PRO - pomlad 2024

Dobitnica nagrade
Prešernovega sklada
Nuška Drašček
Moj poklic ni samo
poklic, je poklicanost
Z Nuško Drašček smo se pogovarjali o operi in pop
odrih, o tem, zakaj rada stoji na obeh bregovih, kaj
ji je dobrega prinesel študij na Akademiji za glasbo,
zakaj rada hodi v službo, kaj počne v prostem času, kaj
si želi v prihodnosti in tudi o tem, da ima med kolegi
glasbeniki veliko dobrih prijateljev. Nuška je hitra
sogovornica s širino, »žlobudra«, kot se opiše. Njene
hitre besede smo zapisali, da jih boste lahko v miru,
počasi prebrali. Z njo se je pogovarjal Jure Sešek.
Uredila: Mirjam Judež | Foto: Žiga Culberg
Danes te pozdravljamo kot dobitnico nagrade
Prešernovega sklada. A prinese taka nagrada tudi kakšne
skrbi ali le olajšanje, veselje?
»Zelo, zelo sem bila vesela, občutek zadovoljstva še
kar traja. To je poseben stisk roke. Prejela sem klic, a se
nisem mogla odzvati, ker sem bila na vaji. Ko sem dobila
sporočilo, naj pokličem nazaj, sem mislila, da bi radi, da
kaj zapojem. Pokličem in mi povejo, da sem dobitnica.
Kot bi rekel Magnifico, je tedaj sonce posijalo. Prosili so,
da novica ne sme priti v javnost prekmalu, a tri klice sem
morala opraviti, da je šlo iz mene. Ko smo bili nagrajenci
javno objavljeni, sem dobila toliko lepih odzivov, klicev,
sporočil, toliko prijaznosti, prijateljske, srčne ljubezni, to
res pogreje …«
Ko si ob sklepu študija postala koncertna operna pevka,
se slišiš, da drugače poješ pop skladbe, slovenske ljudske,
šansone?
»Se mi zdi, da ja. Ko se ukvarjaš s tehniko, s svojim pevskim
aparatom, se spoznaš v več niansah. V več barvah ti nudi
zelo dobro tehnično oporo tudi pri neklasičnih slogih.
Pred vsakim nastopom se upojem klasično, prilagodim
dolžino upevanja glede na slog pesmi. Tudi če je samo ena
pesem, je treba glas ogreti. Če greš na oder neupet, narediš
nekaj narobe, imaš lahko težavo v naslednjih dneh. Dnevi
so polni, zato je treba »mašinerijo« vzdrževati. Tu sem zelo
dosledna, je pa res, da sem dobila genetsko zelo veliko v
košarico. Zbolim precej redko, glas mi deluje. Imam kar
srečo poleg znanja in vsega, kar imam. Lanski december
je bil tako zelo poln, da če ne bi imela discipline v smislu
upevanja, bi težko prišla dobro skozi.«
Kaj si največ pridobila skozi leta na glasbeni akademiji?
»Dodatno, bolj poglobljeno znanje, tudi po teoretični
plati, predvsem pa je bil moj glavni, prvi in skoraj edini
fokus glas. Uriti, piliti glas, ker to je dolgotrajen proces.
Preden se lahko samozavestno postaviš na operni oder,
traja. Glas ima svoje zakonitosti in se mora na nek način
utelesiti. Vedno sem delala samo z enim profesorjem -
Matjažem Robavsom. Je kar trajalo, preden sem začutila,
da bi lahko na odru korektno izvedla opero, ne le kakšnih
delčkov. Zahteva kondicijo, pripravo, leta študija. To se ne
zgodi kar takoj. Na akademiji smo imeli krasne predmete,
operno igro … Te izkušnje so neprecenljive. Proces učenja,
spoznavanja literature, zakonitosti na odru, kaj zmorem
kot premik in petje skupaj, kje so moje meje, na kak način
jih lahko premaknem … To vse so mali delčki mozaika, ki
se sestavljajo med študijem, še posebej pa na odru. Oder
je zadnja odskočna deska, ki ti največ da.«
Včasih pride po predstavi kdo do mene,
nič ne reče, vidiš samo solzice … Težko,
da je kakšna stvar še lepša.
Si vmes morda pomislila, da boš izgubila stik s pop odrom?
»Pri meni ni bilo nikoli dileme, so imeli pa ljudje okrog
mene s tem »težave«. Jaz sem od nekdaj delala oboje.
Dokler bom lahko korektno delala oboje, bom. Bolj ko
26