravstvenega doma (današnja blagovnica), 

so morali ustaviti, ker je zmanjkalo denarja. 

Tudi v ravnateljevi vili nameščene rudniške 

otroške jasli, ki so začele delovati leta 1948 

in kjer je dr. Kramberger opravljal preglede 

otrok, so leta 1952, tudi zaradi izboljšanega 

obporodnega in poporodnega varstva 

žena, ukinili. Kljub težavam pa so se prej 

delujočim posvetovalnicam pridružile bolj 

strokovno razvite oblike dela: od šolske 

ambulante leta 1951, ki se ji je leta 1952 

pridružila šolska zobna ambulanta, do leta 

1957 ustanovljenega otroškega dispanzerja. 

Ko so k delu pritegnili usposobljen 

zdravniški kader, so se rezultati kmalu 

začeli kazati. 

pa določil dr. Krambergerja. Gradnja se je 

nekoliko zavlekla, 29. novembra 1963 pa 

je bil objekt slavnostno predan svojemu 

namenu, čeprav je bil prvi mali bolnik v 

stavbo s tremi etažami, dolgo 65 in široko 

15 metrov, sprejet šele 20. marca 1964. 

Sprva je imela bolnišnica 40 postelj, 

kmalu so dodali še dve, a so njihovo 

število postopno zmanjševali, saj je bilo 

delo usmerjeno predvsem v povečan 

obseg dispanzerskih zdravnikov. Lahko so 

razvili center za otroško varstvo po vzoru 

Unicefovega programa za intermediarne 

centre zdravstvenega varstva matere in 

otroka: torej pod eno streho zdravstveno 

varstvo otrok od rojstva do zaključenega 

šolanja. Vključeni so bili tudi stomatologi 

in specialist ortodont. 

Sistematski pregledi so sčasoma zajeli 

celotno populacijo otrok. Pravilnost 

takšnega dela so pokazali rezultati, saj se 

Temelji otroškega zdravstvenega 

varstva 

Dr. Krambergerju so leta 1954 odobrili 

specializacijo za zdravnika pediatra, ki jo je 

opravil v Zagrebu, zatem pa je nameraval 

odpreti privatno prakso. Vendar ga je 

prehitel zakon, ki je leta 1957 privatno 

zdravniško prakso ukinil. Sicer pravi, da 

so ga že pred tem nagovarjali, da bi prevzel 

privatno zdravniško prakso, saj naj bi imel 

vsak okraj vsaj enega privatnega zdravnika 

za pregled kmetov in vseh tistih, ki niso 

plačevali zdravstvenega zavarovanja. 

Po končani specializaciji se je predano 

lotil pionirskega dela – organiziranja 

bolnišničnega in izvenbolnišničnega 

otroškega zdravstvenega varstva v Zasavju. 

To je bilo razumljivo, saj so podatki o 

umrljivosti otrok zahtevali naglo ukrepanje. 

Za ponazoritev: leta 1945 je umrlo 72 

otrok, od tega 43 mlajših od enega leta, 

leta 1947 jih je bilo med 43 umrlimi kar 

30 mlajših od enega leta. Zdravniki so to 

pripisovali različnim vzrokom: prezgodnjim 

porodom, ki so bili v veliki meri posledica 

premajhne preventivne pomoči nosečnicam 

in porodnicam, patronažna služba še ni 

bila organizirana, otroški oddelek v splošni 

bolnišnici je bil popolnoma neustrezen, 

pomanjkanje medicinskih sester je bilo 

veliko, osebna higiena je bila še zelo 

pomanjkljiva. 

Čeprav je treba omeniti, da so otroški 

dispanzer s posvetovalnico za matere 

v Trbovljah ustanovili že leta 1919 in v 

Hrastniku leta 1927, se zaradi različnih 

vzrokov, predvsem finančnih, nista mogli 

bolj razviti. V tik pred drugo svetovno vojno 

zgrajeno poslopje Dečjega doma, ki naj bi 

foto Osebni arhiv Ludvika Krambergerja 

Ludvik Kramberger kot dvajsetletni mladenič 

Otroška bolnica 

Še vedno pa je bila huda težava 

pomanjkanje prostorov, tako ambulantnih 

kot bolnišničnih. Zato je dr. Kramberger že 

leta 1958 dal pobudo za ustanovitev otroške 

bolnice, v kateri bi se združila dispanzerska 

in bolnišnična zdravstvena nega otrok, 

pozneje tudi celotno zdravstveno varstvo 

žena. V poštev so prihajala različna 

poslopja, ki pa zaradi različnih razlogov 

niso ustrezala, zato je bila edina rešitev 

izgradnja novega poslopja. 

Najprej so razmišljali le o majhni 

“pokriti baraki”, poznejši načrti, ko so se 

v financiranje projekta vključila nekatera 

podjetja in sosednji občini, so postali 

drznejši. Odbor za izgradnjo pod vodstvom 

Alojza Ribiča je projektiranje poveril 

arhitektu Mitji Župančiču, za koordinatorja 

foto Arhiv Zasavskega muzeja Trbovlje 

...in kot čil devetdesetletnik 

je v desetletju 1975-1985 število sprejemov 

v bolnišnico zmanjšalo za 22 odstotkov, 

ležalna doba za 39 odstotkov in število 

oskrbnih dni za 32 odstotkov. Uspehi 

so odmevali tudi izven Trbovelj, zato je 

takšna ureditev postala vzorčna; tudi 

potem, ko so morali dispanzersko službo 

priključiti zdravstvenemu domu. Primarij 

dr. Kramberger pravi, da je to bilo in je 

mogoče, ker vsa dejavnost poteka pod eno 

streho in omogoča sodelovanje. 

Danes se nam to zdi samoumevno, kar 

pozablja se, da je bilo doseženo z velikim 

trudom. Zato je prav, da tudi s takšnim 

hitrim pregledom potrdimo splošnemu 

mnenju, da je naš primarij legenda 

zasavskega otroškega zdravstva. Priznanja 

in nagrade, ki jih je prejel za svoje delo, so 

šla v prave roke. 

Legenda zasavskega otroškega zdravstva • stran 13

Varstveno delovni center Zagorje ob Savi 

Ana Režun 

E-Qalin: upoštevati 

potrebe ljudi 

V Varstveno delovnem centru Zagorje ob Savi se že dolgo trudimo v čim 

večji meri upoštevati vse večje potrebe ljudi, tako uporabnikov v našem zavodu, 

njihovih svojcev in zaposlenih, kot tudi ustanoviteljev in zakonodajalcev. 

Zato smo kot prvi in za zdaj še edini tovrstni zavod v Sloveniji začeli uvajati 

model kakovosti E-qalin. Gre za evropski certifikat kakovosti na področju 

socialnega varstva, v katerega so pilotno vključene že štiri države, končni 

cilj pa je razviti uporaben model kakovosti. 

Uvodna predstavitev projekta je tekla v obliki 

privlačnega piknika. 

E-qalin je pravzaprav le nadaljevanje 

naših stremljenj, gre za formalizacijo tega, 

kar smo v neposrednih stikih počeli že 

doslej. Na ta način se skušamo izogniti 

definiciji norosti, po kateri je noro živeti in 

delati vedno enako in pri tem čakati, da se 

bo kaj spremenilo na boljše. 

Kako je sploh nastal 

E-qalin – z izvirnim imenom European 

quality-improving learning in residental 

care homes for the elderly – je vseevropski 

model upravljanja s kakovostjo v domovih 

za starejše ljudi, posebnih socialnih zavodih, 

zavodih za usposabljanje in varstveno 

delovnih centrih. Njegov razvoj je v času 

med oktobrom 2004 in septembrom 2007 

v okviru sklada Leonardo da Vinci podprla 

Evropska unija. 

Model je razvijala ekspertna skupina, 

v kateri so sodelovali strokovnjaki za 

upravljanje s kakovostjo, direktorji in 

drugi vodilni kadri iz domov za 

starejše, zastopniki poklicnih 

združenj, ustanovitelji domov 

in zavodov, izobraževalne 

ustanove in uporabniki. 

Sodelovale so organizacije ali 

posamezniki iz Avstrije, Češke, 

Italije, Luksemburga, Nemčije, 

Nizozemske in Slovenije. Aktivni 

partner v Sloveniji je družba 

Firis Imperl, v projektni fazi so 

iz Slovenije sodelovali domovi 

za starejše iz Črnomlja, Lendave, 

Ljutomera, Ptuja, Šentjurja pri 

Celju in Šmarje pri Jelšah, kot tihi 

partner pa tudi Ministrstvo za delo, družino 

in socialne zadeve. 

Omenjeni model kakovosti zapolnjuje 

praznino na področju standardov kakovosti, 

je odgovor na zahteve sodobne družbe, 

socialne politike in sistema socialnega 

varstva. Kot celovit koncept izobraževanja 

za obvladovanje kakovosti v socialno 

varstvenih organizacijah je nastajal najprej 

za domove za starejše, njegova spoznanja 

in orodja pa je moč širiti na vse socialno 

varstvene ustanove. Njegova odlika je, da 

prinaša izboljšave tako za uporabnike kot 

delavce. Uporabnikom nudi večjo kakovost 

bivanja, dela, učenja, oskrbe, nege in 

življenja, zaposlenim pa prinaša motivacijo, 

večje zadovoljstvo in skupinski duh, več 

samostojnosti pri delu in večjo dovzetnost 

za spremembe. 

foto Arhiv VDC 

Kaj ga je treba bilo 

V Varstveno delovnem centru Zagorje 

nas je na to pot vodilo precej dejavnikov. 

Med zunanjimi je na prvem mestu trend 

krčenja državnih sredstev za socialo 

in spodbujanje konkurence zasebnih 

zavodov. Poleg tega Nacionalni program 

socialnega varstva 2006-2010 poudarja 

večjo ciljno usmerjenost delovanja javnih 

zavodov, večjo učinkovitost, ugotavljanje in 

izboljševanje kakovosti storitev ter uvedbo 

modela sprotnega ocenjevanja izvajalcev 

in vrednotenje njihovega dela po merilih 

modela odličnosti. Temu ob bok lahko 

postavimo ugotovitev, da zaposlitev v 

javnem socialnovarstvenem zavodu ne 

bo več varna, če storitev zavoda ne bo 

kakovostna. Zelo praktični razlog pa je, da 

imamo kot prvi slovenski varstveno delovni 

center možnost sooblikovanja modela ter 

časovno prednost pred konkurenco. 

Za cilj smo si postavili spremljanje 

pričakovanj in potreb uporabnikov ter 

njihovih svojcev, s preverjanjem rezultatov 

pa bomo spremljali učinke storitev. Nadalje, 

zaposleni bodo imeli večjo vlogo pri 

kakovostnem delovanju zavoda, bodo slišani 

in bolj upoštevani, s tem pa bolj motivirani 

za boljše delo. Pričakujemo več skupinskega 

dela, več pogovarjanja med zaposlenimi, 

boljše razumevanje vseh področij, več 

samostojnega ravnanja zaposlenih in večjo 

pripravljenost za spremembe, saj se prej 

omenjenim zunanjim spremembam ne 

bomo mogli izogniti. 

E-qalin je model, ki spodbuja ustanove, 

da gledajo naprej in se ne zadovoljijo z 

doseženim. Omogoča nam, da si glede na 

svojo specifičnost postavimo optimalne 

cilje in optimalno hitrost spreminjanja. Za 

razvoj ustanove je zelo pomembno je tudi, 

da se tako oblikuje skupna baza znanja za 

vse delavce. 

Z njim bomo omogočili posameznim 

delovnim področjem, da se bodo videli 

kot del celote, in preprečili nejasnosti, ki 

bi lahko povzročile nepotrebne konflikte. 

Uresničitev modela bo prispevala k 

oblikovanju kulture sodelovanja, omogočala 

sinergijo pri skupnem delu in krepila 

medsebojno zaupanje vseh interesnih 

skupin našega zavoda. 

E-Qalin: upoštevati potrebe ljudi • stran 14

Spodbujanje podjetništva 

Gašper Koprivšek 

Roman Rozina 

Mrežni podjetniški 

inkubator Zasavja 

Podjetniški inkubatorji so po definiciji mesta, kjer so na relativno omejenem 

prostoru nameščena novonastala podjetja. Njihov osnovni namen je povečati 

možnosti rasti in stopnje preživetja novih podjetij, kar inkubatorji dosegajo 

s ponudbo opremljenih delovnih prostorov, skupno tehnično infrastrukturo, 

strokovnim svetovanjem in podpornimi storitvami, ki segajo od administrativne 

do finančne pomoči. Glavni poudarek je na lokalnem razvoju in ustvarjanju 

delovnih mest, pogosta je usmerjenost v dejavnosti visoke tehnologije. 

Podjetniški inkubatorji so ameriški 

izum, segajo pa v šestdeseta četa prejšnjega 

stoletja. Od tam so jih kot učinkovite 

oblike prenesli v evropsko okolje, kjer se 

je v osemdesetih letih začela hitra rast 

števila inkubatorjev in podobnih okolij za 

spodbujanje podjetništva, kot so na primer 

inovacijski centri, tehnološki in znanstveni 

parki. Takšna okolja so postala prostor 

srečevanja številnih podjetij in različnih 

družbenih ter gospodarskih politik podpore 

majhnim podjetjem, zaposlovanju, prenosu 

znanja in tehnologij, promociji inovativnosti, 

povezovanju podjetij, izobraževalnih, 

raziskovalnih in drugih organizacij. 

Pet let stara študija Evropske Komisije 

je v zahodni Evropi naštela blizu tisoč 

inkubacijskih okolij in opazila veliko 

zanimanje ter tudi aktivnosti v razvijajočih 

se deželah. Če k tem dodamo še 1500 

ameriških, so inkubatorji nedvomno 

postali stalnica v infrastrukturi za podporo 

podjetništvu. 

O kratki slovenski zgodovini 

Tovrstna slovenska zgodovina se začenja 

v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, 

ko je nastala vrsta inkubatorjev, zavodov 

in drugih organizacij, ki naj bi podpirale 

nastajanje novih podjetij in pospeševale 

njihovo rast. Ustanovitelji so bili večinoma 

občine in večja podjetja. Zasavski primer 

takšne ustanove je bil hrastniški Modulus. 

Iz tega obdobja 

je ostal dejaven 

le Podjetniški inkubator Sežana, ki je 

leta 1992 nastal v opuščenih prostorih 

tamkajšnje Iskre. Dve leti kasneje je 

Mariborska razvojna agencija ustanovila 

Štajerski tehnološki park, leta 1995 je 

nastal Tehnološki park Ljubljana, ki so ga 

razvili na Inštitutu Jožef Štefan, in v letu 

1999 na pobudo novogoriške Politehnike 

še Primorski tehnološki park. Leta 2000 

pa sta začela delovati Podjetniški inkubator 

Jesenice in Podjetniški inkubator Zasavja. 

Zasavskemu inkubatorju je leta 

2001 sledil prvi slovenski univerzitetni 

inkubator, mariborska Tovarna podjemov, 

dve leti zatem je nastal Mrežni pomurski 

podjetniški inkubator, leta 2004 pa tudi 

prvi povsem zasebni inkubator Smart Start. 

Do danes se je skupno število inkubatorjev 

povzpelo na trinajst, kar nekaj pa jih je v 

fazi načrtovanja. 

Inkubatorji se med sabo precej razlikujejo, 

kar je posledica tega, da so nastajali v 

različnih časih in v okoljih z različnimi 

potrebami. Večina jih je nastala na pobudo 

regijskih ali lokalnih razvojnih ustanov, ki 

so zagotovile tudi večino druge podjetništvu 

namenjene infrastrukture. Drugi osnovni 

tip pri nas so univerzitetni inkubatorji, ki 

naj bi omogočili uresničevanje podjetniških 

idej, ki nastajajo v okviru univerz. 

Podjetniški inkubator Zasavja 

Začetki zasavskega podjetniškega 

inkubatorja segajo v leto 1998, ko je bil 

ustanovljen Center za razvoj podjetništva. 

