PRO - pomlad 2024

POGOVOR
z direktorjem
msgr. Trstenjakom
Juriju Součku
V SLOVO
MANCA KOŠIR
Tistih, ki verujemo
globoko in zares,
ni strah smrti
Nagrajenka Prešernovega sklada
NUŠKA DRAŠČEK
PEDRO OPEKA
Za nami bodo ostala le
naša dobra dela

Prenos iz
S 1. FEBRUARJEM ŠE BOLJŠA.
VSAKE
M3
E S E C E
!
1800 PIK 100 €
600 PIK 20 €
ŠE HITREJE DO
PRIHRANKOV
S prenovljeno Piko in aplikacijo Moj M je zbiranje pik še bolj priročno
in prinaša še več ugodnosti. Vstopite v prihodnost nakupovanja.
Odslej lahko pike unovčite vsake 3 mesece. Odkrijte nov bonitetni
sistem in še boljšo Piko na svoji Pika kartici, v aplikaciji Moj M
in na mercator.si.
UNOVČI. PRIHRANI. PIKA
Mercator, Dunajska 107, Ljubljana

msgr. Franci Trstenjak
direktor
UVODNIK
Drage prijateljice, dragi prijatelji, prisrčno pozdravljeni!
Čeprav smo že proti koncu drugega meseca leta 2024, mi
prihaja na misel, da vam najprej zaželim obilo blagoslova,
zdravja, sreče in dobre volje v letu, ki bo za en dan daljše
kot ponavadi.
Gospodovo leto 2024 je za Radio Ognjišče jubilejno, saj bo
28. novembra minilo 30 let, odkar smo začeli s 24-urnim
programom v ljubljanskem studiu, ki je v kletnih prostorih
Zavoda sv. Stanislava. Ponoviti želim misel, ki sem jo izrekel
ob koncu svetega bogoslužja na Brezjah 28. novembra
2023. Radijci vam ne obljubljamo velikih programskih
sprememb in tudi ne velikih dogodkov. Obljubljamo pa
zavzeto prizadevanje, da bo program skrbno pripravljen
in bo omogočal najširšemu krogu poslušalcev preverjene
informacije ter trenutke veselja, miru in sreče. Še naprej si
bomo prizadevali, da bomo s programom blizu trpečim,
bolnim, žalostnim in ranjenim, hkrati pa se bomo trudili
za risanje nasmeha na obrazu.
Ob veliki skrbi za pripravljanje programa načrtujemo tudi
nekaj dogodkov, ki so kar stalnica naše radijske dejavnosti.
V letošnjem letu bodo imeli tradicionalni dogodki pečat
jubileja, kakor se spodobi in je pravično. Dogodki so
vam predstavljeni v nadaljevanju revije PRO, želel pa bi
izpostaviti tri, ki kar sami kličejo k udeležbi. Najprej je
tu 50. srečanje PROjevcev v Arboretumu Volčji potok, v
katerega bomo lahko vstopili brezplačno. Povezali smo ga
s tradicionalno mašo za domovino. Ob 10.00 bo sv. maša,
po njej pa ... Naj ostane presenečenje. Drugi pomemben
dogodek bo 30. Gala koncert v nedeljo, 17. novembra, ob
15.00 in 19.00 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v
Ljubljani. Tretji dogodek pa bo zahvalno bogoslužje 28.
novembra ob 12.00 na Brezjah. Izražam željo, da bi se z
veseljem udeležili vsaj enega od njih. Dogodki ne morejo
biti namenjeni sami sebi, ampak so pripravljeni zato, da se
jih poslušalci udeležite in se na njih utrdi vez z radijskimi
ustvarjalci. Ponekod bo le kak predstavnik ali dva našega
kolektiva, drugod pa bo večje število sodelavcev.
Kljub temu, da smo že skoraj 30 let del slovenskega
medijskega prostora, nam vedno znova velike skrbi
povzročajo dovoljenja za obratovanje oddajnikov. Tudi
letos upamo na dobre rešitve, a vedno znova »trepetamo«,
dokler jih ne vidimo podpisane na papirju. Naša velika
želja je, da bi bili povsod dobro slišni, tako preko
zemeljskih FM oddajnikov, kot preko novejšega DAB+
sistema, ki zahteva od poslušalca ustrezen sprejemnik.
Na srečo je teh sprejemnikov v prodaji vedno več in tudi
cena je sprejemljiva. Če torej slabše sprejemate naš signal
preko FM sprejemnika ali ga sploh ne, poizkusite z DAB+
sprejemnikom in nas tam ujemite brez motenj in šumov.
Vsem, ki se dobro znajdete v svetu interneta, aplikacij in
sodobnih naprav, sporočamo veselo novico, da lahko za
poslušanje uporabite aplikacijo Radioplayer, v kateri ob
mnogih radijskih postajah najdete tudi Radio Ognjišče in
vse naše podkaste.
Letošnje praznično leto bo leto zahvale in veselja, zato
vabim tudi vas, drage prijateljice, dragi prijatelji, da se z
nami zahvaljujete in veselite. V prvi vrsti smo hvaležni
dobremu Bogu, ki skrbi za nas, ki nas varuje, ki nam pošilja
svoje obilne blagoslove, da moremo pluti mimo vseh čeri
in nevarnosti ter delati tisto, za kar nas je pred tridesetimi
leti ustanovil mons. Franc Bole. Hvaležni bodimo vsem
ustvarjalcem programa, ki so edinstveni pri pripravi in
izvedbi radijskega programa, kakor tudi pri vseh drugih
radijskih dogodkih, na katerih pokažejo svoje talente
in sposobnosti. Hvaležnost pa čutimo do vseh naših
podpornikov, ki s svojim darom omogočate, da smo in da
se lahko razvijamo naprej. Ta vaša podpora je neizmerna
in brez nje ne bi mogli. Zato ob hvaležnosti tudi prošnja:
ostanite nam zvesti in nam še naprej pomagajte po svojih
močeh in zmožnostih družinskega proračuna.
Drage prijateljice, dragi prijatelji,
iskreno in srčno napišem:
Skup’ držimo, pa bo šlo!
Resnično se lahko veselimo in radujemo, ker imamo na
slovenskem radijskem nebu tudi Radio Ognjišče. Ta je v
marsičem precej drugačen od drugih radijskih programov,
zaradi česar pa lahko z mirno vestjo in brez domišljavosti
napišem, da bi bila radijska ponudba zelo revna, če nas
ne bi bilo. Zato je izrednega pomena, če se med vami
in okoli vas širi dober glas o našem programu. Prav to
vaše neposredno priporočilo, povabilo k poslušanju bo
pripomoglo, da bo morebiti začel poslušati program Radia
Ognjišče še kdo, ki nas ne posluša ali je bil morda celo
nastrojen proti nam.
Želim vam vse dobro in lepo, predvsem pa obilo blagoslova
na priprošnjo Marije Pomagaj.
msgr. Franci Trstenjak,
direktor
3

BLAGODEJNI OBJEM
TERMALNIH VRELCEV
V ZDRAVILIŠČU RADENCI SRCE PRAVI JA!
Vedno je pravi čas za odkrivanje najlepših kotičkov Slovenije! Le-to bo
še posebej sproščujoče, če vanj vključite tudi razvajanje ob termalnih
vrelcih v najboljši družbi, ob kateri vam bo zaigralo srce. Vabljeni v
Zdravilišče Radenci, ki je del največje slovenske turistične skupine Sava
Hotels & Resorts. Tam bo tudi ekipa Radia Ognjišče, ki letos praznuje že
30. obletnico delovanja!
RADIO
O G N J
I Š Č E
Termalna oaza
V termalni oazi zdravilišča vas pričakuje 10 notranjih
in zunanjih termalnih bazenov. Navdušenci nad vodno
zabavo se boste razveselili podvodnih masaž, umirjene
termalne reke ter velikega plavalnega bazena.
Edinstveni mineralni wellness
Naj gre za pitno kuro ali inhalacije z mineralno vodo,
bogato s CO2, mineralne kopeli ali savnanje z ledom iz
mineralne vode, prav vsaka od teh edinstvenih storitev
ima svojo dobrobit za naše počutje.
Pridružite se nam na
nepozabnem oddihu v
deželi mehurčkov
Vabljeni na mini počitnice z Radiem Ognjišče v Zdravilišče Radenci. Glede na
to, da letos radio praznuje 30 let, bomo zdaj že tradicionalne mini počitnice
podaljšali še za en dan, potekale pa bodo med 21. in 24. novembrom 2024. Za
vse, ki se nam boste pridružili, smo pripravili pester jubilejni spremljevalni
prleški kulturno-zabavni program. Dodatne informacije o ponudbi vam bodo
na voljo že v začetku aprila na telefonski številki 02 512 2200 in na spletni
strani radio.ognjisce.si.

8
11
16
20
26
44
49
56
3
Pozdrav slavljenca
35
Radijski dogodki 2024
6
9
11
14
16
20
22
26
29
31
33
34
Pogovor z direktorjem Trstenjakom
ob vstopu v 30. obletnico začetka
delovanja radia
PSI: Poslušalci ste za novo šolo v Ugandi
darovali 133.718 €
Juriju Součku v slovo
V Kanadi leta 2022 13.000 mrtvih
zaradi evtanazije
Manca Košir: Tistih, ki verujemo
globoko in zares, ni strah smrti
Slovenija ima talent: Domen Kljun in
Špela Šemrl
29. Gala koncert: ‚Ne ga žgat’!
Nagrajenka Prešernovega sklada Nuška
Drašček
Taize Ljubljana in radijci gostitelji
Kaj je aplikacija Radioplayer
Razmajani starec
Radijski program
36
38
42
43
44
49
52
54
56
59
62
64
66
Veselimo se, praznujemo in smo hvaležni
Pedro Opeka: Za nami bodo ostala le
naša dobra dela
Ste že srečali radijsko ekipo v ferati?
Med je odlična hrana in zdravilo
Mario Galunič: Z leti človek spozna, kako
zelo pomembna je tvoja prva družina
Matt Maher: Vedno sem verjel v Boga,
nisem pa vedel, da On verjame vame
29 let Radia Ognjišče na Brezjah
Naše zelene prijateljice
Kuhajmo s s. Nikolino
90 let Rafka Irgoliča: Pri vsaki odločitvi je
potrebno le poslušati vest, pa ne boš nikoli
zgrešil
Carlos Palma: S kocko iz kartona sem
želel spremeniti svet
Poromali smo v Lurd
Stric, a veš kak vic?
Radio Ognjišče
Studio Ljubljana
Štula 23, p. p. 4863
1210 Ljubljana Šentvid
Tajništvo
T: 01/512 11 26
od ponedeljka do petka med
7. in 15. uro
E: tajnistvo@ognjisce.si
Radijski program
T: 01/512 10 00
SMS: 051/ 377 377
E: studio@ognjisce.si
Naslovnica
je presenečenje za direktorja
Francija, ki je 1. novembra 2023
praznoval 60. rojstni dan. Ob
njem je skoraj 94-letna mama
Francka, za katero že vrsto let
lepo skrbita s sestro Sonjo.
Foto: Rok Mihevc
Urednica PRO
Mirjam Judež
Lektoriranje
Marjan Bunič
Prelom in oblikovanje
Andrej Jerman
Tisk
Kotis d. o. o., Grobelno
Naklada 17.000
Izdal
Radio Ognjišče d. o. o.
Trg Brolo 11, 6000 Koper
Direktor in glavni urednik
Franci Trstenjak
E: franci.trstenjak@ognjisce.si
Odgovorni urednik
Tadej Sadar
T: 01/292 75 15
E: tadej.sadar@ognjisce.si
Urednik informativnega
programa
Alen Salihović
T: 01/512 15 89
E: desk@ognjisce.si
Oglaševanje
Urša Sešek
T: 01/512 1 512
E: marketing@ognjisce.si
Radio Ognjišče na spletu
radio.ognjisce.si
Avdio arhiv
avdio.ognjisce.si
5

FRANCI TRSTENJAK
duhovnik in direktor z mikrofonom
Foto: Rok Mihevc
Prvo ime Radia Ognjišče je Franci Trstenjak, ki je bil za glavnega in odgovornega urednika izbran zaradi svojega
odličnega občutka za medijski svet in zaradi izkušenj s Klicem dobrote, za katerega je skrbel tudi še dolgo potem,
ko je že vodil radijsko ekipo. V čevlje »radijskega šefa« je vstopil že leta 1993, ko je začel iskati lokacijo za radijske
prostore, voditi obnovo, sestavljati ekipo sodelavcev, da se je lahko glas Radia Ognjišče 5. junija 1994 sprva slišal
iz koprskega, 28. novembra istega leta pa še iz ljubljanskega studia. Vodenje je teklo z roko v roki z direktorjem
Francem Boletom, s katerim sta se dobro razumela, vse do njegove smrti leta 2020.
Piše: Tanja Dominko
Kako vidite svojo vlogo na Radiu Ognjišče sami, kako
drugačna je od tiste na začetku? Oziroma, kako drugačni
ste vi po 30 letih dela?
Predvsem starejši. Pred 30 leti sem bil "mladenič", ki
se nisem popolnoma zavedal, v kaj se spuščam. Po treh
desetletjih pa dobro vem, kakšna pot je za menoj in se
seveda čudim, da se je zgodilo vse, kar se je. Ob čudenju
pa seveda čutim neizmerno hvaležnost Bogu in vsem,
ki so ustvarjali in še ustvarjajo program Radia Ognjišče.
Mojo vlogo naj ocenjujejo drugi, prepuščam pa jo v roke
Božjega usmiljenja.
Od smrti direktorja Franca Boleta minevajo štiri leta.
Katere njegove besede vam še danes odzvanjajo v ušesih?
Se vprašate, kako bi bil vesel tega ali onega dejanja?
Priznam, imam težave s pomnjenjem, kaj je kdo rekel in
kdaj je rekel ali kdaj je kaj bilo. Morda pa mi v zadnjem
času prihaja večkrat v ospredje misel mons. Boleta, kako
si je pred začetkom radia predstavljal, da bo program
ustvarjala le peščica ljudi, morda štirje ali pet, v resnici
pa jih je potrebno veliko več. Ko sem skozi leta predlagal,
da zaposlimo še koga, ni protestiral, a vedno se je vračal k
prej omenjeni misli.
6
Radio je z vami prehodil dolgo pot, vmes so se dogajale
ne le vesele, ampak tudi žalostne epizode, ekipa je
namreč med seboj povezana in zdravstveni ali drugačni
družinski pretresi prizadenejo vse. Kako čutite to vez med
nami vi? Ste tudi sami kdaj začutili molitveno podporo,
ko je bilo težko?
Molitveno podporo doživljam ves čas in sem zanjo
neizmerno hvaležen. Hkrati pa sem prepričan, da bi se
nam godilo precej drugače, kot se nam je, če ne bi bilo
tihih in neznanih molivcev, ki molijo za Radio Ognjišče in
tudi za vsakega radijca posebej. Vesel sem, ko se tudi med
nami radijci kdaj vzpostavi posebna molitvena podpora
za tega ali onega sodelavca, ker ga je obiskala bolezen ali
kakšen drugi težki križ. Ko molimo drug za drugega, vsi
pridobimo zelo veliko.
Vesel sem, ko se tudi med nami
radijci kdaj vzpostavi posebna
molitvena podpora za tega ali onega
sodelavca, ker ga je obiskala bolezen ali
kakšen drugi težki križ. Ko molimo drug
za drugega, vsi pridobimo veliko.

Seveda ne moreva mimo vezi s poslušalci. Prek
radijskih počitnic in romanj se marsikdaj spletejo trdna
prijateljstva. Vas preseneča, kako je mogoče, da se
ohranjajo že toliko let?
Na misel mi prihaja dobro znana misel: prva ljubezen ne
mine nikoli. Prepričan sem, da so nas poslušalci vzeli za
svoje, so nas »posinovili«, zato pa je ta vez tako močna in
globoka. Srčno si želim, da nas bodo tako sprejemale tudi
nove generacije. Sicer si ne delam utvar, da bo to mlajša
generacija. A ko človek sreča Abrahama, se začnejo goditi
mnoge spremembe v življenju, z njimi pa se pojavi tudi
interes po poslušanju našega programa.
Ko človek sreča Abrahama,
se začnejo goditi mnoge
spremembe v življenju,
z njimi pa se pojavi tudi interes
po poslušanju našega programa.
Radio prinaša zelo raznolik program. Kaj je osnovno
vodilo in kam potuje v prihodnje?
Pred 30 leti sem začrtal programsko shemo, čeprav nisem
vedel, ali je prav ali ne in kako bo sprejeta ... A da smo
ji zvesti vsa leta in da je zelo dobro sprejeta, potrjuje, da
zamisel ni bila zgolj človeška, ampak je bil zelo na delu
Sveti Duh. Na začetku sem postavil dva temelja: evangelij
in domovino. Prepričan sem, da smo jima zvesti in tako
poslušalce nagovarjamo in spodbujamo v tej smeri. V
prihodnosti se od te zamisli ne smemo oddaljiti. Če se
bomo, bomo pristali na tankem ledu.
Radijska družina se je precej povečala, a rast je bila
konstantna in zmerna. Na začetku ste bazen polnili
z zvestimi župnijskimi sodelavci, ministranti, bralci
beril, kako pa je z zaposlovanjem danes, kako bi opisali
današnji bazen?
Ne morem skriti želje po pomladitvi kolektiva. Jedro
sodelavcev se stara in hitro bodo prišla leta, ko se bodo
začele vrstiti upokojitve. Zato je zdaj najbrž že skoraj
zadnji čas, da se nam pridružijo mladi in se ob nas starejših
izoblikujejo v dobre ustvarjalce našega programa. Kako
priti do novih moči, pa ni tako enostavno, ker preprosto
ne moreš vreči v javnost novico, da iščemo nove sodelavce.
Po tej poti bi lahko na avdicijo prišel marsikdo, vemo pa,
da vsak ravno ne more biti član našega kolektiva.
Skupni imenovalec,
da smo sodelavci katoličani,
je izrednega pomena.
Včasih kdo vpraša, če je treba biti veren, da si lahko
sodelavec Radia Ognjišče. Meni se zdi to zanimivo
vprašanje … skoraj retorično.
V teh letih je že marsikdo potrkal na vrata in izrazil željo,
da bi delal pri nas. Ko sem mu postavil preprosto vprašanje,
če je aktiven v župniji, so bili odgovori, milo rečeno,
čudni. In poti so se takoj razšle, ker bi bil nezadovoljen
on in nezadovoljni bi bili mi. Skupni imenovalec, da smo
sodelavci verni oz. smo katoličani, je izrednega pomena.
Na začetku radia je deloval še koprski studio, potem smo
odprli studio v Martjancih, a sta oba ugasnila. Kaj je bilo
v ozadju teh odločitev?
Ko gledam nazaj, mislim in sem tudi prepričan, da je bila
težava v izbiri oseb, ki bi dobro in zavzeto vodile studia. Iz
Ljubljane pa je bilo nemogoče usmerjati delo sodelavcev v
obeh studijih. Po telefenu in e-pošti se da do neke mere,
a je najbolj pomemben osebni kontakt. Odgovorna oseba
mora biti s sodelavci in jih usmerjati. Če takšne osebe ni,
se hitro vse opusti in ni pravega učinka. Pomemben razlog
pa so tudi stroški.
Radio bije zahtevne bitke tudi pri oddajniški mreži. Bi
lahko rekli, da smo včasih komu trn v peti?
Ne samo včasih, kar ves čas smo trn v peti. Žal. Čeprav so
vseh polna usta demokracije in novih časov, odkar smo
se osamosvojili, je še vedno zelo navzoč duh polpreteklih
časov, ki se je hranil s sovraštvom do Cerkve in kristjanov.
In ker je tudi Radio Ognjišče del Cerkve in krščanstva,
smo moteči. Tudi zato, ker povemo stvari, ki jih v drugih
medijih ni mogoče slišati.
Kako bi ocenili medijsko krajino? Veliko sprememb je
bilo v minulih desetletjih, radijske postaje se spreminjajo,
menjajo lastnike, časopisi ugašajo …
Gotovo medijskim hišam ni lahko. Morda je nekaj redkih,
ki se jim kar dobro godi. Morda zato, ker so iz »pravega
testa«. Če pa ocenjujem zgolj radijski medij, potem se
mi zdi velika škoda, da so zelo popularni programi, ki
stremijo samo k zabavi in tračem, manj pa smo »gor
vzeti« programi, ki prinašamo resne vsebine, za katere je
potrebnega veliko dela in tudi veliko resnih in odgovornih
sodelavcev.
Včasih še vedno kdo misli, da je radio v lasti Cerkve
na Slovenskem, pa to ne drži. Čigav pa je potem, kako
odgovarjate na taka vprašanja?
Foto: Silvo Salčnik
Direktor msgr. Franci Trstenjak z ustanoviteljem radia in Založbe Ognjišče
msgr. Francem Boletom in nadškofom Stanislavom Zoretom na Brezjah,
ob 20. obletnici Radia Ognjišče
Radio Ognjišče je ustanovilo Tiskovno društvo Ognjišče,
ki je tudi njegov lastnik. Nedvomno pa je osnovna resnica,
če ne bi bilo msgr. Boleta, tudi radia ne bi bilo.
7

Upam, da me najbolj opredeljuje
dejstvo, da sem duhovnik.
Seveda svojega štajerskega porekla ne
tajim in sem nanj ponosen.
Večkrat komu rečem, da sem na začasnem
delu v »tujini«.
Malo v šali, malo zares, kako bi se odzvali, če bi se na
vratih pojavil kupec z milijoni?
Lepo bi ga pozdravil, mu morda postregel s kavico in se
potem poslovil.
Če zajadrava še malo na osebno področje. Tisti, ki vas
poznamo že nekaj let, vemo, da zelo radi potujete. Kateri
kraji so vas najbolj navdušili in kam bi še želeli oditi?
Med državami je na prvem mestu Kanada, potem pa je
cela vrsta držav in krajev, nad katerimi sem navdušen in
kamor bi se rad še vrnil. Denimo Rim je takšno mesto,
za katerega mi ni treba dvakrat reči, če grem. Kot romar
se rad vračam v Lurd in Fatimo, rad pa bi se vrnil še v
Guadalupe v Mehiki, pa tudi v Kalkuto in Gojo v Indiji.
Željo imam poromati v Aparacido v Braziliji in tudi v
Lujan v Argentini. Z veseljem bi obiskal tudi Japonsko,
sicer pa drugih posebnih želja po kakšnih destinacijah
nimam.
Kaj vas še opredeljuje, poleg tega, da ste Štajerec, ki že
več kot pol življenja živi v Ljubljani?
Upam, da me najbolj opredeljuje dejstvo, da sem duhovnik.
Seveda svojega štajerskega porekla ne tajim in sem nanj
ponosen. Večkrat komu rečem, da sem na začasnem delu
»v tujini«. Je pa tudi res, da je, odkar so starši prodali
stanovanje v Mariboru in se preselili k meni, Ljubljana
postala moj dom.
Svojo ljubezen do pisane besede ste izražali tudi s
pisanjem besedil za različne slovenske glasbenike. Je ta
ustvarjalna žilica še prisotna?
Že dolgo nisem ustvaril kakšne pesmi. Nimam pravega
navdiha in tudi ne »zahteve«. Sem pa vesel, da se nekaj
mojih besedil poje še danes. Sicer pa je ves čas v akciji
ustvarjalna žilica, ko pripravljam pridige in nagovore. Vse
govore pišem, ker menim, da se na ta način bolje pripravim
na sporočilo, ki ga želim posredovati zbranemu občestvu.
Pisanje govorov pa tudi pomaga, da upoštevam pravo
dolžino, na katero nas opozarja tudi papež Frančišek.
Gala koncert je eden od obveznih členov radijskega leta,
ko na odru zasije glasbena ustvarjalnost, včasih tudi
gledališka igra. Kakšni načrti pa so na tem področju
za naprej? Kdaj se pravzaprav začne rojevati vsebina
naslednjega Gala koncerta?
Ko se ugasnejo luči Gala koncerta, že iščemo ideje za
naslednje leto. In potem se mora kar hitro postaviti okvir,
da se lahko dovolj zgodaj povabi glasbenike, ki nam
pomagajo pri izvedbi koncerta. Vesel sem in hvaležen, da
se radi odzovejo našemu vabilu in se celo čutijo počaščene,
če sodelujejo pri našem dogodku.
Radijske počitnice povezujejo poslušalce in sodelavce med seboj.
Direktor je izjemno ponosen na ta projekt.
Poslušalci imajo še vedno v lepem spominu Radio
Plamen. Se lahko nadejajo še česa podobnega?
To vprašanje pa bi bilo za koga drugega. Vsekakor sem
jaz za, a bolj kot moje navdušenje je potrebna ustvarjalna
žilica pri avtorjih besedil, izvedbe in vsega drugega.
Projekt Radio Plamen se je preprosto »zgodil«, ker so bili
sodelavci za stvar, ni pa bil »ukazan«.
Želim si, da nas poslušalci zvesto
poslušajo in glas, upam na dober
glas, o Radiu Ognjišče nosijo naokrog.
Tudi ta podpora je zelo pomembna.
Sodelavci vemo, da vam šport ni ravno blizu, ampak to
ne pomeni, da ne podpirate različnih športnih podvigov
radijskih sodelavcev in tudi projektov, kot je Kolesarjenje
od Marije k Mariji. Kakšna je po vašem mnenju dodana
vrednost takih dogodkov?
Velika vrednost je požrtvovalnost sodelavcev, ki se ne
vprašajo, kako in kaj, ampak so preprosto na kolesih in
z veseljem trosijo svojo dobro voljo vsem, s katerimi se
srečajo na tej poti. Vesel sem, da to zagnanost sodelavcev
poslušalci prepoznajo, cenijo in so hvaležni. Izredna
dodana vrednost je neposredni stik s poslušalci, ki nas
v glavnem slišijo in poslušajo, a na teh srečanjih nas še
vidijo iz oči v oči.
Letos bo Radio Ognjišče praznoval 30. obletnico začetka
delovanja. Kaj vas preveva ob tem dejstvu?
Veselje in hvaležnost!
Lahko napovemo kaj posebnega ob rojstnem dnevu?
V reviji predstavljamo letošnje dogodke, ki so v glavnem
tradicionalni, pa vendar bodo vsi imeli pečat jubileja.
Česa zelo posebnega pa nismo pogruntali in mislim, da
niti ni potrebno. Najpomembnejši je program, vse drugo
pa je njegov okrasek. Želim pa si, da bi se nam poslušalci
pridružili vsaj na enem dogodku. In seveda si želim, da
nas poslušalci zvesto poslušajo in glas, upam na dober
glas, o Radiu Ognjišče nosijo naokrog. Tudi ta podpora je
zelo pomembna.
8

PUSTNA
SOBOTNA
ISKRICA
2024
Foto: Arhiv s. Urše Marinčič
»BOGLONAJ. BOG ŽÍVI SLOVENIJO!«
Piše: Jure Sešek
Radio Ognjišče in Misijonsko središče Slovenije sta
tudi letos pripravila radijsko dobrodelno akcijo in
vas, dragi poslušalci in prijatelji, vabila k darovanju.
Dobra misel in iskrena prošnja sta bili tokrat
namenjeni Ugandi, misijonu, na katerem deluje s.
Urša Marinčič. Visoko na podeželju, približno tisoč
petsto metrov nad morjem, se sestrska skupnost
šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja trudi
oznanjati Boga, revnim družinam prinašati upanje,
otrokom pa možnosti za svetlo prihodnost.
Že nekaj dni pred pustno soboto ste poslušalci v daljšem
pogovoru in kratkih mislih spoznavali Afriko, Ugando in
iskrena prizadevanja misijonarke. Na pustno soboto, 10.
februarja, med deveto in petnajsto uro pa so se pisarne v
radijski kleti spremenile v velik klicni center, v katerem
smo zapisovali podatke darovalcev in vsoto njihovih darov.
Radijski program je bil en sam klic: »Iskreno prosimo in se
srčno zahvaljujemo!« Slišali smo lahko različne misijonarje,
nekaj zahval za uspešne akcije, ki so se odvile pred leti,
navdušenje radijskih voditeljev, ki so vabili k darovanju,
predvsem pa srčno predanost s. Urše, ki bi na misijonu
rada zgradila katoliško osnovno šolo. Misijonarke imajo
velike načrte in organizatorji smo hvaležni darovalcem, da
so načrtom uspeli narediti gmotne temelje.
Ponosni smo na vas,
iskreno hvaležni,
da vas imamo.
Ko se je dobrodelni program bližal koncu, ko smo
navdušeno zrli v visoko številko zbranega za šolo v
Rowentobu v Ugandi, smo poklicali misijonarko s. Uršo
Marinčič.
S. Urša, kaj je tisto, kar polni tvoje srce, kakšne misli se
pletejo po tako uspešni dobrodelni soboti?
»Bogdaj, Slovenija, pozdravljeni dobri ljudje! Ne morem
verjeti, kako velika in radodarna srca premorete. Priznam,
glede na vse, kar se je v zadnjem letu dogajalo v Sloveniji,
nisem upala niti sanjati o takšnem uspehu dobrega dela. Ne
najdem besed, ki bi zmogle opisati, kako zelo smo sestre
vesele, kako neizmerno hvaležne smo za vaše darove.
Komaj čakamo, da bomo lahko obljubljeno uresničile,
začele graditi šolo in vam pokazale sadove vašega dela.«
In kaj vas zdaj čaka? Boste začele »urejati papirje« ali
bodo mojstri morda že zakopali prvo lopato za temelje?
»Začele bomo graditi, saj dokumentacija, potrebna za
gradnjo, v Afriki ni tako pomembna, kot denimo v Sloveniji.
K sreči pa smo res že nekaj časa nazaj začele urejati tudi
vse potrebno za pridobitev dokumentacije. Upamo, da bo
Gospod poskrbel, da bomo sestre lahko svoja prizadevanja
nadaljevale korak za korakom. Čakamo na zadnji načrt za
gradnjo, ki je v rokah bosanskega arhitekta. Zgradili bomo
šolo v dveh nadstropjih in poskrbeti moramo, da bo statika
prav izračunana, da bo vse tako, kot pri takih stavbah
mora biti. Misijonarke smo tako navdušeno pripovedovale
o svojih sanjah, da so pred dnevi prihajali na misijon in
nas ob začetku novega šolskega leta spraševali, če je naša
šola že odprta. Že odprta, pa je niti graditi še nismo začeli!
Tako veliko je naše navdušenje, da se našim ljudem zdi, da
zgradba že stoji.«
Veseli smo, da so naši poslušalci z darovi že postavili
temelje tem sanjam. S. Urša, hvala za misijonarske zglede.
»Dragi moji, ostajam brez pravih besed … Srce je polno
hvaležnosti. Zdi se mi, da je Jezus znova pomnožil darove.
Kot je pomnožil kruh in ribe iz ljubezni do lačnih učencev.
Tokrat ga je vodila ljubezen do malih afriških prijateljev.
Res neverjetno!
Draga Slovenija, boglonaj iz vsega srca! Počutim se tako
majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da
pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za
najmanjše. Hvala v mojem imenu, v imenu mojih sester
in vseh naših afriških prijateljev. Obljubljamo hvaležen
spomin v molitvi ter kličemo: mir in vse dobro, dobri
ljudje. Zbogom, Bog živi Slovenijo!«
Organizatorji 22. Pustne Sobotne iskrice 2024 pa
dodajamo: »Iskreno hvaležni smo tudi sodelavci Radia
Ognjišče in Misijonskega središča Slovenije. V ponedeljek,
12. februarja, smo se razveselili zneska 133.718 €. Toplo
nam je pri srcu, ker ste znova dokazali, kako zelo nam
zaupate, ker vedno znova z dejanji pokažete, kako dejavna
je lahko ljubezen. Ponosni smo na vas, iskreno hvaležni, da
vas imamo.«
9

www.veto.si
Življenje
je lepo

Srce, ki se je razdalo,
in glas, ki ostaja
V spomin Juriju
Součku (1929–2024)
So novice, ki te potrejo. Ta je ena izmed njih: 17. januarja
je odšel igralec, starosta, človek Duha, vedno prijeten
sogovornik in prijatelj Jurij Souček.
Piše in fotografira: Jože Bartolj
Spoznala sva se na majhnem otoku v Dalmaciji sredi
devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na majhnem
vozičku v pristanišče pripeljal zvit gumijast čoln. Malo
je pogledal naokoli, nas po govorici hitro prepoznal
in nagovoril, študentsko mladino, ki smo takrat tam
počitnikovali. Nagovoril nas je s tistim posebnim glasom
in nekoliko humornim gledališkim nastopom, ki smo ga
vsi poznali bodisi z gledaliških desk ali iz risanih filmov.
»No, kdo mi bo pomagal sestaviti tole?« Ni nas bilo treba
veliko prepričevati. Eden je pograbil lesene deske za dno,
drugi zračno tlačilko, dva pa sva že vlekla plovilo v morje
in nanj pritrjevala legendarni Tomosov motor s štirimi
konjskimi močmi. In ker je bilo vse tako hitro končano,
nas je nato povabil do hiše, kjer sta z ženo Mileno Moračo,
operno prvakinjo, preživljala poletja. Tam smo dobili
najprej nekaj, da se ne prehladimo, nato pa še nekaj za žejo.
Spominjam se, da je srečanje potekalo, kot da smo v teatru.
Kot bi bili v neki gledališki igri, kjer je bil Jurij najprej
vodnik, ki nam je razkril nekaj morskih prigod, nato se je
spremenil v natakarja. Prinašal je okrepčilo in delil nasvete
o pijači, končno pa se je prelevil v gledališkega kronista
in pripovedoval o tem in onem igralcu, o predstavah
in Drami. Ko smo končno odšli, smo imeli občutek, da
smo bili statisti v nekem gledališkem komadu, ki smo ga
pravkar doživeli.
Bil je velik ljubitelj morja
Čoln, ki sem ga prej omenil, je bil rezerva. Sicer se je takrat
Jurij po morju vozil z manjšo barko, ki jo je, ker je imela
dizelski motor, poimenoval kar Taf taf. Z njo smo se nekoč
peljali do otoka Škarda, ki je znan po tem, da na njem ni
elektrike in vode, a ima vendarle nekaj hiš, ki so obljudene
predvsem poleti. Tam smo se kopali v kristalnem morju in
lovili hobotnice, ki jih je Jurij očistil kar z barke. Od njega
sem dobil prvo potapljaško obleko, neopren, zraven pa še
uteži s pasom in tudi nekaj nasvetov o tem, kako presenetiti
ribo, da jo uloviš s podvodno puško. Prvi mi je pokazal,
kako pravilno očistiš hobotnico in kako jo skuhaš, da je
mehka. Po njegovem receptu se mora vedno kuhati skupaj
z zamaškom od šampanjca. O tem smo veliko govorili,
ampak čemu pri kuhanju hobotnice pripomore plutovina,
pa kljub številnim vprašanjem še do danes nisem ugotovil.
Zelo hitro je ugotovil, da rad nastopa
Rad je povedal, da je bil že kot otrok poseben, saj še ni
dobro hodil, ko je že znal brati. Tako se je spominjal, da
ga je mama nosila ’štuparamo’ in je potem bral izveske nad
trgovinami in ljudje so strmeli nad tem čudežnim bralnim
otrokom. Tudi kasneje je gladko bral in nasploh poudarjal,
da je za igralca sila potrebno, da je ’pismen’. »Pa kaj ni vedno
tako?« sem ga spraševal in doživel, da se je malo nasmehnil
ter potem resno pripomnil, kako obstajajo tudi režiserji,
ki pridejo na bralno vajo in jim ni najbolj prav, če igralec
preveč gladko bere. »Morda imajo občutek, da se bo izgubil
njihov režijski pristop, če bo igralec preveč v ospredju.«
Gledališče je imel iskreno rad. Bil je ena prvih generacij
akademsko izobraženih igralcev, ki je prišla po vojni
z novoustanovljene akademije. Pred tem so bili igralci
večinoma ’žlahtni amaterji’, kajti le malo se jih je
izobraževalo v tujini. Tako je znal povedati, da je kakšna
predstava trajala tudi po več ur, ker je bilo veliko tišine,
medmetov, govornih vmesnikov, kašljanja, ahajev … Mladi
diplomanti pa so prinesli moderno gledališče, kjer se je vse
dogajalo bistveno hitreje in sodobneje. Ni bilo čudno, če je
prihajalo do razhajanj.
Nagrade ga niso imele zelo rade, nekatere so se mu tudi
izognile
Foto: Miha Fras
Tudi marsikatero pikro o gledališču je znal povedati. Kako
je igral na festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu in
tam prejel nagrado za vlogo Kreona v Antigoni Dominika
Smoleta. Nagrade je bil zelo vesel, ampak, ker je Josip
Vidmar, kot član žirije, tja odpeljal nekega drugega igralca,
praktično po nagrado, ki je zaradi Součka ni prejel, potem z
njim tri mesece nista spregovorila besede. »Vidmar je takrat
razlagal, da sem še premlad za nagrado,« se je spominjal
kasnejši dobitnik Boršnikovega prstana. Nagrade je bil
iskreno vesel, »... ker je to stanovska nagrada za izjemne
igralske dosežke.« Tako je večkrat rad podarjal, da so mu
prstan podelili gledališki kolegi: » ... no, Prešeren se me je pa
vedno izognil ...« In res, Prešernove nagrade za življenjsko
delo ni dobil, čeprav bi si jo nedvomno zaslužil …
11

Občutek je imel, da so ga po odhodu v pokoj prehitro
odrezali. Rad bi še igral, ampak vlog ni bilo. Z nekaterimi
starejšimi kolegi je zato naštudiral nekaj del, ki so jih igrali
pred izbranim občinstvom. V Mini teatru je še leta 2010
sam nastopil v Cankarjevem Kurentu.
Še lani mi je na morju nekako vsilil knjigo
režiserja in igralca Borisa Kobala. Ko sem
nekaj pihal, da mi zaradi afere s plagiatom res ni
do branja, je blago pripomnil, naj le preberem,
saj ima fant veliko povedati, da pa je zanimivo
tudi, kaj je zamolčal ...
S sinhronizacijami risank se je za vedno zapisal v
zgodovino
Za vedno pa se je zasidral v srca mnogih generacij otrok, ki
so odraščali ob njegovih sinhronizacijah vseh vrst risank,
od Čebelice Maje, kjer je interpretiral kobilčka Flipa, pa
Maksipsa Fika, Miškolina, Palčka Smuka, Jakca s čarobno
lučko, pa do nepozabnih Pipija in Melkijada, malega
in velikega pujsa. Ta srčna in poučna risanka je imela
veliko gledalcev in vedno sem bil malo žalosten, kako je
prevajalec Ervin Fritz simpatična (Piggeldya in Fredericka)
spremenil v Pipija in Melkijada, poimenovana po kralju
Pipinu in papežu Melkijadu, pri čemer je prvi mali, drugi
pa veliki pujs. Kakorkoli, gledalci se večinoma nad izbiro
imen, ki odraža kulturni boj, niso obremenjevali, Jurij pa si
je, ko je študiral karakterje omenjenih živalic, sam izmislil
legendarne besede » … in odpujsala sta ... «. Te živijo še
danes.
Tak je bil Jurij Souček. Vedno aktiven, daleč od dolgčasa,
povezan z gledališčem, opero, literaturo, režijo … Tako
smo ga prosili, da je sodeloval pri novi maši našega p.
Bogdana Rusa. Z veseljem je sprejel, kajti do frančiškanov
je imel vedno zelo naklonjen odnos, in kasneje hudomušno
pripomnil, da je režiral že v Drami, Operi, v vrsti gledališč,
zdaj pa je režiral še novo mašo.
Rad je imel dobro literaturo
Jurij Souček s soprogo in Jože Bartolj s soprogo
Velikokrat je prišel z mapo, v kateri je imel na pisalni stroj
napisana besedila kratkih zgodb ali pesmi, ki jih je potem
naglas prebiral in ustvarjal tiste posebne trenutke, ko imaš
občutek, da se umetniška beseda nekako cedi iz ust in
objema, povezuje bralca z občinstvom. Posebej dragi so
mu bili nekateri pesniki, Menart, Udovič, Majcen … Koliko
literarnih branj je pripravil za našo nacionalno radijsko
hišo!
Tudi sicer je veliko bral. Še lani mi je na morju nekako
vsilil knjigo režiserja in igralca Borisa Kobala. Ko sem
nekaj pihal, da mi zaradi afere s plagiatom res ni do tega,
da bi prebiral njegove spomine, je blago pripomnil, naj le
preberem, saj ima fant veliko povedati, da pa je zanimivo
tudi, kaj je zamolčal ...
Tudi na mojo razstavo kenotafov, ki sem jo imel v Kliničnem
centru, v tamkajšnjem razstavišču Lojza Kraigherja, sta
prišla skupaj z ženo Mileno. Ko ju je zagledala dr. Zdenka
Zupanič Slavec, je takoj prilagodila program in Jurij je
nastopil s kratkim govorom in recitacijo pesmi, ki jo je
namenil najprej meni kot avtorju, a tudi navdušenemu
občinstvu. In čeprav na začetku sploh nismo vedeli, da
pride, je bil na koncu tisti, ki smo si ga vsi najbolj zapomnili!
Za vedno bo ostal v naših srcih
V zadnjih letih je imel nekajkrat težave z zdravjem. Ko smo
ga videli na postelji v bolnišnici, smo bili bolj zaskrbljeni od
njega in upam si trditi, da je ravno zaradi svoje ’češke trme’
vedno ozdravel. Predvsem sem občudoval, kako nikoli ni
izgubil zaupanja, da bo še vse dobro, kako optimistično se
je oklepal življenja. Do zdaj. Zdaj je bolezen zmagala. Le
nekaj dni pred odhodom je končal knjigo, avtobiografijo, ki
bo pod naslovom ’Glej ga, Součka’ še letos izšla pri založbi
Beletrina. Tudi to priča o njegovem karakterju.
12
Jurij je odšel. Za njim je ostala praznina. A dokler ga imamo
v spominu, ne bo pozabljen. To je povedal tudi pisatelj Tone
Partljič, ki mu je spregovoril na pogrebu. Še veliko bi lahko
napisal, tudi o tem, kako je rekel, da me včasih posluša na
Radiu Ognjišče, a bodi dovolj, kajti najbolj se je zapisal v
srce in tam bo zanj vedno prostor. Tam tudi ne odmevajo
besede, ampak le ljubezen in naklonjenost.