Njegovo poslanstvo je bilo pospeševati 

ustanavljanje novih podjetij in podpirati 

reorganizacijo obstoječih, predstavljal naj 

bi odskočno desko za ustanovitev in začetek 

delovanja podjetij. Kot prve so v inkubator 

vstopile družbe Inova, Politehna, Ševnca, 

Tevex, Webion in doslej največja uspešnica 

Dewesoft, družba za izdelavo programske 

opreme za zajem merilnih signalov, 

analizo teh podatkov in izdelavo merilne 

elektronike. 

Prvi prostori inkubatorja so bili urejeni 

v najemnih prostorih nekdanje Iskre v 

Trbovljah, kjer je bilo na razpolago 1623 

kvadratnih metrov skupnih pokritih 

površin. Inkubator je tam deloval do 

lanskega septembra, ko se je iztekla najemna 

pogodba. Regionalni center za razvoj se je 

zato lotil gradnje novih prostorov. Najprej, 

v prvi polovici leta 2005, so bili urejeni 

prostori v RR centru v Zagorju, kjer je 

storitvenim dejavnostim namenjeno 640 

kvadratnih metrov površin. Sledila je 

gradnja inkubatorja v Hrastniku, ki se že 

končuje, kot zadnja pa se je letos začela 

gradnja inkubatorja v Trbovljah. Objekt bo 

vseljiv prihodnje leto, in takrat bo zasavski 

mrežni inkubator razpolagal z okrog 2500 

kvadratnimi metri pokritih površin. To naj 

bi bila tudi primerna velikost za pripadajočo 

mu območje Zasavja z nekaj več kot 45 

tisoč prebivalci. Odločitvi za gradnjo 

inkubatorjev na vseh treh lokacijah pa je 

botrovalo predvsem pomanjkanje ustreznih 

in cenovno ugodnih poslovnih prostorov, ki 

bi novim podjetnikom omogočali prebroditi 

začetniške težave pri poslovanju. 

V Podjetniški inkubator Zasavja je 

bilo doslej vključenih 34 podjetij, ki jim 

je Regionalni center za razvoj zagotavljal 

ustrezne prostorske pogoje ter opremo, 

individualna svetovanja, različne delavnice, 

izobraževanje in usposabljanje, pomoč 

pri ustanavljanju podjetja, pridobivanju 

finančnih sredstev in pri promociji 

podjetja, pravno svetovanje, računovodske 

in administrativne storitve. 

Mrežni podjetniški inkubator Zasavja • stran 15

Širitev s pretežno evropskimi sredstvi 

Večino sredstev za širitev podjetniškega centra v Zasavju je 

Regionalni center za razvoj uspel pridobiti na prvem javnem razpisu 

v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih 

potencialov za obdobje 2007-2013. Evropski sklad za regionalni 

razvoj bo tako za uresničitev projekta prispeval slab milijon evrov ali 

85 odstotkov vseh upravičenih stroškov, preostanek sredstev pa bodo 

zagotovile občine Trbovlje, Hrastnik in Zagorje, ki so partnerji v 

projektu. Le-ta obsega razširitev parkirišča pri inkubatorju v Zagorju, 

zaključek že pričete gradnje inkubatorja v Hrastniku in ureditev 

okolice ter celotno izgradnjo objekta inkubatorja v Trbovljah. 

V Zagorju je bila predmet naložbe ureditev 2765 kvadratnih 

metrov okolice s parkirišči pri že obstoječemu inkubatorju, ki je že 

končana. V Hrastniku se prav tako končuje gradnja objekta v obrtnoindustrijski 

coni Ob Bobnu, v katerem bo imel inkubator na razpolago 

793 kvadratnih metrov pokritih površin, urejenih pa bo tudi 1494 

kvadratnih metrov okolice. Ob inkubatorju z 873 kvadratnimi metri 

pokritih površin v Trbovljah, kjer je objekt tudi že postavljen, pa bo 

urejenih še 1603 kvadratnih metrov okolice. 

Vse tri vključene občine gradnjo sofinancirajo s petnajstimi 

odstotki vrednosti naložbe na posamezni lokaciji in davkom na 

dodano vrednost, glede na višino vloženih sredstev pa bodo postale 

tudi solastnice inkubatorja. V vseh občinah naj bi z zaključkom 

projekta pridobili dovolj prostora za ustanovitev in začetek delovanja 

novih podjetij, ki bodo želela porodne težave prebolevati v njim 

prijaznejšem okolju. 

Kaj prinaša inkubator podjetjem 

in okolju 

Koristi mrežnega podjetniškega inkubatorja so razvoj poslovne 

infrastrukture, pospeševanje regionalnega razvoja, ustvarjanje 

novih podjetij in novih delovnih mest, povečanje bruto družbenega 

proizvoda in povečanje produktivnosti. Ob tem bo gradnja prostorov 

v vseh treh občinah omogočala tudi enakomernejši razvoj znotraj 

regije. 

Podjetniški inkubator tako pomaga lokalni skupnosti in 

posameznikom. Podjetnikom, ki vstopajo v inkubator, nudi pomoč 

v obliki prostora, svetovanja in storitev. Prostorska pomoč se kaže 

v znižani najemnini za opremljene poslovne prostore in v možnosti 

uporabe skupne infrastrukture, kamor sodijo na primer sejne sobe s 

sodobnimi informacijsko-komunikacijskimi povezavami. Zagotovljene 

so jim storitve svetovanja in administrativno- tehnične storitve, ki so 

potrebne za zagon podjetja in njegovo delovanje. Na vse treh lokacijah 

se bodo izvajale storitve VEM, to je svetovanja glede ustanovitve 

podjetja in njegove registracije, sistem vavčerskega svetovanja, 

možnost pridobivanja cenejših sredstev v okviru garancijske sheme in 

vse ostale aktivnosti, ki jih za zasavske podjetnike izvaja Regionalni 

center za razvoj in tudi druge ustanove: v Hrastniku bo na primer v 

prostorih inkubatorja tudi sedež obrtne zbornice. 

Za skupnost pa so pomembni predvsem gospodarski in socialni 

učinki. Ob krepitvi podjetniške dejavnosti in gospodarske moči je 

zelo pomemben tudi prispevek pri odpiranju novih delovnih mest. Po 

predvidevanjih ekonomske analize naj bi bilo v petnajstih letih v regiji 

neposredno ustvarjenih 250 novih delovnih mest, posredno pa naj bi 

naložba pozitivno vplivala na vsaj še tristo delovnih mest v podjetjih 

in institucijah, ki delujejo na območju Zasavja na področju šolstva, 

otroškega varstva, trgovine, gradbeništva, 

prometa, zdravstva in tako dalje. 

Kdaj ideja postane 

poslovni načrt 

- predstavitev poslovne zamisli, podjetja, proizvoda, 

tehnologije 

- razvojna vizija s cilji na kratek in dolgi rok 

- analiza trga, kupcev in konkurence, strategija tržnega 

nastopa 

- izračuni ekonomskih pokazateljev uspešnosti podjetja 

v prvem letu in naprej 

- kadrovska strategija 

- možne težave in kritična tveganja 

Pomagamo vam 

Pri načrtovanju podjetja vam pomagamo 

- pri pripravi poslovnega načrta 

- pri preverjanju poslovnih idej 

- pri ocenjevanju sposobnosti in izkušenj 

Na začetku poslovanja vam pomagamo 

- pri registraciji in pridobivanju dovoljenj 

- pri iskanju potrebnega kapitala 

- pri vključitvi v podjetniški inkubator 

- pri vzpostavljanju temeljnih poslovnih funkcij 

- pri posredovanju znanja in izkušenj 

- pri iskanju poslovnih partnerjev 

Pri rasti podjetja vam pomagamo 

- s presojo vaših razvojnih projektov 

- z vsemi oblikami svetovanj 

- pri prijavah na različne razpise 

- pri iskanju dodatnih sredstev 

- pri širjenju vašega tržišča 

Rad bi bil 

Odločitev za samostojno poslovno pot prinaša velika 

tveganja, a ponuja velike nagrade. Vam je to, da boste 

delali stvari, ki jih imate radi, dovolj velik motiv, ustrezna 

nagrada za začetne napore in strahove? Dvomite vase in 

ali ste samozavestni, verjamete v svoje ideje, zaupate v 

svoje sposobnosti? 

Če želite, bomo skupaj z vami iskali odgovore na ta 

vprašanja. Pretehtali bomo vaše zamisli in vam pomagali, 

da si odgovorite na vprašanja o svojih sposobnostih, 

skupaj bomo našli informacije, ki jih potrebujete za 

odločitev.

Strokovnjaki 

za 

embalažo 

EMB Zagorje d.o.o. 

Inženiring za tehniko pakiranja in industrijsko avtomatiko 

TRGOVINA IN SERVIS 

TEL: 03/ 56 68 877, FAX: 03/ 56 68878 

http://www.embzagorje.si 

e-mail: rudi.fele@guest.arnes.s 

Podjetje EMB Zagorje je bilo ustanovljeno ob koncu 

leta 2006. Po besedah gospoda Rudolfa Feleja je nastalo 

zaradi kritičnega znanja, nakopičenega v glavah nekaterih 

ljudi, zaradi potreb okoliških podjetij po zanesljivih 

in kakovostnih servisnih storitvah ter zaradi možnosti 

poslovnega sodelovanja z nekaterimi svetovno priznanimi 

proizvajalci industrijskih strojev. 

Specializirali so se za odkrivanje in odpravljanje napak 

v elektroenergetskih in elektronsko-procesorskih vezjih, 

veliko se posvečajo razvoju lastnih elektro-pnevmatskih 

krmilij. Pri delu uporabljajo sodobne merilne instrumente, 

za programiranje procesorskih vezij pa razvojna orodja 

priznanih svetovnih proizvajalcev in tudi takšna, ki so plod 

lastnega znanja. Kolektiv podjetja nudi hitro, strokovno 

in inovativno pomoč na terenu, za opravljeno delo pa 

prejema priznanja najrazličnejših ustanov in organizacij. 

Najbolj so ponosni na zaupanje podjetij, s katerimi imajo 

že več let sklenjena pogodbena razmerja o servisnih 

dejavnostih – pred ustanovitvijo te družbe so bili namreč 

zaposleni kot strokovni sodelavci okoliških podjetij. 

Poleg industrijske avtomatike se v podjetju ukvarjajo 

tudi z zastopstvom svetovno znanih podjetij. So uradni 

zastopnik podjetja ROBOPAC, največjega proizvajalca 

strojev za ovijanje predmetov in palet s termokrčljivo 

in raztegljivo folijo ter lepljenje škatel, in podjetja 

TURBOVAC, ki proizvaja stroje za vakuumsko pakiranje. 

Kupcem nudijo kompleten inženiring pri iskanju za 

njih najprimernejše in najcenejše tehnike pakiranja. 

Mnogi namreč posvečajo tehniki premalo pozornosti, 

pozabljajo, da je embalaža obleka njihovega izdelka, da 

izbira ustrezne strojne opreme zmanjša strošek na enoto 

izdelka. 

Kljub močni konkurenci so ponosni, saj jim kupci 

v Sloveniji in državah bivše Jugoslavije neprestano 

izkazujejo zaupanje z nabavljanjem strojev proizvajalcev, 

katerih uradni zastopnik so. Trditev potrjuje več sto 

prodanih visoko kvalitetnih strojev. Trenutno ima podjetje 

enega redno zaposlenega, vendar pričakujejo, da bodo pri 

nadaljevanju sedanjih trendov naslednje leto zaposlili vsaj 

še enega človeka. Ob imajo dva stalna zunanja sodelavca, 

ki opravljata servisiranje industrijskih strojev v različnih 

podjetjih, ki so postala redne stranke. Servisiranje je doslej 

prinašalo kakšno tretjino vseh prihodkov. 

Leto 2007 je njihovo prvo poslovno leto. Konkretno 

poslovanje se je začelo s poletjem, prvo polovico leta 

pa so namenili navezavam in prevzemanju poslov ter 

pridobivanju certifikatov, brez katerih ne bi bilo mogoče 

poslovati z močnimi tujimi podjetji. V teh par mesecih 

je promet podjetja znašal nekaj deset tisoč evrov. Rudolf 

Fele pričakuje, da bo poslovanje s tujino že v naslednjem 

letu najpomembnejše, saj izvoz že sedaj predstavlja 

okrog štirideset odstotkov prihodkov. V prihodnjem 

letu pričakujejo tudi vselitev v nove, razširjene poslovne 

prostore v Zagorju, na sedežu firme. Tam naj bi bil tudi 

razstavni prostor, s katerim bodo stroje lažje približali 

kupcem. 

Gospoda Feleja je podjetniški inkubator pritegnil s 

člankom v časopisu Razvoj. Kot inkubiranec ima zelo 

pozitivno izkušnjo. Inkubator podjetju nudi poslovne 

prostore, ki so nujno potrebni pri obiskih poslovnih 

partnerjev. 


Kje je še prostor 

Trenutno so razpoložljivi ali pa bodo kmalu zgrajeni 

naslednji prostori: 

V Zagorju 

- pisarniški prostor velikosti 23,75 m 2 

Informacije o razpoložljivem prostoru in 

pogojih za vključitev: 

Staša Baloh Plahutnik 

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ 

Podvine 36, Zagorje 

telefon: 56 60 524 ali 56 60 500 

e-naslov: stasa.baloh-plahutnik@rcr-zasavje.si. 

Po koliko je prostor 

Hrastnik 

V Hrastniku 




- pisarniški prostor v velikosti 7,90 m 2 


- proizvodni prostori s skupno površino 327,50 m 2 

- na razpolago je sejna soba za 50 ljudi, ki se lahko 

pregradi na dva dela, opremljena z najsodobnejšo 

tehnološko opremo 

V mrežnem podjetniškem inkubatorju Zasavja so vam 

najboljši poslovni prostori na razpolago za najmanj denarja. 

Najemnine so subvencionirane, saj je prednostni cilj 

inkubatorja ustvarjanje podjetniške kulture in spodbujanje 

gospodarskega razvoja. 

Podjetjem pomagamo pri uspešnem začetku poslovanja 

in hitri rasti. Pod enakimi pogoji vam nudimo pisarniške 

in proizvodne prostore v vseh treh zasavskih mestih: v 

poslovni coni Toplice pri Zagorju, v poslovni coni Ob 

Bobnu v Hrastniku in v poslovni coni Nasipi v Trbovljah. 

Cena za kvadratni meter pisarniških prostorov 

znaša 7 €. 

Podjetnik plačuje v začetnem obdobju naslednji delež polne 

najemnine: 

do 12. meseca – 20 % ali 1,4 € 

od 13. do 18. meseca – 40 % ali 2,8 € 


od 25. do 36. meseca – 100 % ali 7€ 

Poleg najemnine se najemnik obvezuje plačevati tudi pavšal 

obratovalnih stroškov (stroški električne energije, ogrevanja, 

čiščenja in komunalni stroški), ki znaša mesečno 3,5 € na 

m 2 najetih poslovnih prostorov 

V Trbovljah 








- proizvodni prostor velikosti 156,25 m 2 



- na voljo je tudi jedilnica 

Trbovlje 

Proizvodne prostore je moč razdeliti 

na manjše enote. 

Cena za kvadratni meter proizvodnih 

prostorov znaša 4,5 €. 

Podjetnik plačuje v začetnem obdobju naslednji delež polne 

najemnine: 

do 12. meseca – 20 % ali 0,9 € 



od 25. do 36. meseca – 100 % ali 4,5€ 

Električna energija se plačuje po dejanskih stroških, za 

druge obratovalne stroške pa bo na osnovi dejanskih 

stroškov določen mesečni pavšal. 

Najemniki tako v pisarniških kot proizvodnih prostorih so 

upravičeni še do dodatnega znižanja najemnine glede na 

število zaposlenih. Dodatni popust v primeru 

od 4 do 10 zaposlenih znaša 10 % 

od 11 do 20 zaposlenih 15 % 

in pri več kot 21 zaposlenih 20 %

Ni ga 

čez dober 

nasvet 

s posebnimi potrebami. Pravno svetovanje v vzgojnoizobraževalni 

sferi je njen poklicni fokus in zanimanje, to 

ji omogoča globlje poznavanje problematik tega področja 

s pravnega vidika in tudi sicer. 

Gordana Kraševec je po poklicu pravnica. Kot je 

razvidno že iz imena podjetja, se ukvarja s pravnim 

svetovanjem. Skladno s standardno klasifikacijo 

dejavnosti se podjetje ukvarja s tremi dejavnostmi: druge 

pravne dejavnosti, razen zastopanja strank, podjetniško in 

poslovno svetovanje ter drugo izobraževanje. 

Pravo je študirala in zaključila v Ljubljani, preden 

se je odločila za samostojno podjetniško pot, pa si je 

nabrala nekaj delovnih izkušenj tudi v javni upravi in 

v gospodarstvu. Začela je kot pripravnica na Rudniku 

Trbovlje-Hrastnik, po letu dni je odšla na Višje sodišče 

v Ljubljano, kjer je bila eno leto še sodniška pripravnica. 

Od tam jo je poklicna pot zanesla na Sindikat vzgoje, 

izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ) Slovenije, kjer 

je delala štiri leta, sledila pa je še polletna kariera pod 

uradniškim nazivom višji svetovalec III na Agenciji RS 

za okolje. Kot pravi sama, so njeno poklicno pot – poleg 

formalne izobrazbe – najbolj izoblikovale delovne izkušnje 

v SVIZ, kjer je opravljala delo strokovne svetovalke za 

pravne zadeve. 

Samostojno pot je začela v podjetniškem inkubatorju v 

Zagorju pred letom in devetimi meseci. Njena podjetniška 

dejavnost je v veliki meri vezana na delo, ki ga je 

opravljala v SVIZ: nudi pravno svetovanje ravnateljem 

oziroma direktorjem javnih zavodov s področja vzgoje 

in izobraževanja, to je vrtcev, osnovnih in glasbenih šol, 

srednjih šol ter zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok 

Gordana Kraševec meni, da v Zasavju premalo 

poudarjamo pomen izobrazbe. Prepričana je, da sta 

izobrazba in posledično strokovna usposobljenost 

predpogoj za kvalitetno intelektualno delo. Če bo v 

prihodnosti sama zaposlovala, bo pri tem upoštevala 

strokovne kriterije in ne družabne povezave, ki so pri 

zaposlovanju pri nas še vedno preveč pomembne. Želi 

vzpodbujati zasavske organizacije, naj iščejo čimbolj 

izobražen kader, saj bo to predstavljalo tudi močnejšo 

splošno motiviranost za izobraževanje in strokovno 

usposabljanje. 

Poklicno delovanje v Zasavju zanjo ostaja bistveno, ne 

namerava pa se zapirati v to okolje. Pravi, da moramo biti 

odprti ter pripravljeni tudi na zunanje izzive, kar sama 

dokazuje tako, da sodeluje tudi s poslovnimi partnerji 

izven Zasavja. 

V prihodnosti namerava poleg svojega primarnega 

‘’tržišča’’ – vzgoja in izobraževanje – delovati tudi na 

področju kulture, saj utegne biti sodelovanje z zavodi s 

področja kulture zelo zanimivo. Še naprej pa bo kvalitetne 

pravne storitve v prvi vrsti ponujala ravnateljem zasavskih 

šol oziroma zavodov s področja vzgoje in izobraževanja. 

Proces vključitve v podjetniški inkubator se ji je zdel 

enostaven, ljudje so bili pripravljeni komunicirati in se 

tudi sicer angažirati. Za to možnost je slišala po lokalni 

televiziji, poklicala je na Regionalni center za razvoj, kjer 

so bili pripravljeni sodelovati z njo. 


Vodnik 

po inkubatorju 

Ideja. Tudi v podjetništvu se vse začne z idejo. Kaj 

delati, kaj izdelovati? Izbirate lahko med številnimi 

glagoli v nedoločniški obliki. 

risati – graditi – raziskovati – variti – misliti – rezati – 

nadzirati – šivati – leteti – prodajati – rezkati – računati 

– oblikovati – sekati – operirati – konstruirati – negovati 

– oglaševati – kuhati – snemati – voziti – žagati – načrtovati 

– sejati – svetovati – stružiti – programirati – kopati 

– voditi – meriti – čistiti – pisati – saditi – organizirati 

– žgati – zdraviti – vrtati – razvijati – učiti – brusiti 

Tehtanje idej. Podjetniška ideja se od večine 

drugih razlikuje po tem, da je začetek poti, ki pripelje do 

dejavnosti, ki vam bo omogočila prihodke za dostojno 

življenje. Njen končni cilj je torej proizvod ali storitev, 

ki ga je moč prodati. Zato si je treba postaviti nešteto 

vprašanj in poiskati odgovore nanje. 

Bližnjica do podjetja. Vas je groza birokratskih 

hodnikov? V inkubatorju deluje vstopna točka VEM, 

kjer lahko na enem mestu enostavno, hitro, varno in 

brezplačno registrirate podjetje. Podjetniki boste dobili 

vse potrebne informacije, pomoč pri izpolnjevanju 

elektronskih obrazcev, za vas jih bomo poslali na prave 

naslove. Brez napisov Sem na malic in Pridem takoj. 

vpis podjetnika v poslovni register – posredovanje davčnih 

podatkov – prijava samostojnega podjetnika in mladoletnih 

otrok v obvezno zdravstveno zavarovanje – vpis spremembe 

podatkov v poslovni register – izbris podjetnika iz poslovnega 

registra – naročilo izpisa podatkov iz poslovnega registra 

plešci ne zahajajo v frizerske salone – sončni kolektorji so 

neučinkoviti v polarni noči – nihče več ne zamenja krave za vrečo 

obtolčenih jabolk – v igluje ne vgrajujejo talnega ogrevanja – 

desettonske stiskalnice niso primerne za stanovanja v blokih 

– nepismeni ne berejo časopisov – vegetarijanci ne jedo 

mesa – v močvirjih ne gradijo namakalnih sistemov – vlaki 

lahko vozijo le po tirih – strešniki naj bi ne prepuščali vode 

– meter je bolj uporabljana merska enota kot čevelj in palec 

Od ideje do načrta. Navedeno je 

samoumevno, ne pa morda tudi, kako je z davki in 

računovodskimi standardi, kakšne so tržne razmere in po 

koliko je kapital, katere organizacijske oblike so na voljo, 

kako motivirati ljudi in oglaševati dejavnost … Ljudje, ki 

poznajo te odgovore, se imenujejo podjetniški svetovalci. 

V inkubatorju vas bomo seznanili z njimi, da vas bodo 

vodili od ideje do poslovnega načrta. 

pomoč pri pripravi poslovnega načrta – izobraževanja 

in svetovanja s področja vodenja podjetja, razvijanja 

sposobnosti, financ, trženja – računovodsko, davčno in pravno 

svetovanje – mednarodno povezovanje in raziskovanje trga 

– oblikovanje vaše javne podobe – cenejše in tudi brezplačno 

svetovanje v okviru vavčerskega sistema – spopadanje s 

poslovnim problemov – seznanjanje z aktualnimi razpisi 

in priprava dokumentacije zanje 

– poti do cenejših posojil in jamstev 

Podjetniški biotop. Ob birokratskih ovirah je 

nespodbudno podjetniško okolje med ključnimi zavorami 

ustanavljanja podjetij. Inkubator je najugodnejši prostor 

za nastanek in rast podjetij, okolje z visoko vsebnostjo 

podjetniškega duha, samopostrežba s celovito ponudbo 

storitev in aktivnosti, ki jih ponujajo Regionalni center za 

razvoj in drugi členi podpornega okolja. 

sodobno opremljeni poslovni prostori – razpoložljiva skupna 

infrastruktura – znižana najemnina – še dodatni popusti za 

nove zaposlitve – urejena okolica s parkirišči – administrativni 

servis – uspešno preizkušeno na že več kot tridesetih primerih 

Sešteto. Podjetniški inkubator povečuje možnosti 

uspešnega razvoja novih podjetji. Namenjen je vsem, ki 

ste se odločili, da se preizkusite kot podjetniki, pa tudi 

obrtnikom in podjetnikom na začetku poslovne poti, ki 

želite, da se vaše podjetje hitreje razvija. 

Podjetniški inkubator spodbuja gospodarski razvoj in 

ustvarja podjetniško kulturo v okolju. Tako prispeva k 

preoblikovanju gospodarske podobe regije in spodbuja 

razvoj lokalnih skupnosti. 

Podjetniški inkubator je več kot prostor. Je celovita pomoč 

podjetniku, da najhitreje preteče pot od ideje do uspeha. 


Veliko 

denarja še ne 

pomeni dobre 

arhitekture 

FinArs d.o.o. 

Arhitektura, gradbeno projektiranje in druge storitve 

t: (03) 566 05 48 

e-mail: kristjan.cuk@finars.si 

http://www.finars.si 

FinArs je arhitekturno podjetje. Ustanovljeno je bilo 

leta 2005 s sedežem v Celju. Ker pa sta Trboveljčan 

Kristijan Čuk, strokovni direktor podjetja, in njegov 

poslovni partner Borut Dolar verjela v Zasavje, sta se 

odločila za selitev v domače okolje. Prostore sta pridobila 

v podjetniškem inkubatorju v Zagorju, za katere Čuk meni, 

da so še vedno edini pravi poslovni prostori v Zasavju. 

Njihove stranke so praviloma gospodarski subjekti: 

čeprav niso usmerjeni zgolj v delo s trgovskimi družbami, 

pa prav tu vidijo tržno nišo. Arhitekti so namreč pri 

projektiranju trgovskih centrov zelo omejeni, v FinArsu 

pa se trudijo znotraj te omejenosti poiskati maksimume. 

Oblika trgovskih poslovnih prostorov se ji zdi pomembna 

tudi zaradi velikega števila ljudi, ki jih obiskujejo. 

FinArsovi trgovski centri so tako, vsaj za naše razmere, 

precej nekonvencionalno oblikovani, znotraj arhitekturne 

stroke pa so priznani kot dobri primeri gradnje trgovskih 

centrov v Sloveniji. Njihova jasna ambicija je delati za 

večje in zahtevnejše investitorje. Tako le še krepijo svoj 

izraz pri obvladovanju prostorske problematike. 

Doslej so imeli okrog milijon evrov prihodkov, za 

prihodnje leto pa načrtujejo podvojitev tega zneska. V 

slovenskem prostoru so eno večjih arhitektnih podjetij, ki 

ponuja izključno arhitekturno projektiranje. Investitorjem 


sicer odgovarjajo za celotno projektiranje, vendar druge 

segmente projekta poverijo svojim stalnim podizvajalcem. 

Vizija podjetja je postati največji arhitekturni biro med 

Celjem in Ljubljano. 

Med njihove najbolj odmevne projekte projektiranje 

trgovsko-poslovno-stanovanjskega objekta K3 v Celju, ki se 

ga je prijelo ime Celjski gigant, litijskega Spara, Tuševega 

trgovsko-poslovnega centrav Rogaški Slatini, sem sodi 

tudi adaptacija nekdanje zagorske Deloze. Trenutno 

pa projektirajo stanovanjsko sosesko v Tomačevem v 

Ljubljani, stanovanjsko-poslovno-trgovski center v Novem 

mestu, naselje stanovanjskih hiš v Pivoli pri Mariboru, 

trgovski objekt Lidl v Trbovljah. V domačih Trbovljah so 

sodelujejo tudi pri urejanju zaključka stanovanjske soseske 

Sallaumines, za kar so bili izbrani na javnem natečaju. 

V podjetju je trenutno zaposlenih devet arhitektov, 

kar je za tako mlado podjetje vsekakor zavidljiv podatek. 

Imajo odprto kadrovsko politiko, kar pomeni, da so 

ves čas na preži za novimi sodelavci, pa naj bodo to 

sveži in neizkušeni ali pa prekaljeni strokovni kadri. 

Ravno uravnoteženo kombiniranje obojih jim zagotavlja 

nekakšno notranjo konfliktnost na strokovnem področju, 

ki pa se navzven kaže kot uspešen in inovativen način 

iskanja kvalitetnih arhitekturnih rešitev. Zaposleni niso 

zgolj Zasavčani, ampak prihajajo tudi iz drugih slovenskih 

regij. 

Glede na izjemno začetno uspešnost – v strokovnem 

in poslovnem smislu – je Kristijan Čuk prepričan, da so 

prešli zasavsko miselnost, da se pri nas ‘’ne da’’. Imeli so 

enake pogoje kot vsi drugi, kar dokazuje, da se ‘’da’’ tudi 

Zasavju, treba pa je verjeti vase in v svoje delo. 

težje doseči. Zasavska mesta se da narediti lepa, da se 

jih izboljšati, sta pa za to v prvi vrsti potrebna posluh 

občinskih oblasti ter pravilna vizija tistih, ki prostor 

sooblikujejo. Finančni problemi po Čukovem mnenju tu 

niti ne igrajo najpomembnejše vloge. Prepričan je, da se 

da z zaupanjem občinskih oblasti v stroko – predvsem 

županov in vodij oddelkov za okolje in prostor na 

občinah – z resnično ambicijo tudi z majhnim denarjem 

narediti zelo dobre objekte. Dobra arhitektura namreč 

ni vedno povezana z veliko denarja. In slednje je ena 

izmed strategij FinArsa, ki jo skušajo uveljaviti tudi pri 

trgovskih centrih. 

Celoten kolektiv FinArsa se stalno izobražuje na 

področju izkoriščanja alternativnih virov energije in 

projektiranja pasivnih, energetsko neodvisnih hiš. 

Razvoj na tem področju redno spremljajo kljub temu, 

da se energetsko neodvisne hiše v Sloveniji pojavljajo 

počasi, v Zasavju jih pa sploh še ni. 

Kristijan Čuk pravi, da poznamo tri kategorije 

tovrstnih hiš: najprej je energetsko varčna hiša, ki je 

prva stopnja ‘’zavedanja’’ hiše, da je postavljena v 

neko okolje. Ta oblika je že sprejemljiva za naš prostor, 

tudi zakonsko bo zelo kmalu opredeljena, saj bodo 

sčasoma vse hiše morale postati energetsko varčne, 

kar v preprostem jeziku pomeni več in boljšo izolacijo. 

Naslednja je pasivna hiša, ki je že višja stopnja, ker 

energijo sama tudi pridobiva. Za razliko od energetsko 

varčne hiša sama pridobiva energijo in je v najvišji 

možni fazi že lahko samozadostna: z aktivnimi in 

pasivnimi sistemi pridobivanja toplotne energije zadosti 

potrebam po lastnem funkcioniranju in ne obremenjuje 

okolja. Pametna hiša je najvišji nivo, kjer je že ogromno 

podpornih sistemov, elektronike, krmiljenj … V Sloveniji 

imamo le nekaj zasebnih pametnih hiš. Takšna hiša s 

pomočjo različnih sistemov sama popolnoma kontrolira 

svoje življenje. Odgrinja in zagrinja rolete, ko je to 

potrebno, na različne načine regulira zrak, tako da so 

bivalni pogoji optimalni in energetska izguba minimalna. 

To je zelo draga zadeva in je zaenkrat še bolj modna 

muha, Ferrari med hišami, pravi Čuk. 

V prostorskem in arhitekturnem smislu vidijo v Zasavju 

veliko možnosti prav zaradi dejstva – ali pa navkljub 

dejstvu – da obstajajo zavore na področju prostorskega 

razvoja. Zasavčani smo tu premalo ambiciozni, bojimo 

se biti na ravni bolj razvitega dela Slovenije. Pri tem je 

najbolj smešno, da se zasavska regija kot celota ‘’fura’’ kot 

žrtev, da je prisotno občudovanje doseženega nivoja pri 

drugih in hkrati strah prebiti so do tja. 