Vitamin D
1000 i.e.
za sonce v vseh
letnih časih
vitamina D in C
normalno delovanje
imunskega sistema
ena kapsula dnevno
Prehransko dopolnilo
z vitaminoma D in C
v obliki kapsul.
Vitamina C in D prispevata k delovanju imunskega sistema. Vitamin C prispeva
k zmanjševanju utrujenosti in izčrpanosti.
Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano.
Na voljo v enotah Lekarne Ljubljana, specializiranih prodajalnah
LL Viva in Spletni Lekarni Ljubljana na www.lekarnaljubljana.si

Si osamljen?
Naveličan življenja?
Imamo rešitev zate:
smrtonosno učinkovino
Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg
je med svojim obiskom v Sloveniji konec januarja spregovoril o tem, do
kakšnih skrajnosti privede zakon o evtanaziji. Dogodek je bil še posebej
pomenljiv v luči sprejemanja slovenskega zakona o samomoru z medicinsko
pomočjo. Omenil je vojno veteranko, paraolimpijko, ki je zaprosila za
možnost dvigala v hiši. Namesto tega ji je ministrstvo ponudilo evtanazijo.
Ali pa dekle, ki ima samomorilne misli. Ko so se težave znova pojavile, je
odšla po pomoč v bolnišnico. Tam so ji povedali, da je psihiater na voljo
šele čez pet mesecev, ponudili pa so ji samomor z medicinsko pomočjo.
Alexa Schadenberga smo povabili tudi v naš studio.
Piše in fotografira: Marjana Debevec
Kanada je legalizirala samomor z medicinsko pomočjo
leta 2016. Kako se je od takrat spremenil pogled
državljanov na življenje?
»Zakon so ponudili Kanadčanom z razlogom, da gre za
pomoč pri samomoru za neozdravljivo bolne in trpeče
ljudi. Vendar pa ta zakon ni bil omejen samo na te ljudi in
v njem ni bilo točno definirano, za koga vse je evtanazija
mogoča. Zato smo leta 2021 razširili našo zakonodajo
in odpravili zahtevo glede neozdravljivih bolezni, kar
pomeni, da je evtanazija dovoljena za vsako kronično
bolezen. Tako so skoraj vsi invalidi upravičeni do nje.
Zanjo zaprosijo mnogi ljudje zaradi revščine in brezdomci.
Mnogi od njih zelo težko pridejo do zdravstvene oskrbe.
Ker imamo zelo dolge čakalne vrste, se veliko ljudi odloči
za smrtonosno injekcijo preprosto zato, ker so razočarani,
ker ne morejo dobiti zadostne zdravstvene oskrbe. Podatki
za leto 2022 kažejo, da je bilo zaradi evtanazije v Kanadi
več kot 13.000 smrti.
Eden od razlogov zanje je tudi strah starejših, da ne bi
bili v breme svojcem …
»Vaša trditev je žal pravilna. Po statistiki neznosno fizično
trpljenje ni niti med prvimi petimi razlogi, zakaj ljudje
povprašujejo po evtanaziji. Veliko ljudi zanjo zaprosi
zaradi strahu pred prihodnjo bolečino in ne zaradi
neznosne bolečine, ki bi jo že doživljali. Vidimo pa tudi,
da se mnogi ljudje znajdejo v stanju brezupa in se počutijo
kot breme za druge. Postanejo depresivni. Občutek imajo,
da njihovo življenje nima več vrednosti. Zato zahtevajo, da
jih ubijejo. S tem imamo veliko izkušenj, ker smo dali na
voljo tudi telefonsko številko, kamor lahko ljudje pokličejo
po pomoč. Ko se z njimi pogovarjamo, nam skoraj vedno
povedo, da v svojem življenju ne vidijo več smisla ali se
počutijo brezupno. To postane razlog za evtanazijo.«
Nič nas ne stane, če obiščemo gospo,
ki živi na koncu ulice, ali osebo,
ki jo morda poznate iz cerkve. Ali pa vsaj
dvignemo telefon in vprašamo mamo,
kako je. Taka malenkost naredi ogromno
razliko v njihovem in v našem življenju.
Nam navedete kakšen primer?
»Nedavno smo imeli nekaj zgodb iz Britanske Kolumbije,
ki je zahodna provinca Kanade. V zadnjem času so šli
tam skozi zdravstveno krizo, ko ljudje niso mogli priti
do zdravnika. Spomnim se primera ženske, ki so ji
diagnosticirali ozdravljivo obliko bolezni. Po desetih
tednih je šla k onkologu, zdravljenje se še vedno ni
začelo. Ko je končno prišla do zdravnika, je njen rak že
tako napredoval, da ji je zdravnik povedal, da ni nobene
razlike, ali jo zdravijo ali pa ji ponudijo evtanazijo.«
Gospod Schadenberg, kaj pa bi rekli tistim, katerih stanje
se ne more izboljšati in njihova bolezen vodi v smrt?
»Danes imamo veliko možnosti za soočanje z bolečino,
za lajšanje bolečine in drugih simptomov. Seveda
14

Ko sprejmeš zakon o evtanaziji,
spremeniš tudi paliativno oskrbo.
Pri paliativni oskrbi gre za spopadanje
z bolečino in simptomi, pri evtanaziji
pa gre za ubijanje. Ko enkrat uzakoniš
ubijanje, to za vedno spremeni odnos
do bolečine in drugih simptomov.
potrebujemo zdravnike, ki so za to usposobljeni, vendar
možnosti obstajajo. Vedno ostaja samo eno vprašanje:
ali bomo te ljudi ubili ali ne. Če jih ne bomo ubili, se
moramo zavezati, da jih bomo negovali. Govorimo o
skrajnih primerih in prav na osnovi teh redkih primerov
hočejo nekateri uzakoniti evtanazijo. Vemo pa, da potem
nikoli ni omejena samo nanje. To je nemogoče. V moji
domovini smo najprej začeli z evtanazijo za neozdravljivo
bolne, leta 2021 pa smo to določilo umaknili, češ da naj
bi bilo diskriminatorno odkloniti evtanazijo ljudem, ki
niso neozdravljivo bolni. Rekli so: če jo lahko dovolimo
nekomu, ki je neozdravljivo bolan, je diskriminacija,
če je ne dovolimo nekomu, ki ni. Iz istega razloga je bil
v parlament februarja 2023 vložen predlog za evtanazijo
otrok. Tak zakon se vedno širi in nima nobenih omejitev.«
Ljudje, ki podpirajo evtanazijo, pravijo, da moramo
spoštovati človekovo dostojanstvo, njegovo svobodno
voljo in svobodno odločitev o tem, kaj se bo z njim
zgodilo. Kaj bi jim vi odgovorili?
»Pri evtanaziji ne gre za svobodo, odločitev ali avtonomijo,
ampak za ubijanje ljudi. Nekateri bi jo radi imenovali
drugače, ampak dejansko gre za ubijanje ljudi. Zakaj ljudje
zaprosijo za evtanazijo? Ko pogledaš podatke, ugotoviš,
da gredo skoraj vsi skozi nekaj, kar bi lahko imenovali
eksistencialno trpljenje. Gre za nekakšen občutek
brezupnosti, obupa, osamljenosti. Pravijo takole: Nimam
nikogar, ki bi mu bilo mar zame. Pomislite, da nikomur
ni mar za vas, ko greste skozi težko zdravstveno stanje
in ste osamljeni. Včasih se zdi smrt najboljši odgovor.
Toda ali gre sploh za svobodo izbire in avtonomijo ali
za zapuščenost? Gre za zapuščenost. Ljudem ne rečemo
le, da bo zanje bolje, če bodo mrtvi, ampak, da bomo to
tudi uresničili. Zastrupili te bomo do smrti. Kako se bo
družba odločila? Je v redu ubijati ljudi? Če je odgovor ne,
kajti nikoli ni dobro ubijati ljudi, saj se to nikoli ne konča,
moramo za te ljudi poskrbeti. Pri tem ne mislim toliko na
nove izdatke za zdravstvo, ampak govorim o družbi, ki
pravi, da bo poskrbela za svoje matere in očete, za brate
in sestre.«
Eden od načinov, da poskrbimo zanje, je dobra
paliativna oskrba. Je sposobna omejiti bolečino?
»Brez dvoma lahko omilimo bolečino; lahko jo skoraj
povsem odstranimo. V skrajnih primerih, ko ima človek
močne bolečine in je blizu smrti, ga lahko tudi postavimo
v tako imenovano medicinsko spanje. V tem stanju ne
čuti več nobenih bolečin. Nekdo bi se lahko vprašal,
kakšna je potem razlika od evtanazije. Evtanazija pomeni
nekoga ubiti. Če nekoga uspavamo, pa ga ne ubijemo.
Omogočimo mu le, da umre brez bolečin. Zato je nega
tako zelo pomembna. Treba je vedeti, da ko sprejmeš
zakon o evtanaziji, spremeniš tudi paliativno oskrbo. Pri
paliativni oskrbi gre za spopadanje z bolečino in simptomi,
da se prepričajo, da se počutite dobro. Pri evtanaziji pa
gre za ubijanje. Ko enkrat uzakoniš ubijanje, to za vedno
spremeni odnos do bolečine in drugih simptomov.
Paliativna oskrba se je v Kanadi od leta 2016 zelo močno
spremenila, ker je toliko zdravnikov začelo ubijati ljudi.
Pomislite, da vas zdravniki gledajo in pravijo: No, ali ne bi
bilo bolje, da vam preprosto damo ta smrtonosni strup?«
Kakšno breme pa je uzakonitev evtanazije ali samomora
s pomočjo za zdravnike?
»Zdravniki nikoli ne bi smeli biti vpleteni v ubijanje svojih
pacientov. Vse se spremeni, ko ima zdravnik pravico, da te
ubije. Zdravniki so v veliki zadregi. Sicer jim rečejo, da jim
ni treba ubijati, vendar pa morajo napotiti osebo na tistega,
ki je to pripravljen storiti. Ne napotijo jih le k drugemu
zdravniku, ampak k nekomu, ki jih bo ubil, k morilcu.
Mnogi zdravniki so zdaj v dilemi, saj se sprašujejo, ali
sploh ostati v medicini.«
Podatki za leto 2022 kažejo, da
je bilo zaradi evtanazije v Kanadi
več kot 13.000 smrti.
Kako lahko postanemo bolj človeška družba? Kako lahko
okrepimo svoje sočutje do najbolj ranljivih skupin v
družbi?
»Tako, da smo z ljudmi. Naša družba je postala zelo
individualistična. Prejšnje generacije so bile veliko bolj
povezane med seboj. Bile so del skupnosti in kot takšne so
se tudi počutile. Veliko bolj so bile povezane s sosedi, tako
da so prepoznali, ko je imel nekdo težave z zdravjem, in
so ga obiskali. Veliko tega smo izgubili in vidite, v kakšni
kulturni dilemi individualizma smo se znašli, da se vse
vrti okrog mene in da veliko ljudi ostaja samih. Počutijo
se nekako izključene iz družbe, nihče jih ne obišče. Če
greste v dom za starejše in vprašate, koliko oskrbovancev
nihče ne obišče, boste na žalost izvedeli ogromno številko,
po vsej verjetnosti večina nikoli nima obiskov. Potem
pa sprejmete zakon o evtanaziji in se sprašujete, zakaj ti
ljudje, ki niti še ne umirajo in morda sploh ne gredo skozi
težko, nevzdržno situacijo, prosijo za usmrtitev. Zato, ker
jim ne dajete razloga za življenje in ker ste jih zapustili.
To je kultura, v kateri ljudi zapustimo, da ostanejo sami.
Kar moramo storiti in nas nič ne stane, je to, da obiščemo
bližnjega, gospo, ki živi na koncu ulice, ali osebo, ki jo
morda poznate iz cerkve. Ali pa vsaj dvignemo telefon
in vprašamo mamo, kako je kaj. Taka malenkost naredi
ogromno razliko v njihovem in v našem življenju.«
15

Manca Košir:
Meni gre še
zdaj na jok. Res
moramo dobro
premisliti.
Uredila: Mirjam Judež
Foto: Taja Harris
Dr. Manca Košir, novinarka, univerzitetna profesorica,
publicistka, kolumnistka, pisateljica, nekdanja filmska
igralka in fotomodel. Veseli smo, da si je vzela čas za
pogovor z Natašo Ličen. Ob sklepu je gospa Košir Nataši
prav lepo popihala na dušo: »Še kdaj me povabite
na pogovor! Z vami se je tako lepo pogovarjati, ker
imate jasnino v očeh in človeka zares poslušate, kar
danes počne zelo malo novinarjev.« Vabljeni k branju
iskrivega pogovora.
Manca, ljubite življenje, čeprav zna včasih zadati kar
močne udarce?
»Joj, pa kako! Neskončno in brezmejno! Res imam zelo
rada življenje, čeprav se zavedam, da smrt ni daleč pred
menoj. Ravno zato ga imam še rajši, ker še bolj vem, kako
dragocena je vsaka ura. Vem, kaj je pomembno, zato sem
še bolj hvaležna in ljubim še bolj globoko in visoko.«
Pred leti sem vzela v roke vašo knjigo, ki je napisana
v obliki pisem. Se še znamo tako pogovarjati, si
izmenjevati misli?
»Še. Po moje nas je vse več, ki čutimo to potrebo. Zelo
veliko pišem prijateljem, prijateljicam, krajše misli ali
kaj daljšega, ker je to oblika osebnega izražanja, najbolj
intimna. V starih časih ni bilo telefonov, pisali so si pisma.
Moj dedek je bil sedem let pri vojakih, to je bilo pred
drugo svetovno vojno. Babica ga je sedem let čakala. Sta si
pa redno pisala pisma.«
Človek živi v zavesti, da ima stvari nekako urejene, pod
nadzorom, a življenje nas nenehno preseneča …
»Življenja ni mogoče nadzirati, treba se mu je pripustiti,
zaupati. Kaj pa je vera drugega, če ne zaupanje? Ob covidu
sem videla paniko, kako je bilo ljudi strah, tudi nekatere
zelo verne. Vprašala sem jih: Kakšna je tvoja vera, če se
tako bojiš smrti? Tistih, ki verujemo globoko in zares,
ni strah, ker vemo, da je življenje večno in da je smrt le
prehod. Tudi dojenček, ki se rodi iz maternice, nima
pojma, v kakšen svet gre. Zato sta zaupanje in hvaležnost
najmočnejši sili, ki nam pomagata živeti in umreti.«
Ljudje se bojimo sprememb, čeprav vemo, da so pot
razvoja in upamo, da nas čas dela boljše …
»Človek je bitje, ki potrebuje varnost, zavetje, občutek
gotovosti, tega pa v tem času ne more dobiti. V starih časih
se je živelo bolj strukturirano, v majhnih formah družine.
Veljalo je: nosi svoj križ, potrpi. Tega danes ni več. Zato
je še večja negotovost. Da bi se tej negotovosti izognili, se
kot pribiti držimo svojih predsodkov. Če človek ni gibljivo
drevo, ki ga veter lahko upogiba, ga bo izruval. Mi imamo
globoke korenine, pomembno pa je ohranjati prožno telo,
ki objema življenje in življenje so nenehne spremembe. Iz
dneva v dan je drugače. Ne vemo, kaj bo čez eno uro. Lahko
bo potres, pa se vse zruši. Je pa dobro v prtljago svojega
življenja, v nahrbtnik, ki gre z nami ’čez’, nalagati, kar je
pomembno. Najpomembnejša je ljubezen, ki je konkretna.
Ljubezen se pokaže v odnosih, zato spreminjajmo odnose,
da bodo lepši, bolj nežni, sočutni, taki, da se dotaknejo
srca. To bi morala biti naša domača naloga.«
Od kod ta želja, da se »lišpamo« in skušamo
preoblikovati podobo, ki jo je za nas ustvaril Stvarnik?
Kako kot nekdanja manekenka in igralka gledate na to?
»Človek se z leti spreminja. Ko sem bila otrok, sem nosila
ponošena oblačila starejših bratov. Na poti, do šole sem
imela kake pol ure hoda, sem imela čas razmišljati. Rekla
16

sem si, da bom manekenka, ko bom velika, in vedno
lepo oblečena. In k temu me je življenje tudi pripeljalo.
Manekenka sem postala že pri štirinajstih letih, pri
petnajstih sem bila že na naslovnici takrat edine revije za
modo Maneken. Vedno sem imela lepe obleke. Nisem pa
prenesla, da bi jih drugi gledali na meni in me opravljali.
Zdelo se mi je, da je privilegij, da meni kot foto modelu
šivajo take obleke in da z njimi ne smem dražiti sošolk
in sošolcev, ki te možnosti nimajo. Zato sem v gimnaziji
štiri leta nosila črno haljo, pod katero sem bila oblečena
v najbolj modna oblačila. Vedno sem bila zagovornica
tega, da bi socialne razlike lahko pokrili, če bi vsi otroci
v šolah nosili uniforme. Ali pa če bi se dogovorili, da
bomo vsi nosili kavbojke in majice, da se ne bi afnali.
Sama sem od nekdaj pomagala tistim, ki niso imeli. Pri
petih letih sem videla sosedovega fantička, ki mu je driska
tekla po belih žabah. Stuširala sem ga, zavila v brisačo in
skupaj sva počakala na mamico. To je nekaj, kar je bilo
vgrajeno v moje srce, nimam veliko zaslug za to. Rada sem
prostovoljka. Vrsto let sem bila spremljevalka umirajočih
v Hospicu, kar ti odpre oči, da smo na koncu vsi enaki.
Maske odpadejo, lepe in grde obleke odpadejo, vse odpade,
samo srce utripa z več ali manj ljubezni. Lažje umremo, če
je te ljubezni veliko.«
Tistih, ki verujemo globoko in
zares, ni strah smrti, ker vemo,
da je življenje večno in je smrt le prehod.
Zdi se, da vam ni veliko mar, kaj si drugi mislijo o vas …
»V mladih letih sem bila zelo suha in zakompleksana.
Imela sem tako suhe noge, da so se sošolci norčevali iz
mene. Mislila sem, da sem najgrše bitje na zemeljski obli,
ampak meni to ni škodovalo, ker je to zavedanje v meni
zbudilo borbeno moč, češ, vam bom že pokazala. Kot
tabornica sem imela taborniško ime Pobezlana glista. Ko
so me taborniki ob ognju vprašali, kaj želim postati, ko
odrastem, sem odgovorila, da manekenka. Nekdo je potem
napisal: Pobezlana glista pravi, da bo manekenka. Ha, ha,
ha! Še danes se spominjam tega. Čez dobro leto ali dve,
ko sem dobila obline in se razvila v bolj zanimivo dekle,
mi je prav ta fant začel pošiljati ljubezenska pisemca. Jaz
pa njemu nazaj: Nič ne bo! Ha, ha, ha! S staranjem nisem
bila nikoli obremenjena. Zavzemam se za ’art of aging’, za
umetnost staranja, ne pa za ’anti-aging’. Ne uporabljam
nobenih kremic proti gubam in drugih preparatov. To
sem pač jaz. Prizadevam si biti čim bolj pristna, resnična,
avtentična; tak človek ima veliko energije. Če se ukvarjaš s
tem, kakšen bi moral biti, da bi bil drugim všeč … Niti en
dan svojega življenja nisem pomislila, kaj bodo drugi rekli.
Moja mama je pa iz tiste generacije, da se je vsakodnevno
ukvarjala s tem, kaj bodo drugi rekli, ko sem kam šla in se
’zrihtala’. Moda je bila moja strast. Kot gimnazijska sem
šla v Trst, da sem tam kupila revijo Grazia. To veselje je še
vedno v meni in me dela mladostno. Veliko nakupujem
v trgovinah iz druge roke. Oblačilom, ki jih kupim po
ugodni ceni, kaj dodam ali kaj skrajšam, podaljšam. Imam
dve šivilji, ki mi jih popravita. Rada kupim tudi kaj na
tržnici v Kosezah. Veste, to so majhni denarji, veselje pa
veliko.«
Napisali ste več kot 20 knjig. Od kod dobivate navdih za
pisanje? Iz vaših besed je čutiti, da veliko berete.
»Veliko berem. Obožujem Alenko Rebula, ki ima najlepšo
slovenščino. Kot bi prelila vame potok besed. Dostikrat
se tako počutim. Ona je res moj velik jezikovni, miselni
in duhovni navdih, zaradi lepote izražanja in resničnosti
tega, kar pove. Resnica je bila že od nekdaj sinonim za
lepoto. Najgloblja resnica nam prinese tudi lepe, krhke,
mile ali pa odločne besede, s katerimi se izražamo. Resnica
nas nagovarja k uporabi barvitega jezika in slovenščina je
eden najlepših jezikov na svetu. Mene zanima raznolikost.
Mene zanimajo vse barve na travniku, ne samo barva
marjetice. Zato imam tudi bogat besedni zaklad, ker
berem najlepše knjige in poezijo. Čisto sem očarana, ker
sem se pogovarjala z avtorjem knjige Islam in ljubezen, ki
je bil nominiran za Rožančevo nagrado. Ko je ta človek,
rojen sicer v Sloveniji, a živel v tujini, v Afganistanu, začel
govoriti, vam povem, da še nisem slišala moškega, ki bi
tako lepo govoril slovensko.«
Pravite, da je sv. Frančišek vaš najljubši svetnik …
»Ja, sv. Frančišek je moj najljubši, ker mi je odprl vrata
v krščanstvo. Kot mladenka sem hrepenela po Indiji in
maturirala z nalogo: Razvoj religije v Indiji. Tudi šla sem v
Indijo. Ampak ko sem ležala na travniku in premišljevala,
sem spoznala, da kastni sistem, ki ga imajo v Indiji, velike
razlike med revnimi in bogatimi, ni moj svet. Razdala sem
vse, kar sem imela, in šla na tržnico, da bom enaka s tistimi
ljudmi. Jedla sem hrano, ki so jo jedli oni. Dobila sem tako
drisko, da bi skoraj umrla. To so tisti moji idealistični
popadki o ’bratstvu in edinstvu’, ki sem jih gojila od
nekdaj. V Sodobnosti sem po naključju prebrala čudovito
pesem o rokah Rafka Vodeba. Vprašala sem se, kje bi našla
tega človeka, da bi mu povedala, kako me je presunila. Oče
mi je svetoval, naj pišem na Mohorjevo družbo. V pismu
sem napisala svoj telefon in naslednji dan me je poklical.
Rafko Vodeb je bil takrat tajnik na Mohorjevi družbi.«
V prtljago svojega življenja je
dobro nalagati, kar je pomembno.
Najpomembnejša je konkretna ljubezen.
Pokaže se v odnosih, zato jih spreminjajmo,
da bodo lepši, bolj nežni, sočutni, taki, da
se dotaknejo srca.
Ni naključij …
»Glejte, Nataša, mi smo povezani z nekimi zlatimi nitkami.
Mi se samo prepoznavamo v tem svetu, smo pa že na
nek način prepleteni, česar ne moremo razumeti, lahko
pa doživimo, če zaupamo svoji intuiciji. Rafko je rekel:
Jutri vas pridem obiskat. In je prišel. Nekega dne je imel
predavanje o Frančiškovi Sončni pesmi, ki jo je prevedel.
In spet sem bila povsem očarana. Rekla sem mu, naj mi
17

postajaš ljubezen. Potem vse gledaš z očmi ljubezni, to pa
je povsem drugačen pogled.«
pove kaj več o tem svetu. Nikoli me ni nič prepričeval.
Prinesel mi je knjigo Sončna pesem in pisma sv. Klare.
Ko sem to prebrala, sem začutila čezzemeljsko ljubezen.
Potem sem se odločila, da se bom krstila v ta lep krščanski
svet, ker sem začutila, da je to bolj moje, da te simbole
bolj razumem, da mi je Jezusova zgodba bolj domača, kot
mi je Krišna, ki ga tudi zelo cenim in spoštujem. In tako
me je krstil moj ljubi prijatelj nadškof Alojzij Šuštar, ki je
ogromno naredil za osamosvojitev Slovenije. Ko je držal
roko nad mojo glavo, je šla skozi mene taka elektrika, da
če je ne bi takoj umaknil, bi padla v nezavest. Od tistega
dne imam novo življenje. Moj boter je bil seveda Rafko
Vodeb.«
Takšnih sprememb bi si ljudje želeli … Včasih
potrebujemo, da nas nekdo podpre, da nam nekdo
pokaže pot …
»To ni samo stvar odločitve, Nataša, to je milost. Bolj
sem stara, bolj se zavedam, da milost deluje. Kar lahko
naredimo, je to, da tej milosti odpremo srce. V zaprto srce
milost ne more vstopiti. Milost ne pride skozi glavo ali z
odločitvijo. Milost pride samo skozi srce in prek ljubezni.
To je njena edina pot.«
Nam približate ljubezen, ki ste jo vi izkušali kot
prostovoljka ob umirajočih?
Foto: Uroš Hočevar
V času covida je Manca s hčerko Ladejo
napisala knjižico pesmic za otroke Skuštranke.
Vrsto let sem bila spremljevalka
umirajočih v Hospicu, kar ti odpre oči,
da smo na koncu vsi enaki. Maske odpadejo,
samo srce utripa z več ali manj ljubezni.
Lažje umremo, če je te ljubezni veliko.
»Ljubezen, tako kot vse, doživljamo v skladu s stopnjami
svojega življenja, eni bi rekli s stopnjami zavesti. Najprej
hrepenimo po moškem ali ženski, po nečem zunanjem,
ker nas bo osrečilo, ne da bi se zavedali, da je to objekt
naše ljubezni. Potem počasi, po stopnjah, pridemo do
najvišje ljubezni, ki je ljubezen do lepote, resnice, Boga,
do presežnega, absolutnega. In na tej poti se naše srce
vedno bolj odpira, dogaja se zame največji čudež, da
za ljubezen ne potrebuješ ničesar zunanjega, ker sam
Koliko takšnih obličij ljubezni ste imeli milost videti, ko
so ljudje odhajali?
»Zelo veliko. Nekaj smrti je zelo ostalo v mojem spominu.
Ena preprosta kmečka ženska je bila tako lepa, tako je
zaupala, sijala je, da smo jo vsi hodili gledat, ker je bila čisto
sonce. Ob njej so bili vedno vnuki, otroci, sovaščani …
Ko je bila sama, je veliko molila, jaz sem se pa z njo
pogovarjala. Povedala je, da rada poje, da je pela na koru.
Ko sem videla, da umira, sem bila v sobi in predlagala,
da ji zapojemo. Vsem je bilo tako narodno. Rekla sem:
Poslušajte, jaz ne znam nobene cerkvene pesmi. Kaj se poje
na koru? Naj nekdo začne peti, pa bom še jaz. Temu se v
Svetem pismu reče dar jezikov. Začeli smo peti in jaz sem
kar znala. Čisto po prstih sem šla ven, tako lepo je umrla …
Njeno srce je bila ena sama ljubezen. Sem pa videla tudi
težke smrti. Ko so v Hospic pripeljali nekega akademika,
znanstvenika, profesorja, doktorja iz druge države, je bil
jezen na ves svet, na bolezen, na vse nas, nihče ni bil dovolj
pameten. Nekaj kolegov z naše univerze sem prosila, da so
ga obiskali, da se je imel s kom pogovarjati. Njegov svet je
bila suhoparna znanost in tukaj se je vse končalo. Dobro
mu je bilo v Hospicu, ampak ni več mogel bivati tu, moral
je nazaj domov. Težava je bila, ker mu je medtem žena
prodala hišo. Tako je bil pretresen nad dejstvom, da je bil
za družino v mislih že mrtev, da je kmalu zatem dejansko
umrl. Če bi prišel domov med svoje knjige, v svoj svet,
ki ga je poznal, bi najverjetneje še nekaj časa živel. Kaj ti
pomeni vse znanje, doktorat, častni nazivi, če ni ljubezni!«
Vsi potrjujemo, da je rojstvo čudež, ampak zdaj, ko vas
poslušam, je čudež tudi slovo s tega sveta …
»Pa še kakšen! Največkrat velja: Kakor živiš, tako boš umrl.
Zato je tako pomembno, da se spravimo za čas življenja,
se opravičimo. Naj opišem eno svojih najbolj osrečujočih
izkušenj. Znanka je imela v Švici že naročeno evtanazijo,
pa je dobila metastaze po kosteh in ni mogla sama na
pot. Prišla je v hišo Hospica, jaz sem jo redno spremljala
in ker sem imela že veliko izkušenj, sem se z njo začela
pogovarjati, kakšni so njeni odnosi. Vsak dan se je bolj
odprla, bila bolj razumevajoča mama, odpuščajoča.
Tudi mož je postajal vse bolj pozoren, oba sva bila ob
njej, ko je izdihnila. Kakšen teden pred smrtjo je rekla:
Manca, ta dva meseca v Hospicu sta bila najlepša meseca
v mojem življenju. Meni gre še zdaj na jok. Res moramo
premisliti, preden podpišemo predlog zakona o evtanaziji.
Si bomo res vzeli možnost dostojnega slovesa? Ta gospa
me je ’pooblastila’, da njeno zgodbo povem naprej in se
zavzemam za to možnost, ki jo imamo vsi pred smrtjo ... «
Za vas pravijo, da čeprav ste imeli avtoriteto v
profesorskih vrstah, z vaše strani nikoli niso čutili neke
vzvišenosti.
»V prvi polovici življenja je ego naš podpornik. Brez
močnega ega, v katerem je ogromno energije, ne bi mogli
veliko narediti, ustvariti kariere, se boriti za stanovanje,
družino, preživetje.
18

Ego hoče preživeti. Ego ima to potrebo, duša ne. Duša
ve, da je večna. Ego je naš pomočnik, a če postane naš
gospodar, pozabljamo, da je v duši napisana naša resnica
in da je najmočnejši človekov organ srce, ne pa možgani.
V dobesednem in metaforičnem smislu. Če ego zavlada,
ima grozno lastnost: jaz, moje, meni. Duša govori: mi,
povezanost, ljubezen. Ego je pa imeti, ne biti. Ljubezen
je biti. Ljubiti. Ljubiti pride iz biti. Ne iz imeti. Duša se
prepusti, duša spusti, objema, ljubi.«
Bolj sem stara, bolj se zavedam,
da milost deluje. V zaprto srce
milost ne more vstopiti. Milost ne pride
skozi glavo ali z odločitvijo. Milost pride
samo skozi srce in prek ljubezni.
Rekli ste, duša ve, da je večna, torej to zavedanje globoko
v nas že je, ne glede na to, kam nas nosi življenje.
»To zavedanje absolutno je, ampak ker ljudje pogosto
živimo odtujeno, se ne upamo spustiti v globine duše in
tega glasu ne slišimo, ker v globinah duše ni samo svetloba,
je tudi tema. Ko odpiraš srce, ga odpiraš za ljubezen, pa
tudi za bolečino. Bolj ljubimo, bolj čutimo. Vse, kar se
dogaja. Tudi vojno. Vojne jaz čutim, tudi sanjam o njih,
ker duša v sanjah govori. Kljub temu ji pravim: Hvala,
ker me učiš, da je življenje večno in, kot piše Sveto pismo, je
Ljubezen močnejša kakor smrt.«
o Manci:
Mario Galunič
»Manco Košir poznam gotovo več kot 20 let. Kadar
koli sva se srečala, pred kamerami ali zasebno,
me je omrežila s svojo energijo, iskreno pozitivno
naravnanostjo, duhovno globino. Ob njej sem se
zmeraj počutil fantastično. Manca je povsem unikatna
osebnost, drugačna od vseh ljudi, kar sem jih spoznal.
Tega se enostavno ne da povedati. Še danes lovim
vsako njeno izjavo, misel, njena modrost me bodri,
navdihuje, včasih ostro zareže in tudi gane. Iz srca ji
želim vse dobro.«
Nataša Ličen
»Manca Košir je z več vidikov izstopajoča oseba. Pa
ne mislim medijsko, to tako ali tako. V mojih očeh
izstopa predvsem po svoji dostopnosti, po živosti
duha, kar se je potrdilo tudi ob najinem srečanju.
Okrog nje vse oživi, pade narejenost. Manca je močna
v povezovanjih, izjemna v prepoznavanju dobrega v
drugih. Jo berete? Mene navdihuje tudi v literaturi.
Ljubezen je velika in Manca odkriva, kje vse jo
najdemo, posebej v stiku in dotiku s soljudmi. Odpreti
se drug drugemu, biti. S smrtjo nima zadreg, je (morda
tudi zato) iskreno polna življenjske radosti.«
Od temeljev...
do strehe.
OGLAS 1/2
JARŠE PRI DOMŽALAH
01 72 98 800 • info@sam.si
KAMNIK
01 83 09 620 • kam@sam.si
TRBOVLJE
03 56 14 780 • trb@sam.si
DOMŽALE
01 72 98 858 • dom@sam.si
NAZARJE
03 83 92 760 • naz@sam.si
LATKOVA VAS PRI PREBOLDU
03 70 32 700 • lv@sam.si
ORMOŽ
T: 02 741 65 00 • E: orm@sam.si
LJUBLJANA Gosposvetska c. 12
01 729 88 61 • lj@sam.si
MENGEŠ Gorenjska c. 11
01 724 73 31 • zora@sam.si
www.sam.si
19