Bistvo prostorskega razvoja Zasavja je v razvoju 

notranjosti mest, ker navzven ni prostora. Takšen tip 

razvoja je prisoten vsepovsod, kjer je razvoj navzven 


Drugače o razvoju 

Romana Martinčič 

Se zavedamo pomena 

socialnega kapitala 

Pojem socialnega kapitala je relativno mlad koncept v družbenih vedah, ki 

nam daje odgovore na mnoga vprašanja v zvezi z zagotavljanjem gospodarske 

uspešnosti, ustvarjanja in razvoja, pridobivanja, prenosa in uporabe znanja, 

demokratizacije družbe in podobnega. Kljub sociološkim koreninam seže 

njegov pomen na različna področja družbenega življenja: od politike do 

posameznega državljana (aktivno državljanstvo), znotraj in izven organizacij 

(podjetij) ter na področje izobraževanja. 

Avtorji, ki se ukvarjajo s konceptom 

socialnega kapitala, so si enotni v mnenju, 

da socialni kapital vpliva na razvojno 

uspešnost družbe. Zavedati se moramo, da 

model sam po sebi ne predstavlja edinega 

vzroka, ki sproža proces ekonomskega 

razvoja in politične učinkovitosti neke 

države ali regije; je pa zelo pomemben 

dejavnik in kot tak vreden razprave in 

širšega proučevanja, saj lahko razvije višjo 

zmožnost prilagajanja in odgovarjanja na 

razvojne impulze v svojem okolju. 

Socialni kapital v organizacijah 

Namen prispevka ni navajati abstraktne 

definicije socialnega kapitala, temveč bo 

za razumevanje dovolj razlaga, da socialni 

kapital razumemo kot vir, ki posameznikom 

in različnim skupinam omogoča dosegati 

zastavljene cilje na podlagi sodelovanja in 

medsebojnega zaupanja. Rečemo lahko, da 

socialni kapital poseduje skupina oziroma 

organizacija, ki ima dobro razvita socialna 

omrežja, notranjo kulturo sodelovanja, 

ki sloni na participaciji zaposlenih pri 

odločanju, ter učinkovito vodenje. Vse 

omenjeno so dejavniki, ki danes odločilno 

vplivajo na konkurenčno prednost neke 

organizacije pred ostalimi. 

Poleg zunanjih povezav so pomembni 

predvsem “notranji” vidiki socialnega 

kapitala. Le-ti nas napeljujejo na učinkovito 

organiziranost znotraj podjetij in ostalih 

organizacij, kar pomaga krepiti in izkoriščati 

socialne vezi med zaposlenimi. Pri tem igrajo 

pomembno vlogo uspešni pristopi k vodenju 

ljudi ter učinkovito upravljanje s človeškimi 

viri. Izsledki mnogih raziskav kažejo, da so 

komunikacija, delegiranje nalog, timsko delo 

ter slabitev statusne hierarhije tisti elementi, 

ki pripomorejo h krepitvi notranjega 

socialnega kapitala, kar pozitivno vpliva 

na inovativnost in rast podjetij. Nasprotno 

pa pomanjkanje neposredne komunikacije, 

izrazito poudarjanje hierarhije moči (tako 

imenovanega “šefovstva”), tekmovanje 

med timi znotraj podjetja, neustrezno 

nagrajevanje zaposlenih (predvsem 

prevelike razlike) ne predstavljajo ugodne 

podlage za razvoj socialnega kapitala v 

organizaciji. 

Socialni kapital ni čarobna paličica, ki 

podjetjem ponuja vse rešitve za njihove 

probleme, je pa dobra podlaga za razmislek, 

kaj jim ta vir predstavlja in koliko je po 

njihovem mnenju vredno vanj investirati 

že z vidika konkurenčnih prednosti, ki jih 

prinaša. 

Socialni in človeški 

kapital skozi perspektivo 

izobraževanja in učenja 

Na tem mestu se pojavlja vprašanje razlike 

med socialnim in človeškim kapitalom. 

Prvi se nanaša na neko skupino oziroma 

kolektiv z njihovimi odnosi, drugi pa je bolj 

povezan z opredelitvami, ki se nanašajo na 

posameznika. S slednjim je povezano tudi 

izobraževanje in investicije vanj. 

Človeški kapital merimo z vlaganjem 

v izobraževanje in številom let šolanja, 

socialni kapital pa s kakovostjo življenja. 

Socialni kapital nastaja in se razvija v 

različnih skupnostih: začenši z družino, v 

izobraževalnih institucijah, civilni družbi 

(predvsem v prostovoljnih organizacijah), 

podjetjih in drugih organizacijah. Zelo 

veliko vlogo pri nastajanju socialnega 

kapitala imajo izobraževalne institucije, v 

katerih si lahko prizadevajo za skupinsko 

delo, odprtost do novosti, sprejemanje 

kulturnih različnosti in podobno. Regija, 

ki ima dobro razvito mrežo učenja, postaja 

bolj dinamična in ima mnoge prednosti v 

primerjavi s tisto, ki tega nima. 

Tudi izobraževanje odraslih igra 

pomembno vlogo. Memorandum o 

vseživljenjskem učenju, ki so ga leta 2000 

v Lizboni podpisali predsedniki držav 

Evropske unije, daje velik poudarek 

usposabljanju ljudi za aktivno sodelovanje 

na vseh ravneh družbenega življenja. 

Pomembno je, da spodbuja večjo 

vključenost marginaliziranih in izključenih 

posameznikov in skupin. Prav tako 

izpostavlja pomen socialnega partnerstva 

nacionalnih, regionalnih in lokalnih 

oblasti, civilne družbe in izobraževalnih 

organizacij. 

Zasavska spraševanja 

Prispevek zaključujem z nekaj odprtimi 

vprašanji. Kako v zasavski regiji ključni 

akterji skrbijo za socialni kapital? Ali 

v podjetjih in ostalih organizacijah 

uveljavljajo sodobne vodstvene pristope 

(pri tem ne mislim na poslovodenje), 

obvladajo upravljanje s kadri, predvsem z 

njihovim znanjem? Ali izobraževalci vidijo 

v svojem poslanstvu še kaj več od tega, da 

so zgolj izvajalci formalnega izobraževanja? 

Je dosedanja vloga razvojnih institucij 

ustrezna? Ali politiki spodbujajo razprave 

in podpirajo razvojno naravnanost v tej 

smeri ter ustvarjajo ugodno klimo za razvoj 

socialnega kapitala? 

Vprašanj je mnogo in še več. Lahko 

najdemo mnogo primerov, ki nam dajejo 

pritrdilne odgovore. Vendar na osnovi 

podatkov, s katerimi razpolagam, in mojega 

védenja temu ne morem v celoti pritrditi, pa 

naj pri vsej stvari izhajam iz čisto preproste 

teze, da je sodelovanje merilo in vir uspeha 

družbe. 

Ampak to je že tema neke druge 

zgodbe. 

Se zavedamo pomena socialnega kapitala • stran 23

Vseživljenjsko učenje 

Tatjana Kavšek 

Žlahtno izročilo 

družine Adama 

Ključevška 

Ko ob jutranjem čaju prelistam dnevni časopis in med vožnjo na delo poslušam 

radijske jutranje novice, mimogrede preletim še oglasno desko in… 

Vse to je oblika prijetnega, pogosto popolnoma nezavednega, neformalnega 

učenja, ki se nenehno odvija. Človek za svojo doživljenjsko socializacijo 

nujno potrebuje nenehno učenje, radovednost. In če slednje ozavestimo, je 

naša pot vseživljenjskega učenja bistveno nadgrajena. 

izobraževanja odraslih, Resolucijo o 

Nacionalnem programu za izobraževanje 

odraslih v Republiki Sloveniji do leta 2010. 

Temeljna usmeritev razvoja izobraževanja 

odraslih je omogočiti čim večjemu številu 

odraslih prebivalcev vključevanje v 

vseživljenjsko učenje. Pomembno je, da jim 

ga približamo z novimi pristopi in metodami 

dela, z vrednotenjem že osvojenega znanja, 

predvsem pa, da jih seznanimo z možnostmi, 

ki so jim na voljo. 

foto Arhiv KTRC Radeče 

V Sloveniji imamo kvalitetne institucije, 

razvojne službe in strokovne organe za 

izobraževanje odraslih, ki spodbujajo in 

motivirajo oblike, programe in projekte 

vseživljenjskega učenja. Še več, izobraževanje 

odraslih v Sloveniji ima dolgo tradicijo. 

Umeščeno je v sistem izobraževanja 

in v zavest družbe. Skozi zgodovino je 

to področje doživljalo svoje vzpone in 

padce, vendar je bilo ves čas prisotno in je 

oblikovalo družbeno resničnost. 

Učenje za življenjsko rast 

Postavljeni smo v prostor in čas, katerega 

dejstva moramo vpeti v vsakršne aktivnosti. 

Evropska družba se vsak dan intenzivneje 

srečuje s staranjem prebivalstva, zelo hitrim 

spreminjanjem in razvojem informacijskokomunikacijske 

in druge tehnologije. Vse 

to narekuje nenehno in hitro spreminjanje 

načina dela in življenja. V kolikšni meri 

in kako vse to vpliva na prilagajanje ljudi 

novitetam? Tu ne mislim na ljudi, ki jim 

je tovrstno razmišljanje in delo osnovna 

dejavnost, ampak na vse tiste, ki se jih hitri 

razvoj posledično dotika in izredno stresno 

vpliva nanje. 

Te družbene »rak rane« je mogoče 

zmanjšati prav z izobraževanjem, 

usposabljanjem, morda bolje rečeno: 

z ozaveščanjem ljudi, kajti prav s tem 

omogočamo posameznikom osebno rast, 

zaposlitev, blaginjo in večjo socialno 

varnost, družbi pa razvoj, napredek in 

socialno kohezijo. 

V Sloveniji imamo Nacionalni program 

V Svibnem je res lepo 

Dolina Sopote, v vsej svoji geografski 

širini, že osem let intenzivno sodeluje v tednu 

vseživljenjskega učenja, ki na nacionalni 

ravni poteka vsako leto v sredini oktobra. 

Zavod za gozdove Slovenije z Jožetom 

Prahom in Andragoški center Slovenije 

z dr. Nevenko Bogataj sta med skromne, 

preproste, a marljive in delovne podeželske 

ljudi vnesla vzpodbude in motivacijski elan 

za vseživljenjsko učenje v obliki študijskih 

krožkov. Neformalno učenje v tej obliki je 

postalo del tudi kulturnega utripa kraja. 

Tako smo 14. oktobra na domačiji 

Adama Ključevška na Počakovem 

oblikovali velik javni dogodek s 

spodbudami in predstavitvami aktivnih 

oblik vseživljenjskega učenja v našem 

lokalnem okolju. Roko sodelovanja smo 

si ob prvič javno predstavljeni, bogati 

etnološki zbirki družine Adama Ključevška 

podali: Kulturno turistični rekreacijski 

center Radeče, študijski krožki Sprehod 

skozi gozd, Od vznika do evra in Sopota, 

Jana Mlakar Adamič iz Zasavskega muzeja 

Trbovlje, Tone Lesnik iz Zavoda za gozdove 

Slovenije, Ljudski pevci iz Svibnega, Društvo 

kmečkih žena Arnika Svibno in Čebelarsko 

društvo Radeče. Medgeneracijsko učenje se 

je ob ogledu zbirke, ljudskih pesmih, plesu 

rašplje, tepežu rehtarja in preizkušanju v 

starih kmečkih opravilih, kot so mlatenje 

Žlahtno izročilo družine Adama Ključevška • stran 24

foto Arhiv KTRC Radeče 

So se vam ob branju teh vrstic 

porodili spomini in želja videti 

omenjene stare predmete? Še veste, 

kako izgledajo? Predlagam vam, da si 

vzamete čas in se podate na kmetijo 

Adama Ključevška na Počakovo v 

občini Radeče, kjer vam bodo radi 

pokazali in predstavili vse našteto in 

še veliko več. 

Pot v dolino Sopote pripelje iz 

Radeč ali prek Podkuma, lahko tudi 

iz smeri Šmartnega pri Litiji. Pot naj 

vas potem vodi v smeri Svibna, nato 

pa sledite oznakam, ki vas vodijo do 

Ključevškove družine. Z veseljem si 

vzamejo čas za vsakogar. 

Pokličite na telefon 03 56 85 565 

ali 041 369 241, pozanimate pa se 

lahko tudi po elektronski pošti matej. 

kljucevsek@volja.net. 

s cepci, žaganje hloda z amerikanko in 

podobnimi, nadaljevalo še vse popoldne. 

Uspeh dogodka povzemamo s posebnim 

ponosom, saj smo povezali raznolike ljudi, 

skupine in nepopisno množico obiskovalcev, 

katerih udeležba je bila vsaj dvakrat večja 

od števila pripravljenih sedežev. Dogodek 

je bil nepozaben tudi zato, ker je dišalo 

po pečenem kostanju, se kadilo iz velikega 

kotla golaža, ker smo okusili sladkost 

domačega medu in opazovali Arnike pri 

izdelovanju ocvrtih sladkih rožic. In še in 

še. Resnično smo doživeli nepozaben utrip 

podeželja. Prepletala so se hrepenenja in 

spomini na stare čase ter utripi sodobnega 

življenja, ki se uči od naših korenin. Celotno 

popoldne je ‘kipelo’ od vzajemnega, 

spontanega, neformalnega, prijateljskega, 

medgeneracijskega učenja. 

Medgeneracijsko vseživljenjsko učenje je 

socialni kapital podeželja, ki se ga moramo 

zavedati, ga negovati, krepiti in širiti z vso 

ljubeznijo. 

Zgled dopolnilne dejavnosti na kmetiji 

Idilično podeželsko okolje, posuto s travniki in gozdovi, s strminami in manj 

ravnmi, obogateno z vodami in številnimi naravnimi biseri. To je dolina Sopote. Med 

ljudi, ki jih odlikuje izredna ljubezen do svojega okolja, do dela, do znanj o razvoju 

tehnik in oblikah dela na njivi, travniku, v hlevu in gozdu, sodijo tudi člani družine 

Ključevšek na Počakovem v krajevni skupnosti Svibno. 

Oče Adam, njegova žena Justa in odrasli sinovi Aleš, Boštjan in Matej so po 

25 letih ljubiteljskega zbiranja starih predmetov uredili izredno bogato zbirko. Na 

prenovljen zgornji del poda, kjer je prostor zbirke, se povzpnemo po lesenih stopnicah, 

oprtih na izbrano deblo z rakavo odebelitvijo. Toplo, leseno okolje nas nagovori z 

vsebinami iz dni naših prednikov. 

Adam, ki nas vodi po zbirki, nam s svojimi besedami in predmeti zna pričarati tiste 

dni, ki jih ni več. 

Kuhinja. Najprej kotiček, kjer je predstavljena kuhinja skozi čas kot skromen, 

nepogrešljiv prostor vsake kmečke hiše, mesto za pripravo kmečkih obrokov, sprva 

v krušni peči, kasneje na štedilnikih na drva. Zbirko bogatijo lončeni lonci, lesene 

in aluminijaste žlice, krožniki od lesenega do porcelanastega. Na policah je obvezni 

mlinček za kavo, v kotu mevtrga za mesenje kruha, ki je služila še za mizo, spravilo 

posode ali posteljico za otroka. V kotu stoji metla, burkle in lopar za kruh. 

Kmečka izba, osrednji prostor vsakega gospodinjstva, kjer so sprejemali goste, 

prebijali večere in bili največ skupaj, se bohoti z veliko mizo in skupno skledo na njej. 

Na stenah visijo stare slike, v kotu nas greje krušna peč, okrog nje se sušijo vsakdanji 

čevlji. V kotu stoji kolovrat, na drugi strani večnamenska omara. Nepogrešljiv je 

tudi bogkov kot z ročno vezenim prtičem. Zgodbe iz tega prostora govore o vseh 

razsežnostih iz življenja naših prednikov. Okoli peči so tekle glavne kupčije na kmetiji 

glede živine ali možitve hčera, sprejemali so goste, se poslavljali od pokojnika … 

Kamra. V vsako hišo je sodila tudi skromna kamra, spalnica z ozko posteljo za dva, 

morda zibelko. Tam prisotne kaduje so služile za čiščenje žita in nego otroka. 

Kmečko orodje. Za podeželsko okolje sta poleg kmečke hišice značilna tudi 

kozolec in hlev. Pri delu si je človek pomagal z raznolikim kmečkim orodjem. Tako je 

dober gospodar sam poskrbel za ročno delo v gozdu; ne le za potrebe ogrevanja doma, 

ampak tudi za zaslužek. Popraviti in narediti si je znal grablje, košare, koše, nasadil je 

orodje, doma sprešal sadje, mlatil, vpregel živino. Vsa ta orodja spregovorijo, ko nas 

Adam Ključevšek iznajdljivo vpne v delo njega dni, ko poprime za klešče, žago ali 

ročni mlin. 

Ura je bila dragocena stvar vsakega gospodarja, naj jo je imel v žepu za k nedeljski 

maši ali v ponos na steni kmečke izbe. V etnološki zbirki Ključevškovih je polno 

pripomočkov za merjenje časa. Šivalni stroji so bili prava dragocenost premožnih ljudi, 

polica pa je polna tudi tistih črnih, težkih likalnikov na oglje. 

Čevljarska delavnica je čisto poseben kotiček zbirke Ključevškovih. Tam so 

zbrani prav vsi pripomočki, ki jih je šuštarski mojster potreboval za ročno izdelavo 

obuval. Ob posebnih dogodkih pride sem v goste čisto pravi mojster z znanjem in 

spretnostjo izdelovanja čevljev. Zanimivo je opazovati njegovo delo in spretnosti. 

Res veliko tega iz zbirke bi se še dalo opisati. Pomembno je, da so vsi člani družine 

Ključevšek predani ljubiteljskemu zbirateljstvu in da so svojo ljubezen znali preliti v 

dejanja. Z izrednim osebnim in tudi materialnim vložkom so uredili zgledno zbirko, s 

čimer pa zgodba še ni zaključena. Ob letošnjem tednu vseživljenjskega učenja so vrata 

do te dragocenosti prvič odprli javnosti. Bili so toplo sprejeti, kar je bila pomembna 

odskočna deska za delo in učenje naprej. Povezali so se s strokovnimi službami 

in registrirali dopolnilno dejavnost na kmetiji, tako da zadostijo črki slovenske 

zakonodaje. 

Ključevškovi so primer dobre prakse, vzor tega, kako se lahko v družini neguje 

in nadgrajuje vseživljenjsko učenje. Še več, vseživljenjsko učenje se iz te počakovske 

družine širi v okolico: na široko imajo odprta vrata za vse, ki jim želijo prisluhniti, 

od skupin do posameznikov, od otrok in mladih do srednje generacije, sploh pa radi 

stopijo v dialog s starejšimi ljudmi, ki so v predstavljenih časih še odraščali, takšno 

življenje doživljali izkušali na svoji koži. 

Ravno slednji so in ostajajo nenadomestljivo izročilo, ki bo med nami ostalo živo le 

zaradi plodov, kakršne nam kaže družina Adama Ključevška. 

Žlahtno izročilo družine Adama Ključevškae • stran 25

We are demoCRAZY! 

Uroš Skrinar 

Mladi želimo 

dejavno oblikovati 

prihodnost 

Razmišljamo, se povezujemo. Gradimo pot. Prevzemamo pobudo za 

spremembe. Spremembe, ki so nujne. 

Mladi, ki so odločni delovati za mlade 

Število mladih med petnajstim in 

štiriindvajsetim letom starosti bo med 

letoma 2005 in 2050 upadlo za četrtino, 

iz 12,6 na 9,7 odstotka. Starostna skupina 

65 let in več pa se bo povečala iz 16,4 na 

29,9 odstotka. Jasno je, da se evropsko 

prebivalstvo stara in Slovenija je tu vse 

prej kot izjema. Mladi bomo torej tisti, ki 

bomo morali prevzeti breme naraščanja 

starajočega se prebivalstva in postati 

odločilni v doseganju večje gospodarske 

rasti in večjega števila delovnih mest. A 

živeti bomo morali svojo prihodnost na 

temeljih, ki jih danes postavljajo starejši, 

zato je nujno potrebno, da le-ti, danes 

prisluhnejo našim željam in idejam ter 

upoštevajo naša mnenja. 

Odrinjeni mladi 

Trenutno stanje v Sloveniji kaže, da 

mladinske organizacije znotraj nevladnega 

sektorja niso prepoznane kot posebna vrsta 

nevladnih organizacij ter da je mladina 

kot takšna odrinjena 

iz procesov odločanja. 

Dejstvo je, da za nas in 

o nas odločajo drugi. In 

dejstvo je, da mladi to 

dopuščamo. 

Najlažje je seveda reči, 

da mlade sodelovanje 

v procesih odločanja 

in gradnji Evropske 

skupnosti tako in tako 

ne zanima. Številni 

dogodki in srečanja 

mladih ter izvedeni 

projekti pa dokazujejo 

ravno nasprotno. To 

so dokazali tudi mladi 

Evropejci, ki so se ob 50. 

obletnici Rimske pogodbe 

zbrali marca 2007 v Rimu in so v Rimsko 

mladinsko deklaracijo zapisali: „Listen to 

what we have to say, ask us what we need 

and then act“. Torej: Prisluhnite temu, 

kar imamo povedati, vprašajte nas, kaj 

potrebujemo, šele potem delujte. 

Navedeno potrjuje tudi letošnji 

Eurobarometer o mladini, saj je večina 

mladih, vključenih v raziskavo, odgovorila, 

da so zainteresirani in da se želijo aktivno 

vključevati v aktualne razmere; predvsem 

na lokalni in regionalni ravni, vendar pa 

tudi na nacionalni in evropski. Hkrati pa 

je verjetno res, da mladi ne najdemo poti 

k svoji aktivni participaciji, kot temu učeno 

pravijo. 

foto Volkan Pirincci 

Mladi v akciji 

Evropa ali bolje rečeno evropska 

politika, sedaj pa počasi tudi že nacionalna, 

sta se začeli zavedati, da je za zagotavljanje 

blaginje in razvoj evropskih družb – glede 

na staranje prebivalstva – pozornost nujno 

potrebno usmeriti ne samo na finančno 

podporo ampak tudi k osebni vpletenosti 

različnih akterjev na različnih področjih in 

nivojih. Politika Evropske unije na področju 

mladine, oblikovana na podlagi Bele knjige 

– Nova spodbuda za evropsko mladino, 

Evropskega mladinskega pakta in ostalih 

dokumentov, se zato usmerja v oblikovanje 

ustreznih mehanizmov in okolja, v katerem 

lahko mladi ustvarjalno izražajo svoja 

stališča in uresničujejo lastne interese ter s 

tem krepijo lastne kompetence in blaginjo 

ter prispevajo svoj delež k oblikovanju 

družb. 

Evropska skupnost to skuša vzpodbujati s 

svojimi programi in pobudami. Eden izmed 

teh je Program Mladi v akciji. Program, 

ki nudi konkretno podporo za izvedbo 

tako imenovanih projektov mladinske 

demokracije. Projektov, katerih namen je 

povečati aktivno udeležbo mladih v življenju 

njihove skupnosti s podporo sodelovanja 

mladih v mehanizmih predstavniške 

demokracije. Ja, res je, sliši se vse prej kot 

zanimivo. Ampak... 

Mladi za Trbovlje 

Ravno tu smo namreč začeli mi. Mladi 

za Trbovlje, kot smo se hudomušno 

poimenovali, smo neformalna skupina 

mladih, aktivnih na različnih področjih v 

družbenem življenju naše občine. Zavedamo 

se, da smo mladi nosilci prihodnosti, zato 

želimo biti vključeni, aktivno hočemo 

sodelovati v odločitvah, ki se tičejo naše 

sedanjosti in prihodnosti. In priložnost, da 

to dosežemo, vidimo ravno v projektu We 

are demoCRAZY! 

We are demoCRAZY je projekt, ki smo 

ga v Neformalni skupini Mladi za Trbovlje 

– v sodelovanju in s podporo Mladinskega 

centra Trbovlje – pripravili z našimi finskimi 

partnerji International Youth Centrom 

Villa Elba ter Mladinskim svetom Kokkole. 

S projektom bomo skušali, če bo odobreno 

sofinanciranje iz Programa Mladi v akciji, 

Mladi želimo dejavno oblikovati prihodnost • stran 26

vzpostaviti strukturirani dialog med lokalno 

oblastjo in mladimi – tako organizirano 

kot neorganizirano mladino – ter s tem 

prispevati k razvoju mladini prijazne lokalne 

skupnosti. Hkrati si bomo prizadevali za 

sodelovanje in povezovanje vseh akterjev 

na področju mladine, s čimer bomo skušali 

omogočiti tako boljše priložnosti za aktivno 

participacijo mladih kot tudi za razvoj 

mladinske politike, mladinskega dela in 

mladinskih organizacij, ki so pomemben 

dejavnik razvoja vsakega mladega človeka 

in tudi družbe kot celote. 

Izkoristimo naše priložnosti 

Dejan Zupanc 

Europe Direct Zasavje 

Za dialog med 

kulturami in 

civilizacijami 

Projekt je bil dokončno usklajen v mesecu 

oktobru, ko smo na tako imenovanem 

obisku preverljivosti, ki je bil financiran 

iz omenjenega programa, v Trbovljah 

gostili štiri finske partnerje iz Kokkole. 

V času tega obiska smo dorekli še zadnje 

podrobnosti, si odgovorili na nekatere 

pomisleke in pripravili celotno projektno 

dokumentacijo. Nato je bilo potrebno 

pridobiti še sofinancerje projekta. Veseli 

smo, da sta tako naša Občina Trbovlje kot 

tudi Občina Kokkola našli posluh in se 

odločili, da projekt podpreta. 

We are demoCRAZY! smo nato prijavili 

v sprejem v program Mladi v akciji. In sedaj 

čakamo na odločitev. Kakšna bo, se bo 

izvedelo kmalu. Ampak snežna kepa se je 

začela valiti, in prepričan sem, da bo slej ko 

prej za seboj potegnila tudi ostale. 

In ravno to rabimo v Trbovljah. Projekte 

ter prijave le-teh. Povezovanje in sodelovanje! 

Črpanje nepovratnih sredstev ter s tem 

večanje števila aktivnosti, programov, 

zaposlitev. Predvsem v tako imenovanem 

neprofitnem sektorju, ki je premalo razvit 

in popolnoma podhranjen ter v katerem 

ne vidimo številnih priložnosti, ki se nam 

ponujajo. Tudi za kreiranje lastnih služb. 

Vse se da! Idej nam ne manjka. Volje tudi 

ne. Mogoče bi potrebovali le nekoliko več 

samoiniciativnosti ter samozaupanja, tako 

posamezniki kot organizacije. 

Priložnosti je ogromno. In kot mi je nekoč 

dejal nekdo, 

ki ga močno 

s p o š t u j e m : 

„Priložnosti niso 

nikoli izgubljene. 

Le izkoristi jih 

kdo drug.“ 

Mi smo se 

odločili, da jih 

kar mi! 

Obvezna smer: gremo naprej! 

Generalni direktorat za komuniciranje Evropske 

komisije je oktobra v španskem Sitgesu pripravil prvo 

letno srečanje mreže informacijskih točk Europe Direct 

in mreže točk Evropskega dokumentacijskega centra, ki 

se ga je udeležilo 180 predstavnikov omenjenih mrež. 

Informacijske točke Europe Direct imajo vlogo 

posrednika med Evropsko unijo in njenimi državljani na 

lokalni ravni. Tako zagotavljajo informacije in nasvete o 

politikah Evropske unije, dejavno spodbujajo razpravo 

o njej na lokalni in regijski ravni, omogočajo evropskim 

institucijam razširjanje lokalnih in regionalnih 

informacij ter javnosti nudijo možnost, da evropskim 

institucijam posredujejo povratne informacije. 

Evropski dokumentacijski centri pa pomagajo 

univerzam in raziskovalnim inštitutom pri izobraževanju 

in raziskavah o evropskem združevanju, jih spodbujajo, 

da sodelujejo v razpravah o Evropi, državljanom 

pomagajo spoznavati politike unije. 

Namen letnega srečanja je bila krepitev partnerskih 

mrež ter vzpostavitev trdnih povezav med vsemi, ki sodelujejo v informiranju državljanov 

o delovanju Evropske unije. Na srečanju so se zvrstila številna predavanja, tematske 

delavnice in sejem, na katerem so udeleženci predstavili svoje metode, izdelke in pristope 

pri posredovanju informacij. Letno srečanje je bilo tako dobra priložnost tudi za Evropski 

direktorat za komuniciranje, ki lahko prilagaja način dela in spodbujanje delovanja točk v 

vsaki državi posebej. 

Med bolj pomembnimi obravnavanimi temami so bili različni pristopi pri komuniciranju 

z javnostmi v letu 2008, ki ga je Evropska unija razglasila za leto medkulturnega dialoga. Za 

nas še posebej, saj začetek akcije sovpada s predsedovanjem Slovenije v prvi polovici leta. 

Naša država bo morala v času predsedovanja posebno pozornost posvetiti spodbujanju 

medkulturnega dialoga, razumevanju ljudi iz različnih okolij in kultur, še posebej pa 

spodbujanju multikulturalizma in povezovanja na področju izobraževanja ter večjezičnosti 

pri spodbujanju multikulturalnega razumevanja in komuniciranja. 

V povezavi z medkulturnim dialogom so se že pričeli izvajati ukrepi na področjih 

kulture, vseživljenjskega učenja, mladih, državljanstva, boja proti diskriminaciji in socialni 

izključenosti, boja proti rasizmu in ksenofobiji, azilske politike in integracije priseljencev, 

politike avdiovizualnih sredstev in raziskav. 

Tudi v zunanjih odnosih je Evropska unija vključena v številne dejavnosti, ki lahko 

občutno pripomorejo k spodbujanju medkulturnega dialoga. Takšne so dejavnosti, povezane 

z državami kandidatkami za pristop, državami zahodnega Balkana in partnerskimi državami 

evropske sosedske politike. Prav poseben primer je evro-mediteransko partnerstvo, ki 

povezuje evropske države s tistimi, od koder prihaja večine imigrantov v unijo. 

Tudi slovenska mreža Europe Direct informacijskih točk, katere del je tudi Informacijska 

točka Zasavje, se bo aktivno vključevala v izvajanje takšnih aktivnosti. Podrobnejši program 

dogodkov in prireditev bo na voljo v začetku prihodnjega leta, objavljen pa bo tudi na 

spletni strani www.rcr-zasavje.si/eu. 

Za dialog med kulturami in civilizacijami • stran 27

Zasavski muzej Trbovlje 

Gregor Jerman 

Andrej Zorko 

Okupacija in 

mobilizacija 

V Zasavskem muzeju v Trbovljah smo se odločili, da ob 65. obletnici prvih 

naborov slovenskih fantov za potrebe nemške vojske in zaradi tega, ker je 

ta del slovenske zgodovine še precej neznan, to temo preučimo. Izsledke 

smo podali v knjigi z naslovom Okupacija in mobilizacija, ta del zgodovine 

pa predstavili tudi na občasni razstavi Okupacija in mobilizacija v Zasavju, 

ki je bila na ogled v muzeju v mesecu oktobru. 