Domen Kljun:
V finalu sem se povezal
z Njim, da sem lahko
nastopil
Uredila: Urša Sešek | Foto: POP TV
V oddaji Petkov večer smo gostili 25-letnega
karizmatičnega mladeniča z lepim nasmehom in
čudovitim tenorjem, po katerem ga zdaj pozna vsa
Slovenija. V norem obdobju po zmagi v oddaji Slovenija
ima talent si je vzel nekaj časa tudi za obisk na Radiu
Ognjišče. Pravi, da je njegov idol Marko Vozelj in pred
kratkim je imel čast in srečo, da ga je spoznal. Vesel
je, ker mu je zmaga odprla številna vrata na različne
koncerte in poroke. Tudi na svoji poroki je zapel,
takrat je imel 23 let: »Je zgodaj, a sem se odločil prav!«
Prepričani smo, da je pred njim pestro leto in lepa
glasbena pot. Z mladim zmagovalcem se je pogovarjal
Marjan Bunič.
Od kod prihajaš, kakšne so tvoje korenine?
»Pusti Hrib je vas v okolici Ribnice z dvanajstimi prebivalci
iz dveh družin – mi in naši sorodniki, ki so naši sosedje.
Doma imamo konje in veliko zemlje. V hiši živimo tri
generacije, sedem nas je. V zgornjem nadstropju sta
starša, midva z ženo v sredini in stara starša v pritličju.
Gospodinjstva so ločena, a z veseljem skupaj popijemo
kakšno kavo pri komerkoli v hiši. Imam še mlajšega brata
in starejšo sestro.«
Kako se spominjaš svojega otroštva?
»Krasne spomine imam, s sorojenci se zelo dobro
razumemo. Starejša sestra je že poročena in živi nekaj
kilometrov stran. Brat je študent in živi še doma. Kot
otroci smo imeli veliko hobijev in dela na kmetiji. Če
nismo pomagali staršem, smo se igrali na travnikih in v
gozdovih. Takrat še ni bilo pametnih telefonov, zato smo
se lovili, tekli, se skrivali in družili. Šola mi je sicer šla,
a če je bilo delo, sem knjige pustil in šel pomagat očetu.
Vedel sem, da bom enkrat prevzel kmetijo in nadaljeval
družinsko tradicijo. Čutim se dolžnega in sposobnega, da
to naredim. Imamo konje in ne predstavljam si življenja
brez njih. Konji so plemenite živali, zelo jih spoštujem.
Če lepo delaš z njimi, ti vračajo zaupanje in te osrečujejo.
Nekaj najlepšega je, ko gremo s prijatelji jahat po naših
hribih s krasnimi razgledi.«
Osnova vsakega izdelka je pravi les. Če si priden, lahko
živiš od tega. Poleg kuhalnic se dobro prodajajo deske za
rezanje mesa, kruha, gajbice, držala za motike in lopate.
Dela je veliko v kateremkoli letnem času. A si vzamemo
čas tudi zase.«
Glasba in petje sta pri vas doma.
»Sem ponosen član župnijskega pevskega zbora. Napredek
na vajah pokažemo v cerkvi. Pojemo vsi, stari ata še vedno
poje na koru. Jaz, oče in stari ata smo tenorji, tudi mami
poje, brat igra orgle. Od drugega razreda naprej sem
ministriral, potem so me povabili na kor, kjer pojem že
osem let. Dve leti sem se učil harmoniko pri Roku Žlindri,
a sem jo opustil, ker sem premalo vadil.«
Slišali smo, da si na finalni oder stopil bolan.
»Ko me je žena Nina prijavila na Talente, si nisem
predstavljal, v kaj sem se spustil. Ko sem nastopil na
avdiciji, niti nisem vedel, kje sem. Pri polfinalu se je pa
začelo garanje. Pred finalnim nastopom sem zbolel. V
čakalnici pred nastopom sem skušal zapeti še enkrat in mi
Zaposlen si na Kmetijsko gozdarski zadrugi Ribnica.
»Ja, prodajam suho robo. Hodim od vrat do vrat in prosim
ljudi, da mi prodajo svoje izdelke, ki jih potem zadruga
ponudi naprej, predvsem v tujino. Imamo približno 50
kooperantov. Tudi pri nas doma delamo lesene kuhalnice.
20

ni šlo. Čez 20 minut sem stopil na oder in je nekako uspelo.
Pripravljal sem se sam. Največ sem prepeval v službenem
avtu, ko sem se vozil od enega do drugega proizvajalca
suhe robe. To je bila moja soba za vajo.«
Vrednote, kot je npr. družina, so ti zelo pomembne,
kajne?
»Družina mi je najpomembnejša, vir navdiha in
pribežališče. Lepo se razumemo, z Nino sva zelo povezana.
Ne morem si želeti boljše žene in družine. Nina prihaja
iz kmečke družine, vajena je dela in to naju je takoj
povezalo.«
Domnova mama Maruša Kljun je povedala: »Zelo sem
ponosna na Domna, na vse svoje otroke. On je preprost,
spoštljiv fant, doma se lepo razumemo, je prilagodljiv.
Tudi njegova žena je edinstvena, hvala Bogu, da je tako.
Domen je nežna duša, pa tudi trden, odločen fant.«
Župnik Andrej Mulej je vesel, da Domen svojega talenta
ni zakopal, ampak ga razvija naprej. Takole je dejal ob
sprejemu v njegovem kraju: »Si naš talent slemenski in
zdaj slovenski. Hvala ti tudi za tvojo preprostost, ki jo
pokažeš nehote.«
Kakšno vlogo ima v tvojem življenju vera?
»To je nekaj najlepšega, če lahko verjamem v Boga. Tudi v
finalu sem se povezal z Njim, da sem lahko nastopil.«
Poslušaš Radio Ognjišče?
»Seveda. No, kjer nič ne lovi, lovi Ognjišče. A brez heca,
z veseljem ga poslušam.«
Mlada virtuozinja na
harmoniki Špela Šemrl:
Uresničile so se mi sanje!
Gotovo si nekaj pozornosti zasluži tudi drugouvrščena
na šovu Slovenija ima talent, mlada 17-letna virtuozinja
na harmoniki Špela Šemrl, ki je lahko mladim zgled, kaj
vse se zmore, če se hoče. Po razglasitvi rezultatov je
priznala, da je bilo malo grenkega priokusa, a vseeno
se veseli z zmagovalcem Domnom Kljunom. S Špelo se
je pogovarjala Maja Morela.
Špela pravi, da je bila celotna izkušnja, kljub temu, da se
ji je zmaga tokrat izmuznila, res nepozabna. Pridobila je
toliko dobrih stvari, da ji ni žal in je hvaležna, da je bila
lahko del te zgodbe. »Res sem ponosna na Domna, vesela
sem, da je zmagal. Kljub temu, da je bila zmaga blizu,
mislim, da sem iz oddaje potegnila največ, kar sem lahko.«
Vprašali smo jo, kaj ji pomeni nastop na finalnem odru
oddaje, ki jo je gledala že od malih nog in sanjala, da bi
bila nekoč tudi sama del nje. »Nikoli si nisem predstavljala,
da lahko pridem tako daleč. Z mami sva si želeli samo to,
da bi žirija na avdicijskem nastopu dala štirikrat ’da’, da ne
bi takoj izpadla. Ko sem stala na finalnem odru, so se mi res
uresničile sanje.«
Kako so potekale priprave? »Treba je čim bolj univerzalno
razmišljati. Pomembno je, da navdušimo ljudi vseh
generacij, da čim več ljudem pokažemo strast do svojega
talenta, pa da vztrajamo do konca. Res ne smemo obupati,
ker je ekipa fenomenalna, vedno v pomoč. Na nas je ’le’, da
naredimo izvirno in navdušujočo točko.«
Špeli je veliko pomenila tudi podpora in pomoč njenega
profesorja na Konservatoriju v Celovcu. »Moj profesor je
17-letna Špela Šemrl je mladim lahko v navdih, kaj vse
se zmore, če imaš rad tisto, kar počneš
tudi moj prijatelj. Zaupava si in si pomagava. Ko sem mu
zaigrala svojo idejo, okvirno skladbo, je bil res vesel, da sem
se spomnila česa takega. Potem sva skupaj izboljšala še par
detajlov in res sem vesela, da mi je pomagal na tej poti.«
Mlada Špela je stara komaj 17 let, harmonika pa je njena
spremljevalka že 11 let. »Vse se je začelo, ko so mi starši pri
treh ali štirih letih kupili majhno plastično harmoniko. Od
takrat naprej jo igram, sploh se ne spomnim, da bi kadarkoli
pomislila, da bi igrala kaj drugega. Odkar sem jo vzela v
roke, me je prevzela, od takrat je šla moja glasbena pot le
navzgor.«
Vsestransko aktivna virtuozinja je tudi gimnazijka,
prostovoljna gasilka in še kaj. Človek se vpraša, kako lahko
usklajuje vse to. »Človek mora biti dobro organiziran. Ko
hočemo, da nam uspe, kar nam je všeč, se res vse da.«
Tudi pri načrtih ni prav skromna: »Imam možnosti za
ogromno koncertov, kjer bom sodelovala, upam pa, da
bom lahko organizirala tudi lastne koncerte. Še naprej
bom gradila glasbeno pot in upam, da bom lahko igrala
še z drugimi zasedbami. Moram pa zaključiti srednjo šolo,
fakulteto … Komaj čakam!«
21

29. GALA KONCERT RADIA OGNJIŠČE
Z lanskim Gala koncertom smo na Radiu Ognjišče vstopili v praznični mesec, ne le zaradi naše obletnice, ampak
tudi zaradi jubileja direktorja msgr. Francija Trstenjaka. Vse to smo povezali z izbrano besedo in melodijo v dva
krasna dogodka, s katerima smo razveselili več kot 2.500 ljudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani
in še več tisoč drugih, ki so prisluhnili neposrednemu prenosu.
»Ne ga žgat’!«
Piše: Maja Morela | Foto: Rok Mihevc
Koncert je bil nekaj posebnega, saj prvič v vseh letih radia
taktirke v rokah ni držal direktor Franci Trstenjak, ampak
smo ga radijci posedli v dvorano in vajeti organizacije vzeli
v svoje roke. Predvsem naša Urša Sešek iz marketinga z
ekipo pridnih sodelavcev, ki so vsak na svojem področju
poskrbeli, da je presenečenje za Francija, ki do zadnjega
ni vedel ničesar o koncertu, zares uspelo. Urša je dan po
koncertu, ko se ji je kamen odvalil od srca, s sodelavci
delila prigodo:
»Franci vsako leto povabi na koncert tudi gospo Ivanko
Mežan. Že prej smo jo obiskali s prošnjo, da bi na koncertu
povedala nekaj besed. Po predstavi ob 15. uri je prišel
Franci v zaodrje in Juretu namignil, da bo zvečer v dvorani
tudi ona in bi jo lahko ob besedilu, kjer govorimo o 50.
obletnici filma Cvetje v jeseni, posebej pozdravili. Jure je
zvito vprašal, če je to sploh primerno, in dodal, da se bodo
voditelji pogovorili, če in kako umestiti ta pozdrav. Da so
bili aplavz in stoječe ovacije gospe Ivanki Mežan ganljivi,
že veste. Po koncertu je prišel direktor k Juretu in rekel: ’No,
vidiš, Jure, da je lepo izpadlo. Dobro, da sem te opozoril,
Slavljenec Franci Trstenjak z dolgoletno prijateljico igralko Ivanko Mežan
kajne?’ Jure mu je v smehu povedal, da smo bili z njo že prej
dogovorjeni in da smo bili celo pri njej na obisku. ’Ne ga
žgat´!’ je bila Francijeva začudena reakcija.«
Prvi klic, ki ga je opravila organizacijska ekipa, je bil
namenjen dirigentu Simfoničnega orkestra Cantabile iz
Logatca in vodji zbora Adoramus Marjanu Grdadolniku.
Ta se je povabilu z veseljem odzval, po koncertu pa izrazil
veselje in hvaležnost za sodelovanje in prijetno druženje.
»Veseli smo, da smo lahko danes tukaj z Radiem Ognjišče in
tako odličnimi solisti. Publika je zmeraj fenomenalna, tako
da je to tudi za nas res velik praznik.«
Zakonca Tjaša in Uroš sta prvič nastopila na Gala koncertu
22
Franci Trstenjak je med drugim napisal tudi besedilo za skladbo
Kozarce dvignimo, ki jo je na koncertu zaigral Šmarnogorski
kvintet z radijcem Mihom Močnikom.

◀ Dirigent Marjan Grdadolnik
Manca Hribar je zboristka v zboru Ljubljanske Opere,
sicer pa honorarna novinarka na Radiu Ognjišče.
◀
Praznovali smo tudi lepe spomine na vse tiste, ki so se že
rodili za nebesa. Praznovali smo neminljive sledove, ki so
nam jih vtisnili, in vero, da se bomo nekoč spet srečali.
To upanje smo lahko začutili v besedilu pesmi, ki ga je
Tjaša Hrovat Steklasa napisala ob smrti svoje matere. Po
nastopu smo jo vprašali, kako je prepevati tako osebno
pesem. »Odvisno od obdobja, v katerem sem. Se mi zdi,
da žalost ni nič manjša, le v valovih prihaja, saj jo čez čas
obda življenje. Če sem v tistem valu, ko je vsega preveč ali
pa ko sem zelo čustvena, mi je tudi to pesem ekstremno
težko zapeti. Nikoli pa ni ravno enostavno, ker se spominjaš,
odpiraš stare rane. Po drugi strani je pa zelo lepo in si želim
spomin nanjo še naprej ohranjati na tak način.«
S čudovitim duetom v napitnici iz Traviate sta lanski Gala
koncert odprla Ana Plahutnik in Klemen Torkar. Kot
prva sta stala pred publiko in jo spoznavala. Povedala sta,
da sta praznično vzdušje začutila takoj po dvigu zavese. Za
Ano je bilo skoraj družinsko praznovanje, saj sta na odru
stala tudi njena brat in oče. »V naši družini praznujemo
zelo podobno. Vsi smo glasbeniki in radi smo doma ter
ustvarimo živahno vzdušje s pomočjo različnih napevov.«
Klemen se je povabila k sodelovanju na našem koncertu
zelo razveselil. »Z veseljem sem se odzval na vabilo, ker
menim, da je treba praznovati in v kratkem tudi mene
čaka osebni praznik. Človek se niti ne zaveda, da je minilo
že toliko let. Ko se ozre nazaj, pa vidi, da je res vredno
praznovati in imeti ob sebi ljudi, ki jih imaš rad.«
Na Gala koncertu so ponovno nastopili naši radijski
sodelavci. Tudi Andrej Jerman s pesmijo Ko dvigneš
me, ki je, kot sam pravi, postala del njega. »Očitno je
pesem del moje zgodbe.« Stati na odru Gallusove dvorane
Cankarjevega doma je zanj vedno privilegij. »Kadar te
spremlja tako velik orkester in še zbor, je pa sploh nekaj
posebnega, velika čast. Se pa včasih vseeno začudim, ko
se zalotim, da sem se skozi leta kar malo navadil na ta
oder.« Skladba, ki jo je odpel, bogati in lepša, tudi dviguje
razpoloženje. »Pesmi, ki dvigujejo, je bilo nocoj veliko, je pa
Ko dvigneš me pesem, primerna za marsikatero priložnost,
tako za praznovanje kot kakšno težjo preizkušnjo.«
S pesmijo o patru Piju smo se spomnili tudi vseh svetih.
Star slovenski pregovor pravi: »Kdor lepo poje, dvakrat
moli« in tako naša sodelavka Manca Hribar s čudovitim
petjem komunicira z Bogom. »Tudi v službi v Operi
velikokrat skozi glasbo doživim dotik Božjega. Zagotovo
sem ga doživela tudi nocoj, ko sem pela ob spremljavi
simfoničnega orkestra, saj je to nekaj tako lepega, da ne more
biti poslano od drugod kot od Boga.« Manca je odra vajena.
Tudi ta v Gallusovi dvorani ji ni več tako zelo strašen.
»Spremenljivka, ki pa je neznana, preden stopiš na oder, je
občinstvo. Tako toplega, ki ti nameni lepo dobrodošlico, ki je
pozitivno, si mnogi le želijo.«
Večer nam je polepšal tudi Metod Palčič s pesmijo V
nebesih sem doma. Ko je pred leti prvič zapel priredbo
Slavka Avsenika, je pesem na našem radiu postala pravi
hit. Metod je povedal, da mu je bilo v veliko čast pesem
ponovno v živo zapeti pred našimi prijatelji.
Praznovali smo tudi okrogle jubileje in lani je 40 let
delovanja dopolnila zasedba, ki nam vsa ta leta prinaša
pesmi z duhovno vsebino – Vokalna skupina Gloria,
katere član je tudi naš sodelavec Marjan. »To je lepa
obletnica, velik jubilej, po drugi strani pa se človek malo
Naprej! Glasba in besedilo sta delo radijca Marjana Buniča
23

zamisli, da je preteklo že toliko časa. Je pa v tej številki skrito
ogromno lepote in čudovitih spominov.« Dopolnila ga je
Polona: »Meni so ta leta hitro minila. Ko smo začeli, smo bili
najstniki. Počutimo se še vedno tako, le s to razliko, da smo
videti malo drugače. :) Hvaležni smo za naše sodelovanje
in prijateljstvo, da lahko uživamo v skupnih trenutkih in
ustvarjanju ter da tako osrečujemo sebe in druge.« Breda
na Glorio gleda kot skupek več generacij. »S tem, ko smo
ustvarjali skupaj, smo zelo oblikovali tudi odraščanje svojih
otrok. Med nami so se v teh štiridesetih letih razvile res
močne prijateljske vezi, ki bodo trajale še naprej.« Beti in
Mojca dodajata, da je lepo slišati, kako njihovo pesem Daj
mi roko, brat pojejo različne zasedbe in zbori po župnijah.
Priložnost za nastop pred našo toplo publiko pa je na
letošnjem Gala koncertu dobila tudi mlada zasedba
narodnozabavnega ansambla, ki sliši na ime Šmarnogorski
kvintet. Še pred nekaj desetletji si človek ne bi misli, da bo
leta 2023 marsikatero praznovanje popestrila in poživila
harmonika. Člani kvinteta opažajo porast zanimanja za ta
inštrument in tudi za narodnozabavno glasbo. Prihajajo iz
različnih koncev, nam je povedal Žan. »Združili smo se na
povabilo Matica in Ane, ki sta člane izbirala med prijatelji
in znanci, tudi na konservatoriju. Smo torej druščina
izobraženih glasbenikov, pa tudi takih, ki smo to le po srcu.«
Mitja Ferenc in Primož Grašič sta nas na Gala koncertu
v začetku novembra s svojim nastopom popeljala do
martinovega, saj sta zapela pesem Rodovnik vina, ob
kateri se spomnimo trenutkov v vinogradu, ko trgamo, ali
pa že spominja na praznik, ob katerem poskušamo, kar
smo naredili. »V Gallusovi dvorani se počutim dobro. V
duhu praznovanja in Francijeve 60-letnice mislim, da sva
izbrala primerno pesem,« nam je zaupal Primož. »Vsaka
obletnica je priložnost, da se zberejo prijatelji, znanci, ki se
čez leto ne videvamo,« je dodal Mitja.
Nekaj let nazaj so bile na Gala koncertu v ospredju
slovenske ljudske pesmi v novih preoblekah, ki jih je
pripravila zasedba Kranjci. Lani so znova nastopili.
Vprašali smo jih ali imajo raje ljudsko glasbo ali nove
Presenečenje Gala koncerta sta bili tudi »legendarni Štajerki«:
radijski voditeljici Ida Baš in Danica Godec
preobleke. »Raje imamo preobleke, ker nas bolj zaposlijo,
saj moramo razmišljati o harmoniji, ki je pri ljudski glasbi,
ki jo neizmerno spoštujemo, malce zapostavljena.« V glasbi
vsi člani neizmerno uživajo, najbolj pa jim zaigra srce
v klasiki, tangu, ki je poln strasti, izpolnjuje pa jih tudi
slovenska zimzelena.
Na citre nam je igral Tomaž Plahutnik. »Zahvalil bi se
Urbanu Kodru, da je naredil tako čudovito glasbo za film
Cvetje v jeseni in s tem dal priložnost, da se citre malo
bolj uveljavijo.« Tomaž tudi poučuje igranje na citre na
glasbeni šoli. Meni, da se nam za prihodnost mladih v
glasbi ni treba bati, saj radi igrajo različne žanre. Sam pa
rad s citrami popestri marsikatero praznovanje.
Zadnji je na odru lanskega Gala koncerta z vsemi
nastopajočimi stal Andrej Šifrer. Skupaj smo odpeli tisto
njegovo, ki pravi, da si je za prijatelje treba vzeti čas.
Z veseljem smo si ga vzeli za vas lani in s še večjim veseljem
si ga bomo vzeli letos, ko bomo praznovali svojih prvih 30
let. Bodite z nami 17. novembra.
Kakšno je praznovanje brez torte in pesmi »Kol’kor kapljic, tol’ko let!«?
C
M
Y
CM
MY
CY
CMY
K
Bodite z nami 17. novembra 2024 na 30. Gala koncertu Radia Ognjišče.

Naročnik: Milan Zver, MEP, EPP Group in the European Parliament
dr. Milan ZVER
POSLANEC EVROPSKEGA PARLAMENTA
Odločen glas Slovenije v Evropi
V juniju bomo ponovno odločali o tem, kdo bo Slovenijo zastopal v Evropskem parlamentu.
Odločitev, komu boste dali svoj glas, mora biti premišljena. Namreč, če bomo
dopustili, da v institucijah EU sedijo ljudje, ki ne spoštujejo suverenosti in neodvisnosti
držav članic, potem se nam bo lahko ponovno zgodil primer komisarke Vere Jourove, ki
je v Sloveniji močno posegla v politični prostor in prek predsednika slovenskega
ustavnega sodišča pritiskala na sprejem točno določenih predlogov zakona o RTV.
Kmalu po komisarkinem obisku je namreč ustavno sodišče izdalo odločitev, ki je levi
Golobovi vladi omogočila, da je iz edine javne radiotelevizije v državi brutalno izločila vse
tiste, za katere je menila, da niso dovolj »njihovi«.
Tovrstno vmešavanje v suverene in neodvisne procese držav članic je v nasprotju z
načeli evropske demokracije. Omejitve glede tega, kdaj lahko evropske institucije
posredujejo, so jasne. Vera Jurova kot komisarka, pristojna za preglednost, se ne bi
smela vmešavati in na ta način spodkopavati medijske svobode.
Evropsko komisarko smo torej ujeli s prsti v marmeladi. Ker je pravo naravo svojega
obiska želela prikriti s tem, da je na mojo zahtevo javnosti posredovala cenzurirana
poročila o tem, sem necenzurirane dokumente zahteval preko evropske varuhinje
človekovih pravic, ki se je odločno postavila na stran dostopnosti javnosti do informacij.
A boj za transparentnost še ni končan in kaže, da bova z varuhinjo primorana poseči po
pravnih poteh sodišča EU.
Prepričan sem, da lahko nekdo, ki z odločnostjo, da razkrije sporne in škandalozne misije
evropskih birokratov in politikov, pomembno doprinaša spremembe v evropski prostor.
Predvsem pa jih v prihodnje prepreči. Ne smemo se namreč vdati malodušju, da si levi
politiki lahko privoščijo vse in da niso sankcionirani. Z vztrajanjem – za objavo dokumentov
se borim že več kot 9 mesecev -, s poznavanjem delovanja evropskih institucij, z
ustreznim, tudi pravnim znanjem, lahko takšnim škandaloznim misijam in ravnanjem
stopimo na prste. Za kaj takšnega pa moramo biti pravi ljudje na pravem mestu in vztrajati
do konca.
25

Dobitnica nagrade
Prešernovega sklada
Nuška Drašček
Moj poklic ni samo
poklic, je poklicanost
Z Nuško Drašček smo se pogovarjali o operi in pop
odrih, o tem, zakaj rada stoji na obeh bregovih, kaj
ji je dobrega prinesel študij na Akademiji za glasbo,
zakaj rada hodi v službo, kaj počne v prostem času, kaj
si želi v prihodnosti in tudi o tem, da ima med kolegi
glasbeniki veliko dobrih prijateljev. Nuška je hitra
sogovornica s širino, »žlobudra«, kot se opiše. Njene
hitre besede smo zapisali, da jih boste lahko v miru,
počasi prebrali. Z njo se je pogovarjal Jure Sešek.
Uredila: Mirjam Judež | Foto: Žiga Culberg
Danes te pozdravljamo kot dobitnico nagrade
Prešernovega sklada. A prinese taka nagrada tudi kakšne
skrbi ali le olajšanje, veselje?
»Zelo, zelo sem bila vesela, občutek zadovoljstva še
kar traja. To je poseben stisk roke. Prejela sem klic, a se
nisem mogla odzvati, ker sem bila na vaji. Ko sem dobila
sporočilo, naj pokličem nazaj, sem mislila, da bi radi, da
kaj zapojem. Pokličem in mi povejo, da sem dobitnica.
Kot bi rekel Magnifico, je tedaj sonce posijalo. Prosili so,
da novica ne sme priti v javnost prekmalu, a tri klice sem
morala opraviti, da je šlo iz mene. Ko smo bili nagrajenci
javno objavljeni, sem dobila toliko lepih odzivov, klicev,
sporočil, toliko prijaznosti, prijateljske, srčne ljubezni, to
res pogreje …«
Ko si ob sklepu študija postala koncertna operna pevka,
se slišiš, da drugače poješ pop skladbe, slovenske ljudske,
šansone?
»Se mi zdi, da ja. Ko se ukvarjaš s tehniko, s svojim pevskim
aparatom, se spoznaš v več niansah. V več barvah ti nudi
zelo dobro tehnično oporo tudi pri neklasičnih slogih.
Pred vsakim nastopom se upojem klasično, prilagodim
dolžino upevanja glede na slog pesmi. Tudi če je samo ena
pesem, je treba glas ogreti. Če greš na oder neupet, narediš
nekaj narobe, imaš lahko težavo v naslednjih dneh. Dnevi
so polni, zato je treba »mašinerijo« vzdrževati. Tu sem zelo
dosledna, je pa res, da sem dobila genetsko zelo veliko v
košarico. Zbolim precej redko, glas mi deluje. Imam kar
srečo poleg znanja in vsega, kar imam. Lanski december
je bil tako zelo poln, da če ne bi imela discipline v smislu
upevanja, bi težko prišla dobro skozi.«
Kaj si največ pridobila skozi leta na glasbeni akademiji?
»Dodatno, bolj poglobljeno znanje, tudi po teoretični
plati, predvsem pa je bil moj glavni, prvi in skoraj edini
fokus glas. Uriti, piliti glas, ker to je dolgotrajen proces.
Preden se lahko samozavestno postaviš na operni oder,
traja. Glas ima svoje zakonitosti in se mora na nek način
utelesiti. Vedno sem delala samo z enim profesorjem -
Matjažem Robavsom. Je kar trajalo, preden sem začutila,
da bi lahko na odru korektno izvedla opero, ne le kakšnih
delčkov. Zahteva kondicijo, pripravo, leta študija. To se ne
zgodi kar takoj. Na akademiji smo imeli krasne predmete,
operno igro … Te izkušnje so neprecenljive. Proces učenja,
spoznavanja literature, zakonitosti na odru, kaj zmorem
kot premik in petje skupaj, kje so moje meje, na kak način
jih lahko premaknem … To vse so mali delčki mozaika, ki
se sestavljajo med študijem, še posebej pa na odru. Oder
je zadnja odskočna deska, ki ti največ da.«
Včasih pride po predstavi kdo do mene,
nič ne reče, vidiš samo solzice … Težko,
da je kakšna stvar še lepša.
Si vmes morda pomislila, da boš izgubila stik s pop odrom?
»Pri meni ni bilo nikoli dileme, so imeli pa ljudje okrog
mene s tem »težave«. Jaz sem od nekdaj delala oboje.
Dokler bom lahko korektno delala oboje, bom. Bolj ko
26

tehnično obvladaš svoj inštrument, lažje ti bo. Potem
neklasični nastopi niso bili več toliko odvisni od dobrega
dneva, počutja, sreče, ampak tudi tehnično veš, kam iskati,
če karkoli potrebuješ.«
Je kar trajalo, preden sem začutila, da bi
lahko na odru korektno izvedla opero,
ne le kakšnih delčkov. Potrebna je kondicija,
priprava, leta študija. To se ne zgodi kar takoj.
Če bi se morala odločiti med klasiko ali popom, kako bi
se odločila?
»Težko bi se odločila. Oboje mi nudi svobodo izražanja,
interpretacije. Trudim se, da bi vsak žanr izvajala, kot
mu pripada: slovenske popevke ne bom pela z opernim
nastavkom in obratno. To me zelo bogati. Rada imam
oboje. Vsak v svoji maniri ponuja kreativo, svobodo,
drugačen stik s publiko. Opera je izjemen izziv, treba je
igrati, se vživeti v lik. Ko pa si na neklasičnem odru, ko
pridejo ljudske pesmi, šansoni, popevke, tam je treba najti
sebe, pomisliti, kaj bi rada sporočila publiki. Določene
pesmi sem pred desetimi leti pela, jih dojemala čisto
drugače. Lastovke, Poletna noč, Nad mestom se dani
… Vsakič si lahko izbereš drugo besedo, ki bo peljala
rdečo nit interpretacije skozi vso skladbo. Zanimivo je
opazovati publiko. Na opernem odru je četrta stena, ki jo
redko kdo prebije. Na neklasičnih odrih si na nek način
veliko bolj razgaljen, ker ponudiš sebe. Ena lepših stvari je
opazovati publiko, ko nekdo zapre oči, ko čutiš, da dihajo
s tabo. Taka tišina, da ne vdihne, če ti ne vdihneš … To
je velika odgovornost, nekaj tako posebnega, ko vidiš, da
pridejo, ker hočejo, da jih odpelješ, hočejo slišati tvojo
interpretacijo, tvojo barvo. Dobro mi je, ko se povežemo,
ko grem s publiko nekam drugam in me to spremeni
tekom koncerta. Ko vidiš, da se odzivajo … To so res lepe
stvari, veš.«
Težko bi se odločila med klasiko in
popom. Rada imam oboje. Opera je
izjemen izziv, treba je igrati, se vživeti v lik. Ko
pa si na neklasičnem odru, je treba najti sebe.
Še vedno si mlada ustvarjalka na področju opere. Kaj
meniš, kako gre operi kot glasbenemu slogu?
»Mislim, da si ljudje včasih ne upajo priti iz raznoraznih
razlogov, češ, to ni zame. Poskusite! Pridite poslušat.
Fascinantno je, da so bila dela napisana pred sto in več
leti, pa je zgodba še vedno aktualna. To so čudovito
spisane mojstrovine, ki človeka prevzamejo. Morda se
kdo med predstavo nauči kaj novega o sebi. Naša naloga
je, da človeku nekaj damo, v njem nekaj »prestavimo«. Ko
prideš na predstavo v opero, je dobro, da se malo pripraviš,
si prebereš o vsebini, da veš, kam te bo zgodba peljala,
potem pa se samo prepustiš in zaupaš. Seveda opera ni
za vsakogar, ampak mislim, da se počasi razbijajo miti, da
moraš biti za obisk operne predstave zelo izobražen. Na
koncu koncev je to samo glasba, ki je tam zato, da ti nekaj
da, da te premakne. Imamo krasne predstave, orkestre, ki
so izjemni. Če greš na tako predstavo ali koncert, ničesar
ne izgubiš, samo pridobiš.«
Kakšni so občutki, ko se kot solistka prikloniš in slišiš
huronsko navdušenje ljudi?
»To je najlepša nagrada. Med predstavo včasih pride
trenutek, ko pogledaš po publiki in jih vidiš z odprtimi
očmi, da dihajo s tabo. Na koncu pa aplavz, nagrada, to
je, kot bi te zalil val topline, srčnosti, to je res poklon in
nagrada za ves trud, za vse delo. Ko so v operi prvič vstali
po Carmen, je bilo res nekaj posebnega. To je olajšanje,
ker je prej napetost, adrenalin, trema. Čutim zelo veliko
odgovornost do tega, kar delam, do publike, do sebe,
vedno želim biti boljša. To je pritisk, a tako pač je. Vse je
nagrajeno, ko vidiš navdušenje ljudi … Včasih pride po
predstavi kdo do mene, nič ne reče, vidiš samo solzice …
Težko, da je kakšna stvar še lepša.«
Kako iskreni pa so objemi glasbenih kolegov?
»Mislim, da so. Absolutno rada grem v službo. Nobenega
problema nimam zjutraj vstati, pa če sem še tako utrujena.
To me zelo veseli. Ko skupaj ustvarjaš neko vlogo, jo
gneteš, ko greš skozi proces, ko se pogovarjaš o odnosu
likov, je to tista glavna začimba, ki me privlači. Moj poklic
ni samo poklic, je poklicanost.«
Si zaradi svojih opernih del na odrih Eme, Slovenske
popevke manj prisotna? To pogrešaš?
»Bili sta dve leti, ko je bilo napeto. 2017 sem šla na Emo
in Popevko, pripravljala sem se na glavno vlogo v Pepelki.
Podobno je bilo na Emi 2018. Moram pohvaliti Opero, da
ima posluh in razumevanje za te stvari. Ema me ne zanima
več, Evrosong bi si pa želela doživeti. Na oder Popevke bi
morda še kdaj stopila ... Zelo delam po navdihu.«
Kje polniš baterije?
»Na kavču. Potrebujem mir in tišino, samo počitek. To mi
največ da. Zadnja leta opažam, da pogrešam branje, ko
se s knjigo usedeš in ji pustiš, da steče skozi tebe. Netflix,
dober film ali pa samo, da sedim na sončku ali grem na
sprehod v naravi. Pa druženja s prijatelji, kolegi, to mi zelo
veliko da.«
Leta nazaj si skrbno gojila trdno vez s staršema,
Zasavjem, rodno grudo. Še vedno?
»V Radečah bo vedno moj dom, vedno je lepo priti domov.
To je vez, ki je za vedno, od vedno in vedno bo. Dober
je občutek, da si brezpogojno ljubljen, da se na nekoga
vedno lahko nasloniš.«
Za konec še pogled naprej …
»Ne želim prehitro v pretežke vloge, zelo se poslušam in
želim čim dlje ohranjati mladostnost v glasu. So vloge, ki
me zanimajo tudi z igralskega stališča. Včasih se počutim
kot otrok v trgovini s sladkarijami, ki bi vse pojedel, in to
takoj zdaj. Želim si, da mi glas in zdravje služita kot doslej,
da mi te stopničke hkrati prihajajo naproti in da se hkrati
usmerjam k njim.«
27

PRIJAVE IN INFORMACIJE:
Slomškov trg 7, 2000 Maribor
tel.: 02/252 16 19, www.aritours.si, info@aritours.si
ZAKAJ NA POT Z ARITOURSOM? KER SMO AGENCIJA VREDNA ZAUPANJA!
ZAPISI ROMARJEV IZ ARITOURSOVE KNJIGE VTISOV 2023:
»Agencija Aritours, res vredna je zaupanja. Za svoje romarje zmeraj lepo poskrbi. S seboj prinesite le dobro voljo, za vse ostalo
pa Aritours poskrbi!« // »Meni je bilo fajn. Žena pa pravi, da je bilo čudovito, še posebej, ker sem bil z njo po dolgem času
na kakšnem potovanju.« // »Romanje je pot, kjer vedno srečaš ljudi, ki te prevzamejo in dajo novih moči in pogledov.« //
»Romanje je vedno lepo doživetje. Tako je bilo tudi tokrat!« // »Hvala za vašo domačnost, lepo pripravljen program in odlično
duhovno ter strokovno vodstvo. Kot vedno, tudi tokrat odhajava domov obogatena z novimi doživetji, novimi prijatelji in z
lepimi občutki.« // »Hvala, da sem lahko kot najmlajši udeleženec izkusil to duhovno raziskovanje sveta.«
ARITOURS - NAJVEČJI ORGANIZATOR ROMANJ V SLOVENIJI!
TRADICIONALNO POSTNO ROMANJE - GORICA in PADOVA (15.-16.3.), duhovno vodstvo: nadškof msgr. Alojzij Cvikl,
RIM in VATIKAN (21.-24.3., 1.-4.5., 19.-22.6. in 28.-31.10.), MEDŽUGORJE (11.-13.4., 13.-15.6. in 10.-12.10.),
RIM in VATIKAN S HITRIM VLAKOM (12.-14.4.), LURD in PROVANSA (29.4.-3.5., 7.-11.10.), LURD Z LETALOM (30.4.-2.5.),
APULJA - p. PIJ (1.-4.5.), POLJSKA Z RADIEM OGNJIŠČE - duhovno vodstvo: msgr. Franci Trstenjak (15.-19.5.),
SICILIJA (17.-21.5.), ALBANIJA in SEVERNA MAKEDONIJA (19.-24.5.), TURČIJA PO PAVLOVIH POTEH (25.-31.5.),
OTOK KRK - romarske počitnice (31.5.-2.6.), ROMARSKA SVETIŠČA SEVERNE ITALIJE (31.5.-2.6.), BELA KRAJINA (1.6.),
ROMUNIJA (10.-15.6.), BOLGARIJA (10.-15.6.), BAVARSKA (20.-22.6.), RIM ZA BIRMANCE IN BOTRE (27.-30.6.),
ČEŠKA (27.-29.6.), AVSTRIJA - AKTIVNO DOŽIVETJE (13.-14.7.), POLJSKA z združenjem čudodelne svetinje (21.-25.8.),
DOLOMITI (24.-25.8.), VIŠARJE in BREZJE (24.8), CAMINO DE SANTIAGO (6.-12.9.), JORDANIJA z biblicistom (8.-13.9.),
MILANO in BOROMEJSKI OTOKI Z RADIEM OGNJIŠČE - duhovno vodstvo: msgr. Franci Trstenjak (20.-22.9.),
ROMARSKE POČITNICE V DALMACIJI - d.v.: nadškof msgr. Alojzij Cvikl (23.-27.9.), EGIPT po poti stare zaveze (2.-9.10.),
FATIMA in SANTIAGO DE COMPOSTELA (2.-7.10.), REKA, TRSAT in OPATIJA - tradicionalno jesensko romanje (5.10.),
MALTA Z MALTEŠKIM VITEZOM (16.-20.10.), VOJVODINA (18.-20.10.), POLJSKA (26.-29.10.), FRANCIJA (26.-30.10.),
ISTANBUL (9.-12.11.), ŠRILANKA (14.-23.11.), TAJSKA (16.11.-4.12.), VERONA (6.-7.12.), ADVENT V LINZU (14.12.)
ŽELITE BREZPLAČNO NA ROMANJE Z RADIEM OGNJIŠČE?
Ob 30. obletnici Radia Ognjišče, agencija Aritours nekomu izmed vas
PODARJA 3-dnevno romanje v Italijo (Milano in Boromejski otoki, 20.-22.9.)!
Sodelujte v nagradnem žrebanju: spodaj izpolnite vaše podatke in odrezek do 1. aprila 2024 pošljite na naslov:
Aritours, Slomškov trg 7, 2000 Maribor oz. ga izpolnjenega slikajte in pošljite na elektronski naslov: info@aritours.si.
Ime in priimek:
Naslov:
E-mail naslov:
Potrjujem, da so navedeni podatki resnični in dovoljujem
njihovo uporabo za namene nagradnega žrebanja. S posredovanjem
naslova elektronske pošte soglašam, da Aritours d.o.o. moj
elektronski naslov uporablja za namene obveščanja o novostih
v njihovi ponudbi (ne več kot 2 sporočili mesečno). Seznanjen
sem, da se lahko iz sistema sporočil kadarkoli izpišem s klikom na
označeno povezavo v sporočilu.
POKLIČITE ZA BREZPLAČNI KATALOG DOŽIVETIJ 2024!