Osnovna ideja vseh, ki smo sodelovali 

pri projektu, je bila, da je potrebno pojav 

prisilne mobilizacije Slovencev v nemško 

vojsko umestiti v kontekst dogajanj druge 

svetovne vojne na Slovenskem (in tudi širše, 

kar pa je bilo že storjeno na drugih mestih), 

pri čemer je nedvomno izhodiščni dogodek 

in temeljni vzrok vseh nadaljnjih dogajanj 

ravno dejanje napada sil osi na Kraljevino 

Jugoslavijo ter razkosanje in zasedba 

njenega ozemlja. Posameznih zgodovinskih 

dogodkov namreč ne moremo iztrgati 

iz konteksta in jih obravnavati povsem 

izolirano, kot včasih zgodovinopisje rado 

počne, saj lahko v tem primeru dobimo 

dokaj nenavadne in predvsem resničnostno 

sporne rezultate. Sami smo v naši naraciji 

izbrali zaporedje okupacija, vzpostavitev 

Poziv za nabor letnikov 1923 in 1924 

civilne uprave, žrtve vojnega nasilja. Nato 

smo podrobneje predstavili mobilizirance v 

nemško vojsko kot eno izmed žrtev vojnega 

nasilja; kot take jih namreč opredeljujeta 

tako slovensko zgodovinopisje kot zakon. 

Okupacija 

Po napadu sil osi aprila 1941 je bila 

Kraljevina Jugoslavija okupirana, naše kraje 

je zasedla nemška vojska. Najprej so oblast 

v občinah prevzeli kulturbundovci – iz vrst 

le-teh so bili tudi prvi župani – kasneje pa 

so prišli na čelo občin nacistični uradniki 

iz Avstrije in Nemčije. Trboveljska občina 

je bila za okupatorja pomembna iz dveh 

vzrokov. Tu so bila velika nahajališča rjavega 

premoga, ki so ga Nemci potrebovali za 

svojo vojno industrijo, poleg tega pa je tu 

potekala meja med nemško in italijansko 

okupacijsko cono. Zato so julija 1941 v 

sklopu nove upravne razdelitve Spodnje 

Štajerske ustanovili Trboveljsko okrožje, v 

katerega je bil prenesen tudi sedež gestapa, 

varnostne policije ter drugih uradov in 

služb, ki so bili potrebni za nemoteno 

delovanje oblasti. 

V začetku okupacije, pospremljene z 

močno propagando, je bilo razpoloženje 

med prebivalstvom za okupatorja dokaj 

ugodno. Vse se je spremenilo s prvimi 

aretacijami, izselitvami in streljanjem talcev, 

prepovedjo delovanja slovenskih društev, 

preimenovanjem osebnih in krajevnih 

imen. S tem so Nemci zelo hitro pokazali, 

da je njihov namen popolno ponemčenje 

slovenskega prebivalstva. 

Potek mobilizacije 

Ena izmed oblik nacistične 

raznarodovalne politike je bila tudi 

mobilizacija slovenskih fantov v nemško 

vojsko. Razvrstitev prebivalstva v politične in 

skladno temu tudi v državljanske kategorije 

je imela na slovenskem Štajerskem za 

praktično posledico tudi mobilizacijo 

določenih kategorij prebivalstva v nemško 

vojsko. Nemška okupacijska oblast je 

imela posebne nacionalno-politične 

razloge za uvedbo vojaške obveznosti, saj 

so predvidevali, da bo vpoklic slovenskih 

fantov in mož v nemško vojsko močneje 

povezal slovensko prebivalstvo z usodo 

Nemčije. Šef civilne uprave na Spodnjem 

Štajerskem dr. Sigfried Uiberreither je 

24. marca 1942 izdal odredbo o uvedbi 

vojaškega prava na Spodnjem Štajerskem v 

soglasju z vrhovnim poveljstvom nemških 

oboroženih sil in državnim ministrom za 

notranje zadeve. S tem je vojaško obveznost 

na slovenskem Štajerskem izenačil z vojaško 

obveznostjo, ki je po nemški zakonodaji 

veljala v avstrijski Štajerski. 

Z mobilizacijo se je ukvarjal zelo velik 

aparat. Tehnično so mobilizacijo neposredno 

izvajali vojaški upravni uradi, pri popisih pa 

so bili vključeni tudi občinski uradi in župani. 

Na propagandno-političnem področju je 

Okupacija in mobilizacija • stran 28

Avtorji razstave Okupacija in mobilizacija v Zasavju Gregor Jerman, Miran Kalšek in Andrej Zorko 

imela glavno vlogo pri pripravi in izvajanju 

mobilizacije Štajerska domovinska zveza. 

Njena dejavnost v zvezi z mobilizacijo je 

združevala dvoje: propagando in grožnje. 

Trboveljsko okrožje je spadalo pod 

okrajno vojaško poveljstvo v Celju, ki je 

bilo podrejeno 18. vojaškemu okrožju s 

sedežem v Salzburgu. Takšen sistem je 

veljal vse do 31. januarja 1945, ko je bilo 

okrajno vojaško poveljstvo v Celju ukinjeno 

oziroma priključeno mariborskemu. Prav 

tako kot v celotni Spodnji Štajerski je tudi v 

trboveljskem okrožju nemški okupator leta 

1942 začel s prisilno mobilizacijo v nemško 

vojsko. Tako so lahko v trboveljskem okrožju 

računali na približno 7.700 mladeničev. 

Popisi in nabori posameznih letnikov 

so potekali ob istem času kot na ostalem 

ozemlju Spodnje Štajerske. Najprej sta bila 

na nabor poklicana letnika 1923 in 1924. 

Za trboveljsko okrožje je bil na podlagi 

razglasa šefa civilne uprave za Spodnjo 

Štajersko dr. Uiberreitherja dne 21. maja 

1942 izdan razglas, po katerem so nabor 

za ta dva letnika izvedli med 28. majem in 

9. junijem 1942. Do leta 1944 so prišli na 

nabore še fantje letnikov 1909 do 1928. 

Do tu predstavljena vsebina je hkrati 

vsebina prvega dela knjige in prvega dela 

razstave, ki smo ga poimenovali Okupacija. 

Čeprav se oba dela tako knjige kot razstave 

Avtorja knjige Okupacija in mobilizacija 

in istoimenske razstave sta diplomirana 

zgodovinarja Gregor Jerman in Andrej 

Zorko, pri oblikovanju knjige in postavitvi 

razstave pa jima je s strokovnimi 

nasveti pomagal Miran Kalšek, direktor 

Zasavskega muzeja Trbovlje. V slednjem 

je knjigo Okupacija in mobilizacija še 

vedno moč tudi kupiti. 

vsebinsko, slogovno in ponazoritveno 

precej razlikujeta, pa vendarle tvorita 

nerazdvojivo celoto. S kratko splošno 

predstavitvijo mobilizacije v nemško 

vojsko in z mobilizacijo v nemško vojsko 

v Trbovljah se konča prvi del tako razstave 

kot same knjige. 

Nov pogled na mobilizacijo 

foto Matjaž Kirn 

Drugi del govori izključno o pojavnih 

oblikah znotraj prisilne mobilizacije 

Slovencev v nemško vojsko. Snov je podana 

atipično glede na dosedanjo literaturo o 

mobilizaciji. Treba je namreč povedati, da 

je doslej izšlo že več kot petnajst strokovnih 

knjig in številni spomini udeležencev 

na to temo, vendar ta literatura žal ni 

prodrla v širšo javnost, niti ni vzpodbudila 

strokovnih krogov k temeljitim znanstvenim 

raziskavam. Razlogi za to so večplastni in 

jih skušamo, z najnovejšimi prizadevanji 

posameznih raziskovalcev in nekaterih 

znanstvenih institucij, med katere sodi tudi 

Zasavski muzej Trbovlje, premostiti. 

V knjigi Okupacija in mobilizacija skuša 

biti pristop k izbrani snovi priljudnejši 

in predvsem privlačnejši na način, ko za 

razliko od dosedanje opredelitve prisilnih 

mobilizirancev s stališča žrtev vojnega 

nasilja, ki je seveda tudi za to knjigo 

zavezujoč, pogledamo nanje kot na vojake 

neke minule vojne. Atipičnost podajanja 

snovi je večplastna, bistveno pri tem pa je, 

da knjiga izbira pojavne oblike iz pojava 

prisilne mobilizacije, ki doslej še niso bile 

predstavljene, med drugim tudi zaradi 

psihološke samocenzure mobilizirancev 

samih tako pri samoumestitvi v zgodovinsko 

pripoved kot v njihovim problemom 

nenaklonjeno družbo. Na ta način so nova 

poglavja o zaprisegi, o prisilni mobilizaciji 

v oborožene enote SS (Waffen-SS) in o 

mobilizirancih in SKOJ, KPS ter NOB. 

Nov je tudi prikaz uniform in odlikovanj, ki 

so jih kot nemški vojaki nosili mobiliziranci, 

čeprav le-ta ni tako ‘’provokativen’’ kot 

prej omenjena poglavja. Gre enostavno 

za prikaz uniform in odlikovanj, ki je bil 

doslej že izveden za vse v drugi svetovni 

vojni bojujoče se skupine Slovencev. 

Poglavja Razdvojene družine, Vsakdanjik 

in praznik, Spominska obeležja in Povojni 

čas pa pomenijo nadgradnjo in nadaljnjo 

sistematizacijo doslej že obravnavanih tem s 

primeri iz Zasavja. Na splošno lahko trdimo, 

da je predvsem drugi del knjige zastavljen 

tako, da je na podlagi primera iz Zasavja, 

kjer smo uspeli zbrati največ dokumentov, 

fotografskega materiala in ustnih virov, 

predstavljen pojav, ki bi ga lahko umestili 

v katerikoli kraj na Slovenskem, kjer je v 

času druge svetovne vojne potekala prisilna 

mobilizacija Slovencev v nemško vojsko. 

Seveda je nekaj opisanih dogodkov tudi 

povsem lokalnega pomena. 

Neznanka, ki ostaja 

V knjigi je bežno nakazan tudi temeljni 

oziroma na zunaj najočitnejši problem v 

raziskavah prisilne mobilizacije Slovencev. 

Gre za število dejansko mobiliziranih 

Slovencev v nemško vojsko. Doslej v tej 

smeri razpolagamo zgolj s številčnimi 

ocenami, ki se gibljejo od 28.000 do 90.000 

mobiliziranih, takšna razlika pa pomeni 

pravo sramoto za slovensko zgodovinopisje. 

Posebej je to razhajanje zanimivo, saj je 

skupina prisilno mobiliziranih Slovencev 

v nemško vojsko nedvomno najštevilčnejša 

skupina Slovencev pod orožjem v drugi 

svetovni vojni (za primerjavo: domobrancev 

okrog 17.000, aktivnih okrog 13.500; 

partizanov hkrati pod orožjem največ 

spomladi 1945 okrog 30.000 in okrog 

35.000 prekomorcev; četnikov le nekaj 

sto). 

Krivda za takšno neraziskanost in s tem 

nenatančnost je v določeni meri tudi na 

strani politike, saj le-ta v prejšnjem sistemu 

teh raziskav ni dovolila, v današnjem sistemu 

pa za kaj takega ni prave politične volje, kar 

se je najbolje pokazalo ob poskusu prijave 

projekta Ugotavljanje števila dejansko 

mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. 

Ta projekt Inštituta za novejšo zgodovino 

Slovenije je bil v lanskem letu namreč 

zavrnjen. 

Množična udeležba pri otvoritvi razstave, 

številčen nadaljnji obisk, dobra pokritost 

dogodka s strani lokalnih medijev in veliko 

zanimanje javnosti za knjigo dokazujejo, da 

je namen celotnega projekta Zasavskega 

muzeja uspel. 

Okupacija in mobilizacija • stran 29

Z. poeti 

Boštjan Grošelj 

Pesniki, ki 

ogovarjajo tišino 

Po dveh letih srečevanj lahko pesniška skupina Z. poeti pokaže otipljiv sad 

svojega prizadevanja za večjo prepoznavnost poezije v zasavskem prostoru. 

Pri založbi Grafex na Izlakah je v drugi polovici oktobra izšla njihova prva 

skupna pesniška zbirka z naslovom Ogovarjanje tišine. 

Vlado Garantini. 

foto Boštjan Grošelj 

V zbirki se na 112 straneh z 79 

raznovrstnimi pesmimi predstavlja osem 

ustvarjalcev, šest pesnikov in dve pesnici: 

Maks Marinčič, Vlado Garantini, Francka 

Šmid, Andrej Režun, Igor Gošte, Vesna 

Berk, Boštjan Grošelj in Goran Ajtič. 

O pesniški zbirki 

Vsak avtor ima v knjigi na voljo 

samostojno poglavje, kjer se zvrstijo njegove 

pesmi. Avtorji si sledijo po abecednem 

vrstnem redu priimkov, ker Z. poeti 

niso hoteli nikogar posebej izpostavljati. 

Poudarjajo namreč, da morajo bralce in 

premišljevalce poezije bolj kot osebnosti 

avtorjev nagovoriti njihove pesmi. Vsak 

avtor ima lasten pristop k pisanju, lasten stil 

Ideja za nastanek pesniške skupine Z. poeti se je porodila Boštjanu Grošlju. Njegova želja je 

bila združiti podobno misleče ljudi, da bi s skupnimi močmi poskrbeli za večjo prepoznavnost 

poezije v zasavskem prostoru. Poklical je pesnike, ki jih je poznal že od prej, ker je z večino 

izmed njih doživel prijetno izkušnjo na literarnem večeru v Šentlambertu. Slednji predstavljajo 

tudi glavnino ustvarjalcev, ki objavljajo pesmi v Zasavčevi rubriki List. 

Pesniki, ki so si kasneje nadeli ime Z. poeti, so se zbrali na ustanovnem sestanku v zagorski 

knjižnici Mileta Klopčiča tretji oktobrski petek leta 2005. Nekajkrat so se še dobili v zagorski 

knjižnici, za kar so zelo hvaležni njeni nekdanji direktorici Mileni Garantini. Kasneje so 

presodili, da je zaradi praktičnih razlogov bolje, da se pričnejo sestajati nekje, kjer bodo 

manj vezani na čas. Sedaj se praviloma vsak tretji petek v mesecu, razen julija in avgusta, 

zberejo v enem izmed zagorskih gostinskih lokalov. Poleg avtorjev Ogovarjanja tišine je 

član druščine Z. poetov tudi Franci Lakovič, vendar se ni odločil za sodelovanje v njihovem 

knjižnem projektu. 

Prvi skupni literarni večer po pričetku rednega srečevanja so pripravili aprila 2006 v Galeriji 

EVJ Elektroprom na Lokah. Dva meseca kasneje so se v sodelovanju s folklorno skupino 

Prosvetnega društva Čemšenik predstavili na pesniško-plesni prireditvi Čarovnija letnih 

časov v sklopu festivala Mat kultra. Lanske nastope so zaokrožili z novembrskim literarnim 

večerom Mehko tihožitje z besedami, ki sta ga v hotelu Medijske toplice organizirala Turistično 

društvo Izlake in Krajevna skupnost Izlake. Letošnje leto je bilo v znamenju priprave knjige 

Ogovarjanje tišine, zato so prvič nastopili na njeni krstni predstavitvi. Vendar se Z. poeti ne 

nameravajo ustaviti pri prvi skupni zbirki in njenem predstavljanju. Vlado Garantini verjame, 

da bo nastala še kakšna. Poleg tega bodo pesmi začeli predstavljati na svetovnem spletu, v 

igri je tudi ideja, da bi jih strnili na zgoščenki. 

in vsebinsko noto, zato lahko zbrane pesmi 

nagovorijo širok krog ljudi. Ustvarjalci 

upajo, da bo Ogovarjanje tišine zbudilo 

primeren odmev vsaj v zasavskem prostoru 

in našlo veliko hvaležnih bralcev. 

Dodatno sporočilo pomenijo risbe izpod 

prstov Vlada Garantinija in Vesne Berk, ki 

zaokrožujejo podobo posameznih poglavij 

in dobro dopolnjujejo pesniške izraze 

avtoric in avtorjev. Med njimi so takšni, ki 

so že sodelovali v skupnih projektih tkanja 

verzov. Večina se jih je predstavila tudi s 

samostojnimi pesniškimi zbirkami, medtem 

ko je za dva med njimi to prva objava pesmi 

v knjigi. Hkrati želi skupina ustvarjalcev 

z risbami pokazati, da se v njej poleg 

pesniškega skriva še kakšen talent. 