Taizejski utrip tudi v domovih radijcev
Evropsko srečanje mladih v Ljubljani, ki je bilo konec decembra in prvi dan leta, se je dotaknilo mnogih
slovenskih src. Posrečena kombinacija stavka »Here you have neki za pojest« (Tukaj imate nekaj jesti) nekega
očeta gostiteljske družine v Borovnici se mi je zdel zelo poveden. Zdi se mi, da zgovorno priča o naši želji po
gostoljubnosti kljub kakšnim zadregam pri komunikaciji in jeziku. Tudi radijci Mirjam, Urša, Jure, Boštjan,
Lidija, Damijana in Blaž so na široko odprli vrata svojih domov.
Družina Lesnik
Piše: Rok Mihevc
Pričakovanje taizejskih gostov je prineslo kar nekaj
vznemirjenja v naši družini: Kdo bo prišel, kaj bo počel
v naši hiši in kako bo okrnjena običajna družinska
dinamika, so se spraševali trije najstniki. Vsak s svojimi
predstavami in še brez taizejskih izkušenj, seveda. V
četrtek zvečer smo pozdravili mladi romarki Angelo in
Anno iz Južne Tirolske. Govorili bi lahko italijansko,
nemško (v tirolskem narečju), pa smo bili zadovoljni
kar z angleščino. :) No, v resnici sta v zahvalnem pismu
ob darilcu izbrali še jezik, ki ga ne govori nihče od nas,
a s pomočjo Google prevajalnika se človek prebije tudi
skozi nekaj slovaških stavkov. Dnevi so minevali hitro,
dekleti sta bili skromni in hvaležni za vse - od hrane
(kontinentalni zajtrki in slovensko kosilo na novega leta
dan: pražen krompir, zelje in krvavice, za popotnico
sta dobili potico) do ogleda radijskih prostorov, skoka
mimo cerkve sv. Mihaela na Barju do sv. Ane in mimo
Podpeškega jezera nazaj.
Družina Judež
Lepi spomini, ko sem pred leti sama vandrala naokrog
in bila vesela toplega prenočišča pri prijazni družini, so
mojemu srcu narekovali, da je prav, da tudi naša družina
sprejme nekaj romarjev. Z namenom, da bi »taizejci« imeli
lepo sobico, smo spraznili »rumpel kamro«, pobrusili
parket, pobelili in pripravili štiri ležišča. Na vratih so se
pojavili štirje nasmejani Poljaki, od tega eno dekle. Zelo
prijetna skupina, nezahtevna, mirna in hvaležna. Fantje
so bili malo bolj zadržani, dekle pa zgovorno, za hece in
za akcijo. Zadovoljni so bili z vsem, kar smo skuhali, jim
ponudili, hvaležni za vsak prevoz. Na Šmarno goro smo šli
pa kar peš. Sicer smo upali, da ujamemo sončni vzhod,
pa vreme ni sodelovalo. Odigrali smo tudi nogometno
tekmo Poljska : Slovenija. Na žalost so velike noge in
izkušnje premagale (po večini) male nogice. Za zmago
smo bili Slovenci »za tri gole prekratki«. :) Zelo hvaležni
so bili tudi za izlet na Bled, ki je bil nekaj posebnega.
Na »našo« tradicionalno novoletno sveto mašo na
Blejskem otoku smo povabili tudi mlade romarje.
Večer prej je lilo kot iz škafa, novoletno jutro pa je bilo
sončno ter oprano in nastale so čudovite fotografije. Ta
čas sem doma kuhala praznično kosilo. :) Lepo je bilo
slišati, ko je eden od fantov ob slovesu dejal, da se je pri
nas počutil kot doma. Poslovili smo se z željo, da se v
Sloveniji srečamo še kdaj, v toplejših mesecih. :)
Družina Sešek
V družini Sešek smo gostili štiri mlade Belgijce. Eli in
Demaris sta brat in sestra. Oče je protestant in uči v
protestantski šoli. Mama je katoliške vere in uči v katoliški
šoli. Otroci so kristjani, pravijo. Ob nedeljah gredo enkrat
k protestantskim obredom, drugič h katoliški maši. Nekaj
dogodivščin in njihovih sporočil:
Eli, 19-letni študent: »Je kakšna možnost, da nas posvojita?
Mi bi ostali tu!«
Philipe, 25-letni vojak belgijske mornarice, ob sprehodu po
29

Jezerskem: »Kupil bi ta razpadajoč hlev, ga obnovil in bi
tu redil ovce!«
Virginie, 28-letna učiteljica angleščine: »Zaljubila sem
se v vašo prekrasno deželo in ljudi. Zagotovo se vrnem!«
Demaris, 22-letna študentka tekstilnega oblikovanja:
»Vaša čokolada je odlična (kupljena na Blejskem otoku).
Zadala sem si, da jo pojem en košček na dan, da me čim
dlje spominja na čudovito Slovenijo in ljudi. Toda danes
sem prišla do zadnjega koščka. Res je dobra, pa imam
veliko izkušenj s čokoladami. :)«
Virginie: »Danes pregledujem svoje fotografije, pa sem
našla to, ko mi razkazujete svojo prekrasno domovino.
Mi lahko, prosim, pošlješ fotografijo, ko smo bili na Bledu.
Rada bi jo dala nekam v svojo sobo, da me bo spominjala
na krasne pokrajine in ljudi. Da bom lahko vedno znova
podoživljala takratne občutke.«
Eli: »Komaj čakam, da se vrnem in to krasno deželo in
ljudi pokažem tudi svojemu dekletu!«
Družina Smole
Najprej nismo načrtovali namestitve taizejskih
romarjev. Potem je pa naš župnik predstavil v številkah,
koliko je že prijav, koliko pa bi bilo dobro, če bi … in
smo poslali prijavnico. Prvi večer smo na zbirališču v
župniji prevzeli dvojčici – Francozinji iz Strasbourga.
Naše znanje francoskega jezika je (bilo) enako ničli,
njuna angleščina pa primerna … Vsi smo se trikrat
udeležili večerne molitve v Stožicah in bili navdušeni.
Uporabili smo lasten prevoz in večerja je bila na mizi 15
minut po koncu molitve! Gostji sta bili navdušeni nad
lepoto mesta, še posebej Tromostovja z okolico. Seveda
ni šlo brez obiska radia in kratkega intervjuja …
Družina Zupanič
Tudi v naši družini smo konec leta odprli vrata romarjem
in navdušeno pričakovali, kdo bo spal pod našo streho. Že
v torek smo dobili prvega romarja Lorenza iz Nemčije, ki je
bil v pripravljalnem odboru. V četrtek pa so hišo zapolnili
še Adam, Marton in Agoston z Madžarske ter Marek s
Poljske. Ker smo imeli na voljo le dve sobi in dve postelji, so
si fantje uredili ležišče kar na tleh in bili hvaležni za prostor,
ki smo jim ga odstopili. Z njimi smo se udeležili jutranje
molitve, predvsem pa so se nas dotaknili skupni večeri v
Stožicah, kjer je osemtisočglava množica v tišini razmišljala
o besedah prebranega Evangelija. Človek se vpraša, ali je to v
današnjem času zares mogoče. Silvestrovanje smo preživeli
skupaj z ostalimi romarji v Šentvidu. Noč je bila kratka,
saj smo zgodaj zjutraj krenili proti Bledu in se udeležili
svete maše na otoku, ki je bila za naše goste res posebno
doživetje. Po kratkem ogledu Bleda smo se z romarji podali
proti Planici, saj so fantje želeli videti letalnice v živo. Z
grenkim priokusom slovesa smo se po kosilu poslovili z
obljubo, da ostanemo v stiku in se še vidimo. In tako smo
pred kratkim prejeli sporočilo Adama z Madžarske, ki je
praznoval rojstni dan in nam poslal fotografijo, kako je
svoje prijatelje počastil z našo slovensko radgonsko penino,
ki smo mu jo podarili. Taize odpira vrata in nudi številne
priložnosti za prijateljstva z vsega sveta. Tako v praksi, ko
se povezujemo, izpolnjujemo poslanstvo našega bivanja na
zemlji in res lahko rečemo, da smo vsi bratje in sestre. Bogu
hvala za te posebne priložnosti v življenju.
Družina Medved
Taizéjsko srečanje v Ljubljani me je navdalo z ganjenostjo
in globoko hvaležnostjo, da mi je to dano doživeti. V naši
družini smo gostili dve Zagrebčanki: Antonijo in Marijo
in skozi pogovore z njima doživeli še njuno dimenzijo
srečanja, ki je mene tudi sicer zelo nagovarjalo in sem ga
doživljala kot veliko dragocenost. Zelo polni, duhovno
bogati dnevi. Bilo je res neizrekljivo lepo.
30

Kljub temu, da ima Radio Ognjišče izredno dobro pokritost ozemlja Slovenije s svojim FM in DAB signalom, se še
vedno najdejo območja, kjer nismo dosegljivi. Z uporabo sodobnih tehnologiji pa ostajamo nedosegljivi le še tam,
kjer ni mogoč dostop do interneta, teh področij pa je vse manj.
Z veseljem vam sporočamo, da je Radio Ognjišče zdaj
na voljo tudi v Radioplayerju, inovativni platformi, ki bo
poenostavila in preoblikovala vaše radijsko poslušanje.
Radioplayer je brezplačna digitalna rešitev, ki združuje
večino slovenskih radijskih postaj na enem mestu, in je v
prvi fazi slovenskim poslušalcem na voljo v novi aplikaciji
za telefone, v pametnih zvočnikih Sonos, na Apple TV in v
Android Auto in Apple Carplay za bolj enostavno in varno
spremljanje radia med vožnjo prek interneta.
Zakaj poslušati radio prek aplikacije Radioplayer?
V današnjem hitrem tempu življenja se včasih težko
ustavimo in uživamo v trenutkih miru z našimi
najljubšimi radijskimi oddajami. Radioplayer prinaša
rešitev - program lahko poslušate v živo ali na zahtevo
za nazaj kar na svojem telefonu. Ena izmed ključnih
prednosti je enostavnost uporabe, saj lahko brezplačno
aplikacijo prenesete in uporabljate z le nekaj preprostimi
potezami. Obiščite Google Play ali Apple App Store ter
poiščite Radioplayer ali enostavno poskenirajte spodnji
QR kodi. Našli boste prijazno in enostavno aplikacijo, ki je
prevedena tudi v slovenščino. Dobrodošla je možnost, da
se lahko takoj ob zagonu aplikacije prižge radio, ki smo ga
nazadnje poslušali, kar pomeni, da lahko začnemo radio
poslušati dobesedno z enim klikom.
Vaš radio, vaš način
Radioplayer vam omogoča, da prilagodite svoje radijsko
doživetje. Poslušate lahko program v živo ali pa pretekle
oddaje v obliki podkastov. Dodajate lahko priljubljene
postaje, nastavite, kdaj se predvajanje konča ali pa kdaj
naj vas Radio Ognjišče prebudi. Skratka, Radio Ognjišče
lahko spremljate na način, ki vam najbolj ustreza.
Podatki o predvajanih pesmih
Za marsikoga bo verjetno zelo zanimiva informacija, kdo
izvaja trenutno pesem in kakšen je njen naslov ali katera
oddaja je trenutno v etru. Radioplayer postreže tudi s tem
podatkom in pokaže tudi nekaj preteklih zapisov.
Odkrijte novo dimenzijo radia z Radioplayerjem
Dragi prijatelji, toplo vas vabimo, da preizkusite
brezplačno aplikacijo Radioplayer in odkrijete nove
možnosti poslušanja radia. Radioplayer ni samo
aplikacija, je priročen način, da imate radio vedno pri
sebi. Vaše najljubše oddaje in postaje so zdaj bližje kot
kadarkoli. Poskenirajte eno od QR kod in izkusite nov
način poslušanja radia.
NAMESTITEV BREZPLAČNE
APLIKACIJE RADIOPLAYER
1. Ko boste aplikacijo odprli,
tapnite na Agree & Close,
če želite čim prej začeti in
se strinjate z uporabo svojih
podatkov. V nasprotnem
primeru tapnite Manage our
4 partners in Learn More ter
izberite uporabo podatkov, ki jo
dovolite. V naslednjem koraku
izberite državo.
2. Potegnite s prstom po zaslonu,
da boste videli spodnji del
aplikacije, in tapnite na črko O.
3. Tapnite na srček zraven Radia
Ognjišče, če želite dodati radio
na seznam priljubljenih in še na
ime postaje za izbor radia.
2.
3. 4.
4. S klikom na gumb za
predvajanje se poslušanje začne.
31

Resnice ni mogoče utišati
V sredo, 14. februarja, smo na Odboru za peticije v Evropskem parlamentu razpravljali o peticiji o ohranjanju
spomina na žrtve komunizma v Sloveniji. Peticija prvopodpisanega dr. Mitje Ferenca je lani dobila največjo
podporo med vsemi predloženimi peticijami.
Dosegli smo več, kot smo lahko pričakovali. Po čustvenem nagovoru dr. Ferenca smo na predlog predsednice
Odbora, Dolors Montserrat, sprejeli pomembne sklepe: da peticija ostaja odprta za podpise in tudi nadaljnji
postopek; da Odbor Vlado Republike Slovenije pozove k odpravi sramotne odločitve o ukinitvi Nacionalnega
dneva spomina na žrtve komunizma; da se gradivo pošlje v obravnavo tudi posebni skupini Evropskega parlamenta
o zgodovinskem spominu in da mora Evropska komisija o temu pripraviti pisni odgovor.
V Evropskem parlamentu smo že večkrat obsodili komunizem kot totalitarni režim, ki je povzročil ogromno
gorja. Slovenci so grozote komunizma občutili še posebej močno. Tisoči še vedno iščejo svoj mir, mnogi otroci
nikoli niso izvedeli, kje ležijo njihovi starši. Nekaj korakov je bilo narejenih, a še vedno smo daleč od sprave.
Zato je še toliko bolj presenetila odločitev vlade pod vodstvom Roberta Goloba, da ukine Dan spomina na žrtve
komunističnih zločinov. To je bil nož v srce vseh, ki iščejo pravico in resnico.
Kdo lahko naredi kaj tako nerazumnega in nečloveškega, smo se spraševali, ko smo izvedeli za to zavržno potezo
vlade? Je to nekdo, ki je globoko ideološko povezan s komunističnim režimom in želi za vsako ceno prikriti
zločine in zločince? Je to nekdo, ki je brez kakršne koli empatije, ne spoštuje osnovnega človekovega dostojanstva
in mu za trpljenje drugih ni mar ?
Ali nekdo, ki ga vodi revanšizem in sovraštvo do vsega dobrega, kar je naredila predhodna vlada? Verjetno je za
tako zavržno dejanje potrebno vse našteto.
A peticijo je kljub zapletenemu postopku podpisalo skoraj 2000 ljudi, ki so dali upanje tistim, ki jim je lastna
država odrekla spomin na njihove svojce. Zahvaljujem se Dolors Montserrat, ker je to pomembno temo uvrstila
na dnevni red. Številni svojci, ki so mi v zadnjem času pisali, so za to globoko hvaležni. Sorodniki žrtev, ki so
doma preslišani in zasmehovani so se na Evropski parlament obranili v upanju, da jih bomo slišali vsaj tu, v
instituciji, ki se ponaša s tem, da je steber demokracije in varuh človekovih pravic. Ukinitev dneva spomina in
odrekanje pravice do groba je dejanje slabičev, ki skušajo s pozicije oblasti utišati, kar se utišati ne da. Resnice
se namreč ne da utišati. Ta peticija je bila in je, klic na pomoč! Ne moremo vrniti izgubljenih življenj, lahko pa
spoštljivo ohranjamo spomin nanje.
Besede Pedra Opeke so večne in odzvanjajo v glavi: »Resnica in priznavanje krivic sta podlaga vsake sprave.«
Romana Tomc, evropska poslanka
Naročnik: Politična skupina Evropske ljudske stranke (EPP Group) v Evropskem parlamentu

Kaj vidite,
ko me gledate?
RAZMAJAN STAREC
Kaj vidite, sestre? Kaj vidite?
O čem premišljujete, ko me gledate?
Vidite razmajanega starca, ne posebej modrega?
Negotovega vase z odtavanim pogledom?
Tistega, ki hrano zgolj gleda, čeprav si želite,
da bi se potrudil in jo pojedel?
Glasno pravite, naj se potrudim. Slišim vas.
Navzven je sicer videti, da vas ne, kajne?
Vidite tistega, ki vedno izgubi copato?
Tistega, ki vedno naredi, kar mu rečete?
Katerega kopanje in hranjenje je nadloga,
samo da izpolnite svoj delovni dan?
To mislite? To vidite?
Potem odprite oči, sestre, ker ne gledate vame.
Povedal vam bom, kdo sem … medtem ko sedim tukaj
tako mirno, ko delam, kot ve želite.
V domu za starejše je umrl nek starec in sestram, ki so
ga negovale, zapustil pesem. Ko so jo prebrale, so bile
tako ganjene, da so jo posredovale vsem zaposlenim.
Pesem je hitro postala zelo priljubljena in se je razširila
po vsem svetu, zaokrožila po spletu. Je enostavna,
razumska in čutna. To, česar nam danes v svetu
primanjkuje.
Uredila: Mirjam Judež
Dragi mlajši bralci. Ko boste srečali starejšo nebogljeno
osebo in jo odpisali zaradi njene nemoči, neodzivnosti, se
spomnite te pesmi. Poglejte globlje in začutite mlado dušo
v izmučenem telesu.
Najlepših stvari v življenju ne morete videti, niti se jih
dotakniti. Začutite jih lahko le s srcem.
Dragi starejši prijatelji, morda je ta zapis za koga boleč, ker
se mu zdi, da bodo prekmalu prišla leta, ko bo odvisen od
drugih. Morda od dobre volje sestre v domu za ostarele. Ta
pesem je lahko spodbuda, da se pogovorite z otroki zdaj,
ko ste še pri močeh. Da jim zaupate svoje želje, kako bo, ko
bo, če bo … Čeprav je težko, boleče. Ko se bodo odločali
o vaši prihodnosti, se bo morda oglasil notranji glas, želja
očeta, mame ... Pomembno je, da povemo, kaj si želimo.
Sem desetletni otrok, ki ima očeta in mamo.
Sem otrok z brati in sestrami,
ki se imajo radi med seboj.
Sem šestnajstletni mladenič s krili pod petami.
Ki sanja, da bo kmalu spoznal ljubezen svojih sanj.
Da bo poletel. Ženin pri skoraj dvajsetih.
Moje srce poskakuje. Spomnim se prisege, ki sem jo dal.
In obljubil, da se je bom držal. Življenje gre naprej.
Sem 25-letnik in imam svoje otroke.
Potrebujejo me, da jih vodim skozi življenje.
Potrebujejo srečen, topel dom.
Sem človek v tridesetih letih. Moji otroci hitro rastejo.
Zelo so povezani med seboj.
Sem človek v štiridesetih. Moji mladi sinovi so odrasli.
Odšli so od doma. Moja žena želi, da ne žalujem.
Ko sem v petdesetih, se otroci znova igrajo pod mojimi
koleni. Spomnim se, kaj mi pomenijo otroci.
To so moji vnuki.
Mračni dnevi so pred menoj. Moja žena je mrtva.
Gledam v prihodnost in se tresem od strahu.
Moji »mladi« sinovi imajo sedaj svoje mlade.
Razmišljam o letih. O ljubezni, ki sem jo imel.
Zdaj sem star. Usoda je kruta. Telo zdaj razpada.
Moč in volja me zapuščata.
Tam, kjer je bilo nekoč poskočno srce, je kamen.
Toda znotraj te starine
je mladenič nekje v meni še vedno živ.
Spomnim se radosti, spomnim se bolečine.
Ljubim in živim. Od začetka.
To je v meni. To je ostalo.
Mislim na leta … Prehitro so šla.
Toda sprijaznim se z dejstvom, da nič ni večno.
Zaprite oči, sestre. Odprite jih in poglejte.
Ne razmajanega starca. Poglejte bliže.
Vidite … MENE!
Človeka z življenjem. To sem jaz.

JUTRA OD PONEDELJKA DO NEDELJE
TOREK
7.30 Poročila | 7.50 Pesem z zgodbo | 8.00 Svetovalnica
9.00 Poročila, minuta za kmetijstvo, osmrtnice, obvestila
9.20 Zakladi naše dediščine | 10.00 Poročila
10.15 Kulturni utrinki | 11.00 Poročila | 11.55 Zgodba za dušo
12.00 Zvonjenje, molitev po namenu | 12.12 Voščimo PRO
12.30 Poročila, osmrtnice, obvestila | 12.55 Za nasmeh
13.00 Klepetalnica | 14.00 Poročila | 14.30 Naš pogled
15.00 Utrip dneva, osmrtnice, obvestila | 16.00 Pesem z zgodbo
16.45 Napovednik jutr. programa | 17.00 Sol in luč
17.40 Izpostavljamo | 18.00 Mozaik dneva 18.45
Spominjamo se | 18.50 Svetnik dneva | 19.00 Sveta maša
19.40 Novice Radia Vatikan 20.00 1. Družinska kateheza, 2.
Globine, 3. Srečanja, 4. Za več sožitja / Modrost v očeh 5. Kultura
odnosov | 21.00 Od slike do besede
PONOVITVE: 22.00 Spoznanje več, predsodek manj
23.00 Svetovalnica | 24.00 Prijatelji Radia Ognjišče
2.00 Pevci zapojte, godci zagod’te | 4.25 Kulturni utrinki
4.40 Radio Vatikan
SREDA
7.30 Poročila | 7.50 Spominčice | 8.00 Svetovalnica
9.00 Poročila, minuta za kmetijstvo, osmrtnice, obvestila
9.20 Življenje išče pot | 10.00 Poročila | 10.15 Kulturni utrinki
11.00 Poročila | 11.55 Zgodba za dušo | 12.00 Zvonjenje,
molitev po namenu | 12.12 Voščimo PRO | 12.30 Poročila,
osmrtnice, obvestila | 12.55 Za nasmeh | 14.00 Poročila
14.30 Komentar Časnik.si | 15.00 Utrip dneva, osmrtnice,
obvestila 16.00 Spominčice | 16.45 Napovednik | 17.00 Pogovor o ...
18.00 Mozaik dneva | 18.45 Spominjamo se | 18.50 Svetnik
dneva | 19.00 Sveta maša | 19.40 Novice Radia Vatikan
20.00 Moja generacija | 21.30 Otok
PONOVITVE: 22.00 Kolokvij / Mladoskop | 23.00 Svetovalnica
24.00 1. Družinska kateheza, 2. Globine, 3. Srečanja,
4. Za več sožitja / Modrost v očeh 5. Kultura odnosov
2.00 Od slike do besede | 4.25 Kulturni utrinki
4.40 Radio Vatikan
34
5.00 Rožni venec | 5.30 Poročila | 5.45 Za nasmeh
5.50 Svetnik dneva | 6.00 Napovednik | 6.25 Vreme v živo
6.30 Poročila | 6.55 Zgodba za dušo | 7.00 Zvonjenje
PONEDELJEK
7.30 Poročila | 7.50 Spominčice | 8.00 Svetovalnica
9.00 Poročila, minuta za kmetijstvo, osmrtnice, obvestila
9.20 Življenje išče pot | 10.00 Poročila | 10.15 Kulturni utrinki
11.00 Poročila | 11.15 Šport | 11.55 Zgodba za dušo
12.00 Zvonjenje, molitev po namenu | 12.12 Voščimo PRO
12.30 Poročila, osmrtnice, obvestila 12.55 Za nasmeh
13.00 Radijsko okno | 14.00 Poročila | 14.30 Komentar
Domovina.je | 15.00 Utrip dneva, osmrtnice, obvestila
16.00 Spominčice | 16.45 Napovednik jutr. programa
17.00 Spoznanje več, predsodek manj | 18.00 Mozaik
dneva 18.45 Spominjamo se | 18.50 Svetnik dneva | 19.00
Sveta maša | 19.40 Novice Radia Vatikan | 20.00 PRO
21.00 Pevci zapojte, godci zagod'te
PONOVITVE: 22.00 Kmetijska oddaja | 23.00 Svetovalnica
24.00 Slovencem po svetu in domovini | 2.00 Moja zgodba 3.20
Šport | 4.25 Kulturni utrinki | 4.40 Radio Vatikan
ČETRTEK
7.30 Poročila | 7.50 Pesem z zgodbo | 8.00 Svetovalnica
9.00 Poročila, minuta za kmetijstvo, osmrtnice, obvestila
9.20 Ni meje za dobre ideje | 10.00 Poročila | 10.15 Kulturni
utrinki | 11.00 Poročila | 11.55 Zgodba za dušo | 12.00 Zvonjenje,
molitev po namenu | 12.12 Voščimo PRO | 12.30 Poročila,
osmrtnice, obvestila | 12.55 Za nasmeh | 13.00 Klepetalnica
14.00 Poročila | 14.30 Komentar iz Družine | 15.00 Utrip dneva,
osmrtnice, obvestila | 16.00 Pesem z zgodbo | 16.45 Napovednik
17.00 Via positiva | 18.00 Mozaik dneva | 18.45 Spominjamo se
18.50 Svetnik dneva | 19.00 Sveta maša | 19.40 Novice Radia
Vatikan | 20.00 Ob radijskem ognjišču | 21.40 Radijski roman
PONOVITVE: 22.00 Pogovor o … | 23.00 Svetovalnica | 24.00 Via
positiva | 01.00 Moja generacija | 4.25 Kulturni utrinki
4.40 Radio Vatikan
PETEK
7.30 Poročila | 7.50 Uspešnice | 8.00 Svetovalnica
9.00 Poročila, minuta za kmetijstvo, osmrtnice, obvestila
9.20 Življenje išče pot | 10.00 Poročila | 10.15 Kulturni utrinki
11.00 Poročila | 11.15 Šport | 11.55 Zgodba za dušo
12.00 Zvonjenje, molitev po namenu | 12.12 Voščimo PRO
12.30 Poročila, osmrtnice, obvestila | 12.55 Za nasmeh
13.00 Vabilo na pot | 14.00 Poročila | 14.30 Komentar tedna
15.00 Utrip dneva, osmrtnice, obvestila | 16.00 Uspešnice
16.45 Napovednik | 17.00 Doživetja narave | 18.00 Mozaik
dneva | 18.30 Komentar tedna - ponovitev | 18.45 Spominjamo se
18.50 Svetnik dneva | 19.00 Sveta maša | 19.40 Novice Radia
Vatikan | 20.00 Petkov večer | 21.00 Kolokvij / Mladoskop
21.30 Ritem srca
PONOVITVE: 22.00 Sol in luč | 22.30 Otok | 23.00 Svetovalnica
24.00 Ob radijskem ognjišču | 2.00 Naj bo pesem moja
posoda Tvojega imena | 3.20 Šport | 4.25 Kulturni utrinki
4.40 Radio Vatikan
SOBOTA
7.30 Poročila, osmrtnice, obvestila | 7.50 Pojte Gospodu vsi
8.00 Iz naših krajev | 9.00 Sobotna iskrica | 11.00 Za življenje
11.55 Zgodba za dušo | 12.00 Zvonjenje, molitev po namenu
12.12 Voščimo PRO | 12.30 Poročila, osmrtnice, obvestila
12.55 Za nasmeh | 13.00 Voščila | 15.00 Utrip dneva, osmrtnice,
obvestila | 16.00 Pojte Gospodu vsi | 16.45 Napovednik
17.00 Naš gost | 18.20 Iz naših krajev | 18.45 Spominjamo se
18.50 Svetnik dneva | 19.00 Sveta maša | 19.40 Novice
Radia Vatikan | 20.00 Sobotni duhovni večer
PONOVITVE: 22.00 Za življenje | 23.00 Doživetja narave
1.00 Sobotni duhovni večer | 4.15 Radijski roman | 4.40 Radio
Vatikan
NEDELJA
7.30 Poročila, osmrtnice, obvestila | 7.50 Pojte Gospodu
8.00 Utrip Cerkve v Sloveniji | 8.45 Pojdite in učite | 9.00 Iz življenja
vesoljne Cerkve | 10.00 Sveta maša | 11.00 Kmetijska oddaja
11.50 Duhovni nagovor | 12.00 Zvonjenje, molitev po namenu
12.12 Voščimo PRO | 12.30 Poročila, osmrtnice, obvestila
12.55 Za nasmeh | 13.00 Voščila | 15.00 Utrip dneva,
osmrtnice, obvestila | 16.00 Pojte Gospodu | 16.45 Napovednik
17.00 Slovencem po svetu in domovini | 18.20 1., 3. Karitas /
2., 5. Z ljudmi na poti / 4. Gradimo odprto družbo
18.45 Spominjamo se | 18.50 Svetnik dneva | 19.00 Naj bo
pesem moja posoda Tvojega imena | 19.40 Novice Radia
Vatikan | 20.00 Moja zgodba | 21.00 1. Nedeljski klepet,
2. Luč v temi, 3. Graditelji, 4. Vstani in hodi, 5. Minute za Sveto pismo
PONOVITVE: 22.00 Naš gost | 23.00 Utrip Cerkve v Sloveniji
23.45 Pojdite in učite | 24.00 Iz življenja vesoljne Cerkve
1.00 1. Nedeljski klepet, 2. Luč v temi, 3. Graditelji, 4. Vstani
in hodi, 5. Minute za Sveto pismo | 2.00 1., 3. Karitas /
2., 5. Z ljudmi na poti / 4. Gradimo odprto družbo | 3.20 Petkov
večer | 4.40 Radio Vatikan

V 2024 vabimo na:
8.-10. 3. KRATEK ODDIH V BERNARDINU
Prijave po elektronski pošti booking@h-bernardin.si
in po telefonu 05 690 7000.
17.-23. 3. RADIJSKI MISIJON
Nagovori brata Štefana Kožuha neposredno iz Assisija.
15.-19. 5. ROMANJE NA POLJSKO
Prijave na Aritours: 02 252 16 19.
21. 5. RITEM SRCA
festival sodobne krščanske glasbe - na forumu Zavoda sv.
Stanislava. Vstopnice preko spleta in na dan pred festivalom.
23. 5. VEČER SLOVENSKIH KRŠČANSKIH IZROČIL NA BREZJAH
Molitev rožnega venca ob 19.30, ob 20. uri sveta maša
s procesijo. Daroval jo bo nadškof Alojzij Cvikl.
8.-17. 6. 22. RADIJSKE POČITNICE V ROMUNIJI
10 avtobusov počitnikarjev. Vzdušje bomo prenašali preko FB, radijskega
programa in spletne strani radio.ognjisce.si.
15. 6. ROMANJE BOLNIKOV NA BREZJE
Sveta maša ob 10.00, prenos po radiu.
25. 6. MAŠA ZA DOMOVINO IN 50. SREČANJE PRO V ARBORETUMU
Sveta maša ob 10. uri, daroval jo bo škof Anton Jamnik, po maši
koncert Ansambla Saša Avsenika.
6.-8. 9. KOLESARSKO ROMANJE OD MARIJE K MARIJI
Zaključek na Ptujski gori s sv. mašo ob 10.00; daroval jo bo nadškof Alojzij Cvikl.
20.-22. 9. IZLET V MILANO IN NA BOROMEJSKE OTOKE
Prijave na Aritours: 02 252 16 19.
28. 9. IZID REVIJE PRO
V vaše nabiralnike bo prišla sveža revija PRO s položnico.
7. 10. DAN ROŽNEGA VENCA NA BREZJAH
Molitev rožnega venca od 18. do 19. ure in od 20. do 21. ure, ob 19.00 sveta
maša, ki jo bo daroval škof Anton Jamnik.
24.-27. 10. ROMANJE V FATIMO
Prijave na Kompas: 01 200 61 11.
17. 11. 30. GALA KONCERT
Vstopnice so že v prodaji na spletu, Petrolovih bencinskih servisih,
v Cankarjevem domu.
21.-24. 11. 13. MINI POČITNICE V RADENCIH
Trije dnevi druženja s poslušalci ob 30-letnici Radia Ognjišče.
28. 11. 30. ROJSTNI DAN RADIA OGNJIŠČE
Ob 12. uri zahvalna sveta maša na Brezjah.
35

PRAZNUJEMO, VESELIMO SE ...
V novembru je okroglih 60 let dopolnil naš direktor
Franci Trstenjak.
is fotke Cvikla: Pri zahvalni »Mnogi sveti ljudje maši ob njegovem godu smo se zahvalili
ezaupljivi. za Vse vse prevečkrat prejeto, za se njegovo v življenje in darove, ki jih s
danjem življenju pridom uporablja za besedami ob vodenju tako velike »župnije«, kot
ajo laži ali je Radio popačena Ognjišče. resnica. Seveda smo se zbrali tudi ob obloženi
ka Radia Ognjišče mizi, h kateri je v tem, je direktor da povabil vse sodelavce, mi pa smo
sredi temin mu tega v obliki sveta spregovori darila sporočili, da mu želimo dobro spanje in
snici. Najprej sladke o Resnici, sanje. Direktorju pisano z želimo še veliko moči, zdravja in
o začetnico.« darov Svetega duha, da nas bo tudi v bodoče vodil po pravi
poti skozi razburkano dogajanje v naši prelepi domovini
Sloveniji, da bomo kljub vsem viharjem in polenom, ki jih
dobivamo pod noge, znali in zmogli izpolnjevati radijskih
poslanstvo – oznanjati veselo novico in v slovenske
domove prinašati resnico.
Foto: Rok Mihevc
Foto: Petrina hči Hana
Naša Petra je v januarju v svoj šopek življenjskih let dodala 40. cvet.
Sodelavci smo se odločili in jo presenetili na njenem domu večer pred
okroglo obletnico.
Bila je vidno presenečena in ganjena, mi pa veseli, ker nam je
presenečenje res dobro uspelo. Nismo ji čestitali le za okroglo
obletnico, ampak tudi za njene kilometre, ki jih dnevno prevozi
iz Ribnice v Ljubljano. Cesta do Ljubljane je res precej vijugasta in
vzame dobro uro vožnje.
Bravo, Petra, in naj te angel varuh varuje za volanom, da boš še
naprej med prvimi prihajala na Štulo 23 in z nami delila številne
darove, s katerimi te je obdaril dobri Bog. Bog te živi!
V januarju smo se odzvali vabilu v Savinjsko dolino k
našima prijateljema Ediju in Faniki Jurjevec, v Gostišče
Prodnik. Popoldansko druženje sodelavcev smo začeli s
sv. mašo v čudoviti kapeli v Braslovčah in se zahvalili za
minulo uspešno leto. Potem pa naprej, »na lepše«. Fanika
in Edi sta se nam želela zahvaliti za pomoč ob avgustovskih
poplavah, mi pa smo njuno vabilo izkoristili tudi za
delovni sestanek. Smeli načrti za leto, ko bomo dopolnili
30 let delovanja, so se že začeli uresničevati in verjamemo,
da ste to začutili tudi poslušalci. Gostoljubnost Fanike in
Edija, bogato obložene mize in ganljive besede so pobožale
duha in okrepili telo. Bogu hvala za takšne prijatelje in
sodelavce, ki drug drugega čutimo in v stiski priskočimo
na pomoč.
Od izdaje zadnje številke revije PRO v mesecu septembru
2023 smo v družino Prijateljev Radia Ognjišče sprejeli
280 novih članov.
Vsakega posebej smo iskreno veseli in se vam zahvaljujemo
za zaupanje, poslušanje in prostovoljno finančno podporo.
Vsak nov član je za nas potrditev, da delamo dobro, in nam
vliva upanje za prihodnost.
Hkrati se je od septembra za večnost rodilo 177 članov
PRO, ki se jih spominjamo v naših molitvah in darovanih
svetih mašah.
Prijatelji Radia Ognjišče ste pomemben temelj za naš obstoj
in prizadevamo si, da hvaležnost za darove kažemo tudi v
našem že skoraj polna tri desetletja dolgem izpolnjevanju
poslanstva, s katerim posredujemo preko radijskega etra
to, kar je dobro in potrebno.
Vse to je mogoče prav zaradi vaših darov in darov pokojnih
PRO. Bog vam/jim poplačaj.
36
Foto: Mirjam Judež
... IN SMO HVALEŽNI

bisakodil
Odplakni
OGLAS
zaprtje
stran za lepši dan
Lokalni predstavnik: STADA d.o.o., Dunajska cesta 156, 1000 Ljubljana, Slovenija | www.stada.si
DUL01123-24, november 2023.
Deluje čez noč, spodbudi
naravno gibanje črevesja
in olajša zaprtost.
Samo 1 tableta pred spanjem.*
Na voljo brez recepta v lekarnah.
*Začni z eno in če je potrebno, povečaj na dve tableti.
Pred uporabo natančno preberite navodilo!
O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z
zdravnikom ali s farmacevtom.

Ko bomo odšli, ne bomo
ničesar vzeli s seboj.
Ostala bodo le naša
dobra dela.
Obisk Pedra Opeke
Foto: Rok Mihevc | Uredila: Mirjam Judež
Med zadnjim obiskom misijonarja z Madagaskarja Pedra Opeke v Sloveniji so ga imeli nekateri čast srečati
nekajkrat. Obiskal je naš radio, srečal se je z otroki in mladimi v Zavodu sv. Stanislava, kjer smo bili prisotni tudi
mi. Mnogi ste poslušali njegovo pričevanje v Medvodah. Tam se je z njim pogovarjal Jure Sešek, ki je pred leti
velikega, a skromnega misijonarja obiskal na njegovem terenu, na Madagaskarju. Jure ga takole doživlja: »Če
obstaja človek, ki bo zaradi svojih del postal svetnik, potem sem imel milost srečati se z njim. Zagotovo pa vem, da
obstaja skromen misijonar, ki kljub neizmerni veličini in delom, ki spreminjajo svet, želi ostati le Njegov duhovnik.
V polnosti predan ljudem. Bil sem z njim in hvaležen sem za to. Vsaka njegova beseda je pričevanje, vsaka misel del
duhovnih vaj. Vznemiri vest, utrdi vero, prinaša upanje, budi slovenstvo in daje ljubezen. V meni pušča vprašanje:
’Kaj pa bom jaz, ubožec, pustil za seboj in nesel pred Boga?’«
Zapisali smo misli in besede, ki jih je misijonar izrekel v Medvodah, in naj bodo tudi vam v navdih in premislek.
Ko vidimo, kaj se zgodi, ko stopite med ljudi v mesto, na
letališče, telovadnico, polno otrok in mladine, ko vidimo,
kako vas ljudje oblegajo, človek pomisli: Čakaj, tole mora
biti pa zvezdnik. Štirinajst knjig je spisanih o vas …
»Nimam časa, da bi mislil, da sem zvezdnik. Je toliko dela,
toliko lačnih otrok, toliko družin, ki nimajo stanovanja,
hiše, nimajo dela. Sem v službi ljudi na Madagaskarju, ki
so me sprejeli kot prijatelja in brata. Odločil sem se, da
bom temu narodu vrnil prijateljstvo in bratstvo tako, da
pomagam njegovim otrokom in mladini.«
Nisem na zemlji, sem nekje nad oblaki,
vesel, da sem v Sloveniji. Imam več
domovin, a moje korenine so tukaj, v Sloveniji.
Toliko se govori o otopelosti človeških src, o brezbrižnosti
sodobnega sveta, češ da človeku ni več mar za sočloveka,
pa vseeno tolikšno zanimanje zaradi vašega dela.
»Brezbrižnost je nova bolezen, ki je zaplavala po vsem
svetu. Vsak se briga samo zase. Toda ko pričujete o boju za
dostojanstvo otroka, matere, ljudje znajo presoditi, kdaj je
ta beseda resnična, kdaj to ni pripovedovanje ali predavanje.
Jaz govorim s srcem, dušo in telesom, da prepričam brate in
sestre, ki me poslušajo, da moramo pomagati, da moramo
biti občutljivi do tistih, ki nimajo iste sreče kot mi.«
Vrniva se v čase, ko sta bila starša primorana zapustiti
Slovenijo, ko sta odšla v Argentino.
»Moja starša sta bila ranjena, kot vsi, ki so morali bežati iz
Slovenije. Tu so pustili družine, starše. Pustili so zemljo,
gozdove, dobro ime in odšli v Argentino. Tam so se zbirali
po domovih, da bi ohranili slovenski jezik in slovenske
navade. Nekateri duhovniki so maševali slovensko. Bili so
korajžni. Kakšno moč so imeli, da so prišli v Argentino!
Niso znali špansko, niso imeli kam iti. Tam jih je sprejel
hotel za emigrante, kjer so lahko bivali samo dva tedna,
potem so si morali poiskati delo. Podjetja so iskala delavce
in moj oče, zidar, je dobil delo takoj. Ne vem, kako so
se sporazumevali, ker niso znali jezika. Kakšno moč in
kakšno vero so imeli naši starši tam!«
Slišali smo zgodbo o čudežni rešitvi vašega očeta iz Brezna
pri Hrastniku leta 1945, kjer je bilo ubitih več tisoč
domobrancev. Je oče veliko govoril o tem?
»O tem, kako je zbežal, kako se je čudežno rešil smrti, ko se
je priporočil Sveti družini, je večkrat pripovedoval, ko smo
38

skupaj delali. Ata je delal kot zidar, vsake počitnice od 10.
leta naprej sem delal z njim. Spodaj v Brnici so jih slekli, še
čevlje so jim vzeli in jih peljali v hrib. Tam je slišal strele.
Molil je k Sveti družini. Takrat je bil zvezan s prijateljem
in oče mu je rekel: ‚Jože, skoči, zbeži!’ A on je bil že podrt,
ni imel več volje, da bi zbežal, na mestu so ga ustrelili. Na
ata se je vrgel partizan, da ga zbije po tleh, in ko se ga je
oče znebil, se mu je drugi vrgel pred kolena. Tudi tistega je
vrgel po tleh. Stekel je še nekaj deset metrov in padel, sledili
so streli, ko je prišel ravno na vrh hriba. Takrat se je skotalil
v dolino in se tipal, če je ranjen. Bogu hvala, ni bil. Potem se
je skrival v gozdu. Iz Hrastnika je prišel domov v Begunje,
v Topol, in tam ponoči klical svojo teto. Teta vpraša: 'Kdo
je?' Oče odgovori: ‚Lojze.’ Teta: ‚Ni Lojze, Lojze ne živi več,
so ga ubili.’ Oče: ‚Niso, jaz sem!’ Teta je dejala, da je bil oče
videti kot smrt, saj je mesec in pol živel v gozdu in se samo
ponoči premikal, orientiral pa se je s pomočjo zvezd. Ata
mi je nekoč dejal: ‚Veš kaj, obljubil sem kapelo na čast Sveti
družini. A bi jo lahko ti naredil na Madagaskarju?’ Dal mi
je denar, da smo naredili kapelico Svete družine. Ob njej
smo posadili gozd in to je postal kraj molitve. Vse župnije v
glavnem mestu prihajajo pred božičem, pred veliko nočjo,
pred binkoštmi na enodnevne duhovne vaje. Kapelica je na
vrhu hriba, kjer je čist zrak, lep razgled in zaradi te kapelice
je hrib postal hrib molitve. Ko je prišel sveti oče na obisk,
jo je blagoslovil.«
Ko bomo odšli s tega sveta, ne
bomo ničesar vzeli s seboj. Le
dobra dela, ki smo jih naredili, bodo
šla z nami. Bog nanje ne bo pozabil.
Gospod Opeka, ta bolečina ob razkolu, ob vseh tisočih,
deset tisočih smrti še danes povzroča velike nezaceljene
rane slovenskemu narodu. Kaj bi nam položili na srce?
»Kako bomo 78 let kasneje živeli v sovraštvu? Moramo
odpustiti napake enim in drugim ter se opravičiti.
Antananarivo, glavno mesto Madagaskarja, ima tri
milijone ljudi, vsa Slovenija pa jih ima komaj dobra dva
milijona. Zelo prijazno me je te dni sprejela predsednica
Republike Slovenije. Rekla mi je: ‚Ne bova se rokovala, se
bova kar objela.’ Ob sklepu razgovora sem ji dal pismo,
prošnjo in pobudo za spravo, da se vsem našim rojakom,
ki so bili ubiti po drugi svetovni vojni, vrne dobro ime in
da prosimo, da bi imeli kraj, kjer bi lahko pokopali vse
ubite brate in sestre in bi tam lahko skupaj molili ter se jih
spominjali. Predsednica mi je obljubila, da se bo to zgodilo.
Slovenci se moramo spraviti, biti enotni. Različni smo.
Nekateri verujejo, drugi ne. Vera je dar. Imamo različne
talente, ampak Slovenci moramo držati skupaj.«
Ko govorite o svojih začetkih na Madagaskarju, starše
radi omenite kot zgled. V čem se trudite, da bi jima bili
podobni?
»Po delu, veri, poštenosti. Ata mi je vedno rekel: ‚Peter,
bodi pošten, drži besedo.’ Včasih v Argentini niso držali
besede, očeta so večkrat ogoljufali. Ata je rekel: ‚V Sloveniji
smo si dali roko in je držalo. Tukaj pa je treba podpisati
Misijonar si rad vzame trenutek ali dva za fotografiranje z oboževalci.
veliko papirjev.’ Mama je veliko molila in včasih smo malo
’barantali’, da ne bi zmolili ravno celega rožnega venca in
vseh litanij. Ampak smo molili. Mama nam je rekla: ‚Če
kakšen revež trka na naša vrata, moramo vedno pomagati.
Živimo skromno, ampak nekateri so še bolj revni kot mi in
jim moramo pomagati.’ Mislim, da so moji starši svetniki.
Pa ne samo moji.«
Zdaj bi se rad malo ustavil pri nogometu. Bili ste izvrsten
nogometaš. Se je bilo težko odločiti med talarjem in žogo?
»Ja, to je res. V Argentini je nogomet nacionalni šport.
Povsod se igra: na cestah, na pločnikih, kjer je vsaj malo
prostora. Ko sem se odločil, da bom duhovnik, sem želel
biti tudi nogometaš. A se moj predstojnik s tem ni strinjal.
Vprašal sem ga: ‚Gospod, pa kje so ljudje vsako nedeljo v
Buenos Airesu? Na štadionih. Pojdimo jih iskat tja, kjer so.
Ko bom zabijal gole, bom vse te brate in sestre pripeljal k
Bogu.’ Odločil sem se, da bom duhovnik, ampak vedno
sem igral nogomet. Leta 1968 sem nameraval igrati
nogomet v Slovanu, pa so od mene zahtevali potrdilo, da
nisem bil profesionalni igralec v Argentini. To potrdilo
je bil izgovor, saj takrat niso pustili, da bi bili v ekipi tudi
bogoslovci. Nogomet mi je odprl marsikatera vrata. V
Franciji sem zaradi nogometa postal prijatelj predsednika
Françoisa Mitterranda. Nekoč me je povabil na obisk in v
kuhinji sem spoznal njegovo mamo. Veste, v kuhinji je vse
bolj preprosto. Predsednik reče: ‚Mama, ta moj prijatelj je
misijonar na Madagaskarju, pomagaj mu, v njihovi bolnici
nimajo ničesar.’ Mama pa: ‚Veš kaj, jaz moram čez nekaj
mesecev na Madagaskar, osebno ga bom obiskala in mu
prinesla stvari za njegovo župnijo, ker če jih bom pustila
v glavnem mestu, se bo vse izgubilo.’ To je skoraj sprožilo
diplomatski problem. Res je prišla - z vojaškim letalom in
nam opremila celo bolnico. Trikrat me je obiskala, trikrat!«
Pedro, na vas smo neizmerno ponosni. Ali tak ponos
začutite tudi, ko pridete v Argentino?
»Veliko ljudi me sprejme kot brata, ker vedo, kaj delamo.
Tudi v Sloveniji se čudim, zakaj bi se vsi želeli slikati z
menoj. Ustvarjeni smo po Božji podobi, dve Božji podobi
se slikata, zakaj pa ne! Ljudje čutijo, da so moji nameni
iskreni, da ne iščem slave, da je to služenje. Ljudi moramo
ozaveščati o problemu lakote, krivice na svetu, zakaj
nimamo dovolj riža za otroke. Hrane je dovolj po vsem
svetu, zakaj je ne bi delili? Ko ljudje vedo, da darovani
39

pravičnost na konec sveta. Ko sem prvič stopil na smetišče,
sem se dotaknil najvišjih ljudi na Madagaskarju, najvišjih
v cerkvi in v svetu. Nekdo mi je rekel, da ne zato, ker sem
stopil nanj, temveč zato, ker sem ostal z njimi. 34 let skupaj
delamo, da bi smetišče izginilo. Ljudje ne smejo brskati po
smeteh. Na smetišču je umrlo že toliko ljudi, otrok. Ljudje
se privadijo na revščino. Prepričati jih moramo, da obstaja
tudi drugo delo, s katerim se lahko preživljajo.«
Zaradi srečanja z misijonarjem ni bilo gneče le
v dvorani, ampak tudi na cestah do nje
denar, pomoč res prihaja do najbolj revnih, pomagajo.
Nikoli se ne vrnem na Madagaskar praznih rok. Nikoli.
Posebej, če pridem v Slovenijo.«
Za svoje delo ste prejeli pomembne nagrade. Slovenci
še vedno upamo na Nobelovo nagrado za mir. Kaj vam
pomenijo nagrade ali nominacije?
»Nagrade smo sprejeli, če so nam odprle okno, vrata za
nove pomoči. Če je bila nagrada samo neka medalja, sem
rekel: ‚Naši otroci na Madagaskarju ne jejo medalj, jejo riž
in če ob medalji ni tudi konkretne pomoči, je ne potrebujemo.’
Priznanje dobivamo vsako leto od ljudi, ki nam pomagajo
z denarjem, od dobrih ljudi, kot ste vi. Leta 2000 so me
predlagali za nagrado Kiwanis, prejel bi zlato medaljo za
delo z otroki, in rekli so mi, naj grem ponjo v Honolulu, na
Havaje. Vprašal sem: ‚Pa mi boste dali samo medaljo ali bo
zraven še kakšna kuverta?’ Na konvenciji na Havajih je bilo
pet tisoč ljudi z vsega sveta, lepo so me sprejeli in mi dali
kuverto z 20.000 dolarji. Tako sem se vrnil domov ne le z
medaljo, ampak tudi z nekaj riža.«
Začeli smo brez velikih sredstev,
ampak z vero in zaupanjem, da
nam bo Bog pomagal, da Bog ne zapusti
najbolj revnih ljudi, sploh pa ne otrok.
Pomagajo nam dobri ljudje.
Dejali ste, da je bilo hudo na Madagaskarju pred
desetletji, da je bilo potem vmes huje, ampak da je zdaj
še slabše. Kako je mogoče, da se z vsemi prizadevanji in
razvojem stvari ne premaknejo na bolje?
»Ko sem leta 1970 prišel na Madagaskar, je bilo šest milijonov
prebivalcev. Danes jih je približno trideset milijonov.
Riževih polj, šol, bolnic in porodnišnic ni petkrat več. Zato
prihaja do te skrajne revščine. Vsak človek, ki dela, ima
pravico, da živi dostojno. Vsak otrok ima pravico, da je sit,
zdrav, da hodi v šolo, pije čisto vodo, ima streho nad glavo.
Včasih se otroci igrajo na mojem dvorišču, pa me prosijo za
vodo. Kako ne boste dali otroku vode? Mi vodo kupujemo,
ker je tam okužena. Ko grem po vasi v Akamasu, me
vedno prosijo za delo, nikoli me ne prosijo za denar. Oče
me je naučil, da kamorkoli pogledam, vidim delo, in ljudje
hočejo delati. Pri nas imamo dva kamnoloma. Ko vidim
ljudi, kako delajo in nosijo težko kamenje iz kamnoloma na
svojih glavah že 34 let za dva evra na dan, grem zanje iskat
Zgradili ste več kot štiri tisoč hiš, v vašem mestu upanja
živi petindvajset tisoč ljudi. Tu so šole, dispanzerji,
gimnazije, zdaj že univerze. 11.500 otrok v vaših šolah
vsak dan dobi obrok riža. Človeku te številke vzamejo
sapo. Ali vidite luč na koncu tunela, svetlo prihodnost?
»Brez dvoma. Tam, kjer se otroci učijo, tam je prihodnost.
Tam, kjer so otroci spoštovani, se tudi oni učijo spoštovanja
do staršev in drugih. Šola je začetek življenja v družbi.
Preden sem šel na to potovanje, sem vprašal sodelavce,
koliko imamo študentov, učencev v naših šolah. Našteli
smo 19.589 otrok. Vsak otrok je eno sonce, vsak otrok je
roža. Te rože smo našli na smetišču, te rože bodo in so
prihodnost Madagaskarja, v to verjamemo. Ko smo zgradili
osnovno šolo, so otroci prišli do konca, pa smo rekli, da jih
ne bomo zapustili, zato smo postavili gimnazijo. Enako je
bilo, ko so otroci končali gimnazijo. Poleg smetišča smo
ustanovili univerzo. Nikoli si nisem mislil, da nam bo kaj
takega uspelo. Danes imamo 1.050 študentov, ki študirajo
pedagogiko, francoščino, angleščino, informatiko in se
učijo za bolničarke, medicinske sestre, babice. Vse to
Madagaskar potrebuje. Tej mladini dajemo možnost, da
služi svojemu narodu. Začeli smo brez velikih sredstev,
ampak z vero in zaupanjem, da nam bo Bog pomagal,
da Bog ne zapusti najbolj revnih ljudi, sploh pa ne otrok.
Pomagajo nam dobri ljudje.«
Kako vi ohranjate ravno pravšnje razmerje med
duhovnostjo in materialno pomočjo, med oznanjevanjem
Evangelija in humanitarnostjo?
»Novinarji so me že spraševali: ‚Misijonar, ti delaš hiše,
porodnišnice, bolnice, ceste, vodovode, univerze, štadione.
Kdaj si pa duhovnik?’ Ko zjutraj vstanem ob petih zjutraj,
Boga prosim za blagoslov dela in pomoč mojim bratom in
sestram. Ves dan sem duhovnik. Bog mi je dal talente, da
lahko delam za najbolj revne, da smo začeli graditi mesto
upanja, kot je rekel papež Frančišek, mesto prijateljstva.
Papež je rekel: ‚Tukaj sem videl Luč, naj ta Luč zaplava po
vsem otoku in onkraj meja.’ Tudi ko spim, sem duhovnik.«
Nekoč ste dejali, da živimo z namenom, da delamo dobro,
ne pa, da kopičimo denar le zase. Kako odgovarjate
skeptikom, ki rečejo: »Saj dajemo, pa se nič ne spremeni.«?
»Reveži, ki so bili tolikokrat ogoljufani, so utrujeni čakanja,
kdaj se bodo izpolnile obljube. Slovenski pregovor pravi:
Kdor pomaga hitro, dvakrat pomaga. Mi pomagamo
ljudem, ki so bili izvrženi iz družbe, pomagamo tistim, ki
se ne znajdejo, ki so izgubljeni na podeželju, kjer ni cest, ni
ničesar. Če država pozabi na svoje državljane, Bog nanje ne
pozabi. Zato ne iščimo izgovorov, da ne bi pomagali. Ko
bomo šli s tega sveta, ne bomo ničesar vzeli s seboj, samo
40

dobra dela, ki smo jih naredili, bodo šla z nami. Bog nanje
ne bo pozabil. Na tej zemlji smo zato, da delamo dobro, da
pomagamo drugim, da ljubimo in smo ljubljeni. Pravo vero
bomo iskali vse življenje. Jaz iščem Jezusa že 48 let, odkar
sem postal duhovnik. Bog nas ni poslal, da ljudi kregamo,
obsojamo, jih zavržemo. Poslal nas je, da odpuščamo.
Bog odpušča preko duhovnika, a tudi mi, duhovniki,
smo grešniki, ljudje. Nismo padli z neba, prišli smo iz
družine. Zato iščimo vero, pravo vero. Starejši ko smo, lažje
spoznamo Božjo ljubezen. Vera ni navada, vera je ljubezen,
žrtvovanje, da se dajemo drugim in pomagamo drugim, pa
tudi, če smo včasih utrujeni, razočarani, in tudi, če so nas
vlekli za nos ali lase. Moramo odpuščati, moramo razumeti
vsakega človeka. To je lahko reči, živeti malo težje, ampak se
da. Na Madagaskarju sem k večnemu počitku pospremil na
tisoče ljudi. Nisem prišel na Madagaskar ljudi pokopavat,
prišel sem, da bi ljudje vstali, imeli dostojanstvo, življenje
in da bi se veselili s svojimi otroki.«
Kako lahko slovenski človek najbolj konkretno pomaga pri
vašem delu, pri vašem oznanjevanju?
»Najlažje pomagate v svojih župnijah. Imate mogoče
kakšnega misijonarja, misijonarko? Pomagajte jim. Delimo
z njimi, kar imamo, ker vsi ne moremo po svetu. Včasih,
ko pridem v Evropo, ljudje rečejo: ‚Misijonar, jaz grem s
teboj.’ Ne morem peljati letala ljudi s seboj. Tam imam že
več kot 800 sodelavcev. Ko je nekoč na Madagaskar prišla
argentinska televizija za deset dni, so vsak dan pošiljali v
Argentino videoposnetke. Na stotine ljudi iz Argentine
je hotelo priti na Madagaskar, lasje so mi šli kar pokonci.
Rekel sem: ‚Ostanite doma v Argentini in tam delajte
pravično, ker je tudi tam precej hudo.’ Ko sem odšel iz
Argentine, je bilo samo 3 % revnih ljudi. Danes je revnih že
42 slovenskih misijonarjev deluje v 28
deželah sveta na petih kontinentih.
Moramo jih podpreti, vsi smo misijonarji,
vsak dela na svojem področju, kolikor zmore.
Zanje moramo moliti in jih podpreti. Hvala,
da podpirate slovenske misijonarje.
od 40 do 45 % ljudi, ampak Argentina bi lahko nahranila
celo Afriko. Vsi, ki smo krščeni, smo misijonarji, Božje
ljudstvo. Cerkev je Božje ljudstvo. Jezus je naš brat, brat v
nas vseh, zato nas pošilja po svetu, da oznanjamo evangelij.
Pregovor na Madagaskarju pravi: Duh naredi človeka. Ne
tvoje premoženje, ne tvoja vila, ne tvoj lep avto, ne tvoja
diploma, tvoj duh te naredi, da si človek, oseba. Tvoj duh!
Še en njihov pregovor pravi: ‚Ne glej doline. Glej nad svojo
glavo.’ To pomeni: ne glej samo po tleh, glej tudi v nebo,
Bog je povsod. Ko me hvalijo, rečem, to prihaja iz nebes, to
je za Boga. Vsa čast in slava Bogu. Mi vsi smo bratje, sestre,
mi vsi smo Božje orodje v Božjih rokah.«
Gospod Opeka, iz srca hvala, ker ste si vzeli čas za nas.
»Rad bi se vam zahvalil iz vsega srca. Vi ne veste, kako me
je bilo strah priti v Slovenijo. Strah, kako bom govoril, a
bom našel prave besede. Besede kar same prihajajo, ker mi
pomaga Sveti Duh. Vsakemu od vas bi želel stisniti roko in
se mu zahvaliti, da ste prišli na moje pričevanje. Hvala vam,
hvala Slovenija, hvala vsem slovenskim materam, vsem
slovenskim očetom, hvala mladim, otrokom v Sloveniji.
Danes so me povabili v Zavod sv. Stanislava v Šentvid,
prišlo je 1.500 učencev. Na koncu so kar ’navalili’ name in
sem se počutil kot med otroki na Madagaskarju. Otroci so
po vsem svetu dobri, odprti in čutijo resnico. Čutijo, kar je
pristno.«
Pedro Opeka vedno znova poudarja vlogo Radia Ognjišče pri svojem misijonskem delu. Veliko hvaležnost našemu delu je izrazil
tudi ob obisku na radiu, kjer smo ga sprejeli s pesmijo Misijonar in mu v znamenje dobrodošlice ponudili nekaj slovenskih
dobrot. Ob praznično obloženi mizi nas je v kratkem nagovoru opogumil in znova navdušil z misijonskim duhom. Vsi smo
začutili, da za njegovimi besedami stoji veliko dela, molitve in ljubezni. In to ga dela velikega.
41

STE ŽE SREČALI RADIJSKO
EKIPO V FERATI?
Radijci v plezalni opremi vedno
pripravljeni na nove izzive
Pišeta in fotografirata: Boštjan Smole in Blaž Lesnik
Ne mine poletje, ko se ne bi radijci odpravili v hribe. Včasih bolj, drugič manj številčno smo v svojem prostem času
obredli že kar nekaj vrhov. Lanska jesen je bila nekaj posebnega: ko se je odprlo okno lepega vremena, je padlo
Boštjanovo vabilo: gremo plezat v ferato! Pa smo šli – v Hvadnik. In tudi sodelavkam, ki so z malce šibkimi koleni
prvič nadele plezalno opremo, na koncu ni bilo žal. Kje pa! Že čez dva tedna se je pustolovščina ponovila in Boštjan
je dekleta odpeljal v Mojstrano. Vmes pa je Izidorju in Blažu uspela poslastica v skoraj kičastem septembrskem
vremenu: vzpon skozi Prisojnikovo okno. Čeprav so nekateri že pošteno prestopili Abrahamov prag, smo radijci še
kako aktivni tudi v hribolazenju in po novem celo plezanju.
Pohodništvo je že od nekdaj izredno priljubljena oblika
rekreacije in preživljanja prostega časa v naravi. Telesna
aktivnost, svež zrak, zvoki narave (ne telefonov!) in
čudoviti razgledi nam omogočajo popoln odklop od
divjega vsakdana. Vedno več ljudi se odpravlja med vršace,
socialna omrežja so polna čudovitih gorskih fotografij,
pogledov na Alpe … in prav je tako.
Poleg klasičnega pohodništva se številni ljubitelji narave
že dolgo ukvarjajo s plezanjem v skali, spet drugi pa se
navdušujejo nad obiskovanjem zahtevnejših planinskih
poti, ki so zanje bolj atraktivne, bolj zanimive. Vrhove
lahko dosežemo na več načinov: hoja v hribe je eno, nekaj
drugega je plezanje; ferata pa je nekaj vmes. Torej – kaj je
ferata?
Ferata je gorniška disciplina, ki izvira iz Italije, in sicer
iz rojstnega kraja ferat – Dolomitov. Od tod izvira tudi
ime ’via ferrata’ (železna pot), ki jo slovensko imenujemo
zavarovana plezalna pot. Gre za strmo oziroma
izpostavljeno planinsko pot, ki je zaradi varnosti prečkanja
običajno zavarovana z varovalnimi elementi, kot so
jeklenice (po domače ’zajle’), klini, skobe … V opremljeno
plezalno pot lahko vstopimo tako rekoč s parkirišča, saj
se je ponudba v zadnjih letih zelo povečala. Glavni cilj ni
priti na vrh kakšne gore ali stene, ampak zgolj plezati po
klinih in jeklenicah. Linije velikokrat ne sledijo naravnim
prehodom, ampak namenoma iščejo težave. Tako se je
42
tudi pri feratah izoblikovala težavnostna lestvica. Od A
navzgor, pa tja do F oz. G, kar je trenutno najvišja ocena.
Lahko bi rekli, da je ’feratanje’ postalo prava mala modna
muha trenutne generacije pohodnikov.
Boštjanu je uspelo na to modno muho ujeti štiri najbolj
pogumne. »Omenil sem jim, da gremo na Gorenjsko,
izhodišče bo Gozd Martuljek, da ferata ni težka, žeje med
vzponom ne bomo trpeli, razgledi na okoliške gore pa se
bodo odprli šele na koncu – pri leseni klopci. To so seveda
glavne značilnosti ferate ’Hvadnik’. Posebna je zaradi
svoje lege v soteski in ker ponuja možnost, da si lahko
na varen način ogledamo vse geološke posebnosti potoka
Hvadnik. Dolga je pol kilometra, njeni obiskovalci pa na
njej premagajo 250 metrov nadmorske višine.« Uspeh je bil
popoln.
Lidija: »Od navdušenja nad adrenalinom, lepoto narave,
izzivi in čudovitim toplim septembrskim dnem sem kar
vriskala. Prehode med izzivi sem premagovala z nasmehom
na obrazu in s hvaležnostjo, da sem tukaj, da lahko užijem
tudi šport takšne vrste, ki ti res požene kri po žilah. Vse
doživeto me je napolnjevalo še lep čas, saj so bili dnevi in
tedni zaradi tega vznemirljivejši.«
Urša: »Res je bilo krasno. Hvala, Boštjan, ker si imel
pogum, da si nas vzel s seboj. Pa ne samo to: priskrbel si
nam vso opremo, mislil si na vse, celo plezalne rokavice
imamo. Res hvala, nepozabno!«

Tanja: »To je bil najbolj molčeč izlet, kar jih pomnim, ker
sem morala precej gledati pod noge in ’gruntati’, kaj bo
naslednji korak. Nisem ne planinka ne alpinistka, zato
je bil to zame kar podvig. A hvala Boštjanu, ker nas je
spodbudil in opogumil, da gremo.«
Ob vrnitvi ni bilo dvoma: nujno bo izkoristiti lepe
jesenske popoldneve za obisk še kakšne ferate! Nismo
dolgo mirovali. Že čez dva tedna smo se v nekoliko
manjšem številu spet odpravili na Gorenjsko. Nad
prikupno vasico Mojstrana v ostenju Grančišča potekata
dve ferati različnih težavnosti, ki sta dobro vidni izpred
Slovenskega planinskega muzeja. Odlikujejo ju kratek
dostop, lahek sestop in prekrasni razgledi na Dovje,
Mojstrano in Karavanke. Prva se imenuje Aljaževa pot,
druga pa Pot Mojstranških veveric. Na začetku smo
izbrali lažjo, potem pa se preusmerili na težjo. Na vrhu
nas je pričakala replika Aljaževega stolpa. Med vračanjem
proti domu so že rasli načrti za naslednjo ferati, teh je
namreč tudi pri nas vse več – vsako leto ’zraste’ kakšna
nova. Boštjan ima v glavi že nekaj predlogov, kam bi šli ...
Čudovito izkoriščen jesenski dan v steni Prisojnika | Foto: Izidor Šček ▶
Franc Šivic: Med hranimo v
hladnem in temnem prostoru
Kako nam med lahko pomaga ohranjati in krepiti zdravje? Ste vedeli, da se bodo krvaveče rane hitreje zacelile,
če jih namažemo z medom? Z nami je bil izvrsten čebelar, avtor knjige Moje življenje s čebelami, Franc Šivic, ki
»prizna«, da z ženo na teden pojesta skoraj kilogram medu. Spodaj je nekaj njegovih priporočil, najpomembnejši
nasvet pa smo dali v naslov in ga ponavljamo: med moramo hraniti v hladnem in temnem prostoru.
Uredila: Mirjam Judež
Med je odlična hrana, pa tudi zdravilo
»Med se pogosto uporablja za zdravljenje ran. V naši
družini že desetletja uporabljamo med, če se nekdo udari,
ureže, če teče kri, … Med je koncentracija večinoma
dveh sladkorjev: glukoze in fruktoze, kar povzroči
higroskopnost medu. Če rano namažemo z medom, med
izloči vodo iz krvi in takoj uniči bakterije, ki se začnejo
naseljevati na rani. V medu je poleg drugih stvari tudi t. i.
glukoza oksidaza, encim, ki v zrelem medu miruje. Ko
pride v stik z vodo, se prebudi, začne razkrajati, oksidirati
glukozo, pri tem se sprošča vodikov peroksid in glukonska
kislina. To dvoje deluje kot antibiotik in uničuje bakterije.
Ko med rano očisti, stimulira drobne žilice, da vraščajo v
rano, prinašajo hrano, da se rana čim prej zaceli. Na rano
nanašamo zrel, najbolj kakovosten med, ki vsebuje 17 %
vode. Tak med je tudi za uživanje najboljši.«
Uživajmo svež cvetni prah
»Priporoča se, da uživamo svež cvetni prah ali svežega
zamrznemo, potem ga lahko uživamo svežega preko
celega leta. Uživanje je priporočljivo predvsem za moške
(eno do dve zvrhani jušni žlici), saj jim znižuje prostatični
specifični antigen (PSA), ki je marker za to, kaj se dogaja
s prostato. Pri ženskah je pa tako: če ga uživajo preveč,
jim lahko začnejo rasti dlake na obrazu, ker cvetni prah
vsebuje moške hormone. Ženske naj ga pojedo največ pol
žlice.«
Propolis: ko boli grlo
»Propolis se običajno dobi v stekleničkah kot tinkturo,
raztopljen v alkoholu. Lahko ga spijete v čaju, grgrate ali
če imate težave v grlu, ga nakapate na kocko sladkorja
in ližete, da se počasi topi v ustih. Propolis lakira grlo in
uničuje bakterije v grlu.«
Med ne more biti poceni
»Skoraj polovica medu, ki prihaja z vzhodnih držav, Azije,
Kitajske, je ponarejenega. Ne kupujte medu v velikih
trgovskih verigah. Med ne more biti poceni. Proizvodni
stroški so od 8 do 9 € za kilogram. Če v trgovini stane 4 ali
5 €, je zelo sumljivo. Tak med ni med, to je izdelek kitajskih
tovarn. Tudi oznaka ‚med iz držav EU’ je goljufija.«
43