Ob koncu pesmarice z besedilom in 

risbami v prijetni in razločni modri barvi 

so zbrane kratke samopredstavitve avtorjev, 

saj radovednost ne pozna meja. Vsakdo, ki 

se bo sprehodil skozi pesmi ali se pri njih 

dlje časa zadržal oziroma se k nekaterim 

vedno znova vračal, bo želel vsaj zaslutiti, 

kdo so ljudje, ki so zbrali pogum in razkrili 

delček svojega bitja in žitja. 

Urednikova ocena 

Kako knjigo ocenjuje njen glavni urednik 

Vlado Garantini? “Vsebinsko je knjižica 

dokaj raznovrstna. V njej so socialne, 

ljubezenske, bivanjske, družbenokritične, 

intimno intonirane pesmi. Izpovedi so 

nezapletene, lahko dojemljive povprečnemu 

bralcu, a jih barva topla človečnost, iskrena 

izpoved, z razočaranji, upanji, grenkimi 

življenjskimi izkušnjami, ki jih prinesejo 

leta in jih zapiše občutljiva pesniška roka. 

Vsebinsko ne prinašajo v slovenski prostor 

novosti in avantgardnosti. 

Pesmi v Ogovarjanju tišine so oblikovane 

kitično in nekitično. Kitične so predvsem v 

štirivrstičnih verzih, zaključenih z rimami, pa 

tudi z asonancami. Avtorji izbirajo besede, 

ki so jim blizu. Z njimi nočejo šokirati in 

biti na silo novatorski. Metaforika izbira 

podobe iz narave, ker so najbliže njihovemu 

doživljanju. Pri vseh je čutiti primerno skrb 

za lepo obliko in jezik. Marsikje je zaznati 

vplive ljudske pesmi. V nekitičnih pesmih, 

najpogosteje napisanih v svobodnem verzu, 

Pesniki, ki ogovarjajo tišino • stran 30

foto Boris Ulčar 

Premierna predstavitev zbirke Ogovarjanja tišine v Mladinskem centru Litija. 

poskušajo pesniki z nekoliko bolj sodobno 

govorico izraziti svoja doživljanja in s kako 

nenavadno primero presenetiti. Bralci bodo 

sami presodili, kako jim uspeva.” 

Pesem gre v svet 

Pobudo za nastanek knjige je dal prav 

njen glavni urednik. “Precej smo nastopali 

in dobil sem občutek, da si nimamo več kaj 

povedati in da samo čakamo na naslednji 

nastop. Čedalje manj nas je prihajalo na 

sestanke,” se spominja. Rešitev za nov zagon 

je videl v skupnem projektu, kjer bi združili 

nove pesmi in tiste, s katerimi so nastopali. 

Ostali člani so se s predlogom strinjali in 

pol leta kasneje se je rodila pesniška zbirka 

Ogovarjanje tišine. “Knjiga je potrdilo, da 

smo nekaj ustvarili, in zagotovilo, da bo to 

ostalo med ljudmi. Upamo, da bo čimveč 

izvodov prišlo v roke ljudem, ki cenijo 

poezijo, mi pa se bomo na nastopih trudili, 

da jo čimbolj približamo občinstvu,” dodaja 

Garantini. 

Ogovarjanje tišine so Z. poeti premierno 

predstavili 27. oktobra v Mladinskem centru 

Litija, 15. novembra je sledila predstavitev v 

Galeriji EVJ Elektroprom. Promocijo bodo 

nadaljevali z literarnimi večeri v zasavskih 

knjižnicah in srednjih šolah, v Čemšeniku, 

Šentlambertu in še kje. Z veseljem bi 

nastopali tudi na občinskih proslavah ter 

prireditvah, ki jih organizirajo podjetja 

in ustanove. “Poezija je v primerjavi z 

drugimi vrstami umetnosti, recimo glasbo 

in slikarstvom, zapostavljena,” meni 

Garantini. Zdi se mu škoda, da se slovenska 

vezana beseda odriva na stranski tir. 

Pesniki si želijo, da bi jo ljudje več brali in 

jo na njihovih nastopih z veseljem poslušali. 

Upajo, da se bo na ta način povečal posluh 

zasavskih ustanov za poezijo, kar jim utegne 

odpreti pot do novih nastopov. 

Z. poeti trenutno združujejo pesnike 

iz zagorske občine, vendar so odprti 

tudi za nove moči iz širšega zasavskega 

in slovenskega prostora. Priporočajo se 

za odkup določenega števila knjig, saj je 

pesniška zbirka Ogovarjanje tišine odlično 

in izvirno darilo. Dovolj je poklicati 

avtorja članka na telefonsko številko 031 

373 826. 

Z. poeti so hvaležni vsem, ki so 

finančno podprli izid njihovega prvenca. 

To so: Občina Zagorje ob Savi, Občina 

Litija, Svea, EVJ Elektroprom, Vitasan, 

Regionalni center za razvoj, Krajevna 

skupnost Senožeti-Tirna, Krajevna 

skupnost Čemšenik, Društvo upokojencev 

Zagorje ob Savi, Društvo invalidov 

Zagorje ob Savi, Eti., Grafex group in 

Krajevna skupnost Izlake. 

Naslovnica pesniške zbirke 

Pesniki, ki ogovarjajo tišino • stran 31 

Najbolj izkušen v pesnikovanju je Vlado 

Garantini. Doslej je kot soavtor sodeloval 

pri zbirki Razvejeno deblo, njegova 

samostojna dela pa nosijo naslove Zlagani 

raj, Jedkanice ter Tihožitja in pejsaži. 

Ko te pesem obišče, 

si ves razrvan, 

vodiš jo 

na vročične sprehode, 

neznanokam. 

(Ko te pesem obišče – odlomek) 

Francka Šmid je soavtorica zbirke Pesniki 

pod planino čemšeniško in avtorica knjige 

pesmi Poti življenja. 

Spokojno, tiho zdaj jesen prihaja, 

s počasnimi koraki vztrajno gre, 

zakaj trepečeš, se bojiš, srce? 

Pogumen tisti je, ki vedno vztraja. 

(Samota noči – odlomek) 

Vesna Berk se lahko pohvali z dvema 

samostojnima zbirkama: Sonce nad 

vodnjakom (v klasični obliki) in Zimski 

objem (v spletni obliki). 

Rada sem pero 

tvojega vrtinca. 

Zrak jemlje me v nebo. 

Sem puščavski prah 

na brezkončnem potovanju. 

(Pero v vetru – odlomek) 

Maks Marinčič je sodeloval pri pesniških 

zbirkah Slovenske rudarske pesmi in 

Večerna rosa. 

Budilka nič več ne zvoni, 

počitka mi ne moti, 

na delo treba meni ni, 

penzion imam za sproti. 

(Penzionist – odlomek) 

Igor Gošte je izdal samostojno zbirko 

Svetla tema in prozno-pesniško delo Obara. 

Od spominov živim, 

me kot pomlad polnijo, 

s trenutkom vsakim me bodrijo, 

da ob hudem ne zbežim. 

(Spomini – odlomek) 

Boštjan Grošelj je avtor zbirke Svetloba, 

ki ožarja. 

Ujemi trenutek, 

začuti razkošje bivanja, 

operi oprane možgane 

v kopeli ognja, strasti, 

preden se tvoj val 

razbije ob pečini. 

(Revež ali bogataš? – odlomek) 

Andrej Režun in Goran Ajtič v 

Ogovarjanju tišine prvič v knjižni obliki 

objavljata svoje pesmi. 

Spomladi narava se prebudi, 

lipa svojo krošnjo ozeleni, 

listi veliki za celo so dlan, 

v vetru plavajoči kot pajčolan. 

(A. Režun: Lipa – odlomek) 

Nočem, preprosto nočem. 

Nočem živeti na planetu, 

ki vse bolj se mu mudi. 

Nočem živeti v civilizaciji, 

ki na nasilju je grajena. 

(G. Ajtič: Nočem – odlomek)

Matevž Luzar 

Tatjana Polanc Kolander 

Filmski ustvarjalec, 

ki prebija 

dva metra spodaj skupaj z Janezom Škofom in 

Silvo Čušin. V Sloveniji je sicer veliko igralcev, 

a sam jih ločujem na tiste, ki imajo radi to, da 

so igralci – ti praviloma ne igrajo najbolje – in 

na tiste, ki radi igrajo in so res dobri. Seveda 

pa obstaja pri nas generacija igralcev, ki 

zaradi stanja kinematografije nimajo veliko 

izkušenj s filmom, ampak so vrhunski igralci. 

Tik pred diplomo iz režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo 

(AGRFT) je Matevž Luzar, ki je v prvi vrsti pravzaprav izjemen scenarist. O tem 

priča trikrat osvojena Grossmanova nagrada (v letih 2002, 2004 in 2005) ter 

številne druge, ki so se z akademijsko Prešernovo nagrado za njegov kratki 

film Prezgodaj dva metra spodaj letos samo še pomnožile. 

Matevž Luzar, sicer Zagorjan, režiser 

in scenarist filma, je letos za kratki film 

Prezgodaj dva metra spodaj prejel nagrado 

v tekmovalnem programu Nextreel Film 

Festival, nagrado Kodak za najboljši 

študentski film na Festivalu slovenskega 

filma, Grand prix na festivalu Mediaschool 

v Lodzu, zlatega dinozavra na festivalu 

Etiuda e Anima v Krakovu, kjer je specialno 

nagrado za najboljši komplet študentskih 

filmov prejela AGRFT, nekaj dni pozneje 

pa film prejel še nagrado strokovne 

žirije na festivalu Young Cinemaart v 

Varšavi. Na mednarodnem festivalu 

filmskih šol Internationales Festival der 

Filmhochschulen München novembra letos, 

kjer naj bi bilo dovoljšnja čast že sodelovati, 

pa je avtor prejel še nagrado za najboljši 

scenarij. Žirija je ob tem zapisala, da gre za 

tako bistro napisan, pretanjeno sestavljen 

in originalno zabaven scenarij, da so člani 

žirije neizmerno uživali vseh devetnajst 

minut, kolikor traja film, posvečen sicer 

resnim temam (smrti, sovraštvu, zavisti 

in zatiranju), a izveden na zelo spreten 

način z nekaterimi sila zanimivimi triki in 

preobrati. 

»Vedno sem rad gledal filme, nekega 

dne pa sem si rekel, da bi morda kakšnega 

lahko naredil tudi sam. Začel sem v srednji 

šoli z digitalno kamero. Izdelek sem poslal na 

Festival neodvisnega filma in videa Slovenije 

ter prejel dve nagradi.« 

Sprejemne izpite na AGRFT je opravljal 

tri leta zapored, vmes študiral na teološki 

fakulteti in se ves čas ukvarjal s filmom. 

Leta 2002 je tako prejel prvo Grossmanovo 

nagrado; edini med nominiranci, ki ni bil 

študent akademije. Sodeloval je v delavnici 

Pokaži jezik, kjer je ob mentorjih svetovnega 

formata dokazal svojo nadarjenost in jih 

prepričal s scenarijem za kratki film Belka, 

ki ga je leta 2003 posnel v Zagorju, vlogo v 

njem pa je odigral tudi Boris Cavazza. 

»Boris Cavazza igra tudi v filmu Prezgodaj 

Da je cenjen, priča seveda tudi to, da vsi 

našteti igralci radi in z veseljem delajo z njim, 

čeprav še ni posnel celovečerca. Pri filmu 

režiserja Marka Naberšnika Petelinji zajtrk 

je bil asistent režije, vidimo pa ga lahko tudi 

v manjši vlogi paznika v zaporu. Ob tem, 

da se pripravlja na diplomo, za katero je 

posnel film Vučko in televizijsko dramo 

Škandal, je posnel tudi nekaj glasbenih in 

oglasnih spotov, napisal scenarij po romanu 

Dušana Dima Distorzija, katerega snemanje 

so zaključili ravno konec novembra, in piše 

dramo za gledališče. V času študija na 

teološki fakulteti je po licenci Universal 

Studios iz Los Angelesa napisal še scenarij 

za računalniško igro Hannibal, katere razvoj 

je koordiniralo podjetje Arxel Tribe. 

»Nimam težav s preklapljanjem med mediji, 

čeprav ima vsak medij svoje zakonitosti; resda 

je treba razmišljati drugače, v osnovi pa je v 

vsakem primeru potrebno animirati publiko 

oziroma igralce.« 

Slovenske filme različno ocenjujemo, 

največkrat pa si na podlagi enega ustvarimo 

vzorec, ki ga pripnemo slovenskemu filmu, 

kot da gre za splošen pojav. 

»Če bi v Sloveniji posneli več filmov letno, 

bi bil izbor pestrejši. Naši filmi so sicer dobri, 

tujina nas spremlja. Jan Cvitkovič in Damjan 

Kozole sta, recimo, zelo prepoznavni imeni 

izven Slovenije. Tujina ob vseh dobrih kratkih 

festivalskih filmih na nek način pričakuje, 

da naredimo »preboj«, ampak zaradi slabe 

filmske situacije pri nas si nekako nihče ne 

upa vlagati v slovenski film ... V Sloveniji smo 

pač vsi, ki se ukvarjamo s filmom, odvisni tudi 

od države. 

Osebno pa ne gledam na film kot na 

slovenski, niti ne ločujem ameriškega od 

evropskega. Pomembno mi je, da je film 

Filmski ustvarjalec, ki prebija • stran 32

dober. Tudi ne bi za vsako ceno ostal v Sloveniji. Če 

bi mi ponudili pogodbo na primer v Hollywoodu, bi 

šel pač tja. 

Trenutno pa sem povsem navdušen nad 

romunskim filmom. Gre za prvi celovečerni film 

mojega romunskega kolega, vsi so navdušeni nad 

njegovim scenarijem. Mislim, da je bila v Romuniji 

podobna situacija, kot pri nas. Kar se je zatem 

zgodilo v Romuniji, bi se moralo zgoditi tudi v 

Sloveniji.« 

Filmi Matevža Luzarja so socialno usmerjeni, 

v njih pa prevladuje črni humor. Zanimajo ga 

tudi druge vsebine. Zaenkrat še ni posnel filma 

po tujem scenariju, čeprav tudi tega ne izključuje. 

Kot mentor sodeluje s scenaristično šolo Pokaži 

jezik. Na področju režije poudarja plodno 

sodelovanje s Simonom Tanškom, direktorjem 

fotografije. 

»S Simonom Tanškom sva že od vsega začetka 

na isti valovni dolžini. Ves čas delava »isti film«. 

V času snemanja skoraj ne komunicirava, se pa 

zato pred snemanjem temeljito dogovoriva o vsem. 

Briljanten je. Simon Tanšek je snemalec, ki se zna 

neizmerno prilagoditi temi filma. Pri njem nimaš 

nikoli občutka, da dela samo en film. Filmi, ki jih 

je posnel, so vizualno popolnoma različni. Ni veliko 

direktorjev fotografije, ki znajo tako delati.« 

Da je oprema za izdelovanje filmov postala 

dostopna skoraj vsakomur, da so se mediji 

razširili in lahko malodane vsak posname karkoli 

si izmisli, Matevža Luzarja ne moti. 

»Takoj se vidi, ali je izdelek dober. Meni se zdi 

ta razširjenost super. Enkrat se bo pač rodil neki 

genij, ki bo dobil v roke vso to opremo, imel vse te 

možnosti in bo ustvaril nekaj povsem novega. Drži 

pa, da je ogromno plevela. Ampak, več ko se dela, 

več možnosti je, da stvari postanejo boljše.« 

Kaj pa v finančnem smislu? 