Mario Galunič:
Z leti človek spozna,
kako zelo pomembna
je tvoja prva družina
Veseli in počaščeni smo, da se je vabilu na
pogovor odzval prijazen obraz s TV ekranov, ena
najbolj priljubljenih televizijskih osebnosti, Mario
Galunič. Prvi pri nas je predstavil šov, v katerem
smo spoznavali pevske talente, mnogi med njimi
so danes prave zvezde. Sodeloval je pri več kot
desetih različnih tedenskih oddajah, vodil skoraj
trideset festivalov, že nekaj let pa je tisti, ki
modrim glavam zastavlja vprašanja v kvizu Joker.
Pove, da le še do jeseni. Kdor ga pozna, pravi, da
je prijazen in dobronameren tudi za kamero, dober
prijatelj, pri svojem delu pa profesionalec in pol.
Med pogovorom in fotografiranjem smo dobili
enak občutek tudi mi. Z Mariem se je pogovarjal
Jure Sešek.
Uredila: Mirjam Judež | Foto: Izidor Šček
Kako je biti Mario Galunič v Ljubljani?
»Po 30 letih dela na televiziji občutek, da te vsi poznajo,
zleze vate in postane del tebe. Jaz te popularnosti ne čutim
posebej. Živim življenje običajnega Ljubljančana, hodim v
trgovine, nosim smeti v smetnjak … Če me ob tem kdo
prepozna, tega niti ne opazim. Drugi v moji družbi me
včasih opozorijo: Tam te gledajo, nekdo te fotografira,
prepoznali so te … Sam sem postal imun na to, me ne moti,
praviloma se ne odzivam, to je zame postalo pač nekaj
povsem običajnega. Povečini moti bolj tiste, ki so ob meni.«
Bil sem pozoren na »Ljubljančana«. Pri izrazu »moja
ulica« pomisliš na Ljubljano ali Maribor?
»Samo na Ljubljano, se opravičujem. Ko grem v Maribor,
čutim, da je to mesto moje mladosti, kar mi je ljubo. Tam
sem preživel prvih 18 let življenja, a veliko večino življenja
vendarle živim v Ljubljani in čutim to mesto za svoje. Rad
sem tukaj, ker so vsi, ki mi kaj pomenijo, tukaj. Moja služba
je tukaj, tukaj sem pognal korenine. V Mariboru pa je moja
družina in zato ga še vedno rad obiskujem. Upal sem, da
boš preslišal ’Ljubljančana’, ampak nisi. Še poudaril si.
(smeh) Sem Ljubljančan, a sem tudi Mariborčan.«
Kakšni so spomini na mladost v Mariboru?
»Moje zgodnje otroštvo se je začelo v Hočah pri Mariboru,
kjer smo živeli od mojega rojstva do osnovne šole. Hoče
imam v lepem spominu. To je bilo otroštvo, o katerem
lahko danes samo beremo. Veliko smo bili na dvorišču,
veliko smo se družili. Ni bilo veliko nevarnosti, bili smo
tako zelo svobodni, naš je bil travnik in gozd in vse, kar
je bilo blizu. Tam je bila stara mama, na katero sem bil
izjemno navezan in je bila zelo močna osebnost v mojem
življenju. V Hoče sem hodil tudi potem, ko smo se odselili
v Maribor, vsaj dvakrat na teden. V Mariboru sem končal
osnovno in srednjo šolo. Bil sem kar priden otrok. Zelo
pomembno mi je bilo, da sem bil v šoli dober, če ne celo
najboljši. Zelo veliko sem za to naredil, nič ni prišlo samo
po sebi. Učil sem se kar precej, mogoče celo malo preveč. Se
mi zdi, da so imeli moji vrstniki več od rosne mladosti kot
jaz. To se je nadaljevalo tudi na fakulteti, zelo veliko sem
študiral. Ko sem končal študij, je ta vnema malo popustila,
ker sem začel delati na televiziji in nisem mogel več vsega
jemati tako zelo resno. Moji spomini na zgodnja mladostna
leta so povečini lepi, v otroštvu se mi ni zgodilo nič hudega.
Mama je bila samohranilka, skrbela je za naju s sestro,
bila je zelo zaščitniška, ’mati korajža’, skrbela je, da nama
ni nič manjkalo, zmeraj se je borila za naju, da sva bila na
varni strani. Mislim, da se je začel razburljivi del mojega
življenja šele z odhodom v Ljubljano. Najprej študij, ki ni
bil enostaven, potem pa televizija, ki me je hitro ’povabila’
k sebi in s tem se je korenito spremenilo moje življenje.«
Preizkusil si se tudi v učiteljskem poklicu …
»Leto in pol sem še učil v osnovni šoli Spodnja Šiška in
živel v prepričanju, da bom lahko učitelj in televizijski
voditelj hkrati. Saj mogoče bi celo šlo, a v nekem trenutku
se mi je zdelo, da to ni več življenje, da moram biti zjutraj
od sedmih do dveh v šoli, potem sem dirjal na televizijo
in se pripravljal na oddaje. Ob nedeljah sem imel oddajo
v živo, seveda so to učenci gledali. In potem sem bil v
ponedeljek zjutraj spet v šoli, kot da se ni prejšnji večer nič
zgodilo. Spoznal sem, da imam s tema dvema podobama
kar nekaj težav. Resen učitelj, dokaj zahteven, bi rekel, in
podoba sproščenega Maria na televiziji. Kako razložiti to
otrokom, starim deset let? Težko. Takrat nisem imel zase
44

nobenega časa. Po letu in pol sem se odločil za televizijo,
začutil sem, da je to moj poklic.«
Uspelo ti je postati najboljša televizijska osebnost v
razvedrilnem programu, kar ostajaš že vrsto let.
»Veliko energije sem vložil v to, kar sem delal na televiziji.
Ni mi bilo vseeno, kaj delam, kako uspešne so moje oddaje.
Zelo sem se angažiral, na televiziji sem bil cele dneve,
dokler sem delal nedeljske večerne oddaje. Mogoče sem
imel kako soboto prosto. To je bilo moje življenje deset,
petnajst let, ko sem se popolnoma predal karieri, ker me
je to dovolj veselilo. Ustvarili smo 40 oddaj na leto. Bila so
zelo intenzivna leta mojega življenja, ki jih gotovo ne bi več
zmogel in tudi ne bi več hotel na tak način živeti.«
V Bitki talentov so zasloveli 16,
17 let stari otroci. Postaviti jih
na oder in pustiti, da zmagajo, potem
pa jih »zavreči«, ker imamo nove
kandidate, se nam ni zdelo pošteno.
Ko sem gledal tvoje oddaje, mi je bilo všeč, da si v svoje
misli ali pa ob kakšnih praznikih vključil mamo prav
osebno, dal vedeti, koliko ti pomeni.
»Zagotovo ima mama posebno mesto v življenju vsakega,
če je to le mogoče. In tudi v mojem je tako. Že zato, ker
sta se z očetom kmalu ločila. Imel sem štiri ali pet let, bili
smo močno povezani in morala je biti močna figura. Bila je
vseprisotna, odločna, aktivna, kar sem zmeraj občudoval.
Zdaj je stara šestinsedemdeset let. Ta navezanost seveda
ostane, tako kot je bila navezanost na staro mamo. Ne
jaz ne sestra ne živiva doma, mama živi sama. Še vedno
smo povezana celica, ves čas se kličemo, sprašujemo,
poizvedujemo, kako je komu. Z leti človek spozna, kako
zelo pomembna je tvoja prva družina. Včasih se ti zdi, da
ni tako zelo, a ko pride do kritičnih trenutkov v življenju, je
tvoja prva družina praviloma tvoje edino upanje oz. tista,
ki se je res lahko oprimeš, ne glede na to, kaj se ti je zgodilo.
Vem, da karkoli se mi bo zgodilo, če bom potreboval oporo,
je mama pravi pristan, kamor se lahko zatečem.«
Mario, je bila že od nekdaj v tebi ljubezen do medijev in
nastopanja?
»Nikoli nisem bil povsem ravnodušen do nastopanja. V
osnovni in srednji šoli sem bil ves čas v gledaliških krožkih,
nisem si pa predstavljal, mogoče zato, ker sem bil preveč
sramežljiv ali skromen, da bi bil to lahko moj poklic, da
bi si upal nastopati pred vso državo, povedati kaj o sebi,
pokazati svoja čustva … To je prišlo počasi vame. Veliko
sem gledal televizijo, različne oddaje … To so bili še časi,
ko so oddaje vodila velika imena. Malo je bilo programov,
bil je prvi program televizije Ljubljana in Zagreba, potem
pa se je kmalu končalo.«
Ko si v šoli rekel, da si gledal film, so vsi vedeli, katerega.
»Ja, to so bili tisti časi. Malo sreče je bilo v moji karieri. V
televizijski svet sem stopil leta 1992, nekako ’pravočasno’,
na začetku razcveta zasebnih komercialnih televizij.
Takrat, ko sem jaz začel, smo bili v nedeljo zvečer sami na
televiziji. Tako sem si lahko ustvaril trdno bazo gledalcev
in ugled. Enostavno sem izkoristil pravi trenutek. Ko je bila
na sporedu oddaja Zoom, ljudje niso imeli veliko izbire,
kaj gledati na slovenskih kanalih. Bili smo zelo močni,
komercialne televizije še niso posegale v ta segment. Nujno
pa je bilo, da smo delali dobro. Če bi delali slabe oddaje, nas
ljudje ne bi gledali iz usmiljenja. Ko danes gledam mlajše
kolege na televiziji, imajo veliko težjo nalogo. Za pozornost
gledalcev se je treba bistveno bolj truditi in na drugačen
način, kot smo se mi, ko sem začenjal z Zoomom. Danes
pridejo mladi, vidijo, da ni hipnega uspeha, ki bi ga radi,
odnehajo. Zagotovo bodo morali poskusiti še kaj drugega
na različnih platformah, televizija ni več edina opcija.«
V čem je največja razlika v vodenju kviza Joker v
primerjavi s tistim, kar si počel pred desetletjem, dvema?
»Joker je drug žanr. To je moj prvi pravi kviz, ki ga delam
na televiziji, prej tega nisem počel, ker se mi ni zdelo dovolj
vznemirljivo. Pri Jokerju se ne morem zelo pripraviti na
oddajo, lahko se pripravim na gosta, da nekaj vem o njem.
Potem pa je že skoraj konec. Pridem v studio in se moram
zanesti na svoj dober dan, na svoje hitre možgane, da se
bom ob vprašanjih, ki jih tudi jaz ne vem vnaprej, spomnil
kaj zanimivega, iskrivega in vprašal to svojega sogovornika.
Všeč mi je, da smo ohranili v studiu publiko, to mi veliko
pomeni, da takoj dobim neko povratno informacijo. Ni
pa to tisti žanr oddaje, ki je bil moj zaščitni znak: hrupna
zabava, veliko nastopajočih, znane osebnosti, humor,
glasba, vse to prepleteno.«
Z mamo in sestro smo povezani, ves
čas se kličemo, poizvedujemo, kako je
komu. Ko pride do kritičnih trenutkov, je tvoja
prva družina praviloma tista, ki se je lahko
oprimeš, ne glede na to, kaj se ti je zgodilo.
Kako gledaš na vse peripetije, povezane z nacionalko?
»Na nacionalni televiziji sem 30 let, čutim s to hišo in mi
ni vseeno, kaj se z njo dogaja. Najlepše bi bilo priti v službo
v hišo, kjer razmere cvetijo, kjer je dovolj denarja za dobre
projekte, kjer napredujejo najbolj sposobni, kjer smo vsi
usmerjeni v isti cilj. Tega ni, to že moram reči. Televizija je
en organizem, ne da se ga deliti, zato me žalostijo notranji
pretresi, ko so ljudje med seboj skregani, se ne pozdravljajo,
živijo v strupenih in slabih odnosih. Predstavljaj si, da
hodiš v službo, kjer gredo mimo tebe ljudje, s katerimi ne
govoriš, ljudje so razdeljeni na tabore, se prezirajo ... To ne
vpliva dobro na nikogar in da je do tega prišlo, je meni zelo
žal. Na srečo se nas, v razvedrilnem programu, turbulentne
zadeve niso tako zelo dotaknile kot npr. v informativnem,
kjer je bilo to najbolj očitno.«
Zase praviš, da si optimist, pa tudi perfekcionist.
»Upam, da se to dvoje ne izključuje. Čeprav sem vse
naredil, da bi bilo najboljše, vidim še vedno neke rezerve.
Do sebe sem zelo kritičen, tudi do drugih, ampak v moji
karieri se to ni pokazalo za nekaj slabega. Kadarkoli dobim
neko nalogo, oddajo, morajo tisti, ki bodo z mano delali,
vedeti, da ne bo lahko, ampak na koncu bomo zadovoljni s
45

Jure Sešek:
»Mario je prijazen možak, ki tudi v času najbolj močnega
sijaja televizijske zvezde ni dovolil, da presvetli njegovo
skromnost in človečnost. Čeprav verjamem, da gre težko
v miru na kavo, v kino ali trgovino, je ostal tak, kot je bil,
ko sem ga spoznal. Od tega je že skoraj trideset let. Družili
smo se na različnih sprejemih ob nominacijah medijskih
nagrad, vedno sem bil vesel vabila v njegove oddaje, v
katerih sem imel kljub maski in kameram občutek, da
sedim na prijateljevem kavču. Pri njem smo prvič zapeli
kot družina na velikem odru, v eni od oddaj prejeli
tedenske počitnice v Ratečah ... Nepozabna nagrada.
Vedno znova sem bil presenečen, ko si je po oddaji vzel čas
in se kot urednik in voditelj pisno zahvalil za sodelovanje.
Dobro ve, kaj je lepo in prav. Na televizijskih hodnikih je
bilo lažje nositi tremo, če sem srečal Maria. Rekel bi, da je
moj znanec z vrlinami dobrega prijatelja.«
tem, kar smo naredili. Če si kritičen, to nekako žene stvari
naprej, da so potem naslednjič boljše. Ne morem pa biti
destruktiven in zmeraj vse grajati, da je zanič in slabo. To
ne pripelje nikamor. Včasih je prišel v ekipo sodelavec, ki je
vedno godrnjal in ni bil z ničimer zadovoljen, tak človek je
rušilen za ekipo. Če hočeš naprej, se je treba slabih energij
nekako rešiti. Tega sem veliko videl v karieri.«
Mario, prav je, da se ustaviva pri oddaji, v kateri ste iskali
talente in pomagali narediti prve korake do velikih odrov
Nini Pušlar, Evi Černe, Omarju Naberju, Anžeju Dežanu …
»Ko smo začeli v oddaji Spet doma z Bitko talentov, se je
v tujini zelo intenzivno iskalo talente v različnih oddajah.
To je bil nekako na novo odkriti svet. Odločili smo se,
da poskusimo z avdicijo za pevce. Dobili smo ogromno
prijav. Tri leta smo zelo resno delali z mladimi pevci. Želeli
smo, da talenti ne bi sijali samo en večer, ampak da bo to
nekaj resnega, da jim bomo dali priložnost, da naredijo
ploščo, jim poiskali ljudi, ki znajo to početi. Televizija je
medij trenutka, češ, za danes zvečer si v redu, za jutri nas
ne zanima, kaj bo s tabo. To so bili zelo mladi ljudje, 16,
17 let stari otroci, zato je bilo treba nanje paziti. Postaviti
te otroke na oder in pustiti, da zmagajo, zaslovijo, potem
pa jih ’zavreči’, ker imamo nove kandidate, novo sezono,
to se nam ni zdelo pošteno. Zanje smo nekako poskušali
poskrbeti, kolikor je šlo. Zelo sem vesel, ko vidim Nino
Pušlar, kaj počne. Ona je zdaj dejansko v prvi vrsti naših
izvajalcev. Verjetno bi bila pevka tudi brez Bitke talentov,
bi pač kje drugje prišla do svoje priložnosti, ampak smo
ponosni, da smo bili mi zraven pri tej prvi stopnici. Z
vsemi, ki jim je uspelo, imam zelo prisrčne odnose. Zmeraj
sem vesel, ko se vidimo.«
Dejal si, da so bile oddaje, po katerih si bil najbolj
poznan, živahne, hrupne, v živo. Na nek način malo
adrenalinske.
»Ko se začne oddaja, ki jo zares čutim, me preplavi
adrenalin. Postanem drug človek, funkcioniram drugače,
razpoložen sem drugače, čustvujem drugače, postanem
drug človek v dobrem smislu in to za svoje televizijsko delo
potrebujem. Zato sem bil tudi nesrečen, ko v oddaji Joker
zaradi covida ni bilo publike. Čutil sem, kot da imam neko
utež na sebi, ki me vleče k tlom, da ne morem poleteti, kot
sem sicer vajen. Ko se je vrnila publika, sem v hipu začutil,
kot bi me nekdo osvobodil.«
A ima zdaj, ko ima Joker občinstvo, kviz dovolj
adrenalina v sebi?
»Ne toliko, kot oddaje, ki sem jih delal leta in leta, oddaje
z glasbo, s humorjem, s pogovori. Ampak dovolj, tako
bom rekel. Tudi jaz nisem več star 20 let in z leti se tudi
pričakovanja malo spremenijo, sem zadovoljen tudi z
manj.«
Kako ti vseh 30 let, odkar si na televiziji, uspe biti Mario
zase in ne za občinstvo, za kamere, intervjuje …
»Pravzaprav živim povsem običajno življenje. Nikoli
nisem čutil potrebe, da bi bilo moje zasebno življenje
povsem dosegljivo javnosti. Nekateri mislijo, da če želiš
biti priljubljen in slaven, moraš pustiti javnosti vstop v vse
pore svojega življenja. Mogoče komu to pomaga, jaz sem
se že na začetku odločil, da ne bo tako. Nikoli nisem vabil
novinarjev k sebi domov. Zdelo se mi je, da je televizijska
poklicna pot moja stvar, zato sem svoje prijatelje, družino in
ljudi, ki jih imam rad, bolj ali manj držal stran od rumenih
medijev. Dovolj je, če sem jaz del tega. A kljub temu lahko
relativno običajno živim. Seveda imam v sebi občutek,
da me ljudje poznajo, morda nisem tako sproščen, kot bi
morda bil, če me ne bi poznal nihče. Eno zavoro imam ves
čas prižgano, toda svet je velik, lahko potujem.«
Zanimivo je, da lahko tudi v televizijskem svetu stkeš
iskrena prijateljstva: Nataša Tič Ralijan, Desa Muck …
»Tudi mene je to presenetilo, kajti slišal sem vse mogoče
zgodbe, da je estrada zlagana, da tu ni pristnih čustev,
niti ne prijateljstev, da so samo interesi in denar. V teh
desetletjih mi je uspelo stkati kar nekaj zares globokih
prijateljskih vezi z ljudmi, ki jih sicer v življenju ne bi
srečal, če ne bi delal tega, kar delam. Omenil si Deso. Ona
46

je bila kmalu na začetku moje kariere moja sodelavka in
pomemben lik oddaje. Še zdaj sva prijatelja, še zdaj se
vidiva, slišiva. Pogosto rečem, da je moj poklic privilegij,
lahko sem spoznal kogarkoli. Ko sem npr. navdušen bral
poezijo Neže Maurer, sem jo lahko povabil v oddajo in
sva se nekako zbližala. Podobno je bilo z Manco Košir ali
drugimi ’pomembnimi’ ljudmi, še zdaj imam v telefonu
njihove številke. To je privilegij.«
In ti znanci vedo, da če bi radi ulovili Maria, to ne sme
biti po koncu kakšne sezone, ker možak takrat že pakira
kovčke …
»Strast do potovanj je bila v meni že od nekdaj, še preden
sem začel delati na televiziji, je pa res, da se včasih ni dalo
potovati tako daleč in zlahka kot danes. Vsaj zdelo se mi
je. Nisem imel denarja, tudi drugače se je potovalo. Potem
pa se je začelo in zdaj se trudim biti čim več naokoli. Ko
so službene zadeve opravljene, se svet odpre in po koncu
sezone sem že na letalu. Videl sem veliko sveta, obiskal sem
70 držav, morda jih bom v življenju obiskal 100, vem pa ne,
kako dolgo mi bo dano potovati in živeti … Želim si videti
še veliko sveta.«
Pred šestimi leti sem kupil kužka in
od takrat naprej sem bolj ali manj
ves čas tam. Tam so pristni odnosi med
sosedi. In jaz tam neskončno uživam.
Kaj te najbolj navdušuje na potovanjih?
»Mogočna narava. Navdušen sem bil nad Islandijo, kjer
sem bil pred dvema letoma. Popolnoma me je prevzela.
Bil sem navdušen tudi nad slano puščavo Uyuni v Boliviji,
ki je vsa bela od soli in velika skoraj kot Slovenija. Včasih
je bilo tam morje. Res se je fascinantno voziti z džipi po
tej ogromni belini. Tam ni cest, je samo belina in vsake
toliko časa kakšen hribček, poln kaktusov. To je bilo
neverjetno. Ali pa recimo slapovi Iguazu v Braziliji na
meji z Argentino. Tam je tako mogočna narava, da jemlje
dih. Lani sem bil prvič v podsaharski Afriki, v Tanzaniji,
nekaj dni v nacionalnih parkih, v stiku z divjimi živalmi, o
katerih sem doslej samo bral. To je bila moja prva izkušnja
safarija. Močna, moram reči, ampak kljub temu ne tako,
kot sem pričakoval. Nenazadnje je to le množični turizem.
Tam so kolone avtov, nikjer nisi sam.«
Greš z nahrbtnikom ali z agencijo?
»Z nahrbtnikom ne, niti ne z agencijo, organiziram si pot
sam, sem že zelo spreten v tem in imam s tem tudi veselje.
Pol veselja je doma, med pripravo na potovanje. Zdaj na
internetu izveš in vidiš vse. Včasih skoraj preveč. Včasih
si šel na pot bolj nedolžen, naiven. Ko si prišel tja, si bil
popolnoma šokiran nad kakšno stvarjo. Zdaj je tega šoka
manj, ker je priprava bolj poglobljena in sem pripravljen
na vse dobro in slabo.«
Na nacionalni televiziji sem
30 let, čutim s to hišo in mi ni
vseeno, kaj se z njo dogaja.
Bereš veliko?
»Berem manj kot včasih, to priznam. Zmeraj kaj berem,
ampak za moj občutek premalo, tako da se veselim
potovanj tudi zato, ker imam na potovanjih čas za knjige.
Berem na letalih, v vlakih, v hotelih, berem ves čas, to mi je
pomembno. Včasih, ko sem študiral, sem bil vajen prebrati
v enem poletju tudi po 20 knjig, vsak dan nekaj ur. Zdaj se
je to malo upočasnilo, ker porabim čas za gledanje serij na
televiziji, pogosto dolgo v noč. Potem sem zaspan, naslednji
dan grem v službo in čas za branje si je treba prav načrtno
izboriti. Imam ritual, da moram na dan prebrati vsaj nekaj
strani, preden grem spat. Tako ostajam v bralni formi. Ni
ga čez knjigo, to moram povedati. Ni ga čez knjigo.«
Ob koncu najinega pogovora, Mario, še vprašanje, kje
najdeš svoj osebni dušni mir.
»Ni mi treba dolgo razmišljati, kje najdem svoj mir. Pred
desetimi leti sem si kupil vikend blizu Ljubljane v naravi,
blizu gozda, na vasi. To je kraj brez trgovine in brez
sleherne infrastrukture, ampak tam je ravno dovolj hišk in
sosedov. In tam so noči črne, ni javne razsvetljave, tam je
ponoči tiho. Poleti so črički tako glasni, da preglasijo klepet
na terasi. Slišiš naravo ves čas. Ko moraš ven, si čez dve
minuti v gozdu. Kakšno razkošje! Najprej sem mislil, da
bom imel to hiško samo za vikend, za kakšen dan v tednu.
Pred šestimi leti pa sem kupil kužka in od takrat naprej
sem bolj ali manj ves čas tam. Tam so pristni odnosi med
sosedi, se mi zdi. In jaz tam neskončno uživam.«
Celotni pogovor si lahko preberete
na naši spletni strani.
47

KOMPAS. RAZKOŠJE POMLADI.
Svetloba, Zemlja, življenje …
EKSKLUZIVNO PRI KOMPASU
EKSKLUZIVNO PRI KOMPASU
1. in 2. otrok do 12 let BREZPLAČNO
OTOK HVAR - VRBOSKA
Labranda Senses Resort 4*
Termin bivanja: 15.6.-14.9.2024
Storitev: polpenzion
Cena na osebo na dan: od 67 €
*Obvezno doplačilo (v kraju): turistična pristojbina.
1. in 2. otrok do 12 let BREZPLAČNO
MAKARSKA RIVIERA - DRVENIK
Hotel Quercus 4*
Termin bivanja: 27.4.-31.10.2024
*Storitev: polpenzion / all inclusive light
Cena na osebo na dan: od 51 €
*Storitev je odvisna od termina bivanja.
Obvezno doplačilo (v kraju): turistična pristojbina.
ČRNA GORA Z LETALOM IZ
LJUBLJANE
Budva - Hotel Slovenska plaža 3*
Odhodi: vsak petek od 14.6. do 6.9.2024
Storitev: 7 x polpenzion + letalski prevoz
Cena na osebo: od 645 €
Obvezno doplačilo (v kraju): turistična pristojbina.
EKSKLUZIVNO PRI KOMPASU
EKSKLUZIVNO PRI KOMPASU
KOMPASOV PREDSTAVNIK NA DESTINACIJI
ČARTER IZ LJUBLJANE
KRETSKA PRAVLJICA V DRUŽBI
MOJCE MAVEC
Odhod: 14.9.2024
Čas potovanja: 8 dni / 7 noči
Cena na osebo: od 1.279 €
ČARTER IZ LJUBLJANE
PO POTEH FILMSKE USPEŠNICE
MAMMA MIA
Celinska Grčija in Skiatos
Odhoda: 6.6., 26.9.2024
Čas potovanja: 8 dni / 7 noči
Cena na osebo: od 799 €
Otrok do 12 let plača pavšal 299 €
TURČIJA Z LETALOM IZ LJUBLJANE
Alanya – Hotel Royal Garden Beach 5*
Odhodi: vsak četrtek od 6.6. do 26.9.2024
Storitev: 7 x ultra all inclusive + letalski
prevozi
*Cena na osebo: od 954 €
*Cena velja za rezervacije do 15.3.2024.
ZAGOTOVLJENO KOMPASOVA USPEŠNICA KOMPASOVA USPEŠNICA
ČARTER IZ LJUBLJANE
ISLANDIJA, RAZKOŠJE NARAVE
Odhodi: 25.4.,18.5., 26.9.2024
NASTANITEV V HOTELIH 2*, 3* ali 4*
Čas potovanja: 5 dni / 4 noči
Cena na osebo: od 999 €
RIM S HITRIM VLAKOM
Odhodi: 27.4., 2.5., 23.5., 13.6., 22.6., 5.9.,
26.9.2024
Čas potovanja: 4 dni / 3 noči
Cena na osebo: od 519 €
PARIZ Z LETALOM
Odhodi: 25.4., 29.4., 16.5., 20.6., 11.7., 22.8.,
19.9., 28.10.2024
Čas potovanja: 4 dni / 3 noči
Cena na osebo: od 699 €
01 2006 111 vednozvami@kompas.si www.kompas.si

Matt Maher:
Vedno sem verjel v
Boga, nisem pa vedel,
da On verjame vame.
V začetku lanskega junija smo se odpravili v hrvaški Pulj, kjer je v tamkajšnji areni nastopila svetovno znana
krščanska glasbena skupina Hillsong UNITED. Slavilni dogodek z naslovom Ez Az A Nap - This Is The Day -
‘To je dan’ so s svojim nastopom na odru sooblikovali tudi različni domači in tuji krščanski glasbeniki. Kot
poseben gost je tako na oder stopil tudi Matt Maher, kanadski glasbenik, trenutno eden najbolj priznanih
in priljubljenih krščanskih glasbenikov. Je odličen avtor, katerega pesmi so obkrožile svet in jih pojemo tudi
pri nas v Sloveniji, in tudi zato smo z veseljem zagrabili priložnost ter vabilo Katoliške mladine, da z njim
opravimo daljši ekskluzivni intervju. Vabljeni, da si preberete del pogovora (celota je dveh delih objavljena
na našem spletu), v katerem je Matt z nami delil nekaj misli in spominov o svoji življenjski poti in klicu, o
mestu, ki jo glasba po njegovem mnenju ima v cerkvi, ter o pomembnosti prizadevanj za ekumenizem.
Piše: Andrej Jerman | Foto: Rok Mihevc
Bi se lahko za začetek vrnila v vašo mladost? Kako
je zorela vaša osebna vera in kako ste se razvijali kot
glasbenik? Začeli ste kot pianist, džez glasbenik …
»Rojen in vzgojen sem bil kot katolik, odraščal sem na Novi
Fundlandiji, v Kanadi. Vera je bila za nas zelo pomembna,
a to je bil čas, ko so prišle na dan zgodbe o zlorabah in so
mnogi, mnogi ljudje prenehali hoditi v cerkev. Moj oče je
bil eden izmed teh ljudi, jaz pa sem bil nekako na meji.
Zase pravim, da sem sicer vedno verjel v Boga. Nisem pa
vedel, da On verjame vame. In tako sem se pri 20 letih,
ko sta se moja starša razšla, z mamo, ki je Američanka,
preselil v Phoenix. Tam sem imel bratranca svojih let, ki je
bil zelo veren. Povabil me je, da grem z njim in njegovimi
prijatelji k maši. V tistem trenutku sem bil verjetno to,
čemur pri nas v šali pravimo CEO Christian (Christmas
and Easter Only) – ‘božični in velikonočni kristjan’. Šel sem
torej z njim, a nisem bil navdušen nad pridigo ali glasbo,
ampak nad tem, da so bili skupnost. Vsi so bili predani
temu, da so tam. In vsi so aktivno sodelovali, aktivno
poslušali, aktivno odgovarjali pri vseh delih maše. V
naslednjem letu sem preizkusil različne stvari. Šel sem v
nekaj krščanskih cerkva in obiskal sem tudi nekaj drugih
verskih skupnosti. Toda le pri sveti maši sem se resnično
počutil kot doma. Zase pravim, da sem vedno verjel v
Boga. Nisem pa vedel, da On verjame vame.«
Festival sodobne krščanske glabe, Ritem srca 2024, bo v
torek, 21. maja. Spodbudite in povabite mladino, naj pride.
Vaša poklicna glasbena pot se je izoblikovala postopoma.
Bi lahko rekli, da te poti niste iskali in našli, ampak je
pot našla vas?
»Ja, rekel bi, da me je našla. Jezus pravi v Pismu, da je žetev
je obilna, delavcev pa malo. In to ni samo metafora. To je
zelo, zelo res. Mislim da, če se kdo pojavi in želi darovati,
ne samo svojega bogastva, ampak tudi svoj čas in svoj
talent, se običajno ponudi priložnost za služenje. In jaz
sem bil glasbenik. Zato je bilo zame zelo naravno, da sem
lahko dajal nazaj tako, da sem nekaj svojega časa preživel
ob igranju glasbe v cerkvi. Tisto, česar nisem pričakoval,
je bil odziv ljudi, ki jih je Bog nagovoril. Jaz namreč
ljudem ne govorim. Ljudem govorim, da Bog nagovarja
ljudi preko moje glasbe, jaz pa pričujem o tem, kar počne.
Jaz nisem tisti, ki nagovarja ljudi. Nisem zdravnik, nisem
terapevt, nisem teolog. Igram glasbo, ampak glasba ima to
čudovito prirojeno sposobnost, da nosi namen umetnika s
seboj. Torej, kadar koli poslušate pesem, odlično pesem in
odlično izvedbo, vas resnično povabi v to, kar izvajalec ali
umetnik ali pesnik izraža. Glasba ima to skoraj mistično
sposobnost. In zavedel sem se, da če je moja želja, da bi bil
ljubljen od Boga, ali želja, da izkazujem hvaležnost Bogu,
del moje glasbe, ta na nek način postane skoraj odrska
scena ali ozadje, preko katerega ljudje lahko doživijo
lastno izkušnjo Boga. To je bil nekako začetek, ko še nisem
pisal svojih pesmi. Takrat sem igral na porokah, pogrebih,
krstih in mladinskih taborih.«
49

Ampak potem se je zgodila prigoda s Chrisom Tomlinom …
Že pred Chrisom sem preprosto rekel ‘da’ služenju v župniji.
Bil sem zadolžen za glasbo. Takrat sem napisal tudi pesem
z naslovom Your Grace Is Enough - Tvoja milost zadostuje.
Bil sem sredi zelo temnega obdobja svojega življenja. Imel
sem hepatitis C in bil zato na intenzivnem zdravljenju. V
tistem obdobju so tako nastale ta in še mnoge druge pesmi.
Na ta način sem verjetno lažje prenašal stisko in trpljenje
tistega časa. No, omenjeno pesem je Chris pozneje slišal in
jo želel posneti. In res, ta pesem je predstavljala neke vrste
’preboj’, odpirala so se nova vrata, ob tem pa sem začutil,
da mi Bog pravi: ‚Če želiš stopiti skoznje, lahko greš.’ Nisem
čutil, da me sili. Resnično se nikoli nisem počutil, da me
Bog sili k čemur koli. To je bilo torej vabilo: ‚Veš, lahko
greš skozi ta vrata. To bo radikalno spremenilo smer tvojega
življenja.’«
In jo je …
»Ja, prav zares jo je.«
Vaše pesmi so obkrožile svet. Pojemo jih tudi v Sloveniji.
Kako se kot umetnik počutite, ko slišite priredbe
svojih pesmi. Ko vidite, da se ne le izvajajo, ampak jih
prevajamo in so za nas neke vrste pastoralno orodje,
pripomoček …
»Mislim, da je to morda opomnik za vsakega ustvarjalca.
Še posebej pri slavilni glasbi obstajajo trenutki, ko nekaj
napišeš in ko to tudi zapoješ, začutiš, kot da s teboj poje
ves nebeški zbor. Vendar ne pričakujem, da pojejo v
angleščini. Ne verjamem, da v nebesih govorijo angleško.
Mislim, da to ne deluje na tak način. Sliko nebes, kot si
jih predstavljamo, sestavljajo vsi rodovi, vsi jeziki. Padec
babilonskega stolpa in dejstvo, da živimo v ranjenem
svetu, se včasih kaže prav skozi jezikovne ovire. Vendar
pa se dogajajo neverjetne stvari in v tem je moč evangelija.
Gospod v Svetem pismu pravi: Moj dar tebi je narod.
Dejansko, slišati ljudi, kako v svojem lastnem jeziku,
v jeziku, v katerem čutijo, v katerem sanjajo, častijo
Boga, to je najbližje temu, kako bodo zveneli v nebesih.
Spominjam se turneje, ko sem slišal Christine de Clario
(portoriška voditeljica slavljenja), ki je pela pesem What
a Beautiful Name. Bili smo v Philadelphii, kjer živi velik
odstotek špansko govorečih prebivalcev, in vsi so začeli
peti v španščini. Oči so mi zalile solze. Če je španščina
vaš materni jezik, je tudi jezik vašega srca - ni samo jezik
vašega uma, je jezik, v katerem sanjate, nanj se odzivate
instinktivno. In ko slišite ljudi, ki molijo in pojejo v
maternem jeziku, ne slišite samo pesmi v drugem jeziku,
slišite srca ljudi. Kadar slišim ljudi, ki katero od mojih
pesmi pojejo v svojem jeziku, je to, kot rečeno, najbližje
zvenu nebes.«
Ko sva že pri voditeljih slavljenja. Se vidite v tem, čutite
to vlogo?
»Vedno manj, manj in manj si želim biti voditelj česarkoli.
(smeh) Jezus, naša vera, uči, da je križ popolna žrtev in
hvalnica. Ni boljšega načina za češčenje Boga, kot da
daruješ svoje življenje za drugega. Ali ni tako? To je tisto,
Kadar slišim ljudi, ki katero od
mojih pesmi pojejo v svojem jeziku,
je to najbližje zvenu nebes.
česar se spominjamo in to je tisto, kar praznujemo pri
vsaki maši. Tako da sebe vedno bolj vidim kot ... No, naj
ti povem zgodbo. Ko sem izdal svoj prvi album, to je bilo
pred 20 leti, sem v cerkvi, kjer sem delal, prejel telefonski
klic Scotta Hahna, katoliškega teologa. Poslušal je celoten
album in nekdo mu je omenil, da me je, ko sem pisal
naslovno pesem The End in the Beginning, navdihnila
njegova knjiga The Last Supper. Knjiga razlaga sveto mašo
in Razodetje ter kako je velik del bogoslužja oblikovan
po tem, kar beremo v Svetem pismu. In on mi je rekel:
‚Nadaljuj, bodi osel, ki nosi Jezusa v Jeruzalem.’ Zvenelo je,
kot bi mi Sveti Duh rekel: ‚Hej, veš kaj? Slišal boš veliko,
če boš v tem dober, veliko pričevanj ljudi, kako jih je Bog
nagovoril ob poslušanju tvojih pesmi ali ob prepevanju
tvojih pesmi in kako bo to krasno. Ampak v svojem srcu
preprosto bodi osel.’ Kar je dobro, kajti osli so trmasti in
ne gredo vedno po pravi poti. Potrebujejo usmeritve in
hkrati verjetno potrebujejo tudi veliko ljubezni. Zato sem
vedno bolj zadovoljen, da preprosto poskušam biti kakor
osel. Tudi zato, ker sem verjetno zelo dober v tem in sem
mnogokrat tudi velik oslé.« (smeh) (o. a. besedna igra;
donkey - osel, big jackass - velik osel, oslé - tudi velik bukselj)
Omenili ste liturgijo in različna obdobja življenja, dele
leta. Kako izbirati glasbo ter kako jo pravilno umestiti v
svete maše, adoracije?
»Mislim, da imamo kot cerkev enega največjih darov vseh
kristjanov, ki pa se ga ne zavedamo dovolj. Obstajata dve
milijardi kristjanov po svetu, kajne? Milijarda katoličanov
in milijarda pripadnikov drugih veroizpovedi, da ne
omenjam pravoslavja. Vendar pa, kar imamo pravoslavni,
katoliki in nekatere protestantske veroizpovedi, čeprav so
to v veliki meri pozabili … katoliki in pravoslavci pa to
imamo in lahko ponudimo … so globoki zakladi. Prav
liturgično leto je eden najglobljih darov, ki jih imamo na
voljo zdaj. Ko ljudje ne vedo več, kako živeti v različnih
obdobjih, letnih časih. Nekako samo živimo iz dneva v
dan, iz trenutka v trenutek, od objave na Instagramu do
objave na Instagramu, in nismo več vpeti v neko širšo
zgodbo. In zgodba, ki jo imamo katoliki, traja od nedelje
do nedelje, 52 tednov. Eno leto je cikel A, drugo leto cikel
B, tretje leto cikel C. V treh letih tako slišite celotno Sveto
pismo. Torej, prva in najpomembnejša stran tega je, da
lahko ljudje tako dejansko predelajo celo Sveto pismo. To
je sistem, ki je preprost. Temu lahko namenite 5 minut na
dan in sčasoma 'milost nadgradi naravo', kajne? Ustvarjamo
male navade in smo ljudje navad. Hlače oblečemo vsak
dan na enak način. Svojo kavo si pripravim vedno tako,
kot mi je všeč. Pomembno je, da smo torej povezani z
verskim koledarjem in kot katoliki razmišljamo, kako
ga praznujemo. Naj bo to potem širši okvir, ki določa
pastoralne odločitve glede glasbe. Ena od mojih pesmi
Your Love Defends Me, v odpevu pravi ‚Aleluja, ti si moj
delež, moje odrešenje’. Pride post in se še vedno, čeprav
50

polovico časa ne pojem pri maši, vzdržim uporabe tega
izraza. To je majhna stvar in ljudje me sprašujejo: ‚Zakaj
to počneš?’ In odgovorim: ‚Ker je post.’ Pa mi rečejo: ‚Tega
izraza torej sploh ne uporabljaš?’ In jaz jim odgovorim:
‚Poskušam se mu izogibati.’ Ne mislim, da bi me Bog udaril
z bliskom, če bi ga izgovoril. Gre preprosto za to, da živim
in ostajam v tem trenutku, v tem obdobju leta.
Zdi se, da smo danes vsi na prekinitveni ali kakšni drugi
dieti. Vsi se postimo, nekaj opuščamo in nekaj počnemo.
Izkaže se, da je to za nas res dobro. Celo pri adoraciji in
slavljenju. Hočem povedati, da sam vedno prepustim, da
obred določa glasbo. Če pojem pri maši, je obred gibanje.
Če je procesija in nekdo hodi, ne igraj hitre pesmi, saj bodo
ljudje čutili, da morajo teči. Kajti to je naravno gibanje.
Napisal sem veliko pesmi za cerkev, ki so med 72 in 76
utripov na minuto, ker je to povprečen srčni utrip. Če je
vaš bolj visok, bi morali verjetno jesti manj soli in piti več
vode … dihati, moliti, moliti rožni venec. (smeh)
Poskušam biti praktičen. Pogledam, kaj se dogaja okoli
mene in kako glasba služi temu, kar se dogaja, ker je
glasba v tem smislu, kot praviš, pastoralna. Glasba je
uporabna, ima funkcijo, služi nečemu drugemu, ne služi
sama sebi. Ne gre namreč za obisk simfonije ali koncerta
ali rock koncerta ali česa podobnega. Tudi ta glasba seveda
nečemu služi. Tako na primer Coldplay, ki nastopajo v
arenah, pišejo glasbo, ki služi takemu prostoru in se mu
prilagaja. Torej je naša naloga v nekem smislu enaka. In
menim, da veliko glasbenikov včasih, ko gre za pastoralno
glasbo, naredi napako, da pozabijo, kje so.«
Kako ekumenizem v glasbi, cerkvi … doživljate kot
katoliški glasbenik med glasbeniki, ki so večinoma
pripadniki drugih denominacij? Ali kdaj občutite kakšno
napetost? Je lahko mogoče prav sodobna krščanska
glasba nekakšen most in vez med različnimi krščanskimi
cerkvami?
»Še posebej, ko govorimo o odnosu med katoliki in
protestanti v Evropi, moramo razumeti, da stojimo na
tleh, kjer je veliko zgodovine, veliko ran. Za to so se bile
vojne, vmešala se je politika, razklale so se družine, veliko,
veliko težkih stvari se je zgodilo. Rad bi poudaril, da Jezus
po ustanovitvi evharistije in pred vstopom v pasijon moli
najdaljšo molitev, kar jih moli v vsem Svetem pismu. Jezus
je živel 33 let, tri leta je opravljal javno službo, govoril
je o marsičem ... In vendar je v Janezovem evangeliju
poudarjena prav ta molitev. Glavna vsebina molitve
pa je: Oče, želim si, da bi bili moji učenci med seboj tako
povezani, kot sem jaz s tabo. In to verjetno zato, ker je na
mistični ravni vedel, kaj ga čaka v vrtu Getsemani. To je
bilo zato, ker njegovi učenci med seboj niso bili povezani,
kot je bil On povezan s svojim Očetom. Jezus je umrl za
vse grehe, za vse čase. Umrl je za grehe, ki jih še nismo
zagrešili. To v meni vzbuja spoštovanje. Vojne, ki so se
zgodile v Evropi, ki so se zgodile in se dogajajo, ko se
ljudje med seboj ubijajo v Božjem imenu. Vse zlorabe,
družinske razklanosti, vse to. Ustavil se je in molil, da bi
bili med seboj tako povezani, kot je On s svojim Očetom.
To sem odkril leta 2005 med vodenjem biblične skupine in
odprle so se mi oči. Zdaj tega ne morem ne-videti in zato
je to postalo nekakšno geslo poslanstva mojega celotnega
življenja. Da se zgolj strinjam s to molitvijo. Kajti gre za
Boga, ki moli z Božjimi besedami. Jezus moli to molitev,
in to ne kot da se ne bo zgodilo. Zgodilo se bo! Zato
čutim, da bi se moral vsak Kristusov sledilec zazreti v to
molitev in se vprašati: ‚Ali svoje življenje živim v skladu s to
molitvijo ali se ji postavljam na pot?’ Kajti Božja beseda ni
izrečena v prazno.
Zato bi rekel vsakemu katoličanu: ‚Ali moliš to molitev
skupaj z Jezusom?’ In vsakemu krščanskemu verniku, ki ni
katoličan, bi rekel: ‚Ali moliš to molitev skupaj z Jezusom?’
Nisem teolog, vendar verjamem v moč odnosa in v moč
prijateljstva. In s to močjo se sprava v odnosih lahko zgodi.
Odnos za odnosom. Tako kot se zgodijo mnoge stvari ... «
Menim, da je sprava v Cerkvi
pomembna, saj brez nje sprava
sveta ni mogoča.
In kot pojete v eni svojih pesmi: One heart at a time - eno
srce naenkrat …
» ... Love moves at the speed of forgiveness, One heart at a
time - Ljubezen se premika s hitrostjo odpuščanja, eno srce
naenkrat (o. a. citat iz ene od pesmi z zadnjega Mattovega
albuma). Ljudje pogosto sprašujejo: ‚Kako naj to storim?’
Zame je vprašanje: ‚Kako naj to storim?’ Na svoj način
sem lahko pisal pesmi. Neverjetna stvar se zgodi, ko poješ
pesem skupaj z nekom - ne moreš namreč kričati nanj. Ko
prepevamo skupaj, ustvarjamo skupno točko.
Menim, da je sprava v Cerkvi pomembna, saj brez
nje sprava sveta ni mogoča. In nisem prepričan, da je
mogoče izpolniti veliko poslanstvo evangelizacije sveta
brez sprave v Cerkvi. Vse skupaj si delamo še dvakrat
težje. Danes je veliko ljudi vključenih v različna gibanja,
ki želijo oznanjati evangelij, in tudi sam se z vsem srcem
pridružujem tem prizadevanjem. Vendar menim, da bi
bila spravljena Cerkev najmočnejše oznanilo evangelija.
Morda ne teološko, vsaj v času našega življenju ne, saj
je veliko ovir. Ampak v odnosih. Bilo bi zares lepo, če bi
kristjani med seboj lahko vzpostavili pristno prijateljstvo,
da bi molili skupaj ter našli načine za sodelovanje tam,
kjer živimo. To bi bilo čudovito znamenje v svetu in za
svet, ki je razdeljen.«
Po slabi uri iskrivega pogovora je bil čas še za spominsko »fotko«.
Celotni pogovor
si lahko v dveh
delih preberete
tudi na naši
spletni strani.
51

Z zahvalo pri Mariji Pomagaj vstopili v jubilejno leto oddajanja
Sodelavci in poslušalci smo se ob 29. obletnici začetka delovanja Radia Ognjišče 28. novembra zbrali pri Mariji
Pomagaj na Brezjah. Zahvalno sveto mašo je ob somaševanju direktorja Radia msgr. Francija Trstenjaka in številnih
duhovnikov daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl.
Piše: Petra Stopar | Foto Rok Mihevc
Že pol ure pred sveto mašo se je v polni baziliki pod
vodstvom direktorja msgr. Trstenjaka začela molitev
rožnega venca, svetemu bogoslužju pa ni bilo mogoče
prisluhniti samo preko radijskih valov, ampak tudi preko
prenosa na našem Facebook in YouTube kanalu. Tako tudi
Radio Ognjišče s pridom izkorišča prednosti digitalne
tehnologije, ki je napredovala v času od začetka oddajanja
iz našega ljubljanskega studia, 28. novembra 1994.
Direktor msgr. Franci Trstenjak je na Brezjah izrazil
hvaležnost prijateljem, poslušalcem in podpornim članom
za zvestobo, finančne darove in molitve: »Vaša neizmerna
dobrota omogoča, da se Jezusova beseda in beseda Cerkve v
naši domovini slišita na medijski način.«
Radio je s praznovanjem vstopil v 30. leto delovanja, v
katerem sicer po direktorjevih besedah ne obljubljamo
velikih programskih sprememb in velikih dogodkov.
»Obljubljamo pa zavzeto prizadevanje, da bo program
skrbno pripravljen in bo omogočal najširšemu krogu
poslušalcev preverjene informacije, formacijo v resnici in
pravici ter trenutke veselja, miru in sreče. Še naprej si bomo
prizadevali, da bomo s programom blizu trpečim, bolnim,
žalostnim in ranjenim, hkrati pa si bomo prizadevali za
risanje nasmeha na obrazu,« je še povedal.
Slovesno sveto mašo smo končali s pesmijo »Veš, o Marija«
ob pogovorih in stiskih rok z navzočimi poslušalci ter v
hvaležnosti Mariji Pomagaj za še eno preživeti leto. Naše
druženje pa smo sklenili s tradicionalnim prazničnim
kosilom v frančiškanskem samostanu Brezje.
Kdaj je Rosvita Pesek naša zvesta poslušalka in kaj nam zavida?
V prazničnem jutru smo gostili novinarko in voditeljico Odmevov na TV Slovenija
dr. Rosvito Pesek. Dejala je, da je vesela pestrosti, ki jo prinašamo v medijski prostor,
in odkrito povedala, da je naša zvesta poslušalka ob treh popoldne. »Mislim, da ste se
zelo daleč prebili v teh 29 letih. Obkroženi s toliko komercialnimi mediji, ki drug drugega
prevzemajo, ki se družijo v en grozd, je pravi čudež, da delujete. Da ste, da prinašate
vsebine, ki jih marsikdo prezre. Sem vaša zvesta poslušalka ob treh popoldne. Naprej pri
vas slišim, kaj se zgodi, potem poslušam radio SLO1 ob 15.30. Me pa nekaj drugega še bolj
veseli: ko vidim vašo povezanost, kako skupaj dihate, kolegi novinarji. V zadnjem letu in
pol se je na naši televiziji, kjer delam, precej spremenilo. Malo vam zavidam in sem vesela,
da je pri vas tako, da ste kot eno. Čestitam vsem kolegom, ki delate na Radiu Ognjišče.«
52

Nadškof Cvikl:
»Poslanstvo Radia Ognjišče je
pravzaprav preroško poslanstvo«
Odlika Radia Ognjišče je v tem, da nam sredi temin tega
sveta spregovori o Resnici. Najprej o Resnici - pisano z
veliko začetnico. Tudi vsa poročanja radia in ves njegov
program usmerja skrb za resnico, ki nikoli ne sme biti
prirejena, nepopolna ali kakorkoli popačena.
V imenu Cerkve na Slovenskem se zato zahvaljujem
vodstvu Radia Ognjišče in prav tako vsem zaposlenim.
Zahvaljujem se vam za poslanstvo, ki ga opravljate, in vam
hkrati čestitam, da ste pripravljeni to svoje poslanstvo
pripravljeni opravljati s tako veliko požrtvovalnostjo
in tudi z zgledom osebnega pričevanja. Vaš program je
posredovanje in oznanjevanje tistih evangeljskih vrednot,
ki naj ljudem pomagajo, da bi bili bliže Bogu, ki je Ljubezen!
Predvsem pa, da bi po tej božji ljubezni lahko bolj in bolj
prepoznavali sled te ljubezni v odnosu do naših bližnjih.
Hvala vam, radijci pri mikrofonu, uredniki, novinarji in
vsi, ki opravljate različne tehnične službe v ozadju, ki pa so
za dobro in nemoteno delovanje radia še kako pomembne.
Vedno znova opažamo, kako v oddaje, ki jih pripravite,
položite tudi del svojega srca in osebne vere in ljubezni. To
se čuti! Je zelo dragoceno in poslušalci smo vam za to vašo
predanost izredno hvaležni.
Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je v
nagovoru med sv. mašo radiu namenil te besede:
Zbrali smo se tu, pri Mariji pomagaj, da skupaj obhajamo
29. obletnico začetka delovanja Radia Ognjišče.
Krepitev vere je poslanstvo tudi Radia Ognjišče. S svojim
programom želite snovalci radijskega programa na
Ognjišču utrjevati vero in zaupanje v Boga ter ljudem
prinašati veselo oznanilo evangelija.
Prejšnji teden sem obiskal starejšo gospo, ki je priklenjena
na posteljo. Poslušala je Radio ognjišče. Pa sem jo vprašal:
»Kaj vam pomeni Radio Ognjišče?«
Dejala je: »Zame so to vrata. Zjutraj mi program Radia
Ognjišče odpre vrata do Boga, z molitvijo, potem poslušam
o svetniku dneva … Dragocene so tudi duhovne misli in vse
spodbudne besede vseh novinarjev na Radiu. Informativni
program radia mi odpre vrata, da lahko spremljam,
dogajanja po domovini in v svetu. S tem se mi tudi odprejo
vrata do ljudi, s katerimi se v duhu srečujem, ko sem ure in
ure sama, pa molim tudi za ljudi, o katerih poslušam … «
Kadarkoli pridemo med vas v prostore na Štuli, v Ljubljani,
se znova in znova vsi čutimo sprejete, saj ima domačnost
in prijaznost pri vašem delovanju pomembno mesto. In dih
te domačnosti in topline se čuti tudi v vseh vaših oddajah.
Tudi velika družina prijateljev Radia Ognjišče potrjuje to
domačnost, neposrednost in iskrenost v odnosih.
Zato hvala tudi vsem vam, prijatelji in dobrotniki Radia
Ognjišče, saj prav vi prispevate pomemben del, da Radio
Ognjišče sploh lahko deluje in opravlja pomembno
poslanstvo. Zato ste tudi vi kot prijatelji radia pomemben
del poslanstva tega radia in velika opora in povsem
praktična pomoč, da radio sploh more opravljati svoje
poslanstvo. Poslanstvo Radia ognjišče je pravzaprav
preroško poslanstvo, ki ga lahko vzporejamo s poslanstvom
preroka Danijela, ki je spodbujal svoje rojake, naj vztrajajo
v dobrem, naj jih preizkušnje ne zlomijo in ne vzamejo
poguma, ampak naj zaupajo v Božjo pomoč .
Prosim in spodbujam vas, da vztrajate in greste pogumno
naprej, kajti človek potrebuje resnico, potrebuje besede, ki
naša srca tudi ogrejejo, nas povezujejo in nam kažejo pot
v jutri.
Poslušalci pri Mariji pomagaj.
Zares, Radio Ognjišče je v našem prostoru dragocen medij.
To pa zato, ker v ospredje vedno postavlja poslanstvo
in zavezanost resnici, ne pa komercialni vidik. Glavno
poslanstvo Radia Ognjišče pa je: prinašati ljudem pozitivno
sporočilo, takšno, da se dotakne srca, ki človeka napolni s
toplino in ga obogati.
Mnogi ljudje so nezaupljivi. Vse prevečkrat v vsakdanjem
življenju se za besedami skrivajo laži ali popačena resnica.
53

Naše zelene
prijateljice
O skrbi za sobne rastline in gnojenju
Piše: Alen Salihović
Vam zelene rastline v stanovanju odmetavajo listje, slednje postaja rumeno? Vam lončnice, ki bi morale narediti
cvetove, teh ne ponudijo in kako je z njihovem gnojenjem? To je zgolj nekaj vprašanj, na katera je odgovoril
vodja Vrtnega centra Arboretum Alen Kovačič, ki opozarja tudi na preveč zalivanja v zimskem času in na premalo
gnojenja. Koliko zaliti rožice? »Ne preveč in ne premalo. Ravno prav.«
Kaj to pomeni?
»V zimskem času, ko je manj svetlobe in so dnevi krajši,
rastlina v teku dneva raste manj in je tudi manj aktivna,
temperature v stanovanju se spremenijo in pozabimo, da
rastline v tem času potrebujejo manj vode. Ne potrebujejo
je toliko kot v poletnem času. So pa tudi trenutki, ko jih
zalivamo premalo. Prav zato je ravnotežje težje najti.
Moramo biti malo poznavalci, si vzeti čas in preveriti, kaj
se z rastlino dogaja. Eden od znakov, da je vode preveč, so
muhe, ki se naselijo v vlažno zemljo. Prav tako naj voda
nikoli ne ostane v lončku, odvečno je treba odliti. Preveč
zalivanja lahko povzroči gnitje korenin.«
Kaj pa nam sporočajo rumeni listi na rastlini?
»Lahko rečemo, da gre za normalen pojav. Lahko se zgodi,
da rastlina nekaj listov odvrže, ti se tudi starajo. Če pa je
teh rumenih listov več, pa je dejstvo, da se z rastlino nekaj
dogaja. Lahko gre za preveč ali premalo zalivanja, kar se
največkrat pokaže na konici listov, lahko pa tudi za kakšno
bolezensko stanje. Rumeni listi lahko sporočajo tudi, da ima
rastlina premalo gnojila. Slednjega je potrebno še posebej
dodajati pri orhidejah in tudi drugih cvetočih rastlinah, saj
gnojilo poskrbi, da spodbudimo rastlino k novih cvetnim
nastavkom, pri zelenih rastlinah pa spodbudimo tudi
bujno rast.«
potrebuje svetlo mesto brez neposrednega sonca. Na soncu
listi zacvrknejo in se zavijejo. Lončnici moramo zagotoviti
60–65% zračno vlago. Na okenski polici nad vključenim
radiatorjem je zrak načeloma presuh, listni rob se zato
suši. Prepiha ne prenese, tudi kratkotrajnega zračenja ob
odprtem oknu ne. Temperatura v prostoru mora biti okoli
20 °C. Če ga trajno zebe, ne cveti. Poletje lahko preživi
na vrtu, vendar tudi tam v svetli senci – ne na soncu, niti
ne v temi pod lovorikovcem. Zalivamo redno, ker mora
biti substrat ves čas vlažen. Vlažen ni moker, še manj
namočen! Zalivamo z mlačno deževnico. Če je nimamo,
uporabimo prekuhano vodo ali deionizirano (destilirano)
vodo. Zalivamo približno dvakrat na teden. Vodo, ki se po
nekaj minutah nabere v podstavku ali okrasnem loncu,
odlijemo. Če korenine stojijo v vodi, zgnijejo in rastlina
umre. Zalivamo vsaka dva tedna s tekočim gnojilom, ki
ga dodamo vodi za zalivanje. Rastlino dnevno pršimo z
mlačno mehko vodo. S tem jih osvežimo, ohranjamo čiste
in brez pršice. Od novembra do konca januarja postavimo
flamingovec v manj ogrevan prostor, npr. v spalnico, kjer je
temperatura med 15 in 17 °C. Med tem časom tudi manj
zalivamo. Obdobje mirovanja je nujno potrebno za obilen
nastavek cvetnih popkov. Presajamo po koncu cvetenja.
Omenili ste muho, ki se lahko naseli v lonček. Kaj storiti?
»Najbolje in trajneje se je boste znebili, če rastlino vzamete
iz lončka, očistite do korenin, nato pa jo posadite v nov
lonček z novo zemljo. Sobnih rastlin ne presajamo v velike
lončke, ampak nekje za dve številki večji lonček, kot je bila
rastlina posajena do zdaj.«
Sledi še nekaj nasvetov Matjaža Mastnaka, univ. dipl. inž.
gozd. iz Arboretuma Volčji Potok, o skrbi za nekatere rastline.
Nega flamingovca
Flamingovec je pogosta sobna lončnica, ki najbolj bogato
cveti od februarja do maja. Flamingovec (Anthurium)
54
Mnogo uporabnih informacij o
negi rastlin lahko najdete tudi
na spletni strani Arboretuma
Volčji potok.

SKRB ZA ORHIDEJE
Svetloba in vlaga
Večina okrasnih orhidej izhaja iz vlažnih tropskih gozdov,
kjer rastejo na drevesih kot epifiti. Takšno rastišče jim
omogoča več svetlobe, vendar ne nudi veliko vode in hranil.
Orhideje morajo zato vodo in hranila pridobiti iz zraka
skozi zračne korenine. Doma je pri okrasnih orhidejah zato
potrebno poskrbeti, da bodo imele na voljo dovolj vlage in
svetlobe.
Orhideje potrebujejo približno 12 ur svetlobe na dan.
Najbolje jih je postaviti kar na okensko polico, ampak ne
neposredno na sonce. Najprimernejša vlažnost zraka je od
50 do 70 %. V prostorih z bolj suhim zrakom lahko vlažnost
povečate tako, da na radiator položite vlažno krpo.
Temperatura
Primerna je sobna temperatura okoli 20 °C. Vse orhideje
potrebujejo še nočno ohladitev, ko je temperatura nižja za
od 4 do 6 °C. Orhideja ne sme nikoli stati na prepihu!
Substrat
Običajna vrtnarska zemlja za orhideje ni primerna.
Uporabite rajši že pripravljen substrat za orhideje, ki
ga lahko kupite v trgovini. Substrat mora biti rahel, da
korenine dobijo dovolj zraka. Primernost lahko preverite
na preprost način: substrat namočite in stisnite v pesti. Če
se, ko pest razprete, sam od sebe razrahlja, je primeren za
orhideje. V primeru, da ostane zlepljen v kepo, substrat ni
primeren.
Zalivanje
Rastlino v 13 cm lončku zalivajte enkrat tedensko. Pred
zalivanjem nikoli ne pozabite preveriti vlažnosti substrata!
Če niste prepričani, z zalivanjem raje počakajte še kakšen
dan. Rastlina ne sme nikoli stati v vodi! Za zalivanje je
najbolje uporabiti deževnico ali prekuhano vodo. Pri
zalivanju bodite pozorni, da ne zmočite cvetov, da se na
njih ne razvijejo plesni. Voda prav tako ne sme ostajati v
zalistju.
Gnojenje
Orhideje ne potrebujejo veliko gnojil. Običajna gnojila
za cvetoče rastline so zato zanje premočna. Najbolje je,
da v cvetličarni kupite posebna gnojila za orhideje. Ne
uporabljajte hlevskega gnoja ali komposta.
Presajanje
Presaja se samo orhideje v lončkih. Najprimernejši čas
je zgodnja pomlad, vendar nikakor ne presajajte med
cvetenjem. Tudi pozimi in v suhem ter vročem poletju ni
priporočljivo presajati. Orhideje je potrebno presajati vsaki
dve leti. Vedno uporabite čiste lončke in svež substrat, da
preprečite prenos bolezni. Star substrat previdno odstranite
in odrežite odmrle dele korenin in stare peclje cvetov.
Lonček do četrtine napolnite z odcednim slojem (npr. s
kamenčki). Nanj postavite orhidejo tako, da je koreninski
vrat v višini roba lončka in okoli nasipajte navlažen substrat.
Substrat se mora enakomerno razporediti med korenine.
Presajene orhideje zalijte od 1 do 2 dni po presajanju.
Naročnik: Politična skupina Evropske ljudske stranke (EPP Group) v Evropskem parlamentu
ZA PREHRANSKO, ENERGETSKO IN VOJAŠKO VARNOST GRE
V zadnjih letih nas je iz relativnega miru in cone udobja v Evropi pretresla najprej pandemija
Covida-19, zatem še vojna v Ukrajini. Obe izjemni krizi sta izpostavili, poleg učinkovite
zdravstvene oskrbe, še vprašanje vojaške, energetske in tudi prehranske varnosti ter
suverenosti Evrope na teh področjih.
V kriznih časih se je še bolj jasno pokazalo kot nujno, da moramo v EU krepiti svojo suverenost
na teh področjih, tako s področja zdravja – dostopnosti učinkovin za zdravila in medicinske
pripomočke, kot skrbeti za zanesljivo in cenovno dostopno energetsko oskrbo ljudi,
gospodinjstev in industrije ob zmanjševanju svoje odvisnost od tujih dobaviteljev energentov.
Sam sem na pomen vseh treh temeljnih varnosti Evrope in naše države Slovenije opozarjal dosledno in dolga leta, tudi,
ko še ni bilo krize in ta opozorila niso bila priljubljena. Še posebej ne v času predkriznega aktivističnega globalnega vala
okoljevarstvenikov za boj proti podnebnim spremembam, ki jim je načelovala švedska aktivistka Greta Thunberg, ki se je v
sedanji energetsko prehranski krizi kar naenkrat nekam potuhnila. Seveda ne slučajno.
Veseli me, da smo najglasnejši kritiki radikalnih zeleno-ideoloških ukrepov t. i. Zelenega dogovora EU, ki je z marsikaterim
ukrepom stiskal v kot naše in evropske kmete (npr.: Uredba o trajnostni rabi pesticidov itd.), hkrati pa vplival na energetsko
revščino in slabitev socialnega položaja navadnih ljudi (podražitve elektrike, plina, napovedana »zelena« elektrifikacija vsega
– promet, električni avtomobili, nujne energetske prenove stavb in hiš itd., kar bi vse največ stalo ravno državljane EU),
uspeli izpostaviti nerealnost in nevarnost te zelene ideologije.
Sam sem se proti radikalnim zelenim predlogom, ki niso bili podkrepljeni z dejstvi, v Evropskem parlamentu boril ves čas.
Novembra lani smo v Evropskem parlamentu tako uspeli in zavrnili predlog Uredbe o trajnostni rabi pesticidov (SUR). Zdrava
kmečka pamet je končno prevladala v hramu evropske demokracije in dala veliko zaušnico Evropski komisiji z zavrnitvijo tega
ideološkega predloga uredbe. Naše sporočilo je končno razumela tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen
in te dni napovedala umik te uredbe. Čeprav pozna poteza in v času, ko so kmetje s protesti že množično preplavili evropska
mesta, je bila to razumna, pravilna in edina možna odločitev.
V EU institucijah je izjemno pomembno imeti ljudi zdravega razuma in preproste kmečke
pameti, ki ne sledijo le hipnemu javnemu mnenju ter ideološkim agendam, da lahko zaviramo
neumne predloge in smo glas tistih, ki jih taki ukrepi prizadevajo.
Hvala bralkam in bralcem Revije PRO, prijateljem Radia Ognjišče, da sem lahko bil vaš glasnik
v Evropskem parlamentu in hvala za zaupanje tudi v prihodnje.
Franc Bogovič,
poslanec v Evropskem parlamentu (SLS/EPP)
55

Naj vaša domišljija
zadiha na polno
Nasvetom sestre Nikoline radi prisluhnite v naših oddajah in med podkasti ter jih prebirate na spletu. Dvakrat
na mesec ob ponedeljkovih jutrih pridno kličete v Svetovalnico, nekateri tudi napišete svoje vprašanja in ga
pošljete po elektronski pošti. Izluščili smo nekaj najbolj odmevnih nasvetov, ki smo jih posredovali iz našega
terenskega studia pri šolskih sestrah na Brezjah ...
avtor: Matjaž Merljak
Zelišča v prehrani
Zelišča so v kuhinjah na dnevnem redu vse leto,
še posebej so dobrodošla v postnem času. Z njimi
lahko obogatimo okus jedi. V tem času uporabljamo
suha zelišča, ki smo jih pravi čas nabrali in posušili.
Uporabna so pri juhah, omakah, enolončnicah ...
Podrobnosti boste našli pri receptih za posamezne jedi.
S preudarno uporabo zelišč se tudi zmanjša potreba po
soljenju jedi.
Kruh je trd
Sestra Nikolina je poslušalki svetovala, naj uporabi do
3 dag kvasa na 1 kg moke; zamesi naj ga z vodo, lahko
doda tudi mleko in obvezno kakšno žlico olja. Narediti
mora mehko testo, potem bo lepše vzhajalo ...
Golaž in čebula
Koliko čebule potrebujemo za golaž, je zanimalo
poslušalca. Sestra Nikolina je odgovorila, da za 1 kg
mesa potrebujemo 20-30 dag čebule - lahko je tudi
rdeča. Narežemo jo in damo na maščobo ter zalijemo
z malo vode, da se najprej pokuha. Meso dodamo, ko
je rahlo pražena, in nato pražimo skupaj. Dodamo še
kakšno rezino paprike, česen, lovorjev list ...
Mlečni riž
Poslušalce je zanimalo, ali je treba riž pred kuhanjem
splakniti z vodo. Sestra Nikolina je svetovala, da ga
v vsakem primeru operemo (tudi kaše) v topli vodi.
Uporabiti moramo ustrezen riž za kuhanje. Vode zalijemo
le toliko, kot je riža, nato dolijemo še ustrezno količino
mleka. Pravočasno moramo dovolj soliti.
Potica - pravilno pečenje in ohlajanje
Sestra Nikolina je poslušalki, ki ji potica odstopa,
svetovala, naj pazi na nadev. Ta naj ne bo premehek ali
presuh glede na testo. Prav tako naj pazi na čas vzhajanja.
Spečeno potico naj obrne na pladenj, zavije v krpo in
ovije v folijo (ali da v vrečko). Potico na začetku pečemo
brez ventilatorja (sicer se lahko naredijo luknje), tega
vklopimo čez čas in takrat temperaturo znižamo za
približno 10 stopinj Celzija.
Kruhovi cmoki
Poslušalec je vprašal, ali jih lahko naredi več in jih
zamrzne. Sesta Nikolina je odgovorila, da jih sama vedno
dela sproti, na klasični način - v servieti. Da se ne bi
razkuhali, v vodo zakuha žlico moke in cmoke kuha v tej
rahlo škrobni vodi.
Šolska sestra svetega Frančiška Kristusa Kralja, s. Nikolina, je dvakrat na mesec gostja
jutranje oddaje Svetovalnica, kjer odgovarja na vaša vprašanja. Oddaja vedno poteka v
živo z Brezij. Hvaležni smo s. Nikolini, ki pogosto za radijce speče kaj sladkega.
56
Nasvete s. Nikoline lahko
spremljate v Avdio arhivu, tudi
v obliki podcasta. Storitev je na
voljo brezplačno.
Recepti in posnetki iz
preteklih let so na voljo na
posebni spletni strani.