»Če želiš posneti film, ki naj bi izgledal kot pravi 

film, še vedno potrebuješ veliko denarja. Temu se 

ni mogoče izogniti.« 

Matevž Luzar in Simon Tanšek na isti valovni dolžini. 

filmski opus 

2007: scenarij in režija kratkega filma VUČKO. (v postprodukciji) 

2007: scenarij in režija kratke televizijski drame šKANDAL (v postprodukciji) 

2007: scenarij (in pomočnik režije) za igrani film Distorzija po romanu Dušana 

Dima (v produkciji) 

2007: igralec v diplomskem filmu Urše Menart Tukaj je Slovenija 

2006: asistent režije pri celovečernem filmu Petelinji zajtrk 

2006: scenarist in režiser kratkega filma Prezgodaj dva metra spodaj 

2006: scenarist in režiser kratke tv drame Nataliteta 

2005: scenarist in režiser kratkega dokumentarnega filma POP 

2005: scenarist kratke televizijske igre VELIKI POBEG. Režija: Marko Šantić 

2005: od leta 2005 mentor na Šoli filmske pripovedi Pokaži Jezik 

2005: koscenarist za diplomski film AGRFT Matjaža Ivanišina Quickview 

2004: scenarist in režiser kratkega dokumentarnega filma MOŽJE V ČRNEM 

2004: vodenje scenaristične delavnice PUM (Projektno učenje mladih) za 

scenaristično šolo Pokaži jezik. 

2003: scenarij in režija kratkega igranega filma BELKA v neodvisni produkciji 

2002: koscenarist za kratki igrani film AGRFT Matjaža Ivanišina Vlažnost 81% 

drugo 

2006: videospot za skupino Gal in Galeristi Poglej ven dežuje 

2006: videospot za Nino Pušlar Vse, kar si želim 

2006: reklama Pekarna Pečjak 

2005: scenarist in režiser reklame za AMZS Že 45 let smo družina 

2004: scenarij za reklamo ARIEL – otroške igrače v produkciji Studia Alex 

2003: scenarij za računalniško igro HANNIBAL THE GAME, po licenci 

Universal Studios, Los Angeles 

foto Osebni arhiv Matjaža Luzarja 

In kakšna je lahko prihodnost tako obetajočega 

in nadarjenega filmskega ustvarjalca, kot je 

Matevž Luzar. 

»Zelo zadovoljen sem s svojim najnovejšim 

kratkim filmom Vučko. Občutek imam, da sem 

ga naredil bolj premišljeno od filma Prezgodaj dva 

metra spodaj. Sicer pa v roku petih let načrtujem 

celovečerni film. Zelo pri srcu mi je projekt z 

delovnim naslovom Črna kri. Gre za igrani film o 

treh generacijah rudarjev (v obdobjih 1948, 1973 in 

1998). Razmišljal sem o tem, da v Sloveniji sploh 

ni posnetega igranega filma o knapih. To je film, ki 

mogoče ne bo posnet v roku petih let, ampak vem, 

da ga bom posnel. To bo projekt, ki ga bom delal 

skupaj s Simonom Tanškom. Nekaj producentov je 

tudi zelo zainteresiranih in me že kar priganjajo.« 

foto Osebni arhiv Matjaža Luzarja 

Boris Cavazza in Janez Škof v Luzarjevem filmu Prezgodaj dva metra spodaj. 

Filmski ustvarjalec, ki prebija • stran 33

Zadnji brevir 

Rdeči Revir 

V dimu 

preka(l)jeni 


Zdaj je rdeč, zdaj črn kakor župnikova 

duša, včasih pa se splete v kito rdečih las 

in diši ko sestra Jula. To je dim, ki se vali 

v stoletnico in ga gledamo ko Boga. Ta dim 

in gospod Foot sta ves naš Gospod, naš Jezus 

Kristus. 

Pavle Zidar je bil pri pisanju 

gostobeseden, ampak kaj več vseeno ni 

rekel. Njega je bolj vleklo k Juli, nam pa 

ostaja dim. In spoznanje, da v teorijah 

nastanka in razvoja Zasavja zeva velikanska 

vrzel o vplivu dima. Ni se še rodil, ki bi 

zastavil prava vprašanja: Bi se brez dima 

sploh uresničili? Se je dim vgnetel v našo 

dedno maso ali je socializacijski dejavnik? 

Je dim element naše ponotranjenosti ali 

zgolj dražljaj, ki prikliče našo svojevrstnost; 

vsebina ali simbol? In tako dalje in še 

naprej. 

Kam so vsi ti dimi šli 

Ker so dandanašnji sistematiki dim 

uvrstili v skupino umazani, grdi in zli, je treba 

v njegov zagovor povedati, da so še kraji, ki 

se izogibajo takšni idejni globalizaciji. Da 

nekatere druge vzporednike in poldnevnike 

naseljujejo ljudje, ki so prepričani, da 

dvigajoči se stebri dima simbolizirajo 

zdr užitev 

zemlje in neba, 

poduhovljenega človeka. 

Taoisti z vzhoda verujejo, da 

dim dviga dušo v onostranstvo, zato je 

upepelitev kot zadnje zemeljsko dejanje 

sredstvo osvobajanja. Indijanci v svoja 

obredja očiščevanja vključujejo številne 

dime, prav veliko pa ne zaostajajo neštete 

etične in verske skupnosti, ki na žrtvenikih 

kurijo poklone bogu. 

Lahko si predstavljaje trpljenje mladega 

Zasavčana, ki naj bi se zdaj vsemu temu 

odpovedal. Še včeraj ga je ded ponosno 

vodil med dimniki, katerih vrhovi so se 

izgubljali v smrdečih oblakih bele, sive, 

črne, modrikaste in drugih barv, oče 

mu je ponudil cigareto, ko mu je pod 

nosom pognal prvi puh … Zdaj pa je vsa 

včerajšnja vera postala zabloda, predznaki 

so zamenjani. 

Ni težko uganiti vprašanj, ki plezajo eno 

po drugem, poznamo dileme, ki se zajedajo 

v mlade možgane. Mar ni industrializacija 

na gosto poselila zemeljska prostranstva 

s tovarniškimi dimniki zato, da po njih 

komuniciramo z gospodom? Ali dimniki 

in njim pripadajoče peči niso več žrtveniki, 

kamor gospodu prinašamo darove? Če je 

včerajšnja resnica današnja laž, kaj torej 

darujemo in komu? Je današnji gospod 

sploh še isti, kot je bil včeraj? 

Poplava vprašanj in suša odgovorov, saj 

V dimu preka(l)jeni • stran 34 

nismo, 

ko bi morali, 

celovito razmislili o 

pomenu dima za Zasavje, o 

njegovi genezi. In smo zato vsaj malce 

izgubljeni. Kaj storiti: stopiti dimu v bran ali 

se mu izneveriti? Še velja, kar je v osemdesetih 

letih pisalo v Laibachovem manifestu: možna 

je tukaj bolezen in smrt, znali boste žreti žveplo 

…? 

Lepe knjige lepo gorijo 

Kolikšna je v današnjem razvitem svetu 

sploh še družbena sprejemljivost dima? 

Že prvi preudarek nas usmeri k temu, da 

bomo dime morali razdeliti na vsaj tri velike 

skupine: na tiste, ki so še vedno želeni, težko 

pričakovani in povsem sprejemljivi, potem 

na one, o katerih se mnenja za in proti srdito 

krešejo, ter nazadnje na one, ki so že povsem 

zapravili svojo legitimnost. 

Oglejmo si poskus delitve na primeru 

katoliške cerkve, ki se je vedno rada igrala z 

nerazdružljivima dimom in ognjem. 

Če gremo po vrsti: najprej so z veliko 

vnemo požigali krivoverce. Na začetku 

13. stoletja se je začel dobesedno goreč 

šeststoletni boj zoper herezijo, o katerem sta 

Michael Baigent in Richard Leigh zapisala, da 

so ogenj uporabljali s fanatičnim navdušenjem 

institucionaliziranih piromanov. Ta dejavnost 

se je dandanašnji brez dvoma preselila v 

skupino nedopustnih, tovrstne skomine, če še 

so, ljudje zaklepajo v tako temačne kleti svoje 

notranjosti, da bi se še Sigismund Freud ne 

prikopal do njih. 

Kasneje je cerkev ugotovila, da še lepše 

kot čarovnice gorijo knjige. Najodličnejša 

slovenska predstavnika te šole sta bila škofa

Tomaž 

Hren in 

Anton Bonaventura 

Jeglič. Prvi se je v našo 

zgodovino vpisal kot škof, ki je leta 1600 

požgal velik kup slovenskih protestantskih 

knjig. Da lepe knjige lepo gorijo, je kasneje 

popisal Umberto Eco: Vse se je zgodilo v 

nekaj trenutkih, plamen se je dvignil iz knjig, 

kot bi tisti starodavni listi že stoletja hlepeli po 

ognju in se veselili, da lahko vendar zadovoljijo 

svojo brezmejno željo po ekspirozi. Pri Jegliču 

je bila ta želja tako močna, da je pokupil 

skoraj celotno naklado Cankarjeve Erotike in 

si z njenimi gorečimi listi ogrel domovanje. 

Sprejemljivost takšnih kurjenj je dandanašnji 

stvar polemike: lahko smo proti, a Tomaž 

Hren si je na letošnji državni proslavi ob 

dnevu reformacije prislužil glavno vlogo. 

Za primer družbeno sprejemljivega dima 

pa nam najboljše služijo konklave, volilni 

kongres kardinalov z eno samo točko dnevnega 

reda: izvolitev papeža. Kardinali v sikstinski 

kapeli s polnim trgom sv. Petra komunicirajo 

z dimnimi signali. Ko se iz dimnika pokadi 

črno, njihovo sejanje ni dalo pridelka, ko pa 

je dim bel, so se uspeli dogovoriti, kdo se 

bo odel v papeška oblačila. In tisoči stoje 

na prostranem trgu in v pričakovanju dima 

zadržujejo sapo. 

Dim si in v dim se povrneš 

In če zdaj to delitev presejemo še 

na zasavskem situ. Kje smo že podlegli 

protidimnemu lobiju in kje se še držimo? 

V skupino nedopustnih dimov spada tisti, 

ki ga je proizvedel naš vrli Jernej, ki je po 

dolgem romanju od enega oblastnega stola do 

drugega zažgal Sitarjevo kmetijo, skedenj, hlev, 

šupo in oba kozolca. Kajne gori prijazno moj 

dom, kaj ni lep moj ogenj? Kdor ima pipo, naj 

si jo prižge; dovolj je kuriva! Kljub prijaznemu 

povabilu so ga razkačeni vaščani na tri vrgli v 

ogenj. Zadeva se ni izšla pred sto leti in se ne 

izide danes, le da danes požigalcev ne mečejo 

v ogenj, ampak jih navadno izključijo iz 

g a s i l s ke g a 

društva. 

Spopad mnenj se 

dogaja pri tistem kajenju, ko človek 

izdihne dim tlečega tobaka. Kajenje je 

ob medvojnih delitvah postalo prvi ring 

kulturnega boja, najbolj vidna borca na 

strani dima pa prihajata iz naših hribov. 

Bogdan Barovič – Baro in Aleš Gulič – 

Leko se dajeta z močnejšim nasprotnikom 

in pri tem uporabljata ves nabor orožij, od 

državljanske nepokorščine do zakonskih 

popravkov. V ozadju se še komaj tiho sliši 

pesem panonskega mornarja Sve je sada 

samo dim, medtem ko iz pisem bralcev 

bruha vse glasneje: V ZDA že dolgo časa 

kadilci veljajo za primitivne in tudi v resnici 

kadijo le še ljudje iz nižjih, manj izobraženih 

slojev. Je že pravi čas, da zamenjam rabljeno 

diplomo za nov zavojček cigaret? 

Kaj pa je še dovoljeno? Dovoljen je dim 

iz tovarniških dimnikov in avtomobilskih 

izpušnih cevi. Resda je priporočljivo, 

da lastniki dimnikov izpuste uskladijo z 

nekakšnimi normami, če jim pa to ne uspeva, 

naj normam prilagodijo vsaj razlago. Resda 

so z ministrstva za zdravje sporočili, da 

bodo branili zakon, ki ščiti temeljni človekovi 

pravici do zdravega življenjskega okolja in 

varovanja zdravja, ampak so v drobnem 

tisku dodali, da se njihova odločenost 

nanaša na zaščito vseh zaposlenih iz vseh 

poklicnih skupin pred izpostavljenostjo za 

zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima. 

Smoke on the Water 

Zasavje nima zelo bogate prazgodovine, 

in morda smo se zato, ko sta nas premog in 

kolonija dimnikov postavila na zemljevide, 

toliko bolj goreče oprijeli dima in ognja. 

Zgodovinsko prikrajšanost smo zdravili 

z neomajno ljubeznijo. Bolj ali manj 

smo izpustili čas, ko so gorele grmade 

s čarovnicami in protiturški kresovovi, 

naša mana z neba je bil kamen, ki gori. 

Besedna zveza kamen, ki gori, je bila 

piscem časopisnih naslovov vsaj tako ljuba 

kot ženska, ki govori iz trebuha ali pritlikavi 

grbavec s tremi nogami. 

Največji zasavski dosežki so povezani z 

dimom. Zasavčani smo dobesedno zažgali 

V dimu preka(l)jeni • stran 35 

Panonsko 

morje, slavo pa 

so pobrali angleški Deep 

Purple s Smoke on the water, fire 

on the sky. Nam pa je ostala miloglasna in 

z otožnostjo prežeta skupina slavčkov. 

Mi smo pa od tam doma 

kjer se sonce ne smehlja, 

kjer ni tratice zelene, 

kjer ni šumice nobene. 

Tam pri nas je črni dim … 

Naprej. Malo kje ima gasilstvo toliko 

pripadnikov, kot je primer v naših krajih. 

Gasilsko društvo v vsako zasavsko vas. Ta 

prastara želja približati se ognju, nažreti se 

dima. Kdor se ji uspe upreti z močno voljo, 

lahko postane tudi ameriški predsednik: 

sem kadil, nisem pa inhaliral. Nekoliko manj 

zmernim pa je odprta pot do poslanskega 

sedeža: prej omenjeni Leko je pred časom 

izračunal, da če bi vse pokajene trave skupaj 

seštel in delil s svojo starostjo, bi prišla ravno na 

en mandat ena. 

Oj, še naprej. Grožnja pred odvzetjem dima 

budi v Zasavčanih genialnost. Sandi Ritter 

– Komba se je čez noč, ko je odstopil svoje 

domovanje trpečim pod jarmom kadilskega 

zakona, prebil v udarne televizijske termine 

in na najsvetlejše časopisne strani. Danilu 

Turku za toliko slave ni pomagala niti zmaga 

na predsedniških volitvah, Janez Janša pa je 

zanjo odstopal ves teden. 

In še dalje. Marko Zorko, ki je po 

Drnovškovi liniji tudi malo naš, zasavski, 

je prišel do izrednih spoznanj na področju 

genetike, da namreč obstajata kadilski in 

nekadilski gen, in pomembnih opozoril, kaj 

prinaša porušen prosti pretok kadilcev in 

nekadilcev: dokler so bili kadilci in nekadilci 

pomešani v vsakdanjem življenju, so imeli tudi 

genski materiali odprto pot do tistega, kar je za 

razvoj vrst najbolj pomembno – do naključnega 

mešanja, ki omogoča zmeraj nove kombinacije. 

Če tega ni, nastopi degeneracija … 

Še dalje. Tisto, po čemer najbolj odstopamo 

navzgor, je slavni elektrarniški dimnik, pred 

dobrimi tridesetimi leti zgrajeni kolos, po 

katerem se pride skoraj v nebesa. Ko je bil 

postavljenih vseh njegovih 360 metrov, je 

izgubil prvenstvo le s Kanadčani in še to za 

zgolj ušivih 25 metrov, šele leta kasneje so 

Kazahstanci letvico dvignili prek štiristotih 

metrov. 

In je moč naštevati v nedogled, ampak je 

urednik, preštevajoč napisane vrstice, najavil 

škis partijo. Dim si in v dim se povrneš.

Soustvarjajmo odprto, 

moderno Zasavje 

Naj vas 2008 ogrne z mavrico dogajanj, občutij, barv

Ludvik Kramberger Matevž Luzar Branko Majes

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?