Sok iz zamrznjenega sadja
Poslušalka je vprašala, ali lahko in kako naredi sok iz
sadja, ki ga ima zamrznjenega v skrinji. Sestra Nikolina ji
je svetovala, naj sadje skuha in precedi ali celo spasira ter
tako dobi bogat sadni sok, ki ga po potrebi sladka. Ko sok
pride do vrenja, ga ustekleniči in dobro zapre.
Zavitek iz zmrznjenih marelic
Poslušalca je zanimalo, ali lahko naredi zavitek iz
zamrznjenih marelic ali tistih iz kompota. Sestra Nikolina
mu je svetovala, naj marelice dobro odcedi in naj naredi
tanko podlago iz jabolčnega nadeva (zlati delišes), potrese
drobtine, čez to pa potrese narezane marelice (kot rozine).
Kuhani štruklji
Poslušalko je zanimalo, kaj narediti, da se ne bodo
prijemali blaga. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj da v
testo kakšno jajce več kot običajno (za 1/2 kg moke vsaj
dve jajci). Servieto za štruklje naj zmoči v mrzli vodi,
ožame in potrese z drobtinami. Napolnjeno in rahlo
zavito naj postavi v vrelo vodo ... Če se prime blaga, si pri
odstranjevanju pomagamo s kartico ali nožem ... Še boljši
so štruklji, kuhani nad rešetko, v tem primeru nanjo
položimo vlažno servieto - štrukljev ni treba nič ovijati.
V obeh primerih naj se pokrito kuhajo približno pol ure.
Drobtine
Poslušalko je zanimalo, kako naj shrani domače
drobtine. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj jih shrani
v steklenem kozarcu in ga ne pokrije s pokrovčkom.
Kruh lahko sproti posušimo in hranimo v škatli. Ko se
ga nabere dovolj, ga zmeljemo na mlinček za orehe in
presejemo.
Goveji zrezki
Poslušalka je prosila za dober recept za goveje zrezke,
da bi bili okusni ... Sestra Nikolina ji je odgovorila, da je
najboljše krhko meso (kare, hrbet, pljučna ...) Meso naj
enakomerno nareže in nežno z dlanjo potolče ter začini
s soljo, poprom ter pokaplja z olivnim oljem. Pokrije naj
s folijo in naj se marinira (lahko tudi čez noč). Zrezke
naj z obeh strani opeče na vroči maščobi. Če želi imeti
tudi omako, naj opečene zrezke vzame iz posode in
začne na isti maščobi pražiti drobno nasekljano čebulo,
narezano papriko, 2 stroka česna, zajemalko juhe ali
krompirjeve ali navadne vroče vode. Ko dobi primerno
omako, doda zrezke, ki jih naloži drugega vrh drugega
in tako se počasi mehčajo.
Olupljen krompir
Poslušalko zanima, ali lahko olupljen krompir pusti
v vodi čez noč. Sestra Nikolina pravi, da lahko, a ga
nekoliko osiromašimo in postane bolj trd. Druga
možnost je, da damo suhega v plastično vrečko in
shranimo v hladilniku.
Politična skupina Evropske
ljudske stranke (ELS) se
zavzema za konkurenčen
evropski kmetijski model, ki
temelji tako na družinskih kot
tudi na poklicnih kmetijah.
V ELS se zavedamo pomena
kmetijstva za prehransko
varnost in urejeno okolje.
Zato v ELS podpiramo
finančno podprto kmetijsko
politiko z manj birokracije, ob
spoštovanju dialoga ter
upoštevanju dela kmetovalcev.
57
Ljudmila Novak, evropska poslanka

58

90 let
Rafka Irgoliča
V oddajo Naš gost smo povabili legendarnega pevca,
ki je sodeloval pri samem rojstvu Slovenske popevke
in nas desetletja razveseljeval z žametno mehkobo
glasu, srčno interpretacijo, optimizmom in skromno
življenjsko držo. Z nami je bil Rafko Irgolič, ki je v
dneh snemanja praznoval 90. rojstni dan. »Pri teh letih
sem vesel vsakega dne, ko sonce vzide,« pravi gost,
s katerim se je pogovarjal Marjan Bunič.
Uredila: Mirjam Judež
Foto: Franci Kek
Bili ste eden od porodničarjev Slovenske popevke v 50. in
60. letih. Z glasbenimi kolegi ste stopali v neznano. To je
bil najbrž vznemirljiv čas.
»Mladi smo bili, drugi časi in takrat smo se mladi
spoznavali drugače: na plesih. Tako se je zgodilo, da sem
začel peti. Nikoli nisem gradil na petju, da bi s petjem
delal kariero. Sem samo rad pel.«
Ste Štajerec, rojen na Koroškem, odraščali ste v Sevnici in
več kot pol stoletja ste že Ljubljančan. Kam vas bolj nosi?
»Spomin mi najbolj sega v Sevnico, kjer sem preživel
mladost, obiskoval osnovno šolo. Moja mama je bila tam
domačinka in v Sevnico smo se preselili leta 1941, pred
okupacijo. Po osnovni šoli v Sevnici sem šel v Ljubljano na
zobotehnično šolo. Čim prej je bilo treba priti do poklica.
Bilo je prijetno, ker smo živeli v internatu, ampak ko si šel
v Ljubljano, je bilo to tako daleč, kot bi šel v Ameriko. Ni
bilo telefonov. Le vlak in pisma.«
Vojna je prinesla veliko negotovosti. So spomini iz tistih
časov še živi?
»Še. To so težki spomini. V šoli si z ravnilom dobil po
prstih, če si govoril slovensko. Mama je rekla: Slovensko
te bom že jaz naučila, ti se kar nemško nauči. Kolikor se je
dalo, smo brali slovensko.«
Mama je bila dobra pevka, oče zborovski pevec …
»Pri nas je bilo vedno veselo. Na vseh praznovanjih smo
prepevali, še danes znam vse narodne pesmi, to je bila
osnova. Meni se zdijo ljudske pesmi nekaj svetega. To je
pravi odraz naroda. Tudi narodnozabavna glasba, ki se je
razvijala naprej in se še razvija, hvala Bogu, je res prava
identiteta naroda in pravo narodno izročilo, ki je najbolj
dragoceno.«
Vaš prvi nastop je bil zelo zgodaj, pri treh letih, ki pa ni
bil pevski.
»Pripovedovali so, da sem moral v Radljah ob Dravi nekaj
deklamirati. Baje mi je mama ponujala čokolado in tisto
čokolado sem še enkrat doživel ravno tako v Radljah, ko
so me ob moji 70-letnici povabili na kulturni dan. Tisto
takrat ni bil le pogovor, ampak mi je dama iz ozadja
prinesla veliko čokolado. To je bil lep spomin na prvo
plačilo, ko sem za prvi nastop dobil čokolado.«
Na odrih ste najprej nastopali kot deklamator in tudi kot
igralec.
»Vedno me je veselilo nekaj početi poleg poklica. Ko sem
bil v četrtem letniku zobotehnične šole, sem sodeloval
pri skupini Ivana Mraka v Ljubljani. Na tisto obdobje me
vežejo res lepi spomini. Veliko sem se naučil in veliko smo
se pogovarjali o umetnosti. Ko sem naredil zobotehnično
šolo, sem bil z dekretom dodeljen v Novo mesto. Tam
sem se tudi gledališko udejstvoval. Vojsko sem služil v teh
prostorih, kjer snemava ta intervju, v Škofovih zavodih.
Tu je bila šola rezervnih oficirjev. Režim je bil kar strog,
samo enkrat sem šel lahko domov. Precej smo se naučili.
Sodeloval sem z mladino v Šentvidu pri recitacijah, da
sem se zaposlil in da je bilo lažje nositi vojaško suknjo. V
tistem obdobju mi petje ni bilo tako zanimivo, bolj me je
vleklo v igralstvo.«
Pri vsaki odločitvi je potrebno samo
poslušati vest in ne boš nikoli zgrešil …
Po služenju vojaškega roka ste nadaljevali študij
stomatologije ob delu. Poklicu ste se zelo posvetili …
»Petje je bilo za mojo dušo. Če ne bi delal zob, si samo z
glasbo ne bi mogel ustvariti družine. Ni bilo menedžerjev.
Sodeloval sem z mnogimi ljudmi. Petje sem se učil pri
Jelki Strgar, da mi je malo pojasnila tehniko, ampak z
mano ni veliko delala. Ni mi širila glasu. Dejala mi je,
naj mi pišejo pesmi v mojem obsegu glasu. Če ne bi bilo
moje žene Nade, ne bi bil pevec. V Narodnem domu so
se ob sobotah odvijali plesi, na katerih sem začel tu in
tam prepevati. Na teh plesih se je zbirala moja generacija.
Na vseh gimnazijah so bili orkestri. Takrat sem spoznal
določene ljudi, brez katerih ne bi bilo ne petja, ne uspehov.
Aca Müllerja, Matija Barla, kitarista Marinka Jankoviča …
On je prinesel s svinčnikom napisane melodije ameriških
59

narodnih pesmi. Matija Barl pa je rekel, da bo besedilo
kar on napisal. Malo smo ga postrani pogledali, pa je res
napisal in to dobra besedila. Tako so nastale pesmi: Deček
s planine, Jaham spet v Kolorado …«
Omenili ste ženo Nado, s katero sta lani praznovala 60.
obletnico poroke. Prav na njenem maturantskem plesu
ste spontano zapeli.
»Enostavno je bilo treba nekaj zapeti. Vstal sem in
zapel eno popularno pesmico in uspelo je. Posebej pri
njenem očetu. (smeh) Njen oče je bil nekaj posebnega,
bil je izreden možakar. Z njim sva imela zelo lep odnos.
Razumel je glasbo, igrati je znal veliko inštrumentov. V
njem sem imel glasbenega zaveznika in zagovornika. Z
ženo sva si obljubila, da drug drugega ne bova ovirala pri
kakršnem koli razvoju.«
Skladba Moj črni konj se je neverjetno prijela. Ste imeli
kdaj kakšnega konja?
»Ne. Meni so ga enostavno ponudili. Poslali so me v
fonoteko, naj poslušam melodijo, ki bi jo mi kar naredili.
Dodali so besedilo in pesem Moj črni konj smo posneli
mimogrede. Po kratkem času snemanja je rekel Rojc:
»Fantje, domov, ne bo nič boljše.« In smo šli. Tako je
ostalo. Vesel sem, da je pesem zagrabila tudi naslednja
generacija.«
Narodnozabavna glasba,
ki se še razvija, je res
prava identiteta naroda in najbolj
dragoceno narodno izročilo.
Nekatere vaše pesmi pa sežejo v dno duše. Med temi je
prav gotovo Domovina.
»Dve pesmi sta, ki me spremljata. Domovina in Črni
konj. Domovina, besedilo Simona Jenka, je bila sad dela
s Korbarjem. Zelo sem hvaležen zanjo. Leta 1963 smo jo
posneli z velikim veseljem in zanosom. Ta pesem je tako
globoka in povedna, da te ne pusti hladnega. Ko sem šel v
Kanado k izseljencem, so jo poslušali s solzami. Tisti ljudje
so jo čutili, dobil sem mnogo pisem.«
Ste v glasbenem svetu doživeli tudi kakšno slabo izkušnjo,
zavrnitev, krivico?
»Drobne krivice so bile, a človek to skuša pozabiti. Ne
pomaga, da si očitaš ali kar naprej razmišljaš. Ugotovil sem,
da se to ne splača. To sem kar potlačil. Bilo je marsikaj. V
čigavem življenju pa ni?
V mislih sem imel ameriško turnejo, kjer najbrž niste bili
pri pravih izseljenskih društvih in je posledično imela
kakšna vaša pesem doma težave zaradi režima.
»Potem so malo pozabili name, da … Pri prvih štirih
popevkah sem bil zraven, potem pa ne več. V pesmi
Večer v planinah se slišijo zvonovi in to jih je zmotilo. Ta
pesem se ni veliko predvajala, čeprav je Robežnik naredil
fantastičen aranžma.«
Besedila so pisali: Gregor Strniša, Matija Barl, Elza
Budau. Skladatelji, avtorji priredb so bili: Mario Rijavec,
Jože Privšek, Jure Robežnik, Bojan Adamič … To so
velika imena, ki so vedela, kaj delajo.
»Elza Budau je velika gospa. Kar je ona naredila, je vse
imenitno. Kar je Strniša napisal, drži. Največ melodij mi
je napisal Privšek. Nekaj majhnih, neveličastnih, ampak
kar nekaj mehkih, ki jih je naredila beseda, da sem jih
lahko pripovedoval. Težko je razložiti, treba je biti na
odru, da čutiš. Iste pesmi dvakrat ne zapoješ enako. Delo
se šele začne, ko iščeš način, kako dramaturško dobro
speljati pesem. Tega ti nihče ne more povedati. Pesem sem
velikokrat pripravil sam. Včasih ni bilo časa za sodelovanje,
kakor zdaj, ko se zaprejo v studio za teden dni, muzicirajo,
pilijo in popravljajo. Včasih si prišel v studio, imel si eno
uro časa in konec.«
Drobne krivice so bile, a človek
skuša pozabiti. Ne pomaga, da si
očitaš ali kar naprej razmišljaš. Ugotovil
sem, da se to ne splača. Bilo je marsikaj.
V čigavem življenju pa ni?
Kako se spomnite snemanj za televizijo? Tega je bilo
veliko …
»Snemanj je bilo veliko več kot danes. Zelo sproščeno je
bilo na TV, vsi smo bili prijatelji. Vsi smo sodelovali, da
je točka uspela. Če ni sloge pri takem delu, ne more biti
uspeha. Tudi med kolegi glasbeniki, pevci, pevkami je
bilo imenitno sodelovanje. Nikoli ni bilo zavisti. Zelo smo
podpirali drug drugega. Prihajale so tudi nagrade, a sam
sem bil bolj kot zmage na festivalu vesel, da so se pesmi
prijele tudi naslednje generacije.«
Spremljate kaj sodobno popularno glasbo, to, kar zdaj
ustvarjajo mladi?
»Skušam slediti in sem prepričan, da ima čisto vsaka
generacija krasne stvari in neverjetno dobre interprete.
Da je sodobna muzika popolnoma zanič, ne drži. Čisto
vsaka generacija ima čustva. Je pa glasba odraz trenutnega
stanja v družbi. Glasba ni drugega kot izraz. Zame je
narodnozabavna glasba nadaljevanje tradicije ljudskega
izročila, samo oblika je drugačna. Ta glasba je res tista,
ki privre iz srca in nas označuje kot Slovenca. Prepričan
sem, da se bo razvila v smer globokega, samo nam
lastnega čustvenega izraza. Prava narodnozabavna glasba
soustvarja identiteto naroda.«
Vračava se v vaše družinsko življenje. Tu je nekaj tistih
trdnih vrednot, ki se jih oklepate in izražate pri svojem
delovanju. Družina, zvestoba, domovina. Je to tisto, kar
vam veliko pomeni v življenju?
»Poslušati svoje srce. Pri vsaki odločitvi je potrebno samo
poslušati vest in ne boš nikoli zgrešil …«
Pogovoru lahko v celoti prisluhnete
tudi v našem avdio arhiu.
60

EVROPA
Blizu našim ljudem
Za NSi Evropa nikoli ni bila vprašanje - tu smo doma, tu rastemo in se počutimo varne. Zato si želimo to,
kar so si želeli očetje Evrope - Evropo blizu svojim državljanom. Želimo si Evropo bližje našim ljudem!
Zato nas zanima kaj o nekaterih izzivih naše evropske prihodnosti mislite vi. Hočemo slišati vaš glas,
da nam pomagate sooblikovati program za volitve, ki bo tudi vaš! Vabljeni, da se teh srečanj udeležite!
V NSi trdimo, da Evropska unija potrebuje spremembe in da je treba:
bolje upravljati migracije,
zeleni prehod izpeljati razumno in ne za vsako ceno,
tudi v prihodnje ohraniti naš, evropski način življenja.
POGOVORI O EVROPI
Ljubljana: 29. februar ob 18 00
Kristalna palača, BTC City Ljubljana
Žalec: 12. marec ob 18 00
Restavracija Camino, Mala Pirešica
Kaj pa vi mislite?
Povejte nam svoje mnenje!
Moravske Toplice: 14. marec ob 18 00
Terme Vivat, Moravske Toplice
Novo mesto: 20. marec ob 18 00
Kulturni center Janeza Trdine, Novo mesto
Vljudno vabljeni!
Naročnik: NSi
PETICIJA Drv in plina
NE DAMO!
Vabimo vas k podpisu peticije, s katero bomo Golobovi vladi pokazali, da je prepoved
ogrevanja na lesno biomaso in plin povsem zgrešena in jo je treba na referendumu zavrniti!
Podprite akcijo na nsi.si/drvnedamo ali poskenirajte zgornjo kodo.

Mir se začne
v mojem srcu
Slovenijo je sredi januarja obiskal urugvajski fokolarin
Carlos Palma, ki ima prav posebno zgodbo. Živel
je namreč v mnogih nemirnih delih sveta in začel
revolucijo miru. Povabili smo ga pred radijski mikrofon.
Piše in fotografira: Marjana Debevec
Carlos Palma, kako se je začela vaša zgodba prizadevanj
za mir?
»Ko sem kot mlad fant prišel v Jeruzalem, se je že začela
palestinska revolucija in zelo me je pretresla prva izkušnja
z otroki v mojem razredu – sem namreč učitelj. Prvi dan
pouka se mi je približal eden od učencev in me malo
sramežljivo vprašal: »Kaj je mir? Kaj bomo lahko delali
nekoč, ko bo nastopil mir?« Takrat sem se zavedel, da se
ti otroci nikoli niso igrali zunaj ali se vozili s kolesom,
ker je tam vedno divjala vojna. To mi je odprlo številna
vprašanja. Predvsem sem se spraševal, kaj lahko sam
naredim za mir. Ko sem se nekega dne odpravljal k maši
v cerkev Jezusovega groba, so me nenadoma obkrožili
palestinski fantje. Začeli so me kamnati, ker so mislili, da
sem Jud. Videti je bilo, da zame ni rešitve, ko sem od daleč
zagledal skupino izraelskih vojakov, ki mi je prihajala na
pomoč. V tistem trenutku sem pomislil, kako bi pomagal
fantom, ki so me kamnali, da ne bi pristali v zaporu. Rekel
sem jim, naj hitro pobegnejo. Eden od njih se je spotaknil
in se udaril v koleno. Spontano sem se sklonil k njemu in
mu ponudil robec, da bi si obrisal kri. Nato sem mu rekel,
naj hitro teče, da ga vojaki ne bodo ujeli. Tri dni zatem
je nekdo ponoči pozvonil na vrata naše skupnosti in na
moje presenečenje sem pred vrati zagledal tega fanta, ki
mi je prinesel moj očiščen robec in kruh, ki ga je zame
spekla njegova mati. To je bil eden tistih trenutkov, v
katerih sem tudi s srcem in dušo razumel, da če hočem
delati za kulturo miru, moram začeti s kulturo ljubezni.
Kar sem prej vedel samo z razumom, sem takrat začutil
tudi s srcem. V Jeruzalemu sem ostal dvanajst let. Potem
sem šel v Libanon, v Turčijo in za dve zelo težki leti v Irak.
Takrat se je namreč tam začenjala vojna.«
Bi nam zaupali kakšno izkušnjo iz Iraka?
»Tudi v Iraku sem delal v šoli. Ko so se oglašali alarmi,
so posebni spremljevalci otroke pospremili na njihove
domove. To so bili posebej težki trenutki, saj so učenci
jokali, klicali mame in očete, tudi učitelji so bili prestrašeni
in napeti, ker so si želeli oditi na varno.
Nekega dne, ko se je znova oglasil alarm, sem začutil, da
so moji učenci kot moji otroci. Ko so jih spremljevalci
hoteli pospremiti domov, sem rekel, da bom šel z njimi.
Sodelavci so popustili, čeprav so me opozarjali, da zame ni
varno. Enega za drugim sem pospremil domov in se vrnil
v šolo po svoje stvari, da bi se nato odpravil na varno. Ko
sem prišel do kraja, kjer naj bi stala šola, šole ni bilo več.
Medtem ko sem hodil naokrog s svojimi učenci, je na šolo
padla bomba in jo popolnoma uničila. Pomislil sem na
svoje kolege, ki so izgubili življenje, kar bi se zgodilo tudi
meni, če bi ostal v šoli in ne bi naredil majhnega dejanja
ljubezni, da sem pospremil svoje učence. Zavedel sem
se, da sem pogosto lahko tudi jaz nosilec vojne v sebi, v
svoji družini, na delovnem mestu ali v mestni četrti. Tako
sem razumel, da je treba najti nekaj, kar gre v bistvo, v
korenino miru.«
Medtem ko sem svoje učence
pospremil domov, je na šolo padla
bomba in jo popolnoma uničila. Pomislil
sem na svoje kolege, ki so izgubili življenje,
kar bi se zgodilo tudi meni, če bi ostal v šoli
in ne bi naredil majhnega dejanja ljubezni.
Kako pa se je rodila pobuda Living peace?
»To se je zgodilo v Kairu v Egiptu, kjer sem delal v neki
ameriški šoli. Tudi tam sem hotel nekaj storiti za svoje
učence, saj je zaradi arabske pomladi divjalo nasilje.
Spomnil sem se na kocko ljubezni, ki je zelo znana
predvsem med najmlajšimi v Gibanju fokolarov. Na tej
kocki so namesto številk zapisane misli, ki naj bi otrokom
pomagale, da bi se naučili ljubiti. Tako mi je prišlo na misel:
‚Zakaj ne bi zamenjal teh stavkov in ustvaril kocko miru?’
Na kocki je pisalo: ljubi vse, ljubi prvi, ljubite se med seboj,
poslušaj drugega, ljubi bližnjega ... Gre za preproste stavke,
ki so jih sprejeli tudi moji učenci muslimani. Zjutraj smo
v razredu najprej vrgli kocko in stavek, ki se je pokazal,
smo poskušali udejanjiti preko dneva. Tako smo v razredu
živeli za mir. Deset minut pred koncem pouka smo si
pripovedovali o naših dejanjih miru, kako nam je šlo.«
Kako so ta predlog sprejeli vaši učenci?
»Bil sem začuden, ker nikakor nisem pričakoval takšnega
odziva. Pomislite, kako je, če ste v puščavi in vam nekdo
62

ponudi kozarec vode. Zgrabite ga z obema rokama in ga
ne izpustite več. To je zanje pomenila ta kocka. Vsak na
svoj način so jo preko dopoldneva živeli in potem se je
tistih deset minut, ko smo si pripovedovali, kako nam je
uspelo, raztegnilo na 15 minut, včasih na pol ure. Za moje
učence je bil najbolj svet trenutek dneva, ko so po kosilu
igrali nogomet. Nekega dne sem opazil, da je dvorišče
prazno. Ko sem se vrnil v učilnico, sem videl, da so fantje
pomagali tistim, ki niso znali rešiti naloge za angleščino.
Tistega dne smo živeli geslo: Ljubi vse. Njihove družine
so me začele spraševati, kaj se dogaja. Rekli so mi, da ne
prepoznajo več svojih otrok. Profesorji so se norčevali iz
mene in me klicali ’gospod Naivni’, ker sem želel s kocko
iz kartona spremeniti svet. Vendar so se kmalu tudi oni
pridružili. V arabskem svetu je nepredstavljivo, da bi nek
profesor prosil odpuščanja svojega učenca. Pretresljivo
je bilo videti učiteljico, ki je v solzah prosila učence
odpuščanja za vse trenutke, ko jih ni poslušala do konca
ali ko je delala razlike med njimi.«
Rad spomnim na kitajski rek, da
več hrupa naredi drevo, ki pade,
kot gozd, ki raste. Drevo, ki pade, so vojne,
naravne nesreče, lakota, mnoge oblike
nepravičnosti in to nam mediji prikazujejo od
jutra do večera. Nikoli pa nam ne pokažejo
gozda, ki raste. Mnoge organizacije po vsem
svetu si prizadevajo za mir.
Kako ste uspeli v kulturo miru pritegniti celotno šolo?
»Ravnateljica je želela izvedeti, kakšno skrivnost imam.
Pokazal sem ji kocko in ji povedal, kakšne učinke prinaša,
ko živimo gesla, napisana na njenih straneh. Takrat je
dejala: ‚To je za celo šolo!’ Izdelali smo 60 kock in učitelje
sem moral poučiti o tem, kako se jih uporablja. Rekel
sem jim, da jo morajo najprej začeti živeti sami, šele
potem povabiti učence; da morajo prvi začeti živeti za
mir. Tako so se s kulturo miru okužili vsi: od ravnateljice,
do tajnice in učiteljev. Doživljali smo nekaj čudovitega,
kljub temu, da je zunaj divjala revolucija. To je dobesedno
spremenilo našo šolo in kmalu pritegnilo tudi pozornost
drugih šol. V Egiptu se je naši pobudi pridružilo 25 šol.
Učitelji z vseh teh šol smo se srečevali enkrat mesečno in
si povedali izkušnje, kako kulturo miru živimo po naših
šolah. Čudovite stvari so se dogajale. Začutil sem, da je
zraven Božji prst. Ob tem sem doživel veliko veselje, pa
tudi velik strah, saj sem se zavedal, da v rokah držim nekaj,
kar prihaja od Boga.«
Living peace je kmalu postal opažen tudi v mednarodni
javnosti. Kako se je to zgodilo?
»Leta 2014 me je Angela Merkel povabila, da predstavim
projekt Living peace v evropskem parlamentu. Mislil
sem si: ‚Kaj pa naj jim povem? Da vsak dan vržemo
kocko in živimo enega od stavkov, ki so na njej napisani?
Ne bodo me vzeli resno.’ Ko sem govoril, so vsi vstali in
začeli ploskati. Zatem smo med gala večerjo prejeli prvo
od številnih mednarodnih nagrad, in sicer evropsko
nagrado za vzgojo za mir. Šol in univerz, ki so registrirane
v projekt, je približno dva tisoč. Ta kultura miru se je iz
osnovne šole razširila tudi na srednje šole in fakultete,
pa tudi na izobraževalna središča, v plesne in gledališke
šole, med skavte, v Rotary in Lions klube, v mnoge ženske
in moške zapore. Uporabljajo jo tudi mnogi drugi, ki so
jo prilagodili za različna področja. Med zadnjimi je bila
narejena kocka v Braillovi pisavi za slepe in slabovidne.«
V medijih pogosto slišimo negativne novice, govori se o
vojnah in konfliktih, zato bi se lahko zdelo, da je kultura
miru utopija. Kaj pravite vi?
»Vedno rad spomnim na kitajski rek, ki pravi, da več
hrupa naredi drevo, ki pade, kot gozd, ki raste. Res je tako,
kajne? To drevo, ki pade, so vojne, naravne nesreče, lakota,
mnoge oblike nepravičnosti in prav to drevo nam mediji
prikazujejo od jutra do večera. Nikoli pa nam ne pokažejo
tistega gozda, ki raste. Mnoge organizacije si namreč po
vsem svetu prizadevajo za mir. Danes se veliko govori o
Palestini in Izraelu. Nikoli pa ne slišimo o tistih izraelskih
družinah, ki so v težkih trenutkih sprejele muslimane, ali
pa o muslimanih, ki so ob vdoru Hamasa v svoje domove
sprejeli Jude, da so jih zaščitili. Verjamemo vsemu, kar nam
pravijo, in ne razmišljamo s svojo glavo. Vendar pa obstaja
gozd, ki raste v tišini in je veliko močnejši. Living peace
je marsikje priznan na nacionalni ravni in del šolskega
programa, npr. v Jordaniji, Paragvaju in nekaterih drugih
državah. Čuti se velika žeja po miru.«
Družine so me začele spraševati, kaj
se dogaja, češ, da ne prepoznajo
več svojih otrok. Profesorji so se norčevali
iz mene in me klicali »gospod Naivni«, ker
sem želel s kocko iz kartona spremeniti svet.
Vendar so se kmalu tudi oni pridružili.
Kaj lahko za mir storimo mi?
»Mislim, da moramo spremeniti našo miselnost in se
zavedati, da se mir začne pri meni, pri nas. Drugemu
lahko dam to, kar že imam ali kar živim. Vsi se moramo
čutiti nosilci miru v naših okoljih. Potrebujemo ljudi, ki
mir začnejo graditi sami, ki ne čakajo na druge, da bodo
storili prvi korak. Vsak naj stori svoj del. Mogoče se pri
meni vojna začne v družini, mogoče na delovnem mestu
ali v nas samih. Iti moram do izvora, ki je moje srce, srce
vsakega od nas. To pa je mogoče le, če začnem ljubiti in
misliti na druge.«
Celotnemu pričevanju Carlosa Palme boste lahko
prisluhnili v letošnjem radijskem misijonu.
63

Poromali smo v Lurd
Prvi konec tedna v februarju smo s turistično agencijo Kompas poromali k Mariji v Lurd. 180 zadovoljnih romarjev,
krasno vreme, veliko milosti … Bilo je kratko, a lepo! V soboto in nedeljo je nagovor med sv. mašo pripravil duhovni
voditelj romanja nadškof Alojzij Cvikl. Za vas smo izbrali nekaj misli iz obeh pridig, ki naj vas nagovorijo.
Uredila: Mirjam Judež | Foto: Damir Lenart, Aritours
Lurd, sobota, 3. februar:
»Jezusov pogled se ne ustavi pri zunanjem videzu, to je
pogled v globino srca. Pogled, ki edini lahko uvidi in
prepozna človekove skrite potrebe: potrebo po ljubezni,
predvsem pa hrepenenje po Bogu in odrešenju. Obstaja
veliko pogledov na človeka: poslovneži nas vidijo kot
potrošnike, politiki kot glasove na volitvah, trgovci kot
stranke. A vsak od teh pogledov človeka zreducira na
predmet in dobiček, ki ga je mogoče iz njega iztržiti.
Apostol vidi človeka v njegovem edinstvenem dostojanstvu
in resničnosti – kot bitje hrepenenja in iskanja Resnice in
smisla svojega življenja.
Koliko ljudi je danes izgubljenih; tavajo in iščejo, pa se
jim poskuša dati nekaj, kar ne more potešiti njihovega
iskanja. Zato je poslanstvo Cerkve, da ljudem pomaga,
da začutijo, da jih Bog ljubi po Jezusu Kristusu. Lurd je
kraj, kjer čutimo posebno Božjo naklonjenost in bližino,
da je na začetku naše vere dar, dar od zgoraj. Zato je tudi
Marija polna milosti, polna Boga. So kraji, kjer se človek z
Bogom sreča tako globoko in močno, da se ga to doživetje
tako dotakne, da to izkustvo nosi v sebi vse življenje. Na
tem kraju si zato lahko postavimo vprašanje: Kakšno vlogo
ima Marija v našem življenju? Ali je tista, ki nam kaže na
svojega Sina, polnega usmiljenja in sočutja? Imamo Marijo,
ki ima materinsko srce, napolnjeno z usmiljenjem, kakor
njen Sin. Ima srce, ki želi pomagati. To nas napolnjuje z
upanjem in tolažbo. Marija nas usmerja k svojemu Sinu,
ker ve, da smo dostikrat utrujeni in je naša vera polna
dvomov in posvetnih skrbi. Marija pred nas tako stopa kot
podoba novega človeka, ki se celostno in svobodno odpre
Bogu.
Marija ve, da lahko samo srečanje z njenim Sinom v
nas rodi spreobrnjenje, molitev in pokoro. S tem lahko
zaživimo dostojanstvo človeka, ki ga je greh omadeževal,
a nas Božje usmiljenje po zakramentu sprave vedno znova
utrjuje v Božjem otroštvu.«
Lurd, nedelja, 4. februar
»Jezus nam kaže na razsežnost, na katero ljudje mnogokrat
pozabljamo: stik z Očetom, ki ga vzpostavljamo v molitvi.
Znamo si vzeti čas za počitek našega telesa, ne pa našega
srca, duše. Mogoče se naša osebna in družbena kriza kažeta
ravno v tem, da ne znamo praznovati, si vzeti časa za molitev.
Molitev ne utrjuje samo našega odnosa z Bogom, ampak
prispeva k pravemu odnosu z ljudmi. ’Ora et labora’, moli
in delaj, je pravilo benediktinskih menihov. To dvoje naj
bi bilo razdeljeno v pravem ravnotežju. To pravilo ni samo
za redovnike in redovnice, vsak kristjan naj bi našel pravo
64
razmerje med pobožnostjo ter poklicnim in družinskim
življenjem. Danes mnogi ves svoj čas posvečajo svojemu
poklicu, družini, družbi, za duhovno dimenzijo pa jim
hitro zmanjka časa. V mnogih naših družinah in tudi pri
posameznikih molitev izginja. Ni prav, da za pomanjkanje
molitve krivimo mnoge obveznosti, ki jih imamo, ritem
življenja, ki je pač takšen, da ne dopušča časa, ki bi ga lahko
posvetili molitvi. Prav je, da se ob tem vprašamo, če je nekaj
narobe z našo molitvijo, da ni zavestno iskanje povezave z
Bogom. Vsak od nas mora najti svojo pot in način molitve.
Nekomu zelo veliko pomeni rožni venec, drugemu ne. Ta
mora najti drugo pot. Naj vsak dan vzame v roko Sveto
pismo, ga počasi prebira in ob njem premišljuje. Tam, kjer
se me Bog dotakne, se je potrebno ustaviti in prositi Boga,
da bi se ta stik še poglobil, postajal vedno bolj oseben,
prijateljski, zaupljiv. Enako je z obiskom nedeljske svete
maše. Dokler je samo obveza, izpolnitev neke zapovedi, jo
bomo hitro in na lahko opustili. Če pa je zame sv. maša
srečanje z Bogom, potem mora biti ovira zelo velika, da me
bo zadržala doma.
Če je moja molitev postala iskanje stika z Bogom, potem
bom iskal načine in kraje, ki mi bodo k temu pomagali, in
tudi časa, ki ga bom posvetil molitvi, mi ne bo žal. Molitev
bo postala tista, ki bo dajala ’ton’ vsemu mojemu življenju
in prizadevanjem. Težko bomo posnemali Jezusa, če v
našem življenju ne bo prostora za molitev. Ta ni beg od
življenja in od naših obveznosti. Obratno, je črpanje moči,
tu dobimo moč in navdih.
Marija je bila žena molitve. ‚Marija pa je vse te besede
shranila in jih premišljevala v svojem srcu’ (Lk 2,19). Vse,
kar se zgodi okoli nje, konča v premišljevanju v globini
njenega srca: tako dnevi, polni veselja, kot najtemnejši
trenutki, ko je tudi njej težko razumeti, po katerih poteh
mora iti odrešenje. Vse konča v njenem srcu, da bi šlo skozi
rešeto molitve in bilo z njo preobraženo. Mati vse varuje in
prinaša v svoj pogovor z Bogom. S srcem, odprtim za Božjo
besedo, s tihim srcem, s poslušnim srcem, s srcem, ki zna
sprejeti Božjo besedo in ji pusti, da raste kakor dobro seme,
ki bo prej ali slej obrodilo bogat sad.«
Križev pot je vodil direktor Franci Trstenjak

Župnijska cerkev Sacre-Coeur,
kjer je bila Benardka krščena
Priprava na mašo v zakristiji spodnje
bazilike - Bazilika Rožnega venca
V Lurd s Kompasom je poromalo 180 poslušalcev in prijateljev
Halo?
Je tam
duhovnik?
Foto: Rok Mihevc
Vsak torek
med 10. in 12. uro
051 245 255
Osamljenosti je zelo veliko, sploh med starejšimi, časa za
pogovor pa vse manj. Včasih se porodi vprašanje, dvom ali
se zgodi življenjska situacija, o čemer bi se radi pogovorili z
duhovnikom.
Na pobudo Radia Ognjišče in z dobro voljo duhovnika Mira
Šlibarja smo stopili skupaj za manj osamljenosti med nami.
Gospod Šlibar bo usklajeval duhovnike, ki vam bodo na voljo
ob torkih, pa tudi sam si bo vzel čas za pogovor z vami.
Sočutno uho vas bo poslušalo vsak torek med 10. in 12. uro.
Pokličite 051 245 255. Če je kaj nujnega, pošljite SMS sporočilo
in nekdo vas bo poklical, pa čeprav ne bo torek.
65

Hej, stric, a veš kak vic?
Smeh je pol zdravja! Priljubljena rubrika je v radijskem programu vsak dan ob 5.45, ponovimo pa jo ob 12.55 in okrog
16.15. Možgančke krepite in ljudi okrog sebe razveselite, če vsaj kakšno od spodnjih šal komu poveste naglas.
Foto: Aurelie Luylier / Pixabay.com
DOK AZ
Ob stojnici, kjer prodajajo kremo za
pomlajevanje, neka dama dvomeče
vpraša:
»Pa je res tako dobra?«
Prodajalec se obrne k mlademu
dekletu, ki mu pomaga prodajati, in
reče:
»Mama, daj gospe poskusno dozo!«
POSODA
»Slišal sem, da si ženi za rojstni dan
kupil dragocen jedilni servis.«
»Res je. Ampak naložba se je splačala:
zdaj mi žena ne pusti več pomivati
posode!«
ZDR AV ILO
»Gospod doktor, ne morem zaspati!«
toži pacient.
Zdravnik se zamisli in predlaga:
»Čisto počasi štejte do tisoč, to bo
gotovo pomagalo!« Ko spet pride,
zdravnik vpraša: »No, je pomagalo?«
»Ne vem, gospod doktor, prišel sem do
petsto, potem sem moral pa vstati in
si skuhati kavo, da sem lahko preštel
do tisoč!«
TELEVIZOR
»Meni televizor popolnoma nadomesti
časopis,« pravi počitniški gost kmetici.
Kmetica ga nejeverno pogleda in
pravi: »Vam morda že, meni pa ne.
Poskusite v televizor zaviti jajca!«
R ADIO
Gospa Tratnikova na ulici s strahom
opazi, da ji je v laseh ostala ena
navijalka. Neki deček jo pocuka za
roko in vpraša: »Oprostite, gospa,
koliko radijskih postaj pa lahko slišite
s tem?«
FOTOAPARAT
Slikar sedi ob morju in slika sončni
zahod. Gospa Vodopivčeva zašepeta
možu na uho: »Vidiš, koliko se mora
človek mučiti, če nima fotografskega
aparata!«
GOVEDO
Utrujen popotnik potrka na vrata
kmetije. »Oprostite, ali imate morda
kozarec mleka?« Kmetica odmaje
z glavo: »Žal ne. Odkar mož dela v
tovarni, pri hiši nimamo nobenega
goveda več.«
DAVEK
Na vrata davčne pisarne je neki
uradnik prilepil napis: »Plačujte davke
z nasmeškom!«
Neki šaljivec je s svinčnikom pripisal:
»Jaz sem poskusil, ampak ti faloti so
hoteli imeti denar!«
RIBA
»Riba, ki sem jo včeraj kupil pri vas,
je bila vse prej kot sveža,« pravi gospa
Zajčeva prodajalki v ribarnici.
Ta ji odvrne: »Gospa, sami ste krivi! Ko
sem vam jo ponudila prejšnji teden, je
niste hoteli vzeti ... «
HIT ROST
»Rezka, zakaj pa tako hitro pleteš?«
»Hitim, ker bi rada končala pulover
preden mi zmanjka volne!«
VSTOPNICI
Gospod pri gledališki blagajni:
»Prosim dve vstopnici za današnjo
predstavo?«
»Za Romea in Julijo?«
»Ne, za ženo in zame!«
JABOLKA
Zdravnik in inženir se zaljubita v isto
dekle. Inženir ji vsak dan pokloni
jabolko. Po mesecu dekle zmedeno
vpraša: »Zakaj toliko jabolk?«
Inženir: »Jabolko na dan odžene
zdravnika stran.«

Območja pokrivanja naših odkupovalcev:
Območna enota Bled
(Bohinj in Pokljuka)
Tomaž Markelj
041 718 990
tomaz.markelj@ggbled.si
Zanesljivi in
zvesti partnerji
slovenskega
gozdnega
posestnika pri
odkupu lesa
Z odkupom
lesa pokrivamo
celotno
Slovenijo
Redna
plačila
Naši odkupovalci
lesa vam bodo
odgovorili na vsa vprašanja
v zvezi z optimalno prodajo
vašega lesa. Vabimo vas, da se
glede na lokacijo, kjer imate
razpoložljiv les za prodajo,
obrnete na naše
odkupovalce lesa.
Območna enota Bled
(Jesenice)
Območna enota Bled
in Kranj
Območna enota Bled
in Kranj
Območna enota Nazarje
Območna enota
Slovenj Gradec
Območna enota Ljubljana
(Ljubljana, Vrhnika,
Domžale in Škofljica)
Območna enota Ljubljana
(Litija in Zagorje)
Blaž Klinar
051 305 347
blaz.klinar@ggbled.si
Bojan Novak
041 950 292
bojan.novak@ggbled.si
Matej Kordež,
dipl. inž. gozd.
041 397 428
matej.kordez@ggbled.si
Urban Kopušar,
dipl. inž. gozd.
070 744 517
urban.kopusar@ggbled.si
Robert Uršej, dipl. inž. log.
030 322 338
robert.ursej@ggbled.si
Blaž Mihovec
070 897 817
blaz.mihovec@ggbled.si
Matej Hafner,
dipl. inž. gozd.
040413 120
matej.hafner@ggbled.si
Območna enota Tolmin
in Sežana
Območna enota
Postojna
Območna enota Maribor,
Celje in Murska sobota
Območna enota Maribor
(Podvelka, Ruše,
Slovenska Bistrica)
Območna enota
Novo mesto
Blaž Carli
041 535 677
blaz.carli@ggbled.si
Aljaž Kresevič
040 870 029
aljaz.kresevic@ggbled.si
Florijan Drofenik
070 753 053
florijan.drofenik@ggbled.si
Matic Detiček
041 389 113
matic.deticek@ggbled.si
Primož Meznarčič
051 653 020
primoz.meznarcic@ggbled.si
Gregor Janežič
070 740 090
gregor.janezic@ggbled.si
Rok Mušič
040 265 056
rok.mušič@ggbled.si
Gozdno gospodarstvo Bled d.o.o., Ljubljanska cesta 19, 4260 Bled
Tel: 04 575 00 00 E-pošta: ggbled@ggbled.si www.ggbled.si